Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot Viniška republika. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko.
Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova država SHS, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.
Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi boljševiški oktobrski revoluciji.
Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.
Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919. Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.
Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.
V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje Peter Balkovec.
Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o Viniški republiki ob 90. obletnici spomina na dogajanje v Vinici. Ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod dinastijo Karađorđević. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.
V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. Rok Mirtič, predsednik športno-turističnega društva Vinica, nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo "Ej, vi, republikanci".
Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009,
M. Bezek Jakše: Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, Dolenjski list, 28.4.2019
Vinica - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.
V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar Janez Weiss se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan Andrej Kavšek. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina Janez Muhvič in Albin Balkovec. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom Ivanke Sajovic ter Ticijane in Nine Starešinič pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države Borut Pahor.
Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." konec članka.
Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa, ob tem je zapisal:
"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."
Še povezava do dokumentarnega filma Viniška republika.
911 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot Viniška republika. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko.
Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova država SHS, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.
Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi boljševiški oktobrski revoluciji.
Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.
Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919. Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.
Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.
V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje Peter Balkovec.
Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o Viniški republiki ob 90. obletnici spomina na dogajanje v Vinici. Ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod dinastijo Karađorđević. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.
V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. Rok Mirtič, predsednik športno-turističnega društva Vinica, nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo "Ej, vi, republikanci".
Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009,
M. Bezek Jakše: Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, Dolenjski list, 28.4.2019
Vinica - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.
V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar Janez Weiss se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan Andrej Kavšek. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina Janez Muhvič in Albin Balkovec. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom Ivanke Sajovic ter Ticijane in Nine Starešinič pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države Borut Pahor.
Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." konec članka.
Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa, ob tem je zapisal:
"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."
Še povezava do dokumentarnega filma Viniška republika.
Dopisnik, ki je od blizu spremljal in pronicljivo mislil skoraj vse najpomembnejše dogodke od druge svetovne vojne naprej
V današnji oddaji Sledi časa bomo osvetlili organizirano delovanje slepih in slabovidnih v zadnjih 100 letih. Sedmega novembra 1920 je bilo ustanovljeno Podporno društvo slepih, ki je prvo slovensko invalidsko društvo. Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, kot se imenuje danes, je tako najstarejša invalidska organizacija, ki v skladu s slovensko zakonodajo zastopa slepe in slabovidne v Sloveniji. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je ob jubileju podpisal Ukaz o podelitvi državnega odlikovanja zlati red za zasluge, ki ga Zveza prejme za izjemne zasluge pri povezovanju slepih in slabovidnih in pri spodbujanju njihovega vključevanja v družbo in za uspehe pri uveljavljanju novih, izvinih rešitev za temeljna vprašanja slepote in slabovidnosti. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj organizacije in izzive, pred katere je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije postavljena danes.
Ob 30-letnici državnosti Slovenije se pogosto pojavlja motiv slovenske trobojnice na vrhu Triglava, ki so jo tam razvili 12. junija 1991, posnetek tega dejanja pa je bil eden izmed najbolj ikoničnih slabih 14 dni pozneje na proslavi ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti naše države. To je bilo v resnici sklepno dejanje označevanja prisotnosti nekega naroda na nekem območju, ki ga tudi na naših tleh poznamo že dolgo. V oddaji Sledi časa se avtor oddaje Jure K. Čokl s sogovorniki tokrat ukvarja z vprašanjem, koliko po narodih imenovanih poti, plezalnih smeri in koč se je zvrstilo na ozemlju naše države, koliko slovenskih v tujini in zakaj je tovrstno označevanje ozemlja aktualno še danes.
Carinska služba je bila v obdobju nekdanje Jugoslavije, centraliziran in podrejena enemu središču v Beogradu, sicer pa je bila dobro urejena in organizirana služba. Do leta 1965 je delovala bolj na podlagi dekretov in ukazov takratnih oblasti. Z odpiranjem gospodarstva pa je tudi ta služba sledila novim smernicam. Oblasti so sprejele novo zakonodajo, nova pravila, veliko pozornost so namenili izobraževanju carinskega osebja. Začeli so zaposlovati ljudi z visokošolsko izobrazbo, strokovnjake inženirje, pravnike, ekonomiste. Po letu 1980 je bila ta služba že moderna in vpeta v evropske tokove. Trenja v carinski službi so se začela po letu 1988, ko so začeli pripadnikom carinske službe v Sloveniji očitati, da so separatisti. Po teleksih so dobivali žaljivke in očitke. Negativne očitke so jim delili tudi nekateri posamezniki na sedežu carinske službe v Beogradu, kjer pa je bilo vodstvo korektno, vse do leta 1990, ko se je začel proces osamosvojitve. Več o vlogi carinske službe pri nastajanju samostojne Slovenija in kako je to potekalo na mejnem prehodu Vrtojba pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.
Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov