V grobem ima palica dvojni pomen, globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje določenega družbenega položaja

V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu.

Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega in del tega bomo spoznali v  oddaji Sledi časa.

Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico.

V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica.

V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov − Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce.

Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu.

Sogovorniki

Stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.

Monsignor dr. Anton Jamnik, pomožni škof v Ljubljanski nadškofiji

Redni profesor, etnolog, dr. Janez Bogataj v pokoju.

Miklavževa palica

Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah (vir: http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html)

Palica

Palica ima tako širok nabor pomenov, da zlahka katerega od njih spregledamo. Njena vloga sega od obredne, vojaške, sodniške, vzgojne, športne do zdravstvene in še bi lahko naštevali. V grobem pa ima palica dvojni pomen, tisti globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje nekega družbenega položaja.

Stari kulti in verovanja

Razmišljanja o palici nas pripeljejo v najstarejša obdobja človekove prisotnosti in njegovega razvoja na tem svetu, kar je vse skupaj povezano s tako imenovanimi vegetativnimi kulti. Ti so v središče svojega verovanja vnesli ponavljajoče se letne čase in palico, ki je vsako leto na pomlad spet zacvetela in ozelenela. Dotik človeka s tako palico pa je posamezniku omogočal določena stanja, ko se je zavedal vsega dobrega in ko je lahko odganjal vse zlo. To pa je posameznik izvajal skozi različna obredna dejanja.

Stara zaveza

Svetopisemski opisi palice postavljajo v ospredje Mojzesa, njegova palica se je recimo pred faraonom spremenila v kačo. Ob pomoči palice se je povzpel na goro Sinaj, njegova palica nastopa v bitki med Izraelci in Amalečani. Mojzesova palica je bila tudi znak božje navzočnosti med ljudstvom, bila je položena v skrinjo zaveze poleg kamnitih tabel z desetimi zapovedmi, in mano. Drug vidik je palica njegovega brata Arona, ki recimo zacveti.

Nova zaveza

V novi zavezi pa se pomen palice nekako dopolni, saj se dopolnjujejo in prečiščujejo tudi obredi, nam je povedal stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Univerzi sv. Anzelma oziroma na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.

Vloga

Ob spremenjeni vlogi in pomenu palice se je spreminjala tudi podoba pastirja. V naših krajih ti pasejo črede po alpskih dolinah in jih zadržujejo na točno določenih pašnikih. Svetopisemski pastir pa s svojo palico in vodenjem odpira pot čredi, to pa je povsem druga podoba pastirja. Kaže namreč na tistega, ki hodi pred čredo, jo osvobaja in ji kaže pot v neko svetlejšo prihodnost, nam je povedal stiški menih dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld.

Od lesa do kovine

Škofovske palice, nosili pa so jih ( in jih tudi še nosijo) tudi opati in opatinje, so bile od nekdaj različnih oblik, velikosti, izdelane so bile iz različnih materialov in imele so najrazličnejše okrasje.

Škofovska palica

Nove škofe imenuje vsakokratni papež, ki imenovanim podeli tudi znake njihove službe, poklicanosti in izvolitve. Pomožni škof v ljubljanski nadškofiji monsignor dr. Anton Jamnik se je s škofovskimi palicami srečeval in jih pobliže spoznaval kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.

Ko je bil dr. Jamnik leta 2005 imenovan za škofa in leto zatem posvečen, si je tudi sam v Rimu v posebnih trgovinah z liturgičnimi pripomočki ogledoval najrazličnejše škofovske palice. Tudi škofu Jamniku se je dogodilo, da mu je nekdo, ko ga je prvič videl v popolni škofovski opravi, preprosto rekel, da je tak kot sveti Miklavž.

Palice in paličice

Palice so od nekdaj prisotne v zgodovini človeka, uporabljali so jih kot orodje, orožje, statusni simbol, pripomoček za hojo, za zabavo, šport, za magične namene in drugo. Pogosto se palica pojavi v pregovorih in frazemih:

"Za vsakega raste palica v gozdu!"

"Kadar beseda ne zaleže, se palica vreže."

"Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!"

" Spraviti na beraško palico."

"Reko merimo s palico, ljudi pa po besedah."

" Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega."

"Če beseda ne pomaga, palica zmaga."

"Kdor je bil kruha lačen in palice sit, zna ceniti kruh in žito."

 "E, kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lahko živi!" Ivan Zorec, Beli menihi (193 –1937).