Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta
Franc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943.
Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom.
Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov.
Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji.
Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.
foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja
910 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta
Franc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943.
Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom.
Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov.
Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji.
Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.
foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja
Z nizom kulturnih prireditev, razstav in srečanj so v teh dneh v Šentvidu pri Ljubljani praznovali 150-letnico šolstva in čitalništva v tem kraju. Leta 1866 je bil namreč v Šentvidu položen temeljni kamen prve uradne državne šole, poleti istega leta pa so krajani pod vodstvom takratnega šentviškega duhovnika Blaža Potočnika ustanovili tudi narodno čitalnico, »katere namen je bil prebujanje narodne zavesti in slovenstva pri ljudeh,« so med drugim poudarili organizatorji praznovanja.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ljubljana je brez pomislekov mesto kulture. Vso njeno zgodovino jo spremlja in to kultura v najširšem pomenu besede. Bila je mesto kulture tudi v obdobju ko so v njej prevladovali tujerodni prebivalci mesta, vse od antične Emone naprej. Zato je zanimivo spremljati njeno pot v kulturo avtohtonega prebivalstva, če temu rečemo tako. Zlasti, kako se je korak po korak osvobajala avstrijskega pritiska in diktata. Na tej poti je nekaj prav posebnih mejnikov, prvi po teži pa gotovo oblikovanje slovenskega knjižnega jezika v dobi reofrmacije in zažig v slovensščini napisanih knjig nekaj let pozneje pred mestnim magistratom, kar je pomenilo konec reformacijskega gibanja v mestu. Toda knjižni jezik je ostal, domačini so izgubili bitko vojne pa ne. Mesto je z leti in stoletji vse bolj postajalo slovensko. Boj je bil vse hujši, domačini so pritiskalni na vseh področjih. Eno izmed njih je bilo tudi gledališko. Tako je leta 1921, eno leto po nemirih v Ljubljani v katerih sta bila ubita Adamič in Lunder,nastalo Šentjakobsko gledališče. Že v prvem letu je imelo to do danes amatersko repertoarno gledališče 16 premier in 56 predstav. Svoja vrata je zaprlo le v obdobju kulturnega molka med drugo svetovno vojno. Čer pogledamo na to gledališče v luči danes prevladujočih družbenih norm, je presenečenje, da se je ohranilo kot amatersko gledališče, ki je v resničnem pomenu besede gledališče ljudi za ljudi. In vedno je bilo takšno. Jurij Popov je ob pomembni obletnici (95 let) pripravil Sledi časa, ki govorijo predvsem o vrednotah, ki jim je Šentjakobsko gledališče sledilo ob svojem nastanku in jih kljub neugodni klimi, goji še danes. Na prvem mestu je ljubezen do gledališkega dela in ustvarjanja, zase in za ljudi. Pripravlja Jurij Popov
Zlato spremlja človeštvo že od pradavnine. Pomenilo je tako božje solze, kot peklensko prekletstvo, prinašalo srečo in zadovoljstvo in netilo krvave vojne. Zlato je lahko edinstven okras tako kronanih glav kot tistih, ki so čisto na dnu "statusne lestvice". Lahko je del strojev in naprav, lahko ga uporabljamo v zdravilstvu, umetnosti in še kje. Zlato je nikoli dokončna zgodba. In o zlatu, na naših tleh in po svetu, bomo govorili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
"Pisalniki so poleg rokopisov in pisal najbolj avtentične priče pisne ustvarjalnosti. /?/ V lepoti materialov in kompleksnosti njihove izdelave se zrcalijo tako gospodarka in umetnostna zgodovina, kot tudi zgodovina duha tistega časa, ko so jih kupili in uporabljali." Tako na spletnih straneh Narodnega muzeja Slovenije v teh dneh vabijo na ogled razstave Pisalno pohištvo na Slovenskem, njihovo povabilo pa je botrovalo tudi odločitvi, da bomo skušali podobe z razstave preliti v besede in v oddaji Sledi časa povedati tudi nekatere zanimive zgodbe, ki se skrivajo za razstavljenimi eksponati ? Oddajo pripravlja Dušan Berne.
Ali je mogoče iz ene same notne zbirke, iz nekaj listov na papir ujete glasbe, sestaviti zgodbo? Kaj zgodbo! Rekonstruirati življenja in usode posameznikov, kraja in rodbine, ujete v vrtincu časa? Ignacij Attems, mlad plemič katerega rodbina je posedovala ogromna posestva na ozemlju današnje Slovenije, si je sredi osemnajstega stoletja v Rimu ogledal operno predstavo. In to je tudi edini pravi začetek zgodbe, ki jo v oddaji Sledi časa raziskuje Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Franc Rupnik se je izdajal za fotografa iz Celja, ki je iznašel nov način tiskanja brez črk. Skupaj z Jurijem Potočnikom sta se zanimala za ročni tiskarski stroj, ki je primeren za hitro razmnoževanje in tudi za tiskanje v barvah. V Potočnikovi navzočnosti je potem Rupnik kupil stroj za 25 tisoč jugoslovanskih kron in pri tem dejal, da ga bo uporabljal za izdelovanje razglednic." Tako je 16. junija leta 1926, med razpravo pred mariborskim porotnim sodiščem, pričal Stanko Detela, ravnatelj Mariborske tiskarne. Toda na tem tiskarskem stroju ni zlikovski dvojec nikoli tiskal razglednic, ampak ponarejene bankovce za 1000 lir ? Pripravlja: Dušan Berne
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Vojaška psihologija uči, da potrebujejo sosednji narodi, ki so se zapletli v vojno, štiri rodove, da lahko spet začnejo normalno sobivati. Ker se nov rod odlikuje vsakih petindvajset let, to pomeni, da je za to potrebno sto let. Prav toliko časa mineva od izbruha prve svetovne vojne, prve totalne vojne v zgodovini človeštva. Toliko let mineva tudi od začetka soške fronte. No, eno leto več. Torej je že čas za sobivanje nekoč sprtih narodov.
Ob sodobnih razpravah posvečenim gradnji "drugega tira," bi ne bilo napačno priklicati v zavedanje ene najbolj junaških zgodb naše zgodovine. Južna žleznica in nje gradnja sta bili v programih našega radia že večkrat obdelani, zato se v Sledeh časa poglobljeno posvetimo enemu izmed mnogih detajlov na tej megalomanski progi. Ob mnogih ovirah na katere so naleteli graditelji, je bila kronski problem zagotovo prečkanje reke Drave v Mariboru. O železniškem mostu preko reke bo govorila oddaja Marka Radmiloviča s preprostim naslovom: "Most!"
Stareslike - so spletna stran, kjer zagnani posamezniki, od leta 2010 objavljajo stare fotografije, dokumente in drugo gradivo, ki je povezano z območjem občin Cerknica, Loška dolina in Bloke. Pogosto pa objavljeni prispevki ponudijo tudi podatke za precej širše območje oziroma omogočijo, da posamezno zgodbo, dokument ali sliko primerjamo s podobnimi doma in tudi v tujini. Vsak dan objavijo vsaj en prispevek s fotografijo. V tem času so tako objavili več kot 2.400 prispevkov, njihovo spletno stran pa obišče vsaj 1.500 ljudi na dan, kar pomeni, da so v teh letih že krepko presegli 2 milijona obiskov. To nadvse zanimivo pobudo bomo spoznali v oddaji-Sledi časa, avtor: Milan Trobič
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Slovenija ni le dežela polna naravnih lepot in prečudovite kleti, ki jo sestavlja najmanj 11 tisoč jam. Je tudi dežela polna izjemnih umetniških del. Ko beseda nanese na Celjski strop, se začne pogovor o ugankah. Umetnina stara 400 let, ki se je ohranila deloma tudi po naključju. Verjetno gre za edini tak ohranjen strop na jugu in severu celine – Evrope. rva je že ta, koliko ljudi pri nas, tudi v Celju, ve za to izjemno evropsko umetnino? Gre namreč za enega izmed največjih biserov slovenske kulturne dediščine, ki pa je premalo znan. Celjski strop je približno 143 kvadratnih metrov velika poslikava stropa osrednje dvorane stare cesljske grofije. Vendar ne gre za poslikavo na strop, torej za fresko, gre za 11 slik s tempero na platno, ki so pritrjene na strop s pomočjo dekorativnih letev.
Gledališča v glavnih mestih avstrijskih dežel so imenovali »deželna gledališča«, ljubljanskemu pa so rekli tudi Stanovsko gledališče. Stavba Deželnega gledališča na Kongresnem trgu je bila zgrajena leta 1763, v mrzli februarski noči leta 1887, pa je pogorela do tal. Gasilci so si namreč med silovitim požarom prizadevali obvarovati predvsem sosednje hiše, pri čemer so morali zaradi zmrzali celo parno brizgalno polivati z vročo vodo. Poročevalec časnika Slovenski narod je potem med drugim zapisal: »Prizor je bil čarobno grozen. Kongresni trg je bil svetel kot po dnevu, frančiškanska in stolna cerkev, kakor tudi ljubljanski grad, svitili so se in žarili kakor v jutranji zarji.« Natančnega vzroka požara niso ugotovili, menda pa ga je povzročila pozabljena tleča cigara v eni izmed lož. Pogorišče je kupila Filharmonična družba in na njem zgradila stavbo današnje Slovenske filharmonije ... Zanimivo zgodbo o zgodovini hiše, kjer zdaj domuje Slovenska filharmonija in o dogajanjih za njenimi zidovi, bomo povedali v oddaji Sledi časa. Pripravlja: Dušan Berne
Turistovski klub skala so ustanovili 2. februarja 1921. Bil je nekakšna alternativa Slovenskemu planinskemu društvu (SPD), saj je zagovarjal idejo elite – pa ne v smislu premožnosti ali družbenega ugleda. Skalaši, kakor so si pravili članice in člani, so zagovarjali idejo maloštevilnega, a izjemnega članstva. Iz njihovih vrst so izšli vrhunski smučarji, alpinisti, gorniki, gorski reševalci, fotografi, celo sankači. Zagovarjali so predanost svojemu klubu, poslanstvu le-tega in se zavzemali za visoka moralna načela. Nosili so prepoznavne značke s planiko v barvi slovenske trobojnice, imeli so celo svojo himno, katere refren se glasi: Skala, divja skala, kras gorenjskih gor. Skala, divja skala, ti vedno boš nam vzor. Trden kakor skala je slovenski rod, kvišku kakor skala vodi naša pot.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Pečati imajo neprecenljivo zgodovinsko vrednost. Iz njih izvemo marsikaj o statusu posameznih družin do političnih razmer v takratni družbi. Pečat pomeni overovitev, poleg podpisa so s pečati in pričami potrdili resničnost zapisanega pravnega dejanja. Kako se je razvijal v zgodovini vse do današnje računalniške dobe, kakšna je njegova povezava z digitalnim podpisom in kako so z uporabo sodobnih tehnologij na strojni fakulteti v Ljubljani iz izvirnega pečata izdelali pečatnik nadvojvode Rudolfa IV. Habsburškega iz leta 1363 – o vsem tem smo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved. Fotografija: Kopija konjeniškega pečata avstrijskega nadvojvode Rudolfa IV, vir. Dolenjski muzej
Neveljaven email naslov