Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V grobem ima palica dvojni pomen, globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje določenega družbenega položaja
V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu.
Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega in del tega bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico.
V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica.
V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov − Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce.
Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu.
Stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.
Monsignor dr. Anton Jamnik, pomožni škof v Ljubljanski nadškofiji
Redni profesor, etnolog, dr. Janez Bogataj v pokoju.
Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah (vir: http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html)
Palica ima tako širok nabor pomenov, da zlahka katerega od njih spregledamo. Njena vloga sega od obredne, vojaške, sodniške, vzgojne, športne do zdravstvene in še bi lahko naštevali. V grobem pa ima palica dvojni pomen, tisti globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje nekega družbenega položaja.
Razmišljanja o palici nas pripeljejo v najstarejša obdobja človekove prisotnosti in njegovega razvoja na tem svetu, kar je vse skupaj povezano s tako imenovanimi vegetativnimi kulti. Ti so v središče svojega verovanja vnesli ponavljajoče se letne čase in palico, ki je vsako leto na pomlad spet zacvetela in ozelenela. Dotik človeka s tako palico pa je posamezniku omogočal določena stanja, ko se je zavedal vsega dobrega in ko je lahko odganjal vse zlo. To pa je posameznik izvajal skozi različna obredna dejanja.
Svetopisemski opisi palice postavljajo v ospredje Mojzesa, njegova palica se je recimo pred faraonom spremenila v kačo. Ob pomoči palice se je povzpel na goro Sinaj, njegova palica nastopa v bitki med Izraelci in Amalečani. Mojzesova palica je bila tudi znak božje navzočnosti med ljudstvom, bila je položena v skrinjo zaveze poleg kamnitih tabel z desetimi zapovedmi, in mano. Drug vidik je palica njegovega brata Arona, ki recimo zacveti.
V novi zavezi pa se pomen palice nekako dopolni, saj se dopolnjujejo in prečiščujejo tudi obredi, nam je povedal stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Univerzi sv. Anzelma oziroma na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.
Ob spremenjeni vlogi in pomenu palice se je spreminjala tudi podoba pastirja. V naših krajih ti pasejo črede po alpskih dolinah in jih zadržujejo na točno določenih pašnikih. Svetopisemski pastir pa s svojo palico in vodenjem odpira pot čredi, to pa je povsem druga podoba pastirja. Kaže namreč na tistega, ki hodi pred čredo, jo osvobaja in ji kaže pot v neko svetlejšo prihodnost, nam je povedal stiški menih dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld.
Škofovske palice, nosili pa so jih ( in jih tudi še nosijo) tudi opati in opatinje, so bile od nekdaj različnih oblik, velikosti, izdelane so bile iz različnih materialov in imele so najrazličnejše okrasje.
Nove škofe imenuje vsakokratni papež, ki imenovanim podeli tudi znake njihove službe, poklicanosti in izvolitve. Pomožni škof v ljubljanski nadškofiji monsignor dr. Anton Jamnik se je s škofovskimi palicami srečeval in jih pobliže spoznaval kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.
Ko je bil dr. Jamnik leta 2005 imenovan za škofa in leto zatem posvečen, si je tudi sam v Rimu v posebnih trgovinah z liturgičnimi pripomočki ogledoval najrazličnejše škofovske palice. Tudi škofu Jamniku se je dogodilo, da mu je nekdo, ko ga je prvič videl v popolni škofovski opravi, preprosto rekel, da je tak kot sveti Miklavž.
Palice so od nekdaj prisotne v zgodovini človeka, uporabljali so jih kot orodje, orožje, statusni simbol, pripomoček za hojo, za zabavo, šport, za magične namene in drugo. Pogosto se palica pojavi v pregovorih in frazemih:
"Za vsakega raste palica v gozdu!"
"Kadar beseda ne zaleže, se palica vreže."
"Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!"
" Spraviti na beraško palico."
"Reko merimo s palico, ljudi pa po besedah."
" Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega."
"Če beseda ne pomaga, palica zmaga."
"Kdor je bil kruha lačen in palice sit, zna ceniti kruh in žito."
"E, kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lahko živi!" Ivan Zorec, Beli menihi (193 –1937).
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V grobem ima palica dvojni pomen, globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje določenega družbenega položaja
V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu.
Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega in del tega bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico.
V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica.
V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov − Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce.
Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu.
Stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.
Monsignor dr. Anton Jamnik, pomožni škof v Ljubljanski nadškofiji
Redni profesor, etnolog, dr. Janez Bogataj v pokoju.
Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah (vir: http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html)
Palica ima tako širok nabor pomenov, da zlahka katerega od njih spregledamo. Njena vloga sega od obredne, vojaške, sodniške, vzgojne, športne do zdravstvene in še bi lahko naštevali. V grobem pa ima palica dvojni pomen, tisti globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje nekega družbenega položaja.
Razmišljanja o palici nas pripeljejo v najstarejša obdobja človekove prisotnosti in njegovega razvoja na tem svetu, kar je vse skupaj povezano s tako imenovanimi vegetativnimi kulti. Ti so v središče svojega verovanja vnesli ponavljajoče se letne čase in palico, ki je vsako leto na pomlad spet zacvetela in ozelenela. Dotik človeka s tako palico pa je posamezniku omogočal določena stanja, ko se je zavedal vsega dobrega in ko je lahko odganjal vse zlo. To pa je posameznik izvajal skozi različna obredna dejanja.
Svetopisemski opisi palice postavljajo v ospredje Mojzesa, njegova palica se je recimo pred faraonom spremenila v kačo. Ob pomoči palice se je povzpel na goro Sinaj, njegova palica nastopa v bitki med Izraelci in Amalečani. Mojzesova palica je bila tudi znak božje navzočnosti med ljudstvom, bila je položena v skrinjo zaveze poleg kamnitih tabel z desetimi zapovedmi, in mano. Drug vidik je palica njegovega brata Arona, ki recimo zacveti.
V novi zavezi pa se pomen palice nekako dopolni, saj se dopolnjujejo in prečiščujejo tudi obredi, nam je povedal stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Univerzi sv. Anzelma oziroma na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.
Ob spremenjeni vlogi in pomenu palice se je spreminjala tudi podoba pastirja. V naših krajih ti pasejo črede po alpskih dolinah in jih zadržujejo na točno določenih pašnikih. Svetopisemski pastir pa s svojo palico in vodenjem odpira pot čredi, to pa je povsem druga podoba pastirja. Kaže namreč na tistega, ki hodi pred čredo, jo osvobaja in ji kaže pot v neko svetlejšo prihodnost, nam je povedal stiški menih dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld.
Škofovske palice, nosili pa so jih ( in jih tudi še nosijo) tudi opati in opatinje, so bile od nekdaj različnih oblik, velikosti, izdelane so bile iz različnih materialov in imele so najrazličnejše okrasje.
Nove škofe imenuje vsakokratni papež, ki imenovanim podeli tudi znake njihove službe, poklicanosti in izvolitve. Pomožni škof v ljubljanski nadškofiji monsignor dr. Anton Jamnik se je s škofovskimi palicami srečeval in jih pobliže spoznaval kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.
Ko je bil dr. Jamnik leta 2005 imenovan za škofa in leto zatem posvečen, si je tudi sam v Rimu v posebnih trgovinah z liturgičnimi pripomočki ogledoval najrazličnejše škofovske palice. Tudi škofu Jamniku se je dogodilo, da mu je nekdo, ko ga je prvič videl v popolni škofovski opravi, preprosto rekel, da je tak kot sveti Miklavž.
Palice so od nekdaj prisotne v zgodovini človeka, uporabljali so jih kot orodje, orožje, statusni simbol, pripomoček za hojo, za zabavo, šport, za magične namene in drugo. Pogosto se palica pojavi v pregovorih in frazemih:
"Za vsakega raste palica v gozdu!"
"Kadar beseda ne zaleže, se palica vreže."
"Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!"
" Spraviti na beraško palico."
"Reko merimo s palico, ljudi pa po besedah."
" Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega."
"Če beseda ne pomaga, palica zmaga."
"Kdor je bil kruha lačen in palice sit, zna ceniti kruh in žito."
"E, kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lahko živi!" Ivan Zorec, Beli menihi (193 –1937).
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistega obdobja očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra leta 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom Iz vseh topov!
Ta teden so se začele enomesečne sodne počitnice. To je priložnost, da se s svojih aktualnih tožarjenj, sodnih pozivov, postopkovnih zapletov in zastaranj ozremo nazaj in pogledamo, kako so spore reševali in prekrške kaznovali naši predniki v času fevdalnega družbenega reda. Takrat so bile lokalne skupnosti v sodno dogajanje vključene veliko aktivneje, kot smo danes; in kazen nikoli ni bila samo kazen, pač pa je imela veliko širši družbeni učinek.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bajeslovni zakladi jeruzalemskega templja, odkritje svetega grala in uničenje vojaškega viteškega reda templjarjev so teme, ki že vse od renesanse vzbujajo zanimanje svetovne javnosti. Teorije zarote so se razbohotile in razplamtele in očitno se bo to nadaljevalo. V hiperinflaciji najrazličnejših zgodb, namigov, posploševanja in prirejanja dejstev zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podatke in počasi dopolnjujejo mozaik zgodbe o križarjih, križarskih vojnah in usodi vojaških viteških redov, predvsem templjarskega. Ti so v obdobju največjega razcveta imeli pomembno vlogo ne le v tako imenovani sveti deželi, ampak tudi v tedanji Evropi. Žal konkretnih, dokumentiranih listin s podatki o tem, ali so bili navzoči tudi na Slovenskem, ni. Je pa toliko bolj živo ljudsko izročilo o templjarjih na Krasu, v okolici Lokve, Komna, Rodika, v Vipavski dolini in na Repentabru na italijanski strani. Te zgodbe in zgodovinske podatke o templjarjih bomo spoznali v oddaji Sledi čas.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med Slovenci v Ziljski dolini so pomemben del (ohranjanja) identitete verski prazniki, prepleteni s starimi ljudskimi šegami. Med njimi je za zunanjega obiskovalca najbolj atraktivno t. i. štéhvanje. Gre za konjeniško igro moči in spretnosti, katere korenine segajo daleč v preteklost. Ta šega manjšino na skrajnem severozahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja spremlja že stoletja, po spletu nenavadnih naključij pa se je po drugi svetovni vojni usidrala tudi v vaseh ljubljanskega Posavja.
Prvi turški vpad se je zgodil pri Metliki leta 1408. Turke so sicer imenovali krvoločni psi, roparski ptiči, pa požigalci in divje svinje v vinogradu krščanstva.
Neveljaven email naslov