Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem
Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.
Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:
Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.
Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.
Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.
Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.
Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.
Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.
Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.
Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:
"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."
Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:
"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."
Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.
V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.
Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem
Naslov današnje oddaje je Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika, petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo.
Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Petelin nastopa tudi v pregovorih, recimo:
Na svojem gnojišču je petelin gospod. Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči.
Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa.
Petelin naznanja konec noči in napoveduje prihajajoči dan, zato je od nekdaj veljal za znanilca svetlobe in je postal sveta žival, ptica božanstev, povezanih s svetlobo in soncem. V Grčiji je bil petelin sveti ptič boga Apolona in je bil navzoč ob njegovem rojstvu. Podobno naj bi tudi Kristusovo rojstvo naznanil petelin. Saj velja petelinje petje za znamenje nove dobe in po zgodnjesrednjeveških legendah bo naznanil tudi konec sveta.
Ob vlogi tako imenovanega svetlobnega bitja pa je bil petelin povezan z mejnimi stanji, s trenutkom, ko se življenje počasi končuje in človek umre. Takrat nastopi petelin kot spremljevalec še enega grškega boga Hermesa. Ta je namreč vodil duše v posmrtno življenje, petelin pa je bil glasnik posmrtnega življenja, ki s svojim petjem prebuja duše za življenje v večni svetlobi.
Tudi v srednjem veku je bil petelin zelo prepoznaven. Nastopal je v različnih upodobitvah, pojavljal se je na ščitih, v grbih in podobno. Zelo zanimiva je tudi uporaba petelinjega perja, ki so ga na klobukih nosili kmečki uporniki.
Petelina najdemo na cerkvenih zvonikih ali cerkvah, tam naj bi po eni izmed teorij pomenil, da je bilo v bližini predkrščansko svetišče, v katerem so se s posebnimi obredi poslavljali od duš umrlih. Zato so take kraje imenovali Tičnica.
Poleg tega vidimo petelina tudi na strehah stanovanjskih hiš.
Petelin je od pradavnine povezan s Šentjernejem, arheologi so namreč odkrili lončene žare iz obdobja 300 let p. n. št., ko so na tem območju živeli pripadniki keltskega plemena Latobiki.
Občina Šentjernej ima v svojem grbu petelina. Na njeni spletni strani piše:
"Od starih ljudskih obrti sta še ohranjena lončarska obrt in kovaštvo. Na pobočjih Gorjancev je tudi možen lov na višinsko divjad, na reki Krki in njenih pritokih pa je najbolj razširjen ribolov. PO CVIČKU, PETJU IN PETELINU, ki je tudi v grbu občine, pa je občina dobila svoj razpoznavni znak in svoje mesto med pomembnejšimi kraji v državi."
Pri vzreji pasme šentjernejskega petelina in kokoši je bil glavni pobudnik za to Stane Bregar. Ko je prejel občinsko priznanje, so med drugim zapisali:
"Stane Bregar je na različnih področjih dejaven že od malih nog, zadnja leta pa predvsem znan kot predsednik Kulturno-etnološkega društva Gallus Bartholomaeus. V sedemnajstih letih je društvo izpeljalo več kot sto različnih kulturnih, etnoloških in drugih prireditev in projektov, ki so prispevali k promociji Šentjerneja. Stane je pobudnik in nosilec projekta oblikovanja šentjernejske pasme perutnine, znan po organiziranju petelinjih dirk, pobudnik za izdelavo maskote šentjernejskega petelina, ki je danes na prireditvah doma in drugje nepogrešljiva."
Ko omenimo Šentjernej na Dolenjskem, nam pride na misel tista ljudska: »Lepšega kraja nej, ku je Šentjern, lepšega tiča nej, ku je peteln.« In to zagotovo drži. Petelina tam srečamo skoraj na vsakem koraku, in ko smo obiskali Staneta Bregarja, ki je predsednik kulturnega in etnološkega društva GALLUS BARTHOLOMAEUS, je bilo takoj jasno, zakaj je tako.
V Šentjerneju zagotovo ne bomo spregledali petelina, kajti ta ni samo v občinskem grbu, ampak najdemo njegove upodobitve vsepovsod. Tako nas recimo pred domačijo Selak v središču Šentjerneja pozdravi skulptura petelina, narejena iz osnovnega kmečkega orodja. Zgledno obnovljena domačija ima v gospodarskem poslopju urejeno vinoteko Otilija, obiskovalci pa si poleg kmečkega orodja in naprav lahko ogledajo zanimivo zbirko več kot 200 starih glasbenih instrumentov.
Seveda bi lahko o pomenu in simbolih petelina še marsikaj dodali. Morda pa preobširno nizanje podatkov zamegli nenavadno podobo petelina. Če vas nagovarja, vas bo raziskovalna žilica gotovo vodila do novih spoznanj. Naj omenimo le še en vidik, in sicer tega, da petelin nastopi kot astrološko znamenje v kitajskem horoskopu. Ljudje, ki so rojeni v tem znamenju, naj bi bili odkriti in zato se včasih zdijo napadalni, surovi in nesramni. To jim lahko škodi, tisti, ki jih poznajo, pa vedo, da gre pri tem za pretiravanje in odkritost. Petelini povedo, kar mislijo, to pa je tudi egoizem, saj jim je vseeno, ali so s tem prizadeli druge. »Za diplomata petelin vsekakor ni rojen,« piše na spletni strani horoskop.si, zraven pa še: »Njegova ekscentričnost je le zunanja. Rad se nenavadno oblači in kaže v javnosti, v resnici pa je hudo konservativen, tudi v političnih sodbah.«
V Parku vojaške zgodovine v Pivki se ponašajo z zelo zanimivim zgodovinskim predmetom, ki je odločilno vplival na potek in konec druge svetovne vojne. Gre za nemško šifrirno napravo, imenovano Enigma. Pivški muzej je tako postal eden redkih na svetu, ki javnosti predstavlja to skrivnostno napravo, ki so jo potapljači našli v razbitinah potopljene vojne ladje, nemškega minolovca, ob istrski obali. Skupaj z nekaj drugimi predmeti je Enigmo v 80. letih prejšnjega stoletja na površje prinesel potapljač Zvone Kralj. Leta 2020 jo je izročil kolegu Danijelu Germeku, ta pa jo je potem prinesel v Park vojaške zgodovine. Sledil je zelo zahteven konservatorski postopek, ki ga je opravil konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije Aleš Jelinčič s pomočjo drugih strokovnjakov Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Po posegu so stroj razstavili in bo na ogled vsaj leto dni. Več o Enigmi pa v oddaji Sledi časa.
V oddaji Sledi časa se bomo vrnili k izdelku, ki je bil nekoč nujen in nepogrešljiv v vsakem gospodinjstvu, danes pa je skoraj pozabljen. Govorili bomo o apnu. Pridobivanje, gašenje, hramba in uporaba apna so bili pojmi, ki so bili našim prednikom domači in nujni za življenje. Čeprav je vsaka domačija imela svojo apneno jamo, kjer so hranili gašeno apno, pa je bilo žganje apna umetnost, ki je bila mogoča le na območjih z veliko čim kakovostnejšega apnenca. In eno takih je v Sloveniji gorski hrbet Paškega Kozjaka. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.
O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok Stergar
Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.
O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali
V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič
Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
Neveljaven email naslov