Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V grobem ima palica dvojni pomen, globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje določenega družbenega položaja
V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu.
Trije "dobri možje"
foto: Ljubo Vukelić
Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega in del tega bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico.
V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica.
V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov − Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce.
Mojzes
foto: James Albright
Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu.
Stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.
Monsignor dr. Anton Jamnik, pomožni škof v Ljubljanski nadškofiji
Redni profesor, etnolog, dr. Janez Bogataj v pokoju.
Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah (vir: http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html)
Palica ima tako širok nabor pomenov, da zlahka katerega od njih spregledamo. Njena vloga sega od obredne, vojaške, sodniške, vzgojne, športne do zdravstvene in še bi lahko naštevali. V grobem pa ima palica dvojni pomen, tisti globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje nekega družbenega položaja.
Razmišljanja o palici nas pripeljejo v najstarejša obdobja človekove prisotnosti in njegovega razvoja na tem svetu, kar je vse skupaj povezano s tako imenovanimi vegetativnimi kulti. Ti so v središče svojega verovanja vnesli ponavljajoče se letne čase in palico, ki je vsako leto na pomlad spet zacvetela in ozelenela. Dotik človeka s tako palico pa je posamezniku omogočal določena stanja, ko se je zavedal vsega dobrega in ko je lahko odganjal vse zlo. To pa je posameznik izvajal skozi različna obredna dejanja.
Kulti
foto: MTSOfan
Svetopisemski opisi palice postavljajo v ospredje Mojzesa, njegova palica se je recimo pred faraonom spremenila v kačo. Ob pomoči palice se je povzpel na goro Sinaj, njegova palica nastopa v bitki med Izraelci in Amalečani. Mojzesova palica je bila tudi znak božje navzočnosti med ljudstvom, bila je položena v skrinjo zaveze poleg kamnitih tabel z desetimi zapovedmi, in mano. Drug vidik je palica njegovega brata Arona, ki recimo zacveti.
V novi zavezi pa se pomen palice nekako dopolni, saj se dopolnjujejo in prečiščujejo tudi obredi, nam je povedal stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Univerzi sv. Anzelma oziroma na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.
Ob spremenjeni vlogi in pomenu palice se je spreminjala tudi podoba pastirja. V naših krajih ti pasejo črede po alpskih dolinah in jih zadržujejo na točno določenih pašnikih. Svetopisemski pastir pa s svojo palico in vodenjem odpira pot čredi, to pa je povsem druga podoba pastirja. Kaže namreč na tistega, ki hodi pred čredo, jo osvobaja in ji kaže pot v neko svetlejšo prihodnost, nam je povedal stiški menih dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld.
Pastir
foto: Michel Solmi
Škofovske palice, nosili pa so jih ( in jih tudi še nosijo) tudi opati in opatinje, so bile od nekdaj različnih oblik, velikosti, izdelane so bile iz različnih materialov in imele so najrazličnejše okrasje.
Nove škofe imenuje vsakokratni papež, ki imenovanim podeli tudi znake njihove službe, poklicanosti in izvolitve. Pomožni škof v ljubljanski nadškofiji monsignor dr. Anton Jamnik se je s škofovskimi palicami srečeval in jih pobliže spoznaval kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.
Ko je bil dr. Jamnik leta 2005 imenovan za škofa in leto zatem posvečen, si je tudi sam v Rimu v posebnih trgovinah z liturgičnimi pripomočki ogledoval najrazličnejše škofovske palice. Tudi škofu Jamniku se je dogodilo, da mu je nekdo, ko ga je prvič videl v popolni škofovski opravi, preprosto rekel, da je tak kot sveti Miklavž.
Palice so od nekdaj prisotne v zgodovini človeka, uporabljali so jih kot orodje, orožje, statusni simbol, pripomoček za hojo, za zabavo, šport, za magične namene in drugo. Pogosto se palica pojavi v pregovorih in frazemih:
"Za vsakega raste palica v gozdu!"
"Kadar beseda ne zaleže, se palica vreže."
"Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!"
" Spraviti na beraško palico."
"Reko merimo s palico, ljudi pa po besedah."
" Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega."
"Če beseda ne pomaga, palica zmaga."
"Kdor je bil kruha lačen in palice sit, zna ceniti kruh in žito."
"E, kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lahko živi!" Ivan Zorec, Beli menihi (193 –1937).
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V grobem ima palica dvojni pomen, globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje določenega družbenega položaja
V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu.
Trije "dobri možje"
foto: Ljubo Vukelić
Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega in del tega bomo spoznali v oddaji Sledi časa.
Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico.
V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica.
V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov − Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce.
Mojzes
foto: James Albright
Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu.
Stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.
Monsignor dr. Anton Jamnik, pomožni škof v Ljubljanski nadškofiji
Redni profesor, etnolog, dr. Janez Bogataj v pokoju.
Sveti Miklavž je oblečen po vzgledu liturgičnih oblačil: čez dolgo belo obleko (albo) obleče mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi nosi mitro; to pokrivalo je za Miklavža pač najznačilnejši del tako v odevalnem kot simbolnem pomenu. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti dolgo belo brado. Roke pa mu navadno tiče v belih rokavicah (vir: http://www.kapitelj.com/sveti_nikolaj_miklavz_6.december.html)
Palica ima tako širok nabor pomenov, da zlahka katerega od njih spregledamo. Njena vloga sega od obredne, vojaške, sodniške, vzgojne, športne do zdravstvene in še bi lahko naštevali. V grobem pa ima palica dvojni pomen, tisti globlji, duhovni, in drugi kot orodje ali pripomoček za izvajanje neke dejavnosti ali pa za poudarjanje nekega družbenega položaja.
Razmišljanja o palici nas pripeljejo v najstarejša obdobja človekove prisotnosti in njegovega razvoja na tem svetu, kar je vse skupaj povezano s tako imenovanimi vegetativnimi kulti. Ti so v središče svojega verovanja vnesli ponavljajoče se letne čase in palico, ki je vsako leto na pomlad spet zacvetela in ozelenela. Dotik človeka s tako palico pa je posamezniku omogočal določena stanja, ko se je zavedal vsega dobrega in ko je lahko odganjal vse zlo. To pa je posameznik izvajal skozi različna obredna dejanja.
Kulti
foto: MTSOfan
Svetopisemski opisi palice postavljajo v ospredje Mojzesa, njegova palica se je recimo pred faraonom spremenila v kačo. Ob pomoči palice se je povzpel na goro Sinaj, njegova palica nastopa v bitki med Izraelci in Amalečani. Mojzesova palica je bila tudi znak božje navzočnosti med ljudstvom, bila je položena v skrinjo zaveze poleg kamnitih tabel z desetimi zapovedmi, in mano. Drug vidik je palica njegovega brata Arona, ki recimo zacveti.
V novi zavezi pa se pomen palice nekako dopolni, saj se dopolnjujejo in prečiščujejo tudi obredi, nam je povedal stiški menih Nikolaj Aracki Rosenfeld, doktor liturgičnih znanosti na Univerzi sv. Anzelma oziroma na Papeškem inštitutu za liturgijo v Rimu.
Ob spremenjeni vlogi in pomenu palice se je spreminjala tudi podoba pastirja. V naših krajih ti pasejo črede po alpskih dolinah in jih zadržujejo na točno določenih pašnikih. Svetopisemski pastir pa s svojo palico in vodenjem odpira pot čredi, to pa je povsem druga podoba pastirja. Kaže namreč na tistega, ki hodi pred čredo, jo osvobaja in ji kaže pot v neko svetlejšo prihodnost, nam je povedal stiški menih dr. Nikolaj Aracki Rosenfeld.
Pastir
foto: Michel Solmi
Škofovske palice, nosili pa so jih ( in jih tudi še nosijo) tudi opati in opatinje, so bile od nekdaj različnih oblik, velikosti, izdelane so bile iz različnih materialov in imele so najrazličnejše okrasje.
Nove škofe imenuje vsakokratni papež, ki imenovanim podeli tudi znake njihove službe, poklicanosti in izvolitve. Pomožni škof v ljubljanski nadškofiji monsignor dr. Anton Jamnik se je s škofovskimi palicami srečeval in jih pobliže spoznaval kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.
Ko je bil dr. Jamnik leta 2005 imenovan za škofa in leto zatem posvečen, si je tudi sam v Rimu v posebnih trgovinah z liturgičnimi pripomočki ogledoval najrazličnejše škofovske palice. Tudi škofu Jamniku se je dogodilo, da mu je nekdo, ko ga je prvič videl v popolni škofovski opravi, preprosto rekel, da je tak kot sveti Miklavž.
Palice so od nekdaj prisotne v zgodovini človeka, uporabljali so jih kot orodje, orožje, statusni simbol, pripomoček za hojo, za zabavo, šport, za magične namene in drugo. Pogosto se palica pojavi v pregovorih in frazemih:
"Za vsakega raste palica v gozdu!"
"Kadar beseda ne zaleže, se palica vreže."
"Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!"
" Spraviti na beraško palico."
"Reko merimo s palico, ljudi pa po besedah."
" Če pobereš en konec palice, pobereš tudi drugega."
"Če beseda ne pomaga, palica zmaga."
"Kdor je bil kruha lačen in palice sit, zna ceniti kruh in žito."
"E, kaj, pod opatovo krivo palico, pravijo, se lahko živi!" Ivan Zorec, Beli menihi (193 –1937).
Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.
Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
Neveljaven email naslov