Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem
Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.
Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:
Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.
Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.
Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.
Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.
Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.
Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.
Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.
Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:
"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."
Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:
"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."
Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.
V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.
Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem
Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.
Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:
Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.
Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.
Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.
Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.
Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.
Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.
Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.
Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:
"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."
Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:
"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."
Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.
V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.
Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«
Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!
Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimivo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem.
Med prostori Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ki letos praznuje 100-letnico prvih predavanj - je poleg predavalnic, knjižnice in kabinetov tudi "skrivnostna" klet. Ta je do vrha napolnjena z najrazličnejšimi arheološkimi najdbami ter s pripomočki, ki te najdbe pomagajo razumeti in shraniti.
Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.
Piranska Punta, piranski svetilnik, Rt Madona. Katero od teh treh imen je pravo? Pirančani pravijo, da uporabljajo vsa tri imena, s tem da ko rečejo Punta, mislijo na ves polotok. Ko pa rečejo grem do svetilnika ali na Rt Madona, pa je jasno, da so mislili točno določeno točko na Punti. To sestavlja kompleks stavb, ki so nekaj posebnega, lepo oblikovanega in načrtovanega. Vse skupaj ima dolgo in zanimivo zgodbo. Tu je namreč svetilnik, ki je del nekdanjega obrambnega stolpa, ki je bil del srednjeveškega piranskega obzidja. Del kompleksa stavb je tudi srednjeveška cerkev Marije zdravja. Svetilnik je dobil današnjo podobo v 19. stoletju. Sestavljata ga osmerokotni kamniti stolp in hišica s stanovanjem za svetilničarja. Ta je tu bival do leta 1976, pozneje pa so nekaj časa tu ustvarjali umetniki, med njimi tudi kipar Janez Lenassi. Piransko Punto bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Radijska kukavica se je oglasila že leta 1928. Za uradni dan otvoritve Radia Ljubljana velja 28. oktober, dan, ko je minilo 10 let od razpada Avstro-Ogrske monarhije in ustanovitve skupne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljanska radijska postaja je sicer oddajala že sredi avgusta tega leta, uradno poskusno predvajanje pa se je začelo 1. septembra. Kakšen je bil prvi radijski studio, kakšna vsebina se je predvajala v prvih desetletjih radia in kako se je starejšemu bratu leta 1958 pridružila televizija? Kakšno poslanstvo je imel Radio Ljubljano, kakšnega ima RTV Slovenija? V Sledeh časa smo se potopili v zgodovino našega javnega nacionalnega radia, in - sicer v bolj skromnem obsegu - tudi televizije.
Gorske bukve. Najbrž bi marsikdo pomislil, da bomo govorili o kakšni redki drevesni vrsti, ki si zasluži posebno pozornost. Vendar pa to ne bo tako. Leta 1582 je župnijski vikar Andrej Recelj na Raki pri Krškem prevedel štajerski vinogradniški ali gorski zakon iz leta 1543. Recljev prevod pa je znan pod imenom Gorske bukve. To je najstarejše ohranjeno slovensko zakonsko besedilo in najobsežnejše ohranjeno slovensko besedilo kakega katoliškega avtorja iz obdobja, ko so slovenski protestanti vzpostavili slovenski knjižni jezik. Prinaša pa tudi bogato besedišče, ki ga je prevajalec črpal iz ljudskih izrazov v zvezi z vinogradništvom ter iz tradicije ustnega sodstva, zlasti gorskega prava, v okviru katerega se je izoblikovalo slovensko pravno izrazje. Tako so med drugim zapisali ob izidu kritičnih prepisov in jezikovnih posodobitev Gorskih bukev leta 2022. In o Gorskih bukvah bomo govorili tudi v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Leto 2023 je za mestni kino Kinodvor izjemno pomembno. Nekdanji ponos jugoslovanskih kinodvoran praznuje tri obletnice: stoletnico delovanja kina na Kolodvorski, dvajset let art kina ter petnajst let Javnega zavoda Kinodvor in s tem delovanja Mestnega kina Kinodvor. Da je ta kinodvorana preživela vse do danes, si je nadela vrsto različnih podob: najprej je bila Kino Ljubljanski dvor, ki se je sredi tridesetih let preimenoval v Kino Sloga. Kasneje je Sloga postala erotični kino in sinonim za mehko erotiko. In to je ostala do leta 1992, ko je na isti lokaciji zaživel Kino Dvor in nazadnje današnji Mestni kino Kinodvor. Skozi njegovo rojstvo, odraščanje in zrela leta se je s sogovorniki sprehodil Jure K. Čokl.
Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.
Včasih o kom rečemo, da ima v življenju – krompir. Za agronoma Viktorja Repanška iz Kamnika je to veljalo vsaj dvopomensko. Veljal je namreč za vodilnega slovenskega in tedaj tudi jugoslovanskega strokovnjaka za vzgojo novih sort krompirja. Podrobnosti o njem in o njegovem delu pa prinašajo tokratne Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar.
Mučenje, okrutne javne usmrtitve, zažig obsojenk in obsojencev na grmadi, razčetverjenje, sekanje udov, javno sramotenje, vse to in še veliko podobnih dejanj je v imenu višjih ciljev, vere, zakona in reda, države in vladarja, opravljal rabelj ali krvnik. Mogoče se nam včasih zazdi, da je njegova vloga neki ostanek temačne preteklosti, vendar pa žal ni tako. Dokazov za to je veliko. In kdo je bil v tem nenehnem teatru groze rabelj ali krvnik? Poklic rablja je bil vezan na družinsko tradicijo in se je dedoval iz roda v rod. Tako lahko zasledimo, da so za svojo obrt imeli tudi svoje pečate. Vendar pa so jih skupaj z njihovimi sorodniki in nasledniki vse do 19. stoletja obravnavali kot nepoštene ljudi in so jim odrekali cehovske in meščanske pravice. Zato so morali bivati na obrobju mesta. Poleg tega, da so se jih ljudje bali, pa so se k njim zatekali po pomoč, saj so rabljem pripisoval magične moči. Rabljevo senco bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Letos se s številnimi dogodki poklanjamo delu in liku izjemnega moža – Ivana Tavčarja. V slovensko zavest se je najbolj zasidral kot pisatelj povesti, romanov, črtic in novel, kot eden najpomembnejših literarnih ustvarjalcev realizma. Le kdo ne pozna Cvetja v jeseni, zgodovinskega romana Visoška kronika, romana Izza kongresa in drugih. Bil je tudi politik, z Ivanom Hribarjem sta bila glavna protagonista liberalnega tabora in s tem napredka slovenskega prostora, pa poslanec in deset let tudi ljubljanski župan. Bil je član, podpornik in ustanovitelj številnih društev, med drugim je bil predsednik prve slovenske kolesarske organizacije. V letošnjem Tavčarjevem letu obujamo spomin nanj in na njegov pečat slovenskemu prostoru. Ob izjemnem možu pa je stala izjemna ženska, njegova žena Franja.
V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.
Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirka
Ob 390. obletnici turističnega obiska jame Vilenica in 60. obletnici delovanja Jamarskega društva Sežana, ki skrbi za to najstarejšo turistično jamo v Sloveniji, se je letos zvrstilo kar nekaj zanimivih in odmevnih prireditev ter akcij pri omenjeni jami in v njej. Vilenica je jama na Krasu. Njen razmeroma strmi vhod se odpira ob vznožju Starega Tabora, na robu zakraselega, uravnanega, tipičnega kraškega sveta na krednih apnencih med Lokvijo in Lipico. Domačini jamo poznajo že od nekdaj; vanjo so se zatekali pred turškimi roparskimi pohodi. Leta 1622 je lastnica zemljišča in jame postala plemenita rodbina Petač. Po navedbah v literaturi je začel nekaj let pozneje grof Petač dohodke od vstopnine v jamo deliti z lokavsko cerkvijo, leta 1660 pa je jamo obiskal avstrijski cesar Leopold I. Število obiskovalcev jame se je nato povečevalo in od leta 1821 do leta 1889 je bilo v vpisni knjigi že več kot 2000 obiskovalcev. To je za tiste čase presenetljivo veliko. Vilenica je bila odprta vse do leta 1920, ko je italijanska oblast jamo zaprla, prepovedali so tudi vsakršno zbiranje domačinov in plese v njej. Tu se zgodba o Vilenici nikakor ne konča; odkrivali jo bomo v oddaji Sledi čas, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 2021 so člani kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida nad Ljubljano v Guncljah odprli Spominsko mizarnico, muzejsko sobo predstavitvijo predmetov, dokumentov in fotografij, posvečeno številnim generacijam mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
El Capitan je ime največjega granitnega monolita na svetu, ki stoji nad vhodom v ameriški nacionalni park Yosemite. Da so prvič preplezali njegovo najslavnejšo smer, imenovano Nos, so prvi plezalci leta 1958 potrebovali kar 47 dni, pomagali pa so si z različnimi tehničnimi pripomočki. V njegovi steni je do danes izgubilo življenje 25 plezalk in plezalcev. Leta 1973 se je tja odpravila šestčlanska slovenska odprava, ki ni še nikoli prej plezala tako in še nikoli v tako veliki granitni steni. Vodja odprave Janez Gradišar ter člani Janez Dovžan, Miha Smolej, Janez Lončar - Šodr, Dušan Srečnik - Zobač in Nejc Zaplotnik so bili prvi, ki so plezali v tej legendarni steni. Z vodjo odprave Janezom Gradišarjem in članom odprave ter članom legendarnih Mojstranskih veveric Janezom Dovžanom se je o teh dogodkih pogovarjal Jure K. Čokl.
Na začetku letošnjega poletja je minilo 80 let od prihoda prvih zavezniških vojaških misij k enotam narodnoosvobodilne vojske. Kaj so zahodni zaveznik o razmerah v tedaj razkosani Jugoslaviji že vedeli in zakaj so se odločili za pomoč v orožju in opremi, ne pa tudi za izkrcanje na Jadranski obali ? Odgovor na to in več drugih vprašanj osem desetletij pozneje prinaša oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov