Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč. V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.
Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.
Dr. Miha Preinfalk jeo njem zapisal:
"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."
Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.
Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.
Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.
Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.
Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.
Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:
Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.
Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo
Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč. V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II. in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.
Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.
Dr. Miha Preinfalk jeo njem zapisal:
"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."
Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.
Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.
Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.
Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.
Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.
Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:
Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.
Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.
Z nizom kulturnih prireditev, razstav in srečanj so v teh dneh v Šentvidu pri Ljubljani praznovali 150-letnico šolstva in čitalništva v tem kraju. Leta 1866 je bil namreč v Šentvidu položen temeljni kamen prve uradne državne šole, poleti istega leta pa so krajani pod vodstvom takratnega šentviškega duhovnika Blaža Potočnika ustanovili tudi narodno čitalnico, »katere namen je bil prebujanje narodne zavesti in slovenstva pri ljudeh,« so med drugim poudarili organizatorji praznovanja.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljubljana je brez pomislekov mesto kulture. Vso njeno zgodovino jo spremlja in to kultura v najširšem pomenu besede. Bila je mesto kulture tudi v obdobju ko so v njej prevladovali tujerodni prebivalci mesta, vse od antične Emone naprej. Zato je zanimivo spremljati njeno pot v kulturo avtohtonega prebivalstva, če temu rečemo tako. Zlasti, kako se je korak po korak osvobajala avstrijskega pritiska in diktata. Na tej poti je nekaj prav posebnih mejnikov, prvi po teži pa gotovo oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v dobi reofrmacije in zažig v slovensščini napisanih knjig nekaj let pozneje pred mestnim magistratom, kar je pomenilo konec reformacijskega gibanja v mestu. Toda knjižni jezik je ostal, domačini so izgubili bitko vojne pa ne. Mesto je z leti in stoletji vse bolj postajalo slovensko. Boj je bil vse hujši, domačini so pritiskalni na vseh področjih. Eno izmed njih je bilo tudi gledališko. Tako je leta 1921, eno leto po nemirih v Ljubljani v katerih sta bila ubita Adamič in Lunder,nastalo Šentjakobsko gledališče. Že v prvem letu je imelo to do danes amatersko repertoarno gledališče 16 premier in 56 predstav. Svoja vrata je zaprlo le v obdobju kulturnega molka med drugo svetovno vojno. Čer pogledamo na to gledališče v luči danes prevladujočih družbenih norm, je presenečenje, da se je ohranilo kot amatersko gledališče, ki je v resničnem pomenu besede gledališče ljudi za ljudi. In vedno je bilo takšno. Jurij Popov je ob pomembni obletnici (95 let) pripravil Sledi časa, ki govorijo predvsem o vrednotah, ki jim je Šentjakobsko gledališče sledilo ob svojem nastanku in jih kljub neugodni klimi, goji še danes. Na prvem mestu je ljubezen do gledališkega dela in ustvarjanja, zase in za ljudi. Pripravlja Jurij Popov
Zlato spremlja človeštvo že od pradavnine. Pomenilo je tako božje solze, kot peklensko prekletstvo, prinašalo srečo in zadovoljstvo in netilo krvave vojne. Zlato je lahko edinstven okras tako kronanih glav kot tistih, ki so čisto na dnu "statusne lestvice". Lahko je del strojev in naprav, lahko ga uporabljamo v zdravilstvu, umetnosti in še kje. Zlato je nikoli dokončna zgodba. In o zlatu, na naših tleh in po svetu, bomo govorili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
"Pisalniki so poleg rokopisov in pisal najbolj avtentične priče pisne ustvarjalnosti. /?/ V lepoti materialov in kompleksnosti njihove izdelave se zrcalijo tako gospodarka in umetnostna zgodovina, kot tudi zgodovina duha tistega časa, ko so jih kupili in uporabljali." Tako na spletnih straneh Narodnega muzeja Slovenije v teh dneh vabijo na ogled razstave Pisalno pohištvo na Slovenskem, njihovo povabilo pa je botrovalo tudi odločitvi, da bomo skušali podobe z razstave preliti v besede in v oddaji Sledi časa povedati tudi nekatere zanimive zgodbe, ki se skrivajo za razstavljenimi eksponati ? Oddajo pripravlja Dušan Berne.
Ali je mogoče iz ene same notne zbirke, iz nekaj listov na papir ujete glasbe, sestaviti zgodbo? Kaj zgodbo! Rekonstruirati življenja in usode posameznikov, kraja in rodbine, ujete v vrtincu časa? Ignacij Attems, mlad plemič katerega rodbina je posedovala ogromna posestva na ozemlju današnje Slovenije, si je sredi osemnajstega stoletja v Rimu ogledal operno predstavo. In to je tudi edini pravi začetek zgodbe, ki jo v oddaji Sledi časa raziskuje Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Franc Rupnik se je izdajal za fotografa iz Celja, ki je iznašel nov način tiskanja brez črk. Skupaj z Jurijem Potočnikom sta se zanimala za ročni tiskarski stroj, ki je primeren za hitro razmnoževanje in tudi za tiskanje v barvah. V Potočnikovi navzočnosti je potem Rupnik kupil stroj za 25 tisoč jugoslovanskih kron in pri tem dejal, da ga bo uporabljal za izdelovanje razglednic." Tako je 16. junija leta 1926, med razpravo pred mariborskim porotnim sodiščem, pričal Stanko Detela, ravnatelj Mariborske tiskarne. Toda na tem tiskarskem stroju ni zlikovski dvojec nikoli tiskal razglednic, ampak ponarejene bankovce za 1000 lir ? Pripravlja: Dušan Berne
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojaška psihologija uči, da potrebujejo sosednji narodi, ki so se zapletli v vojno, štiri rodove, da lahko spet začnejo normalno sobivati. Ker se nov rod odlikuje vsakih petindvajset let, to pomeni, da je za to potrebno sto let. Prav toliko časa mineva od izbruha prve svetovne vojne, prve totalne vojne v zgodovini človeštva. Toliko let mineva tudi od začetka soške fronte. No, eno leto več. Torej je že čas za sobivanje nekoč sprtih narodov.
Ob sodobnih razpravah posvečenim gradnji "drugega tira," bi ne bilo napačno priklicati v zavedanje ene najbolj junaških zgodb naše zgodovine. Južna žleznica in nje gradnja sta bili v programih našega radia že večkrat obdelani, zato se v Sledeh časa poglobljeno posvetimo enemu izmed mnogih detajlov na tej megalomanski progi. Ob mnogih ovirah na katere so naleteli graditelji, je bila kronski problem zagotovo prečkanje reke Drave v Mariboru. O železniškem mostu preko reke bo govorila oddaja Marka Radmiloviča s preprostim naslovom: "Most!"
Stareslike - so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Slovenija ni le dežela polna naravnih lepot in prečudovite kleti, ki jo sestavlja najmanj 11 tisoč jam. Je tudi dežela polna izjemnih umetniških del. Ko beseda nanese na Celjski strop, se začne pogovor o ugankah. Umetnina stara 400 let, ki se je ohranila deloma tudi po naključju. Verjetno gre za edini tak ohranjen strop na jugu in severu celine – Evrope. rva je že ta, koliko ljudi pri nas, tudi v Celju, ve za to izjemno evropsko umetnino? Gre namreč za enega izmed največjih biserov slovenske kulturne dediščine, ki pa je premalo znan. Celjski strop je približno 143 kvadratnih metrov velika poslikava stropa osrednje dvorane stare cesljske grofije. Vendar ne gre za poslikavo na strop, torej za fresko, gre za 11 slik s tempero na platno, ki so pritrjene na strop s pomočjo dekorativnih letev.
Gledališča v glavnih mestih avstrijskih dežel so imenovali »deželna gledališča«, ljubljanskemu pa so rekli tudi Stanovsko gledališče. Stavba Deželnega gledališča na Kongresnem trgu je bila zgrajena leta 1763, v mrzli februarski noči leta 1887, pa je pogorela do tal. Gasilci so si namreč med silovitim požarom prizadevali obvarovati predvsem sosednje hiše, pri čemer so morali zaradi zmrzali celo parno brizgalno polivati z vročo vodo. Poročevalec časnika Slovenski narod je potem med drugim zapisal: »Prizor je bil čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel kot po dnevu, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi ljubljanski grad, svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji.« Natančnega vzroka požara niso ugotovili, menda pa ga je povzročila pozabljena tleča cigara v eni izmed lož. Pogorišče je kupila Filharmonična družba in na njem zgradila stavbo današnje Slovenske filharmonije ... Zanimivo zgodbo o zgodovini hiše, kjer zdaj domuje Slovenska filharmonija in o dogajanjih za njenimi zidovi, bomo povedali v oddaji Sledi časa. Pripravlja: Dušan Berne
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi: Skala, divja skala, kras gorenjskih gor. Skala, divja skala, ti vedno boš nam vzor. Trden kakor skala je slovenski rod, kvišku kakor skala vodi naša pot.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem smo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved. Fotografija: Kopija konjeniškega pečata avstrijskega nadvojvode Rudolfa IV, vir. Dolenjski muzej
Neveljaven email naslov