Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem
Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.
Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:
Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.
Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.
Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.
Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.
Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.
Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.
Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.
Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:
"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."
Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:
"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."
Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.
V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.
Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«
904 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem
Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.
Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:
Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.
Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.
Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.
Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.
Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.
Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.
Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.
Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:
"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."
Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:
"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."
Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.
V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.
Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«
Maribor v zadnjih letih izgublja sloves »mesta trte in vina«. Predvsem po zaslugi opuščenih vinogradov v mestu in bližnji okolici, s čimer izginja nekoč opevana lepa mestna veduta. Za razliko od Maribora so v nekaterih evropskih mestih takšno dragocenost prepoznali in na njej celo zgradili imidž mesta. Nemško mesto Stuttgart, denimo, je eno tistih, ki na vinski zgodbi gradi turizem, z vinom se čutijo povezani tudi v avstrijski prestolnici Dunaj, mestni vinograd je ponos starodavnega Ptuja in čeprav na prvi pogled slovenska prestolnica nima prav veliko z vinogradništvom, pa tam že lep čas razmišljajo, da bi na grajskem hribu zasadili mestni vinograd. Razlike in podobnosti je v omenjenih mestih za oddajo Sledi časa poiskala Nataša Kuhar. Foto: Nataša Kuhar
Čeprav je glasbena skupina Mladi levi nastala v obdobju revolucionarnih sprememb na področju tako imenovane popularne glasbe in kljub temu, da si je dala ime po sloviti knjigi upora Irwina Showa, je vendarle to bila od vsega začetka drugačna glasbena skupina. Ni nastala iz tako imenovanih garažnih bendov, ki so v 60-ih letih prejšnjega stoletja zveneli iz vsake druge garaže. Gre za glasbeno skupino, ki so jo sestavljali uspešni, uveljavljeni in glasbeno zelo dobro podkovani člani. Med njimi omenimo Jerneja Podboja, Petra Hudobivnika, Matjaža Deva, Petra Ugrina, Dušana Kajzerja, Toneta Janšo, Tomaža Habeta, Bora Gostišo, Jerneja Junga in Janeza Bončino. Od leta 1966 do leta 1975 se je v zasedbi zvrstilo 16 glasbenikov. Sem štejemo tako pevce kot glasbenike. Svojo glasbeno pot je ansambel končal pred štirimi desetletji, danes pa znova pridno vadi in se pripravlja na svoj prvi koncert ob vrnitvi. Jurij Popov se je vprašal, zakaj vrnitev in kakšno vlogo so imeli Mladi levi v dinamičnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja in na podlagi zbranih odgovorov in razmišljanj pripravil oddajo Sledi časa.
Plonkanje je - plonkanje. Kakor ena in ena je - dve. Pojav, enkraten sam zase in sam po sebi, ali učeno latinsko - sui generis. Tu ni slepomišljenja ali narobe razumljenega početja. Ni sinonim za nič drugega kot za tisto, kar dejansko je. Plonkanje vsekakor sodi tudi med naše najžlahtnejše spomine na mladost. Kdor nikoli ni plonkal, je zapravil del življenja. Tako kot tisti, ki ni izkusil zaljubljenosti in doživel ljubezni. Ne glede na rezultat, seveda. Tudi plonkanje je dejanje upanja, pri tem pa končni izid ni nikoli že v naprej "zaprmej" določen. Je pa plonkanje odsev izredno močne možganske aktivnosti, čeprav nikoli ne vemo, ali je ta aktivnost usmerjena pravilno ali narobe. Avtorju oddaje, Ivanu Merljaku, to še zdaj "ni jasno" ...
Minilo je 110 let odkar se je pri Svetem Juriju ob Ščavnici rodil književnik, prevajalec, urednik in politik Edvard Kocbek. Njegovo življenje je bilo posvečeno književnosti in s političnemu delu. Oboje ima svoje častilce in tiste, ki bi ga pribili na križ. Njegovo življenje je usodno zaznamoval povojni režim, v katerem je doživel preobrat od snovalca povojne politike do tistega, ki ga je ta politika nadzorovala. V Sledeh časa, ki jih pripravlja Stane Kocutar, bodo o Edvardu Kocbeku govorili ljudje, ki so ga osebno poznali, pa tudi takšni, ki jim je Kocbekova misel vtisnila globok pečat.
Frank Troha Rihtarjev je bil slovenski izseljenski pisatelj, ki je v Novi svet odšel, da bi zaslužil nekaj denarja in se potem vrnil domov na Notranjsko. Vendar je skoraj sedem naslednjih desetletji ostal v Barbertonu v ameriškem Ohiu. Že leta 1921 je začel sodelovati s slovenskimi izseljenskimi časopisi. Največ prispevkov je objavil v Glasu naroda, Slovensko-amerikanskem koledarju ter v Novi dobi. Največja spodbuda na njegovi ustvarjalni poti pa je bil pisateljev obisk v domovini leta 1928. Literarni zgodovinarji pravijo, da Trohova pisateljska namera najbolj prepričljivo in najpogosteje povezuje spominsko spodbudo in epski zapis. Troha je do nedavnega spadal med pozabljene slovenske izseljenske pisatelje. Spoznali ga bomo v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Bojan Leskovec.
V nizu oddaj o prvi svetovni vojni, ki jih ob stoti obletnici začetka "velike vojne" pripravljajo v dokumentarno feljtonskem uredništvu Radia Slovenija, se bomo tokrat odpravili na vzhod naše domovine. Kajti torišče bojev v tej vojni je bilo resda na skrajnem zahodu slovenskega etničnega ozemlja, toda tudi pokrajine Spodnje Štajerske, kot so jih poimenovali takrat, so morale plačevati svoj "vojni davek". Zanimivo dogajanje tistega časa nam bo v oddaji Sledi časa predstavil Marko Radmilovič, ki je zato med drugim obiskal tudi priložnostno razstavo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
Velika ali prva svetovna vojna 1914 - 1918 je med drugim odigrala tudi nepričakovano vlogo velike opismenjevalke. Znano je, da so bile velike armade sestavljene večinoma iz ne- in polpismenih vojakov. To se je do konca vojne močno spremenilo. Količina pisem in dopisnic, dnevnikov in spominov na veliko vojno je povzročila to, da je ta vojna postala natančno in obilno dokumentirana. Glede na to, da je bil spomin na prvo svetovno vojno dolgo časa potisnjen v ozadje, predvsem zaradi hujše in bolj tragične druge svetovne vojne, so mnogi pisni spomini šele v zadnjih desetletjih prišli na dan. Tako se pri vseh narodih, vpletenih v prvo svetovno vojno, iz leta v leto množijo publikacije, ki sodijo predvsem v to kategorijo dokumentiranja prve velike svetovne morije. S podstrešij so med ljudi začele prihajati fotografije, dopisnice, pisma in številni dnevniki, ki natančno opisujejo vojne okoliščine, kot so jih videli in doživeli posamezniki in družine. Poleg faktografskih podatkov vsebujejo tudi čustvene odzive na negotovost ob vpokolicih sinov in mož, odhodu v begunstvo, odzive na sporočila o smrti ali izginotju najdražjih in podobno. Kot poudarja avtor oddaje Sledi časa, Jurij Popov, je to največja vrednost tovrstnih spominov, saj se le redko dajo voditi propagandnim strojem vpletenih držav in kažejo najbolj intimno, najbolj človeško izkušnjo, povezano s to nesmiselno vojno.
»Človek meri čas, čas meri človeka.« »Ura ni naš gospodar.««Kot senca preminejo naši dnevi.« »Štejem le vedre ure, druge pa prezrem.« To je le nekaj zanimivih napisov s približno 300 sončnih ur, ki so pri nas posejane po več kot 200 slovenskih krajih. Številne so na pročeljih stavb naslikane tudi kot freske, ki jih lahko krasijo različni motivi: krajine, prizori vasic s cerkvico v središču, oblaki, sonce, angeli, devica Marija, svetniki in druge božje osebe ter cvetice, grbi mest ali plemiških družin, utrinki iz kmečkega življenja, zmaji in še bi lahko naštevali. Na pragu jesenskega enakonočja in ob slovesu letošnjega deževnega poletja, ki sončnim uram res ni bilo naklonjeno, bomo v Sledeh časa govorili o urah, ki »nemo tiktakajo« …
S priključitvijo Primorske k matični domovini se je skoraj v celoti uresničilo hrepenenje primorskih Slovencev, da bi živeli z rojaki v skupni državi. Sliko popolnosti je skalilo dejstvo, da je del slovenskega etničnega ozemlja na Goriškem in Tržaškem, pa tudi v videmskem zaledju, ostal v tuji državi. Pomen priključitve so jeseni leta 1947 poudarili na velikem ljudskem zborovanju v Lijaku pri Ajševici na Goriškem. S priključitvijo so začeli tudi formalno graditi Novo Gorico. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Apaško polje je v preteklosti veljalo kot ena slovenskih žitnic. Podjetnost tamkajšnjih prebivalcev pa za pregovorno in pred stoletjem so zgradili poseben rečni rokav oziroma umetni potok iz reke Mure, ki je bil namenjen izključno mlinarstvu. Na potoku je zrastlo 11 mlinov in kanal si je v tistih krajih kmalu pridobil legendarni status. Po vojni je propadel, danes pa se ga zanesenjaki s pomočjo občine spet trudijo obuditi. Več v Sledeh časa Marka Radmiloviča.
Ženskam, ki so v letih pred in po drugi svetovni vojni želele plezati enakovredno kot moški, ni bilo prizaneseno. Morale so biti vsaj tako dobre ali še boljše od moških soplezalcev, da so jih slednji sploh jemali resno in so bile tako upravičene do udeležbe na odpravah. Kljub normalni fizično pogojeni manjši moči so se izkazale za enakovredne, nekatere pa so vse to presegle in dokazale, da vrhunsko plezanje ni odvisno od spola. Če smo Slovenci lahko upravičeno ponosni na Paulo Jesih, Miro Marko Debelak, Marijo Štremfelj, Marijo Frantar in druge vrhunske alpinistke v zlatih letih alpinizma, so Poljaki vse to in morda še več na Wando Rutkiewicz. Slednja je v kontekstu časa, v katerem je živela, dosegla neverjetne uspehe -nato pa je skrivnostno izginila na osemtisočaku Kančenzengi. Po sledeh Wande Rutkiewicz se je med najvišje vrhove sveta odpravil Jure Čokl.
Za Italijo se velika vojna ni začela leta 1914, ampak leto pozneje, leta 1915. Takrat je v skladu s tajnim Londonskim sporazumom podpisanim 26. aprila 1915 s Antanto napovedala vojno avstro-ogrski monarhiji, Nemčiji pa šele leta 1917, čeprav bi jo morala hkrati. Takrat se je prva svetovna vojna tudi preselila na slovenska tla, odprta je bila namreč 90 km dolga soška fronta od Rombona do Devina. Italija je bila pred vojno v obrambni zvezi z Nemčijo in Avstro-Ogrsko, torej Centralnimi silami. Podpis tajnega sporazuma sta ob državi označili kot italijansko izdajo, podrobna analiza dogajanj pa pokaže, da temu ni tako, ampak da je šlo za spretno trgovanje z ozemlji. Italijani so pristopili k Antanti zato ker jim je ta ponudila več - tujih ozemelj seveda. Sledi časa Jurija Popova bodo govorila o letu italijanskih pogajanj pred vstopom v vojno.
Pred 63. Leti so na Lescah pripravili prvo Svetovno prvenstvo v padalstvu. Udeležili so se ga padalci petih držav in naši tekmovalci so se dobro izkazali. Morda je prav svetovno prvenstvo spodbudilo padalski šport na Slovenskem, ki se je v naslednjih desetletjih močno razmahnil, zato Slovenci veliko pomenimo v svetu padalstva. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Sredi avgusta se počasi končuje tisto, kar se je začelo na Jakobovo, konec julija. V dneh okoli "velike maše" se po vinorodnih slovenskih pokrajinah nadaljuje tradicionalno postavljanje klopotcev. Ta nekoč intimni kmečki običaj marsikje prerašča tako meje krajev kot lokalnega turizma, žal pa tudi meje dobrega okusa. A mistike čudovite priprave, katere rojstvo je še vedno skrito v megli minulih stoletij, vse to ne zmoti. O fenomenu klopotca Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
Triglav je naš nacionalni simbol in tudi med narodnoosvobodilno vojno je simboliziral željo in boj za združitev vseh pripadnikov našega naroda. Zelo veliko je takrat pomenil borcem IX. korpusa, ki so osvobajali Primorsko in ki so si med drugim zadali nalogo, da bodo Triglav, ne glede na "ceno", priključili k matični domovini. 2. avgusta leta 1944, torej pred sedmimi desetletji, se je tako skupina borcev, članov igralske skupine IX. korpusa, odpravila na Triglav Na Aljaževem stolpu je razvila slovensko zastavo in tudi izruvala mejnik, ki je sredi naše, slovenske zemlje razmejeval takratno Italijo in Nemčijo. Raztreščil se je na skalah v globeli pod očakom. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Zgodovina je v Tržaškem zalivu tako temeljito pomešala narodnostne in državne meje, da tržaški Slovenci dandanes verjetno upravičeno trdijo, da sta slovensko pomorstvo in ribištvo doma med Trstom in izlivom Timáve, saj so Koper, Izolo in Piran obvladovali Benečani. Pred drugo svetovno vojno so imeli tamkajšnji ribiči 450 različnih plovil - od ščife do bragoca, danes pa ni nikogar, ki bi bil povsem odvisen od ribolova. Neločljiva povezanost z morjem in zgodbe iz tisočletne tradicije ribolova pa kljub temu ostajajo v teh krajih. Od posebnega načina lova na tune do domiselnih ribjih jedi ter celo krvavih bojev med ribiči. Sicer pa podrobneje o tem v Sledeh časa, ki jih pripravlja Matic Jerman.
Zadnji dan v letu 1977 je tisti dan, ko se je s slovenskih železniških tirov dokončno poslovila parna vleka. Na tako imenovanih relacijskih vožnjah je ni bilo več, ostala je še za premike na posameznih večjih postajah in na industrijskih tirih. V Sledeh časa bodo govorili zadnji pričevalci parne vleke pri nas. Strojevodja, ki je pri Laškem doživel hujšo železniško nesrečo, kurjač, ki je v samo enem delovnem dnevu z lopato in s svojima lastnima rokama v peč lokomotive zmetal kar 25 ton premoga in strojni mojster, ki je, kot se tudi reče, parne lokomotive "poznal v dušo". Oddajo pripravlja Stane Kocutar.
"Človek je od nekdaj verjel v nadnaravne sile, božanstva, demone in druga skrivnostna bitja, ki so vplivali na njegovo življenje od rojstva do smrti. Stari Egipčani so vpliv neznanih sil prenesli celo v verovanje v posmrtno življenje in so bili zato že pred skoraj pet tisoč leti prepričani, da se lahko posameznik z amuleti zavaruje pred nevarnostjo v vsakdanjem življenju in na poti v večnost. Za amulete so uporabljali majhne predmete, ki so bili posvečeni v svetiščih in so vsebovali magično moč pod okriljem izbrane boginje ali boga ..." Tako v Slovenskem etnografskem muzeju te dni vabijo na razstavo Magija amuletov, njihovo povabilo pa je bilo tudi iztočnica za pripravo oddaje Sledi časa, v kateri bomo osvetlili zgodovino amuletov od starih Egipčanov pa vse do danes. Avtor: Dušan Berne.
Lovro von Matačić je večplastna in nikakor ne zgolj samo glasbena osebnost 20. stoletja, ki je umetnosti tega obdobja na različnih področjih vtisnila globok pečat. Ob tem pa je njegova človeška usoda tipična usoda pretresov, ki so zaznamovali naš prostor in ljudi. V zadnjem času je skupina zanesenjakov dodala kamenček k poznavanju dirigentovega delovanja v Sloveniji. Več o teh novih dognanjih v Sledeh časa Marka Radmiloviča pod naslovom: Maestrova slovenska leta. Avtor: Marko Radmilovič.
Kaj imajo skupnega Janez Puh, Edvard Kocbek, Anton Korošec, Bratko Kreft, Radoslav Razlag, Stanko Vraz, Anton Trstenjak, Karol Grossmann, Anton Krempl, Slavko Osterc in še mnogi drugi? Odgovor je preprost: skupna jim je krajina, v kateri so se rodili, ki so ji bili "zapisani" in ki jim je dala tisto, kar so potrebovali, da so postali veliki možje v naši zgodovini. V Sledeh časa se je tako Jurij Popov vprašal, kako to, da je prav Prlekija, bolj kot druge slovenske krajine, zibelka tolikšnega števila ljudi takšnega intelektualnega potenciala. Je "kriva" zemlja in človekov odnos do nje, je "kriva" zgodovinska razsežnost krajine, ki je vezana na dunajsko evroregijo? Je "kriva" nežna valovitost krajine, odprte v svet in hrepeneče po širini duha, ali pa mogoče tradicionalna kultura? Ter ne nazadnje - je "kriv" krog izmenjave dobrin med naravo in tamkajšnjim človekom? Avtor Jurij Popov
Neveljaven email naslov