Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če so obuvala najprej le varovala naše noge, so kmalu postala simbol družbenega položaja in modnih smernic, za mnoge pa tudi vir preživetja
Čevljarstvu smo se posvetili v eni od preteklih oddaj Sledi časa.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato smo se raje osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo nazaj do srednjega veka, in sicer v Trst in Piran, pove dr. Bojan Knific, kustos v Tržiškem muzeju in velik poznavalec čevljarstva:
"Tam sta se ohranila statuta tamkajšnjih čevljarjev in v tem statutu je navedeno, iz katerih materialov, kož so izdelovali različno obutev. Ob nekaterih materialih je potem naveden tudi kakšen podatek o tem, kako je bila obutev videti. Ampak to so stari teksti, ki jih je težko brati, govorijo pa o tem, da je bila stvar živa, predvsem v mestih in trgih. Zelo kmalu so se ustanovili tudi cehi, združenja čevljarjev, ki so normirala, kakšna morajo obuvala biti, kako jih je treba izdelovati, kakšne so tudi cene. Potem pa so v srednjem veku še freske, ki govorijo o tem, kakšne vrste obuvala so se nosila. Za obdobje pred srednjim vekom pa podatkov ni, čeprav vemo, da so se ljudje na Slovenskem obuvali že prej in niso hodili bosi."
Čevelj ni le kos oblačila, že od nekdaj je tudi pokazatelj družbenega položaja človeka.
"Od nekdaj je veljalo, da ljudje, ki so revni, hodijo bosi. Bosonogost je bila tudi znak asketskega načina življenja, obutev pa že predstavlja nek višji družbeni status. Obutev je namreč omogočala, da so se ljudje premikali, da so se gibali, da so hodili iz kraja v kraj. Moški so prej začeli nositi obutev in so jo več nosili kot ženske - prav zaradi tega, ker je bila ženska velikokrat bolj vezana na svoje domače okolje, na dom."
Različni modni oblačilni redi so v zgodovini poskrbeli tudi za (z današnjega vidika) zelo nefunkcionalne čevlje. Taki so bili po pripovedovanju Bojana Knifica na primer kljunasti čevlji z dolgo konico (višje si bil na družbeni lestvici, daljšo konico so lahko imeli tvoji čevlji) ali čevlji s pol metra debelim podplatom.
Zlata doba čevljarske obrti je napočila v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. S spremembami v oblačilni modi in z novostmi v tehnikah izdelovanja čevljev se je ta obrt močno razširila, na Slovenskem pa obstaja več središč, ki so z njo povezana. Med njimi sta gotovo Tržič in Žiri, v katerih še danes delujejo specializirani obrati ali vznikajo nova čevljarska podjetja.
Čevlje so do sredine 19. stoletja izdelovali po "glih kopitu", torej da sta bila levi in desni čevelj enaka, naslednjo stopnjo razvoja čevljarske obrti pomeni klinčeva izdelava podplatov z lesenimi cveki, največje spremembe pa prinese razvoj industrije in strojna izdelava. Kdaj in kako je ta proces modernizacije potekal v Alpini, sta v Muzeju Žiri razkrila Franc Kranjc, dolgoletni delavec v Alpini, in Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline.
S sogovorniki smo se dotaknili tudi usode velikih slovenskih (jugoslovanskih) čevljarskih tovarn in perspektive novih čevljarskih podjetij. Ste vedeli, da so v najboljših časih v Peku proizvedli 3 milijone parov čevljev, v Alpini pa 2.400.000?
909 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Če so obuvala najprej le varovala naše noge, so kmalu postala simbol družbenega položaja in modnih smernic, za mnoge pa tudi vir preživetja
Čevljarstvu smo se posvetili v eni od preteklih oddaj Sledi časa.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato smo se raje osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo nazaj do srednjega veka, in sicer v Trst in Piran, pove dr. Bojan Knific, kustos v Tržiškem muzeju in velik poznavalec čevljarstva:
"Tam sta se ohranila statuta tamkajšnjih čevljarjev in v tem statutu je navedeno, iz katerih materialov, kož so izdelovali različno obutev. Ob nekaterih materialih je potem naveden tudi kakšen podatek o tem, kako je bila obutev videti. Ampak to so stari teksti, ki jih je težko brati, govorijo pa o tem, da je bila stvar živa, predvsem v mestih in trgih. Zelo kmalu so se ustanovili tudi cehi, združenja čevljarjev, ki so normirala, kakšna morajo obuvala biti, kako jih je treba izdelovati, kakšne so tudi cene. Potem pa so v srednjem veku še freske, ki govorijo o tem, kakšne vrste obuvala so se nosila. Za obdobje pred srednjim vekom pa podatkov ni, čeprav vemo, da so se ljudje na Slovenskem obuvali že prej in niso hodili bosi."
Čevelj ni le kos oblačila, že od nekdaj je tudi pokazatelj družbenega položaja človeka.
"Od nekdaj je veljalo, da ljudje, ki so revni, hodijo bosi. Bosonogost je bila tudi znak asketskega načina življenja, obutev pa že predstavlja nek višji družbeni status. Obutev je namreč omogočala, da so se ljudje premikali, da so se gibali, da so hodili iz kraja v kraj. Moški so prej začeli nositi obutev in so jo več nosili kot ženske - prav zaradi tega, ker je bila ženska velikokrat bolj vezana na svoje domače okolje, na dom."
Različni modni oblačilni redi so v zgodovini poskrbeli tudi za (z današnjega vidika) zelo nefunkcionalne čevlje. Taki so bili po pripovedovanju Bojana Knifica na primer kljunasti čevlji z dolgo konico (višje si bil na družbeni lestvici, daljšo konico so lahko imeli tvoji čevlji) ali čevlji s pol metra debelim podplatom.
Zlata doba čevljarske obrti je napočila v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. S spremembami v oblačilni modi in z novostmi v tehnikah izdelovanja čevljev se je ta obrt močno razširila, na Slovenskem pa obstaja več središč, ki so z njo povezana. Med njimi sta gotovo Tržič in Žiri, v katerih še danes delujejo specializirani obrati ali vznikajo nova čevljarska podjetja.
Čevlje so do sredine 19. stoletja izdelovali po "glih kopitu", torej da sta bila levi in desni čevelj enaka, naslednjo stopnjo razvoja čevljarske obrti pomeni klinčeva izdelava podplatov z lesenimi cveki, največje spremembe pa prinese razvoj industrije in strojna izdelava. Kdaj in kako je ta proces modernizacije potekal v Alpini, sta v Muzeju Žiri razkrila Franc Kranjc, dolgoletni delavec v Alpini, in Miha Naglič, urednik Žirovskega občasnika in poznavalec čevljarske tradicije v tem delu Poljanske doline.
S sogovorniki smo se dotaknili tudi usode velikih slovenskih (jugoslovanskih) čevljarskih tovarn in perspektive novih čevljarskih podjetij. Ste vedeli, da so v najboljših časih v Peku proizvedli 3 milijone parov čevljev, v Alpini pa 2.400.000?
Tok časa dogodke, ki so bili še nedavno izjemno prisotni, počasi nosi v pozabo. A včasih nas okoliščine dobesedno prisilijo v spominjanje. Oktobra leta 1941 se je v srbskem mestecu Kraljevo dogodil zločin. In če menite, kako bo današnja oddaja pogrevala večno temo o nasprotnikih med drugo svetovno vojno, se motite. Govorila bo o umetnosti…
Med množičnimi prireditvami, ki so imele in imajo etnološko, folkloristično ali etnografsko naravo, je predvsem v spominih malo starejših rodov zagotovo ostala Kmečka ohcet in njena poznejša naslednica Ohcet v Ljubljani. To so prvič organizirali leta 1966, pri tem pa nekateri opozarjajo, da se je Kmečka ohcet začela že leta 1965. Vendar je takrat šlo za zasebno poroko, ki pa je imela velik odmev in je bila nekakšna generalka za poznejšo Kmečko ohcet. Res ji je čez leto dni, 1966., sledila prva večja množična javna prireditev po II. svetovni vojni, ki so jo imenovali Kmečka ohcet. To so na podlagi dobrih izkušenj, pridobljenih z že omenjeno zasebno ohcetjo, organizirali iz turističnih potreb, ne zaradi želje, da bi ohranili spomin na kmečko poroko.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Radijski medij je precej neprimeren za opisovanje fotografij, na srečo pa dovolj primeren za opisovanje fotografov. Te dni je v Mariboru odprta retrospektivna razstava fotografinje Inge Morath. Njen fotografski opus zna vsak ljubitelj fotografije “na izust”, tudi njeni, pogosto glamurozni biografski podatki so v osveščeni javnosti znani. Manj znana pa je njena povezanost s Slovenijo, predvsem z njenim severovzhodnim delom. Zanimivo, skoraj enkratno pričevanje moža, ki je poznal Inge, v tokratni oddaji!
V tokratni oddaji se bomo posvetili herbarijskim zbirkam, saj so del slovenske zgodovine, kulture in identitete. Herbarij je zbirka stisnjenih in posušenih rastlin opremljena z ustreznimi podatki. Herbarijske zbirke omogočajo trajno shranjevanje rastlin, med njimi tudi tistih, ki so zgodovinsko najpomembnejše - gre za tipske primerke - na katerih so bile opisane posamezne vrste in podvrste. Se v Sloveniji dovolj zavedamo pomena herbarijev? Kakšna je njihova uporabna vrednost? Kako pomagajo pri prepoznavanju rastlinskih vrst in kakšne raziskave se opravljajo na herbariziranih rastlinah ter kdo so bili začetniki preučevanja rastlinstva pri nas - o tem v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letos praznujemo 240. obletnico prvega dokumentiranega pristopa na vrh Triglava. Od tistega obdobja očaka nismo pustili več pri miru. Ob dejstvu, da velja vzpon za neformalno potrditev narodnosti, je bilo kar nekaj vzponov na meji čudaštva, tudi bizarnosti. A vzpon iz oktobra leta 1961 je po svoji nenavadnosti in enkratnosti v samem vrhu. Več o podvigu planinskega bataljona takrat jugoslovanske vojske v Sledeh časa z naslovom Iz vseh topov!
Ta teden so se začele enomesečne sodne počitnice. To je priložnost, da se s svojih aktualnih tožarjenj, sodnih pozivov, postopkovnih zapletov in zastaranj ozremo nazaj in pogledamo, kako so spore reševali in prekrške kaznovali naši predniki v času fevdalnega družbenega reda. Takrat so bile lokalne skupnosti v sodno dogajanje vključene veliko aktivneje, kot smo danes; in kazen nikoli ni bila samo kazen, pač pa je imela veliko širši družbeni učinek.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bajeslovni zakladi jeruzalemskega templja, odkritje svetega grala in uničenje vojaškega viteškega reda templjarjev so teme, ki že vse od renesanse vzbujajo zanimanje svetovne javnosti. Teorije zarote so se razbohotile in razplamtele in očitno se bo to nadaljevalo. V hiperinflaciji najrazličnejših zgodb, namigov, posploševanja in prirejanja dejstev zgodovinarji še vedno odkrivajo nove podatke in počasi dopolnjujejo mozaik zgodbe o križarjih, križarskih vojnah in usodi vojaških viteških redov, predvsem templjarskega. Ti so v obdobju največjega razcveta imeli pomembno vlogo ne le v tako imenovani sveti deželi, ampak tudi v tedanji Evropi. Žal konkretnih, dokumentiranih listin s podatki o tem, ali so bili navzoči tudi na Slovenskem, ni. Je pa toliko bolj živo ljudsko izročilo o templjarjih na Krasu, v okolici Lokve, Komna, Rodika, v Vipavski dolini in na Repentabru na italijanski strani. Te zgodbe in zgodovinske podatke o templjarjih bomo spoznali v oddaji Sledi čas.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med Slovenci v Ziljski dolini so pomemben del (ohranjanja) identitete verski prazniki, prepleteni s starimi ljudskimi šegami. Med njimi je za zunanjega obiskovalca najbolj atraktivno t. i. štéhvanje. Gre za konjeniško igro moči in spretnosti, katere korenine segajo daleč v preteklost. Ta šega manjšino na skrajnem severozahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja spremlja že stoletja, po spletu nenavadnih naključij pa se je po drugi svetovni vojni usidrala tudi v vaseh ljubljanskega Posavja.
Prvi turški vpad se je zgodil pri Metliki leta 1408. Turke so sicer imenovali krvoločni psi, roparski ptiči, pa požigalci in divje svinje v vinogradu krščanstva.
Neveljaven email naslov
