Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč. V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.
Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.
Dr. Miha Preinfalk jeo njem zapisal:
"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."
Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.
Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.
Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.
Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.
Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.
Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:
Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.
Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč. V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.
Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.
Dr. Miha Preinfalk jeo njem zapisal:
"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."
Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.
Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.
Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.
Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.
Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.
Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:
Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.
Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.
Ob besedi tržnica si pogosto predstavljamo živopisno podobo stojnic z najrazličnejšimi pridelki, izdelki in še marsičem. V večjih urbanih središčih je obisk tržnice del vsakodnevnih opravil. V manjših krajih pa je tržnica odprta le ob koncu tedna. Ne glede na to, kakšen je urnik, je tržnica kraj, kjer srečujemo znance, prijatelje. Na njej kupujemo ali prodajamo. In kot so zapisali na straneh Tolminskega muzeja, na tržnici si izmenjujemo recepte, iščemo nasvete, se pogovarjamo o vremenu, politični in gospodarski situaciji ali včerajšnji televizijski oddaji. Tržnice imajo torej več pomenov - od družbenega do gospodarskega in turističnega. To so prostori komunikacije, družabnosti, tu poteka večplastna interakcija med kupci, prodajalci ali samo opazovalci. Kako so prebivalci Gornjega Posočja prodajali svoje izdelke in pridelke takrat, ko tržnic pri nas še ni bilo in sta bila najbližja trga v Gorici in Čedadu? O tem in o različnih oblikah trgovanja na našem območju pripoveduje slovenski del muzejske razstave, ki sta jo pripravila Etnografski muzej Istre/Museo Etnografico dell'Istria iz Pazina in Pomorski i povijesni muzej Hrvatskog primorja Rijeka v sodelovanju s Tolminskim muzejem. V oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo spoznali pomen tržnic, trgov in sejmov v Posočju nekoč in danes.
Slovenci so v drugi Jugoslaviji predstavljali kakih osem odstotkov prebivalstva. V jugoslovanski armadi je bilo poklicnih vojakov slovenskega rodu še manj - približno dva odstotka. Toda med podmorničarji je bil kar vsak tretji Slovenec! Kaj je Slovence pravzaprav gnalo pod morske valove? Kakšne spretnosti je moral imeti podmorničar in kako je potekalo njegovo življenje? Kakšne spomine so slovenski podmorničarji navsezadnje prinesli s seboj, pa preverjamo ob obisku žepne oziroma diverzantske podmornice razreda Una, ki jo hranijo v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Oddajo pripravlja Goran Dekleva.
Spomladi leta 1906 je bila pod okriljem Slovenske krščanske socialne zveze ustanovljena telovadna organizacija Orel, ki se je potem v relativno kratkem času izoblikovala v pomembno mladinsko telovadno in vzgojno organizacijo na Slovenskem. Eden glavnih namenov te orlovske, ali, kot so jo tudi imenovali, klerikalne organizacije je bil, postati konkurenca sokolskemu oziroma liberalnemu gibanju. Medtem ko je imelo sokolstvo poudarek na telesni vzgoji, cilj orlovstva ni bila izključno telovadba, ampak naj bi bila telesna vzgoja le ena izmed panog izobraževalnega dela. Pripravlja: Dušan Berne
"V začetku septembra leta 1920 so v nekem gozdu v bližini Lenarta v Slovenskih goricah našli truplo." Tako se začne eden najodmevnejših slovenskih sodnih procesov, sploh pa najodmevnejši sodni proces na Štajerskem med obema vojnama. Glavni igralci v tem več kot desetletje dolgem kazenskem procesu, so bili člani družine Markuzzi. Njihov priimek danes zgodovinarka Mateja Ratej razume kot simbol rojstva človekovih pravic v pravni pokrajini, uničeni v vihri prve svetovne vojne. Zgodbo procesa povzema v Sledeh časa Marko Radmilovič z naslovom: "Markuzzujev madež!"
Mlini na veter so zagotovo eden od simbolov Nizozemske, najdemo pa jih tudi v Skandinaviji, Španiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Na Nizozemskem naj bi jih bilo nekoč več kot 10.000, danes pa jih je le še okrog tisoč. Uporabljali so jih za črpanje vode, mletje žita, žaganje lesa in številne druge industrijske ali kmetijske dejavnosti. Med posebnostmi je treba omeniti, da so bili mlini na veter nekoč tako zanimivi, da so bile nizozemske oblasti prisiljene leta 1752 celo prepovedati izvoz sestavnih delov zanje. Tuji popotniki so namreč hodili po deželi in želeli dobiti potrebne podatke za izdelavo mlinov, ob tem pa so nagovarjali tiste, ki so obvladali tehnologijo izdelovanja in rokovanja z mlini, da bi odšli z njimi v tujino. Zaščitni ukrepi seveda niso zalegli in kmalu so mlini na veter rezali veter tudi izven svoje domovine Nizozemske. V oddaji Sledi čas pa bomo spoznali edini pri nas še ohranjeni in delujoči mlin na veter, ki stoji na Stari Gori v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Vas Orehek danes leži tam kjer je včeraj, a vendar se zdi, da se je v zadnjih desetletjih umaknila v svoj mir in »prežvekovanje« svoje lastne preteklosti. Čas se pač lahko kaže kot merska ali psihološka enota. Vas, ki je del postojnske občine in leži med Hruševjem in Prestrankom, je bila včeraj veliko bolj dinamična kot je danes. Bila je tudi bolj na očeh, zato ker je skozi njo vodila edina cesta v Trst in ker je bila dolgo časa domovanje več plemiških družin. Dvorec na vzpetini danes žalostno in pospešeno propada, v preteklosti pa je bil središče vaškega življenja. Lastniki so se menjavali,vmes je malo propadal in sameval, pa so ga obudili, prenovili in stilsko spreminjali, gospoda je nekaterim domačinom dajala kruh, drugi so živeli od kmetijstva, le malo pa je znanega, kakšne misli so vaščane obhajale, ko so sredi poletja videvali »gnado«, kako se je sprehajalo pod senčniki po vasi. V Orehku je še nekaj tipčnih pivških vaških hiš s petimi stenami, stoletne lipe pa rastejo še naprej in se košatijo. Najstarejša je pred dvorcem in je tretja najstarejša na Slovenskem. Te dni je slavila rojstni dan, ki se vrti okoli številke 800, drugi najstarejši lipi v vasi pa se spominjata celo turških vpadov. Štejeta po približno tristo let manj in se bohotita na cerkvenem dvorišču. Tam, ob nekdanji grajski kapeli in sedaj vaški cerkvi svetega Florjana, tam, kjer je bil nekoč turški tabor in zdaj stoji tudi najvišji zvonik na Notranjskem, tam je tudi kamnita miza, ki je bila nekoč eno od središč družbenega življenja. Ljudje so se zbirali tudi v gostilnah, ki jih je bilo nekoč šest, danes pa ni nobene več. Je pa na vasi prenovljen kulturni dom in vanj zahajajo tudi tri ženske, naše vodičke na poti skozi vas in njeno preteklost in sedanjost, tri ženske, ki pomenijo za Orehek svežo kri za obujanje spominov na bogato vaško preteklosti. Ena izmed njih je poskrbela za obuditev spomina na prvega posvetnega slovenskega pesnika, ki je svojo pesniško zbirko Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi izdal celo pet let pred Vodnikovimi Pesmimi za pokušino. To je bil pesnik, skladatelj, cerkvonik-orglar in učitelj Pavel Knobl, spregledani starosta slovenskih pesnikov, domačin iz Orehka. Menda so ga potisnili v pozabo, ker ni pisal tako imenovane visoke literature, poleg tega je eno pesem posvetil prdenju. O vsem tem v Sledeh časa Jurija Popova, ki je z omenjenimi tremi ženskami pretaknil skoraj vsak kotiček Orehka, vasi, ki ima skoraj pred vsako hišo najmanj dva oreha.
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V današnji oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo predstavili mogoče malo manj znano vlogo elektrodistribucijskih podjetij pri osamosvojitvi naše države, ko je bila tudi elektrika orožje v osamosvojitveni vojni. Podlaga za to nam bo knjiga docenta dr. Draga Paplerja z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991.
Na pragu jeseni leta 1914, ko so se začeli na Kranjsko zgrinjati prvi begunci iz Dalmacije, Galicije in Bukovine, je časnik Slovenec naslovil na bralce tale poziv: "Priporočit te reveže usmiljenim srcem, pišemo te vrstice. Niso vsiljivci, niso postopači ali beračenja vajeni potepuhi, nego pošteni ljudje, ki so s svojim pridnim delom živeli na svojih posestvih, pa jim je vojska za nekaj časa vzela dom in jih pognala po svetu ?" Po sledeh tega zapisa bomo nizu oddaj ob stoletnici prve svetovne vojne dodali še eno in osvetlili tudi to manj znano poglavje iz naše zgodovine.
V medijih je starih obrti več kot sodobnih rokodelskih spretnosti. Verjetno je romantični pridih in obstret skrivnostnosti za medijske ustvarjalce in medijske odjemalce dovolj privlačen, da se vsakodnevno sprehajajo skozi medijsko krajino bataljon mlinarjev, pekov, mizarjev, čevljarjev in seveda kovačev. A resnica je najbrž ta, da v medijih živi več mojstrov starih obrti, kot jih je v resnici preživelo v Sloveniji… Ne stvari do dna, temveč stvari do nakovala poskuša v Sledeh časa priti Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. "Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju," tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar. In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu - vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar "horde". Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja. In o njem bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Redovništvo se je rodilo okoli leta 260, na današnje slovensko ozemlje pa je prišlo v srednjem veku, ko so bili redovniki vpliven družbeni in cerkveni stan. Skozi stoletja so se najbolj uveljavili skozi svoje kulturno in izobraževalno poslanstvo, kar velja tako za redvnike kot redovnice, čeprav opravljajo še vrsto predvsem humanitarnih dejavnosti in so na teh področjih nepogrešljivi. Danes na Slovenskem deluje 12 moških in 17 ženskih redovnih skupnosti ter 6 svetovnih ustanov oziroma novih oblik bogu posvečenega življenja. V vatikanskem dokumentu o identiteti in poslanstvu brata redovnika, velja tudi za redovnice, je zapisano, da se ta kaže s treh vidikov: kot dar, ki ga brat prejme od troedinega boga, kot dar, ki ga redovni brat deli s svojimi brati in kot dar, ki ga brat daje svetu za izgradnjo sveta božjih otrok. Samostani, vsaj benediktinski, so s svojo razporeditvijo oblikovali nekakšen prazemljevid današnjega slovenskega ozemlja, skozi stoletja pa so redovniki vplivali na kulturni, civilizacijski in duhovni razvoj dežele ter predvsem na umno gospodarjenje. Kako pomembni so bili za splošni napredek, bo Jurij Popov prikazal na primeru reda, ki ga ni več pri nas, za Posavje pa je pomenil veliko prelomnico. Gre za trapiste, ki so pri nas imeli en sam samostan, in sicer v Brestanici na gradu Rajhenberg.
V času, ko se vedno pogosteje sprašujemo o vlogi in pomenu slvoenske vojske, bi se lahko za pomoč ozrli tudi v zgodovino. Po prastarem počelu je prihodnost v mnogo čem odvisna od preteklosti in usode slovenskega vojaka in vojaštva, bi nas lahko podučile o smereh razvoja slovenske vojske. Ena najbolj izpostavljenih vlog današnjih oboroženih sil, je njihovo sodelovanje v mirovnih operacijah po svetu. Ni pa se vse začelo v devetdesetih z mirovništvom na takrat razplamtelem Balkanu. Slovenski vojaki, seveda takrat v sestavu neke druge vojske, so v mirovnih misijah sodelovali že v šestdesetih letih minulega stoletja.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč. To se bo začelo uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulj Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa
Kako se je prehranjevalo plemstvo v Habsburških deželah in na Kranjskem v 18. stoletju? Iz kakšnih materialov je bilo njihovo jedilno posodje in kako je bilo oblikovano? Ter ne nazadnje, kaj se je največkrat znašlo na njihovih jedilnih mizah, kako so jim hrano in pijačo postregli in kakšni načini strežbe so bili »zapovedani« za različne priložnosti in za različna omizja? Na ta in še kopico drugih vprašanj bomo skušali odgovoriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
Človek si v želji, da se spomin nanj ne bi izgubil, že stoletja prizadeva, da bi premagal obličje smrti in postal nesmrten. Kakšno vlogo imajo pri tem posmrtne maske? So bile izdelane le za ohranjanje spomina za kasnejše rodove ali za graditev nacionalne identitete? Kako je s posmrtnimi maskami v Sloveniji? V okviru Društva za domače raziskave poteka raziskava z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah - muzejih, knjižnicah, arhivih. Gre za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov in politikov, ki so zaznamovali prejšnji stoletji. Kdo so bili upodobljenci in kdo umetniki, ki so posmrtne maske izdelovali - o tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Neveljaven email naslov