Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem
Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.
Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:
Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.
Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.
Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.
Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.
Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.
Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.
Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.
Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:
"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."
Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:
"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."
Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.
V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.
Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem
Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.
Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:
Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.
Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.
Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.
Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.
Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.
Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.
Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.
Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:
"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."
Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:
"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."
Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.
V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.
Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.
Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.
Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.
Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.
Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...
Neveljaven email naslov