Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot Viniška republika. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko.
Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova država SHS, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.
Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi boljševiški oktobrski revoluciji.
Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.
Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919. Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.
Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.
V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje Peter Balkovec.
Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o Viniški republiki ob 90. obletnici spomina na dogajanje v Vinici. Ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod dinastijo Karađorđević. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.
V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. Rok Mirtič, predsednik športno-turističnega društva Vinica, nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo "Ej, vi, republikanci".
Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009,
M. Bezek Jakše: Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, Dolenjski list, 28.4.2019
Vinica - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.
V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar Janez Weiss se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan Andrej Kavšek. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina Janez Muhvič in Albin Balkovec. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom Ivanke Sajovic ter Ticijane in Nine Starešinič pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države Borut Pahor.
Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." konec članka.
Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa, ob tem je zapisal:
"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."
Še povezava do dokumentarnega filma Viniška republika.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot Viniška republika. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko.
Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova država SHS, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.
Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi boljševiški oktobrski revoluciji.
Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.
Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919. Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.
Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.
V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje Peter Balkovec.
Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o Viniški republiki ob 90. obletnici spomina na dogajanje v Vinici. Ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod dinastijo Karađorđević. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.
V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. Rok Mirtič, predsednik športno-turističnega društva Vinica, nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo "Ej, vi, republikanci".
Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009,
M. Bezek Jakše: Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, Dolenjski list, 28.4.2019
Vinica - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.
V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar Janez Weiss se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan Andrej Kavšek. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina Janez Muhvič in Albin Balkovec. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom Ivanke Sajovic ter Ticijane in Nine Starešinič pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države Borut Pahor.
Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." konec članka.
Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa, ob tem je zapisal:
"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."
Še povezava do dokumentarnega filma Viniška republika.
Bloke že od nekdaj slovijo kot zibelka slovenskega smučanja, malo manj pa je znano, da bi jih lahko poznali tudi kot zibelko slovenskega jadralnega letalstva.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ob koncu minulega leta so v Zavrhu pri Lenartu v Slovenskih goricah predstavili pomembno pridobitev. V kraju kjer Turistično društvo Rudolf Maister – Vojanov že desetletja skrbi za ohranjanje spomina na tega pomembnega rojaka, ki je tja prihajal na počitnice so odkupili in s pomočjo evropskega projekta dokončno obnovili nekdanjo Štupičevo vilo. Gre za enega najuspešnejših občinskih projektov, v katerega so vložili več kot pol milijona evrov. V manj kot treh mesecih po otvoritvi, se je tam zvrstili veliko obiskovalcev, v toplem delu leta pa jih pričakujejo še več.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Med današnjim sprehodom v preteklost, ki ga ob nedeljah ponuja oddaja Sledi časa, se vračamo v sedemnajsto stoletje. Obdobje, ki je za našo civilizacijo prelomno, iz pozabe obujamo z zgodbo o nenavadni ženski, katere del življenja se je odvijal tudi v naših krajih. Marko Radmilovič nas seznanja z aristokratinjo Elizabeto Katarino von Galler, ki jo še danes jo pomnimo kot »vražjo Lizo«!
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kdaj praznik umre? Splošno mnenje med praznovalci je, da takrat, ko je konec praznovanja. A če na smrt praznikov pogledamo širše, denimo bolj človeško, ugotovimo, da imamo kup mrtvih praznikov. Se pravi praznikov, ki se ne pojavijo vsako leto, vsako leto zaživijo in vsako leto umrejo. Praznikov, ki so mrtvi ves čas. Ki bi se jim morali spominjati na praznik prvega novembra. Praznikov, mrtvih in hladnih, kot je človeška pozaba. Nekaj teh preminulih praznikov se bomo spomnili v tokratni oddaji.
Kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so vplivale na ljudi
Nizu dokumentarnih oddaj od 90-letnici Radia in 60-letnici Televizije Slovenija bomo tokrat dodali še eno. Osvetlili bomo namreč zelo zanimivo zgodovino Oddajnega centra Krvavec, ki se je na 1740-ih metrih nadmorske višine začela pisati že pred več kot šestimi desetletji. Toda prvo oddajanje televizijskega signala z najviše ležečega oddajnega centra v Sloveniji ni potekalo s sedanje lokacije, ampak iz starega planinskega doma na Krvavcu, kamor so Siemensov oddajnik prepeljali z Ljubljanskega gradu. »In ker leta 1957 na Krvavec še ni bila speljana cesta, smo oddajnik najprej z volovsko vprego prepeljali do Kriške planine, ga tam razstavili, potem pa kar v nahrbtnikih in koših znosili do planinskega doma,« lahko med drugim preberemo v spominih enega izmed pionirjev Oddajnega centra Krvavec…
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Usoda bi se le težko bolj kruto poigrala z bratoma, ki sta močno zaznamovala svet Kamniško-Savinjskih Alp, pisateljstva in petja pred drugo svetovno vojno. Janez in Miro Gregorin sta bila vsak na svojem področju izjemno talentirana in kdo ve kaj vse bi lahko še skupaj dosegla, če ju ne bi leta 1942 ločila usoda, ki je zaznamovala že njuno otroštvo. Po njunih sledeh vseh vrst se je v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl. Matiji Gregorinu in njegovi ženi Poloni se je prvorojenec Janez rodil 22. junija 1911, 2 dve leti za njim, 29. decembra, se jima je rodil še drugi otrok, Miro. Domače ime, ki so ga pri njihovi hiši uporabljali, je bilo Šteblaj, kasneje so namreč Janeza Gregorina klicali tudi Šteblajev Johan. Zelo zgodaj sta brata občutila, kako kruta je lahko usoda, pripoveduje upokojeni zdravnik dr. France Malešič, gorski reševalec in alpinist ter poznavalec zgodovine slovenskega alpinizma.
Uradno in slovesno odprtje Radia Ljubljana se je zgodilo 28. oktobra pred devetdesetimi leti. Radio je začel redno poskusno oddajati 1. septembra s prenosom odprtja ljubljanskega jesenskega velesejma. Popoldne istega dne sta književnika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič prvič poslala v eter slovensko besedo. Že od začetka je naš Radio oddajal več, kot je bilo dogovorjeno, saj se je program začel že opoldne in je trajal do polnoči. Devetdeset let pozneje smo z vami 24 ur na dan in v današnji oddaji Sledi časa je večina redakcij, ki sestavljajo živ organizem Radia, k današnjemu jubileju dodala svoj košček mozaika. Tokratne Sledi časa na svojevrsten način povzemajo 90 let Radia Slovenija.
Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.
Neveljaven email naslov