Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Projekti, ki bi lahko za zmeraj spremenili videz simbola Slovenije
Si predstavljate, da bi pesem Oj Triglav, moj dom zadonela pod stavbo observatorija, pevski zbor pa bi se do tja pripeljal z zobato železnico? Verjetno težko. Triglav nam, Slovenkam in Slovencem, pomeni veliko več kot zgolj najvišjo goro naše države, pravi dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi se na vrh Triglava pripeljali z zobato železnico, si tam v observatoriju ogledali zvezde ter se zjutraj spustili s smučmi v dolino po eni izmed številnih smučarskih prog. In vendar je Triglav, simbol naše države, ostal tak, kakršnega smo dobili od naših prednikov. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj smo si kot svoj simbol izbrali ravno goro. Odgovor na to se skriva v naši identiteti, dodaja dr. Matej Ogrin z oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Slovenci se namreč identificiramo kot alpski narod in na tem območju živimo že dlje kot 1000 let. Dovolj, da smo se tega območja navadili in ga razumemo kot del sebe. In če je za našo državo Triglav tako močan simbol, zakaj bi ga nekdo hotel spremeniti v turistično destinacijo in s tem za vedno spremeniti njegovo podobo?
Leta 1908 je prišlo do zametka prvega poizkusa ustanovitve Triglavskega narodnega parka, v katerem naj bi nastali projekti, o katerih govori današnja oddaja. To je hkrati tudi zametek naravovarstvenega pristopa k ohranjanju naše naravne dediščine, ki jo ta predstavlja. Vendar je bilo do Triglavskega nacionalnega parka takrat še daleč. Prišla je II. svetovna vojna, za njo socializem in pravila so se tako spremenila, da je okolje znova dobilo drugačen pomen.
Prvi načrt, ki je nastal leta 1907, je na vrh oziroma tik podenj želel pripeljati zobato železnico. To je bil za tiste čase že kot načrt ali še prej kot ideja, čeprav logična, projekt na robu znanstvene fantastike. Do gradnje ni prišlo nikoli. Približno 50 let kasneje, leta 1946, bi Triglav spet lahko dobil drugačno podobo. Na njem so želeli zgraditi observatorij, ki bi bil hkrati tudi turistična točka s pestro gostinsko ponudbo. Tudi da ideja se ni nikoli uresničila, čeprav so del Triglava celo minirali. Razlogov za to je več, verjetno jih lahko iščemo tudi v tihem uporu Slovencev zoper to odločitev. Zagovorniki »približevanja Triglava ljubiteljem gora« s tem niso izgubili zaleta. Leta 1957 je prišlo do že tretjega poizkusa spreminjana podobe simbola slovenstva. Ta projekt bi bil največji. Imenovali so ga Triglavska smučišča ali Triglavske žičnice.
Zagotovo bi velikansko smučišče bilo zanimivo slovenskim in tudi tujim smučarjem, vendar bi bila s tem narejena nepopravljiva škoda okolju. Enako, kot bi se zgodilo v primeru gradnje observatorija ali zobate železnice na samem vrhu Slovencem tako svete gore. In vendar so ti projekti prinesli tudi nekaj dobrega. Iz teh treh zgodb se lahko in se tudi moramo česa naučiti za prihodnost. Na primer dejstva, da je napredek za vsako ceno brez upoštevanja okolja lahko nepopravljiv korak nazaj. Ne samo za nas, ampak tudi za tiste, ki za nami šele prihajajo. Kljub temu, zaključi dr. Matej Ogrin, da se prej ali slej ljudje navadimo vsega.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Projekti, ki bi lahko za zmeraj spremenili videz simbola Slovenije
Si predstavljate, da bi pesem Oj Triglav, moj dom zadonela pod stavbo observatorija, pevski zbor pa bi se do tja pripeljal z zobato železnico? Verjetno težko. Triglav nam, Slovenkam in Slovencem, pomeni veliko več kot zgolj najvišjo goro naše države, pravi dr. Peter Mikša z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Prav lahko bi se namreč zgodilo, da bi se na vrh Triglava pripeljali z zobato železnico, si tam v observatoriju ogledali zvezde ter se zjutraj spustili s smučmi v dolino po eni izmed številnih smučarskih prog. In vendar je Triglav, simbol naše države, ostal tak, kakršnega smo dobili od naših prednikov. Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj smo si kot svoj simbol izbrali ravno goro. Odgovor na to se skriva v naši identiteti, dodaja dr. Matej Ogrin z oddelka za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Slovenci se namreč identificiramo kot alpski narod in na tem območju živimo že dlje kot 1000 let. Dovolj, da smo se tega območja navadili in ga razumemo kot del sebe. In če je za našo državo Triglav tako močan simbol, zakaj bi ga nekdo hotel spremeniti v turistično destinacijo in s tem za vedno spremeniti njegovo podobo?
Leta 1908 je prišlo do zametka prvega poizkusa ustanovitve Triglavskega narodnega parka, v katerem naj bi nastali projekti, o katerih govori današnja oddaja. To je hkrati tudi zametek naravovarstvenega pristopa k ohranjanju naše naravne dediščine, ki jo ta predstavlja. Vendar je bilo do Triglavskega nacionalnega parka takrat še daleč. Prišla je II. svetovna vojna, za njo socializem in pravila so se tako spremenila, da je okolje znova dobilo drugačen pomen.
Prvi načrt, ki je nastal leta 1907, je na vrh oziroma tik podenj želel pripeljati zobato železnico. To je bil za tiste čase že kot načrt ali še prej kot ideja, čeprav logična, projekt na robu znanstvene fantastike. Do gradnje ni prišlo nikoli. Približno 50 let kasneje, leta 1946, bi Triglav spet lahko dobil drugačno podobo. Na njem so želeli zgraditi observatorij, ki bi bil hkrati tudi turistična točka s pestro gostinsko ponudbo. Tudi da ideja se ni nikoli uresničila, čeprav so del Triglava celo minirali. Razlogov za to je več, verjetno jih lahko iščemo tudi v tihem uporu Slovencev zoper to odločitev. Zagovorniki »približevanja Triglava ljubiteljem gora« s tem niso izgubili zaleta. Leta 1957 je prišlo do že tretjega poizkusa spreminjana podobe simbola slovenstva. Ta projekt bi bil največji. Imenovali so ga Triglavska smučišča ali Triglavske žičnice.
Zagotovo bi velikansko smučišče bilo zanimivo slovenskim in tudi tujim smučarjem, vendar bi bila s tem narejena nepopravljiva škoda okolju. Enako, kot bi se zgodilo v primeru gradnje observatorija ali zobate železnice na samem vrhu Slovencem tako svete gore. In vendar so ti projekti prinesli tudi nekaj dobrega. Iz teh treh zgodb se lahko in se tudi moramo česa naučiti za prihodnost. Na primer dejstva, da je napredek za vsako ceno brez upoštevanja okolja lahko nepopravljiv korak nazaj. Ne samo za nas, ampak tudi za tiste, ki za nami šele prihajajo. Kljub temu, zaključi dr. Matej Ogrin, da se prej ali slej ljudje navadimo vsega.
Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.
Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov