Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Odhod iz duhovniškega stanu

16.10.2016


 

V Katoliški cerkvi je poklic duhovnika povezan s celibatom. Življenje pa človeku prinese številne preizkušnje, zaradi katerih se lahko zgodi, da se duhovnik odloči izstopiti iz kleriškega stanu.

Duhovnik je danes v večini religij poklicana in posvečena oseba, ki opravlja verske obrede ter povezuje vernike med seboj in z Bogom. V Katoliški cerkvi je nosilec določene stopnje svetega reda, po kateri se loči od škofa in diakona. Vse do trenutka, ko se odloči, da bo zapustil duhovniško funkcijo.

Pogovarjali smo se z Danilom Jesenikom Jelencem in doktorjem Antonom Mlinarjem, ki sta v preteklosti opravljala duhovniški poklic.


Spoštovani, Danilo Jesenik Jelenc, študirali ste na eni od cerkvenih univerz v Rimu, v Vatikanu. To je bil podiplomski študij, kamor škofje pošljejo duhovnike, da se izobrazijo za potrebe, ki jih imajo škofija, teološka fakulteta in razne cerkvene strukture. Duhovniški poklic ste opravljali dvanajst let. Zakaj ste opustili duhovniški stan?
Jesenik Jelenc:
Na eni točki svojega življenja in poklicnega dela se nisem več dobro počutil. Razlog je pravzaprav zelo preprost in obenem zelo redek – cerkvena verska doktrina. Pri meni ni šlo toliko za en trenutek, ampak za proces, v katerem sem se soočal z verskimi nauki, teološkimi in filozofskimi razlagami, in vedno bolj sem spoznaval, da me vsa ta intelektualna struktura več ne prepriča. Šlo pa je v temelju za to, da sem zadovoljen sam s seboj, da sem iskren do sebe in tudi do drugih ljudi. Imel sem vedno večje težave, da sem moral del naukov zamolčati, ker se z njimi nisem mogel več poistovetiti, in ljudje so to tudi vedno bolj čutili.

Doktor Mlinar, vi ste duhovniško službo opravljali 28 let. Med drugim ste predavali tudi na Teološki fakulteti v Ljubljani. Se spominjate trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Mlinar: Duhovniško obdobje bi povzel takole. Dolgo časa sem čutil, ampak z različno intenzivnostjo, da je šlo pri meni za hibo pri odločitvi. To pomeni, da je bila tista plima, ki me je pripeljala do semenišča in duhovniškega poklica, previsoka, da bi se jaz že takrat odločil proti, drugače. Potem sem se kot duhovnik soočal s takimi izzivi, ki so me takrat izzvali, zadovoljili. So bili pa tudi trenutki, ko sem videl, da enostavno nisem to jaz na tistem mestu. Res je, da se je to zgodilo pri meni zares pozno. Enostavno je prišel trenutek, ko sem se prav na Teološki fakulteti enkrat o vsem vprašal pri enem predmetu, kjer sem imel zadnji, 6. letnik. Pripravljali so se že na duhovniško posvečenje, in sem pri njih opazil odnos do duhovništva kot odnos do neke gotovosti v življenju in sem si rekel, da jaz pri tem sploh ne bi rad imel prstov vmes. Poleg tega, študentje pri predmetu Kazuistike sploh niso več sodelovali. V bistvu je bil to predmet, ki se mi je zdel zelo pomemben, kjer pa sem potem ugotovil, da je dejansko čas, da povem, kaj mislim tudi glede samega profesionalnega dela v Cerkvi.

Gospod Jesenik, kako se sami spominjate tega trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Jesenik Jelenc: Ni šlo toliko za trenutek, ampak za en nekakšen proces, za notranjo dramo, ki se je dotikala vsega mojega bitja. Soočiti sem se moral s svojo preteklostjo, usklajevati sedanjost in po petih letih in pol, ko se je v meni prečiščevalo in zorelo nekaj, kar sem na začetku upal, da bo nastalo nekaj novega, kasneje pa sem videl, da to ne bo mogoče. In številni ljudje, ki sem jih prosil za pomoč, so me spremljali, ker nisem želel prehitro ali premalo premišljeno sprejeti tako pomembne odločitve. Vsem sem zelo hvaležen. Nekateri so me spremljali s strokovnega vidika, drugi s prijateljskega in na koncu, ko sem to odločitev napravil, je nisem nikoli obžaloval in sem jo napravil s celim bitjem.

Torej ste odšli izključno zaradi intelektualnega nestrinjanja s cerkveno doktrino. Ste lahko bolj konkretni?
Jesenik Jelenc: Tukaj ni dovolj časa in prostora, da bi lahko razpredal, je pa res, da sem že kot majhen otrok imel določene pomislek, glede nekaterih stvari v zvezi z naukom, ampak sem si vedno rekel; nisem še dovolj izobražen, to bom razumel kdaj kasneje, in se zanašal na avtoriteto institucije določenih posameznikov. Kasneje pa se mi je razširilo obzorje in sem sam pobližje, iz prve roke, raziskal različna mnenja, različne teorije in slednje so se podirale kar ena za drugo. Marsikoga sem vprašal, kako je lahko ena stvar konsistentna, dosledna, pa mi niso znali dati odgovorov, ki bi me zadovoljili. Poudarjam pa, tako kakor so vaša vprašanja danes zelo osebna, so osebni tudi moji odgovori, zato bralce prosim, da to upoštevajo, in se jim za to tudi zahvaljujem.

Večinoma duhovniki duhovniški stan zapustijo, ker začnejo partnersko zvezo, se slabo počutijo, ker jim ne ustreza natanko določena hierarhija, ali pa so razočarani nad Cerkvijo kot institucijo.
Mlinar: Razlog je bila ta hiba, ki sem jo nosil s seboj, oziroma to, da se nisem nikoli z vsem srcem odločil za to, ampak da me je v duhovništvo prinesla neka plima, in potem ko je ta višina upadala, se je meni tudi kazalo to, da jaz na tem položaju ne morem v celoti izraziti samega sebe kot človeka. Začele so se vrstiti različne institucionalne ovire, doktrinarne ovire, določene stvari, s katerimi se preprosto nisem strinjal ali pa sem jih po mnenju drugih naredil narobe. Mogoče sem kakšno stvar izzval ali mogoče sem kdaj tudi koga izzival, včasih zavzel kakšno stališče, ki je bilo preveč osebno, in je zato prišlo do povsem nepotrebnih sporov znotraj Cerkve. V kolikšni meri je bil tukaj neki zunanji dejavnik, vzrok, sam ne vem. Tudi danes bi moral reči, da so me nekatere stvari, zlasti govorice v zadnjem letu mojega duhovništva, prizadele. Danes pa se jim smejim. Je pa res, da je pri ljudeh opaziti, da imajo izstop iz duhovniškega stanu za nekaj slabega oziroma za neko krivdo. Jaz sem dolgo časa po izstopu nosil to breme s seboj. Počutil sem se, kot da sem naredil nekaj narobe, ampak danes vem, da sem naredil nekaj, kar bi moral narediti že prej, pa nisem imel poguma ali pa so se pojavila kakšne druge stvari, ki so mi takrat preprečile bolj radikalne poteze.

Je po vašem mnenju problem tudi sama osamljenost, posebno za škofijske duhovnike? Morda razlog tiči v celibatu?
Mlinar: Osebno lahko rečem, da celibata nisem doživljal kot kakšno breme, ampak bolj kot nekaj nepotrebnega, kot neko doktrinarno zadevo, stvar, ki jo je Cerkev spravila na raven doktrine, čeprav je bil to disciplinski ukrep. Tudi ne bi mogel reči, da je osamljenost predstavljala moj problem. Bili so globlji eksistencialni problemi. Občutje, ko si enostavno začutil, da nisi na pravem mestu. To, da je potem prišlo partnersko življenje, lahko samo rečem, hvala Bogu, da je tako bilo. Če pa tega ne bi bilo, bi verjetno postal shizofrena osebnost ali pa bi duševno zbolel.

Če bi Cerkev izdala odlok, da celibat ni obvezen za opravljanje duhovniškega poklica, še vedno ne bi ostali v duhovščini?
Mlinar: Cerkvi se tukaj pripisuje preveč. Cerkev je ta ukrep sprejela in bi ga lahko tudi ukinila. Ne more pa ukiniti zgodovine. Ta ukrep je pustil globoke posledice v kulturi in družbi in tukaj Cerkev nima nobene oblasti, da bi lahko z nekim dekretom nekaj spremenila.

Jesenik Jelenc: Moje mnenje o celibatu, s katerim sam nisem imel posebnih težav in ni bil v nobenem oziru razlog za moj odhod, je takšno, da dokler celibat in takšen način življenja nekoga prevzameta in očarata, potem je to to. Samo takrat bo to prava vrednota, ki se bo vedno obrnila v dobro. Če pa ga nekdo sprejme samo zato, ker mu je predložen, pa ne bo imel več tiste pričevalske vrednosti, ki naj bi jo imel za ljudi okrog njega. Se mi preprosto zdi, da to, kar je doktrinarna norma, še sploh ne zaobjema vsega življenja in sama po sebi ne pomeni nobene vrednote.

Kako je vaša okolica sprejela odločitev, da izstopate? Če beremo samo odzive na forumih po spletu, kjer je potekala razprava v povezavi z odhodi iz duhovniškega stanu. Veliko razpravljavcev je pisalo, da jim je ta dogodek omajal vero, da jih je prizadelo. Kako ste sami doživljali te trenutke, s čim vsem ste se soočili?
Mlinar: Družina, domači so to sprejeli z velikim razočaranjem, in še danes imam težave s tem pri sestri. Ampak po tem se je to razmeroma hitro poleglo. Po drugi strani pa vidiš pri okolici, ki ni bila seznanjena s tem, da je odhod vedno zakrit, da ljudje tega ne izvejo. In te imajo še naprej kasneje za duhovnika in so zelo začudeni nad tem, da nisi več v Cerkvi ali da ne opravljaš več duhovniškega poklica. Opaziti je odklonilen odnos v nekem smislu pri tistih, ki izstop povezujejo s krivdo. So pa seveda tudi tisti, ki ta izstop pozdravljajo in mogoče mislijo, da bodo na ta način pomagali, pa moram reči, da niti eni niti drugi pri stvari nimajo veliko vpliva. Gre za osebno odločitev, korak je storjen v prazno, ker je zlasti s socialnega vidika prihodnost lahko tudi zelo težka. Sama okolica, bodisi da so pozitivni bodisi negativni odzivi, k temu dejanju ne doda bistvenega.

Jesenik Jelenc: Ljudje okrog mene so v trenutku, ko so izvedeli, da me ni več v njihovi sredi, bili zelo začudeni. Nisem imel posebne priložnosti, da se poslovim, zato sem v stik z mnogimi stopil nekaj tednov po tem. Ogromna večina se mi je odzvala in me pohvalila takoj po tistem, ko je izrazila začudenje. Seveda, niso mogli vedeti, kaj se je v meni dogajalo zadnjih nekaj let. Kasneje so poudarili, da spoštujejo mojo odločitev, mojo iskrenost, in izrazili tudi željo, da ostanejo z menoj na kakšen drug način povezani. Za marsikoga je to predstavljalo bolečino. Zlasti za družino, iz katere sem izšel. Jaz razumem vse, kar sem v vseh letih svojega iskanja, dozorevanja dal skozi, če povem po domače, je izkušnja, ki je skoraj nihče drug ne more razumeti, podoživeti. Svojo odločitev sem naredil na osnovi te izkušnje. In verjetno je največja bolečina za moje starše v tem, da me nikoli ne bodo mogli razumeti, zakaj sem se tako odločil. Kasneje so me seveda sprejeli, v njih je zmagala starševska ljubezen, vendar takšna odločitev za marsikoga vedno ostane nerazumljiva.

Zakaj dobimo občutek, ko se pogovarjamo o tej tematiki, da gre za nekakšno tabutemo? Imel sem veliko težav pri pridobivanju podatkov in informacij glede te tematike. Dejstvo je, da večina nekdanjih duhovnikov noče govoriti o svojem položaju in izstopu. Človek dobi občutek, da so zaznamovani.
Mlinar: Stigmatizirani mogoče. Ker se sam izstop toliko poudarja. Res je neki vakuum v družbi, potem ko nekdo izstopi in se znajde na neki način v okoliščinah, ki jih prej sploh ni poznal. Ker je Cerkve institucija, živi z nekimi družbenimi zagotovili, ki človeku nudijo vsaj minimum nekega udobja, da mu ni treba misliti na vsakdanje stvari.

Govorite o socialni varnosti v Cerkvi?
Mlinar: Zelo sem bil začuden, ko sem ugotovil, da je duhovnik, ki izstopi, izbrisan iz sistema. Tega človeka v cerkvenem sistemu ni več. Je mogoče zabeležen še v krstni knjigi, ampak v seznamih ne. Celo fakulteta (Teološka) je brisala seznam nekdanjih predavateljev. S tega seznama je bilo brisano tudi moje ime. Med tistim, ki izstopi, in drugimi duhovniki se ohranijo neki stiki, ampak so ti stiki prej izjema kot pa pravilo.

Kako so drugi duhovniki gledali na vašo odločitev?
Jesenik Jelenc: Slišal sem, da je iz nekaterih duhovniških ust prišla tudi kakšna popolnoma neutemeljena opazka, pripomba, kvazidejstvo, ki ni imelo z menoj in z mojo preteklostjo nobene zveze. Sicer pa sem s številnimi, tudi duhovniki, ostal normalno povezan. Ne več poklicno, ampak prijateljsko, na človeški ravni, kajti oni zame niso nikoli bili razlog moje odločitve, mojega odhoda, zato tudi z odnosom do drugih ljudi nisem bil nikoli obremenjen. Takšna odločitev je radikalna, marsikateremu duhovniku lahko pusti kakšne rane. Ali v tem smislu, da ni popolnoma razčistil sam s seboj ali da so mu rane prizadejali njegovi bližnji, v katere je on zaupal in so oni mogoče njemu do takrat. Ne vem, kaj se lahko takrat zgodi narobe, drugič pa, ljudje radi slišijo in razumejo tisto, kar sami želijo, ko pripovedujem svojo izkušnjo. Nekateri ljudje sploh niso razumeli, kakšen je bil moj razlog odhoda. Slišali so samo tisto, kar so želeli. Mogoče to, da sem bil razočaran nad hierarhijo, ki sem jo imel možnost pobližje spoznati v času bivanja v tujini v Vatikanu in podobno. In tako je še bolj tvegano nekomu, ki je bil včasih v duhovniški službi, razlagati in govoriti, ker bo napačno razumljen. Še enkrat.

Kaj pa okolje, kjer ste opravljali duhovniško službo? Se še gibate v tem območju oziroma srečujete ljudi, kjer ste delovali kot duhovnik? Ste se kdaj srečali v živo s kakšnimi očitki, morda nerazumevanjem?
Mlinar: Vidite, tukaj namigujete na to, da je ta izstop povezan z nekakšno krivdo. Tam, kjer trenutno živim, sem bil zadnje leto tudi duhovni pomočnik v župniji. Ali se izogibam krajev, kjer sem bil nekoč duhovnik? Res je, da za en kraj nisem niti pomislil, da bi še kdaj šel, tudi zaradi zgodb, ki sem jih od tam prinesel, ampak se mi pa zdi, da nimam nobenih težav oziroma da se znajdem tudi tam, kjer sem nekoč bil kot duhovnik, med ljudmi, ki so me poznali kot duhovnika. Čeprav je zanimivo, da me je na cesti nekdo pozdravil kot duhovnika, se pravi, da to obveščanje ni bilo tako učinkovito. Enostavno sem mu predstavil svojo hčerko in mu rekel, to je moja žena in nisem več duhovnik. Slednji je začudeno pogledal. Vsi ti drugi dejavniki, tudi Cerkev, nimajo tako velike teže kot izkušnja, vsaj zase lahko rečem, da nisem bil na pravem mestu. Se pravi, da sem moral nekaj narediti glede sebe.

Jesenik Jelenc: Jaz čutim, da smo najprej vsi ljudje. Šele daleč daleč po tem pa si lahko pripisujemo pripadnost kakšnemu društvu, verski organizaciji ali filozofskemu nauku. Najprej gledam na to, da so se med nami stkale človeške vezi, in sem jih vedno bil vesel in jih gojim naprej in mislim, da nimam pri tem skoraj nič ali zelo malo predsodkov. Zato se mi ni težko gibati tudi v krogih, ki so povezani s stvarmi, ki sem jih jaz včasih živel z neko popolnejšo identifikacijo, danes pa s toliko manjšo. Ampak meni osebno to ne povzroča problema. Vidim pa to, da je kdo v moji bližini malo negotov, ravno zato, ker verjetno čuti nekakšen razkorak. Jaz pa najprej čutim tisto, kar nam je skupno, to človeško bližino in krhkost nas vseh in moč in potenciale, ki jih vsi imamo.

Izstopi se bodo še naprej dogajali. Kar nekaj duhovnikov te zadeve ni predelalo. Bi bilo po vašem mnenju dobro, da se vsaj ta postopek laizacije spremeni oziroma da bi bil drugačen? Da bi se morali povezovati med sabo in deliti izkušnje?
Mlinar: Moje mnenje je, da te spremembe niso po direktivi oziroma niso »od zgoraj«. In se bodo spreminjale zelo počasi. Spreminjajo se že in v bistvu je ta proces že v teku, čeprav mi tega ne opazimo, kakor tudi ne opazimo evolucije. So pa nekateri sunki, ki prihajajo iz tega okolja in mogoče ta korak pospešijo. Sicer pa je ta proces globlji. Ne verjamem, da je to mogoče napraviti bolj elegantno, ker je tudi nesmiselno, da bi se na neko odločitev ali pa tudi neko dramo v življenju poskušalo gledati bolj enostavno. Ker smo pač ljudje posamezniki in ker vse nosimo mnogo globlje v sebi. Razlog za našo vero je tudi v tem, da verjamemo svojim besedam in šele potem zares lahko govorimo to, kar mislimo. In ta vera je gotovo globlja kot pa religiozna vera. Religiozni veri se po mojem mnenju pripisuje prevelika teža. Podobno je, kakor da bi hoteli spraviti dva litra vode v litrsko steklenico, pri čemer mislim, da je litrska steklenica religiozna vera, tista voda pa je nekaj predreligijskega, nekaj, kar je v nas ljudeh, nekaj, kar nas mnogo bolj zaznamuje, kot pa nas zaznamuje religija. Seveda je možno, da religija prevzame ta področja in da se jih polasti in mogoče je to večji problem, da se je religija nekaterih teh osebnih prostorov polastila.

Jesenik Jelenc: Se zelo strinjam, kar je povedal gospod Tone. Mislim, da bo tudi duhovniška služba v prihodnjem doživela marsikatero spremembo, kajti ljudje vedno bolj na osebni ravni doživljajo religijo. In zato bodo doživljali tudi razkorak med lastno identiteto, zavezanostjo ljudem in pripadnosti instituciji, to je bilo včasih vse v trdih togih okvirih, danes pa smo vsak dan postavljeni pred izziv, da se vedno znova samodefiniramo, sprašujemo o tem, kdo smo in kaj želimo. Zato bo marsikaj potegnilo za seboj in tudi vzgoja novih duhovnikov ... ne vem, samo vprašanje, tako v premislek ... Ali je to edina oziroma normalna pot, da se mlad človek začne izobraževati za nekaj, kar bo celo življenje delal, postal in se profiliral v nekaj letih? Duhovniška služba je, po mojem mnenju, veliko več kot to.

Kakšen je danes vaš odnos s Cerkvijo oziroma do Cerkve? Še vedno hodite k obredom? Kakšno je vaše življenje danes in kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Mlinar: Moji stiki so normalni, Italijani pravijo, non soi catholico non soi catholicisimo, se pravi, ne pretiravam s stiki, vendar so stiki korektni.

Jesenik Jelenc: Kar se tiče teološkega diskurza, do njega nimam odnosa, vidim pa, da je Cerkev nakopičila veliko modrosti, ki je univerzalna zakladnica za vse ljudi, in tudi moje osebno stališče je, da z vsemi dobrimi pobudami, povsod, kjer se da nekaj dobrega narediti, sodelujem. Zato sem hvaležen tudi za svojo službo v Slovenski karitas.

Vprašanje o številu odhodov iz duhovniškega stanu smo naslovili tudi na Katoliško cerkev v Sloveniji, kjer so odgovorili, da evidence o izstopih ne vodijo. Poudarili so, da je treba podatke zbirati neposredno pri vsaki škofiji in redovni skupnosti posebej.


Sledi večnosti

574 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Odhod iz duhovniškega stanu

16.10.2016


 

V Katoliški cerkvi je poklic duhovnika povezan s celibatom. Življenje pa človeku prinese številne preizkušnje, zaradi katerih se lahko zgodi, da se duhovnik odloči izstopiti iz kleriškega stanu.

Duhovnik je danes v večini religij poklicana in posvečena oseba, ki opravlja verske obrede ter povezuje vernike med seboj in z Bogom. V Katoliški cerkvi je nosilec določene stopnje svetega reda, po kateri se loči od škofa in diakona. Vse do trenutka, ko se odloči, da bo zapustil duhovniško funkcijo.

Pogovarjali smo se z Danilom Jesenikom Jelencem in doktorjem Antonom Mlinarjem, ki sta v preteklosti opravljala duhovniški poklic.


Spoštovani, Danilo Jesenik Jelenc, študirali ste na eni od cerkvenih univerz v Rimu, v Vatikanu. To je bil podiplomski študij, kamor škofje pošljejo duhovnike, da se izobrazijo za potrebe, ki jih imajo škofija, teološka fakulteta in razne cerkvene strukture. Duhovniški poklic ste opravljali dvanajst let. Zakaj ste opustili duhovniški stan?
Jesenik Jelenc:
Na eni točki svojega življenja in poklicnega dela se nisem več dobro počutil. Razlog je pravzaprav zelo preprost in obenem zelo redek – cerkvena verska doktrina. Pri meni ni šlo toliko za en trenutek, ampak za proces, v katerem sem se soočal z verskimi nauki, teološkimi in filozofskimi razlagami, in vedno bolj sem spoznaval, da me vsa ta intelektualna struktura več ne prepriča. Šlo pa je v temelju za to, da sem zadovoljen sam s seboj, da sem iskren do sebe in tudi do drugih ljudi. Imel sem vedno večje težave, da sem moral del naukov zamolčati, ker se z njimi nisem mogel več poistovetiti, in ljudje so to tudi vedno bolj čutili.

Doktor Mlinar, vi ste duhovniško službo opravljali 28 let. Med drugim ste predavali tudi na Teološki fakulteti v Ljubljani. Se spominjate trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Mlinar: Duhovniško obdobje bi povzel takole. Dolgo časa sem čutil, ampak z različno intenzivnostjo, da je šlo pri meni za hibo pri odločitvi. To pomeni, da je bila tista plima, ki me je pripeljala do semenišča in duhovniškega poklica, previsoka, da bi se jaz že takrat odločil proti, drugače. Potem sem se kot duhovnik soočal s takimi izzivi, ki so me takrat izzvali, zadovoljili. So bili pa tudi trenutki, ko sem videl, da enostavno nisem to jaz na tistem mestu. Res je, da se je to zgodilo pri meni zares pozno. Enostavno je prišel trenutek, ko sem se prav na Teološki fakulteti enkrat o vsem vprašal pri enem predmetu, kjer sem imel zadnji, 6. letnik. Pripravljali so se že na duhovniško posvečenje, in sem pri njih opazil odnos do duhovništva kot odnos do neke gotovosti v življenju in sem si rekel, da jaz pri tem sploh ne bi rad imel prstov vmes. Poleg tega, študentje pri predmetu Kazuistike sploh niso več sodelovali. V bistvu je bil to predmet, ki se mi je zdel zelo pomemben, kjer pa sem potem ugotovil, da je dejansko čas, da povem, kaj mislim tudi glede samega profesionalnega dela v Cerkvi.

Gospod Jesenik, kako se sami spominjate tega trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Jesenik Jelenc: Ni šlo toliko za trenutek, ampak za en nekakšen proces, za notranjo dramo, ki se je dotikala vsega mojega bitja. Soočiti sem se moral s svojo preteklostjo, usklajevati sedanjost in po petih letih in pol, ko se je v meni prečiščevalo in zorelo nekaj, kar sem na začetku upal, da bo nastalo nekaj novega, kasneje pa sem videl, da to ne bo mogoče. In številni ljudje, ki sem jih prosil za pomoč, so me spremljali, ker nisem želel prehitro ali premalo premišljeno sprejeti tako pomembne odločitve. Vsem sem zelo hvaležen. Nekateri so me spremljali s strokovnega vidika, drugi s prijateljskega in na koncu, ko sem to odločitev napravil, je nisem nikoli obžaloval in sem jo napravil s celim bitjem.

Torej ste odšli izključno zaradi intelektualnega nestrinjanja s cerkveno doktrino. Ste lahko bolj konkretni?
Jesenik Jelenc: Tukaj ni dovolj časa in prostora, da bi lahko razpredal, je pa res, da sem že kot majhen otrok imel določene pomislek, glede nekaterih stvari v zvezi z naukom, ampak sem si vedno rekel; nisem še dovolj izobražen, to bom razumel kdaj kasneje, in se zanašal na avtoriteto institucije določenih posameznikov. Kasneje pa se mi je razširilo obzorje in sem sam pobližje, iz prve roke, raziskal različna mnenja, različne teorije in slednje so se podirale kar ena za drugo. Marsikoga sem vprašal, kako je lahko ena stvar konsistentna, dosledna, pa mi niso znali dati odgovorov, ki bi me zadovoljili. Poudarjam pa, tako kakor so vaša vprašanja danes zelo osebna, so osebni tudi moji odgovori, zato bralce prosim, da to upoštevajo, in se jim za to tudi zahvaljujem.

Večinoma duhovniki duhovniški stan zapustijo, ker začnejo partnersko zvezo, se slabo počutijo, ker jim ne ustreza natanko določena hierarhija, ali pa so razočarani nad Cerkvijo kot institucijo.
Mlinar: Razlog je bila ta hiba, ki sem jo nosil s seboj, oziroma to, da se nisem nikoli z vsem srcem odločil za to, ampak da me je v duhovništvo prinesla neka plima, in potem ko je ta višina upadala, se je meni tudi kazalo to, da jaz na tem položaju ne morem v celoti izraziti samega sebe kot človeka. Začele so se vrstiti različne institucionalne ovire, doktrinarne ovire, določene stvari, s katerimi se preprosto nisem strinjal ali pa sem jih po mnenju drugih naredil narobe. Mogoče sem kakšno stvar izzval ali mogoče sem kdaj tudi koga izzival, včasih zavzel kakšno stališče, ki je bilo preveč osebno, in je zato prišlo do povsem nepotrebnih sporov znotraj Cerkve. V kolikšni meri je bil tukaj neki zunanji dejavnik, vzrok, sam ne vem. Tudi danes bi moral reči, da so me nekatere stvari, zlasti govorice v zadnjem letu mojega duhovništva, prizadele. Danes pa se jim smejim. Je pa res, da je pri ljudeh opaziti, da imajo izstop iz duhovniškega stanu za nekaj slabega oziroma za neko krivdo. Jaz sem dolgo časa po izstopu nosil to breme s seboj. Počutil sem se, kot da sem naredil nekaj narobe, ampak danes vem, da sem naredil nekaj, kar bi moral narediti že prej, pa nisem imel poguma ali pa so se pojavila kakšne druge stvari, ki so mi takrat preprečile bolj radikalne poteze.

Je po vašem mnenju problem tudi sama osamljenost, posebno za škofijske duhovnike? Morda razlog tiči v celibatu?
Mlinar: Osebno lahko rečem, da celibata nisem doživljal kot kakšno breme, ampak bolj kot nekaj nepotrebnega, kot neko doktrinarno zadevo, stvar, ki jo je Cerkev spravila na raven doktrine, čeprav je bil to disciplinski ukrep. Tudi ne bi mogel reči, da je osamljenost predstavljala moj problem. Bili so globlji eksistencialni problemi. Občutje, ko si enostavno začutil, da nisi na pravem mestu. To, da je potem prišlo partnersko življenje, lahko samo rečem, hvala Bogu, da je tako bilo. Če pa tega ne bi bilo, bi verjetno postal shizofrena osebnost ali pa bi duševno zbolel.

Če bi Cerkev izdala odlok, da celibat ni obvezen za opravljanje duhovniškega poklica, še vedno ne bi ostali v duhovščini?
Mlinar: Cerkvi se tukaj pripisuje preveč. Cerkev je ta ukrep sprejela in bi ga lahko tudi ukinila. Ne more pa ukiniti zgodovine. Ta ukrep je pustil globoke posledice v kulturi in družbi in tukaj Cerkev nima nobene oblasti, da bi lahko z nekim dekretom nekaj spremenila.

Jesenik Jelenc: Moje mnenje o celibatu, s katerim sam nisem imel posebnih težav in ni bil v nobenem oziru razlog za moj odhod, je takšno, da dokler celibat in takšen način življenja nekoga prevzameta in očarata, potem je to to. Samo takrat bo to prava vrednota, ki se bo vedno obrnila v dobro. Če pa ga nekdo sprejme samo zato, ker mu je predložen, pa ne bo imel več tiste pričevalske vrednosti, ki naj bi jo imel za ljudi okrog njega. Se mi preprosto zdi, da to, kar je doktrinarna norma, še sploh ne zaobjema vsega življenja in sama po sebi ne pomeni nobene vrednote.

Kako je vaša okolica sprejela odločitev, da izstopate? Če beremo samo odzive na forumih po spletu, kjer je potekala razprava v povezavi z odhodi iz duhovniškega stanu. Veliko razpravljavcev je pisalo, da jim je ta dogodek omajal vero, da jih je prizadelo. Kako ste sami doživljali te trenutke, s čim vsem ste se soočili?
Mlinar: Družina, domači so to sprejeli z velikim razočaranjem, in še danes imam težave s tem pri sestri. Ampak po tem se je to razmeroma hitro poleglo. Po drugi strani pa vidiš pri okolici, ki ni bila seznanjena s tem, da je odhod vedno zakrit, da ljudje tega ne izvejo. In te imajo še naprej kasneje za duhovnika in so zelo začudeni nad tem, da nisi več v Cerkvi ali da ne opravljaš več duhovniškega poklica. Opaziti je odklonilen odnos v nekem smislu pri tistih, ki izstop povezujejo s krivdo. So pa seveda tudi tisti, ki ta izstop pozdravljajo in mogoče mislijo, da bodo na ta način pomagali, pa moram reči, da niti eni niti drugi pri stvari nimajo veliko vpliva. Gre za osebno odločitev, korak je storjen v prazno, ker je zlasti s socialnega vidika prihodnost lahko tudi zelo težka. Sama okolica, bodisi da so pozitivni bodisi negativni odzivi, k temu dejanju ne doda bistvenega.

Jesenik Jelenc: Ljudje okrog mene so v trenutku, ko so izvedeli, da me ni več v njihovi sredi, bili zelo začudeni. Nisem imel posebne priložnosti, da se poslovim, zato sem v stik z mnogimi stopil nekaj tednov po tem. Ogromna večina se mi je odzvala in me pohvalila takoj po tistem, ko je izrazila začudenje. Seveda, niso mogli vedeti, kaj se je v meni dogajalo zadnjih nekaj let. Kasneje so poudarili, da spoštujejo mojo odločitev, mojo iskrenost, in izrazili tudi željo, da ostanejo z menoj na kakšen drug način povezani. Za marsikoga je to predstavljalo bolečino. Zlasti za družino, iz katere sem izšel. Jaz razumem vse, kar sem v vseh letih svojega iskanja, dozorevanja dal skozi, če povem po domače, je izkušnja, ki je skoraj nihče drug ne more razumeti, podoživeti. Svojo odločitev sem naredil na osnovi te izkušnje. In verjetno je največja bolečina za moje starše v tem, da me nikoli ne bodo mogli razumeti, zakaj sem se tako odločil. Kasneje so me seveda sprejeli, v njih je zmagala starševska ljubezen, vendar takšna odločitev za marsikoga vedno ostane nerazumljiva.

Zakaj dobimo občutek, ko se pogovarjamo o tej tematiki, da gre za nekakšno tabutemo? Imel sem veliko težav pri pridobivanju podatkov in informacij glede te tematike. Dejstvo je, da večina nekdanjih duhovnikov noče govoriti o svojem položaju in izstopu. Človek dobi občutek, da so zaznamovani.
Mlinar: Stigmatizirani mogoče. Ker se sam izstop toliko poudarja. Res je neki vakuum v družbi, potem ko nekdo izstopi in se znajde na neki način v okoliščinah, ki jih prej sploh ni poznal. Ker je Cerkve institucija, živi z nekimi družbenimi zagotovili, ki človeku nudijo vsaj minimum nekega udobja, da mu ni treba misliti na vsakdanje stvari.

Govorite o socialni varnosti v Cerkvi?
Mlinar: Zelo sem bil začuden, ko sem ugotovil, da je duhovnik, ki izstopi, izbrisan iz sistema. Tega človeka v cerkvenem sistemu ni več. Je mogoče zabeležen še v krstni knjigi, ampak v seznamih ne. Celo fakulteta (Teološka) je brisala seznam nekdanjih predavateljev. S tega seznama je bilo brisano tudi moje ime. Med tistim, ki izstopi, in drugimi duhovniki se ohranijo neki stiki, ampak so ti stiki prej izjema kot pa pravilo.

Kako so drugi duhovniki gledali na vašo odločitev?
Jesenik Jelenc: Slišal sem, da je iz nekaterih duhovniških ust prišla tudi kakšna popolnoma neutemeljena opazka, pripomba, kvazidejstvo, ki ni imelo z menoj in z mojo preteklostjo nobene zveze. Sicer pa sem s številnimi, tudi duhovniki, ostal normalno povezan. Ne več poklicno, ampak prijateljsko, na človeški ravni, kajti oni zame niso nikoli bili razlog moje odločitve, mojega odhoda, zato tudi z odnosom do drugih ljudi nisem bil nikoli obremenjen. Takšna odločitev je radikalna, marsikateremu duhovniku lahko pusti kakšne rane. Ali v tem smislu, da ni popolnoma razčistil sam s seboj ali da so mu rane prizadejali njegovi bližnji, v katere je on zaupal in so oni mogoče njemu do takrat. Ne vem, kaj se lahko takrat zgodi narobe, drugič pa, ljudje radi slišijo in razumejo tisto, kar sami želijo, ko pripovedujem svojo izkušnjo. Nekateri ljudje sploh niso razumeli, kakšen je bil moj razlog odhoda. Slišali so samo tisto, kar so želeli. Mogoče to, da sem bil razočaran nad hierarhijo, ki sem jo imel možnost pobližje spoznati v času bivanja v tujini v Vatikanu in podobno. In tako je še bolj tvegano nekomu, ki je bil včasih v duhovniški službi, razlagati in govoriti, ker bo napačno razumljen. Še enkrat.

Kaj pa okolje, kjer ste opravljali duhovniško službo? Se še gibate v tem območju oziroma srečujete ljudi, kjer ste delovali kot duhovnik? Ste se kdaj srečali v živo s kakšnimi očitki, morda nerazumevanjem?
Mlinar: Vidite, tukaj namigujete na to, da je ta izstop povezan z nekakšno krivdo. Tam, kjer trenutno živim, sem bil zadnje leto tudi duhovni pomočnik v župniji. Ali se izogibam krajev, kjer sem bil nekoč duhovnik? Res je, da za en kraj nisem niti pomislil, da bi še kdaj šel, tudi zaradi zgodb, ki sem jih od tam prinesel, ampak se mi pa zdi, da nimam nobenih težav oziroma da se znajdem tudi tam, kjer sem nekoč bil kot duhovnik, med ljudmi, ki so me poznali kot duhovnika. Čeprav je zanimivo, da me je na cesti nekdo pozdravil kot duhovnika, se pravi, da to obveščanje ni bilo tako učinkovito. Enostavno sem mu predstavil svojo hčerko in mu rekel, to je moja žena in nisem več duhovnik. Slednji je začudeno pogledal. Vsi ti drugi dejavniki, tudi Cerkev, nimajo tako velike teže kot izkušnja, vsaj zase lahko rečem, da nisem bil na pravem mestu. Se pravi, da sem moral nekaj narediti glede sebe.

Jesenik Jelenc: Jaz čutim, da smo najprej vsi ljudje. Šele daleč daleč po tem pa si lahko pripisujemo pripadnost kakšnemu društvu, verski organizaciji ali filozofskemu nauku. Najprej gledam na to, da so se med nami stkale človeške vezi, in sem jih vedno bil vesel in jih gojim naprej in mislim, da nimam pri tem skoraj nič ali zelo malo predsodkov. Zato se mi ni težko gibati tudi v krogih, ki so povezani s stvarmi, ki sem jih jaz včasih živel z neko popolnejšo identifikacijo, danes pa s toliko manjšo. Ampak meni osebno to ne povzroča problema. Vidim pa to, da je kdo v moji bližini malo negotov, ravno zato, ker verjetno čuti nekakšen razkorak. Jaz pa najprej čutim tisto, kar nam je skupno, to človeško bližino in krhkost nas vseh in moč in potenciale, ki jih vsi imamo.

Izstopi se bodo še naprej dogajali. Kar nekaj duhovnikov te zadeve ni predelalo. Bi bilo po vašem mnenju dobro, da se vsaj ta postopek laizacije spremeni oziroma da bi bil drugačen? Da bi se morali povezovati med sabo in deliti izkušnje?
Mlinar: Moje mnenje je, da te spremembe niso po direktivi oziroma niso »od zgoraj«. In se bodo spreminjale zelo počasi. Spreminjajo se že in v bistvu je ta proces že v teku, čeprav mi tega ne opazimo, kakor tudi ne opazimo evolucije. So pa nekateri sunki, ki prihajajo iz tega okolja in mogoče ta korak pospešijo. Sicer pa je ta proces globlji. Ne verjamem, da je to mogoče napraviti bolj elegantno, ker je tudi nesmiselno, da bi se na neko odločitev ali pa tudi neko dramo v življenju poskušalo gledati bolj enostavno. Ker smo pač ljudje posamezniki in ker vse nosimo mnogo globlje v sebi. Razlog za našo vero je tudi v tem, da verjamemo svojim besedam in šele potem zares lahko govorimo to, kar mislimo. In ta vera je gotovo globlja kot pa religiozna vera. Religiozni veri se po mojem mnenju pripisuje prevelika teža. Podobno je, kakor da bi hoteli spraviti dva litra vode v litrsko steklenico, pri čemer mislim, da je litrska steklenica religiozna vera, tista voda pa je nekaj predreligijskega, nekaj, kar je v nas ljudeh, nekaj, kar nas mnogo bolj zaznamuje, kot pa nas zaznamuje religija. Seveda je možno, da religija prevzame ta področja in da se jih polasti in mogoče je to večji problem, da se je religija nekaterih teh osebnih prostorov polastila.

Jesenik Jelenc: Se zelo strinjam, kar je povedal gospod Tone. Mislim, da bo tudi duhovniška služba v prihodnjem doživela marsikatero spremembo, kajti ljudje vedno bolj na osebni ravni doživljajo religijo. In zato bodo doživljali tudi razkorak med lastno identiteto, zavezanostjo ljudem in pripadnosti instituciji, to je bilo včasih vse v trdih togih okvirih, danes pa smo vsak dan postavljeni pred izziv, da se vedno znova samodefiniramo, sprašujemo o tem, kdo smo in kaj želimo. Zato bo marsikaj potegnilo za seboj in tudi vzgoja novih duhovnikov ... ne vem, samo vprašanje, tako v premislek ... Ali je to edina oziroma normalna pot, da se mlad človek začne izobraževati za nekaj, kar bo celo življenje delal, postal in se profiliral v nekaj letih? Duhovniška služba je, po mojem mnenju, veliko več kot to.

Kakšen je danes vaš odnos s Cerkvijo oziroma do Cerkve? Še vedno hodite k obredom? Kakšno je vaše življenje danes in kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Mlinar: Moji stiki so normalni, Italijani pravijo, non soi catholico non soi catholicisimo, se pravi, ne pretiravam s stiki, vendar so stiki korektni.

Jesenik Jelenc: Kar se tiče teološkega diskurza, do njega nimam odnosa, vidim pa, da je Cerkev nakopičila veliko modrosti, ki je univerzalna zakladnica za vse ljudi, in tudi moje osebno stališče je, da z vsemi dobrimi pobudami, povsod, kjer se da nekaj dobrega narediti, sodelujem. Zato sem hvaležen tudi za svojo službo v Slovenski karitas.

Vprašanje o številu odhodov iz duhovniškega stanu smo naslovili tudi na Katoliško cerkev v Sloveniji, kjer so odgovorili, da evidence o izstopih ne vodijo. Poudarili so, da je treba podatke zbirati neposredno pri vsaki škofiji in redovni skupnosti posebej.


08.03.2020

Duhovna oskrba starejših

Raziskave med starostniki razgrinjajo, da jim v zadnjem življenjskem obdobju duhovnost vse pogosteje postaja prioriteta. Zato se večkrat odločajo za obiskovanje verskih obredov. Slovenska družba je tudi ena najhitrejše starajočih družb. To je izziv za cerkve in verske skupnosti. Kako se te odzivajo na potrebe starejših po duhovni oskrbi nam v oddaji pojasnjujejo novomeški škof Andrej Glavan, ki se je v imenu Slovenske škofovske konference januarja udeležil prvega mednarodnega kongresa o pastorali starostnikov v Vatikanu, evangeličanski duhovnik v Ljubljani mag. Geza Filo in raziskovalec dr. Bojan Macuh. Ta je skupaj še z drugimi raziskovalci preučeval duhovno oskrbo starejših v domovih za starejše.


01.03.2020

Jože Čakš - pričevalec krščanstva

Tokratna verska oddaja Sledi večnosti je nastala na robu Kozjanskega – v Šmarju pri Jelšah. Z nami bo dolgoletni župan te občine, bibliotekar, vsestranski kulturnik in iskreno verujoči kristjan Jože Čakš; v oddaji pripoveduje kako živeti praktično krščanstvo odprto, iskreno, pogumno, radostno in pričevalno.


23.02.2020

Sinoda o Amazoniji

Querida Amazonia - ali Ljubljena Amazonija. Takšen je naslov papeževe Apostolske spodbude za Cerkev z amazonskim obrazom, ki jo je Sveti sedež objavil 12. februarja. Z njo je papež povzel sklepe oktobrske škofovske sinode o panamazonski regiji. Udeleženci so takrat podprli predlog, da bi lahko v specifičnih razmerah odmaknjenih amazonskih krajev v duhovništvo posvečali tudi poročene diakone; podprli so krepitev vloge ženske v tamkajšnjih katoliških skupnostih in se zavzeli za oblikovanje novega, specifično amazonskega liturgičnega obredja. Toda na razočaranje mnogih ti predlogi niso našli v papeževo Apostolsko spodbudo - vsaj ne neposredno. Vsebini le-te in odzivom nanjo - tudi slovenskim - namenjamo tokratno oddajo Sledi večnosti. Pripravila sta jo Nataša Lang in naš rimski dopisnik Janko Petrovec.


16.02.2020

Dva papeža: karikatura tradicionalne in sodobne Cerkve

Novi Netflixov film The Two Popes (Dva papeža) temelji na resničnih dogodkih, dramatičnem odstopu papeža Benedikta XVI. leta 2013 in konklavu, na katerem so kardinali za njegovega naslednika izvolili papeža Frančiška. Skozi izpopolnjene filmske dialoge riše dva povsem različna pogleda na Cerkev: ultrakonservativnega nemškega in liberalno-progresivnega argentinskega. Kakšen dialog je sploh možen med dvema tako različnima osebnostma? Kako se karikirani pogledi na Cerkev, vernike, probleme in izzive sodobnega sveta odražajo v resničnem življenju? Sta Benedikt in Frančišek res tako različna? S frančiškanom dr. Andražem Arkom in jezuitom Primožem Jakopom se pogovarja Peter Frank.


09.02.2020

Džamija

Polstoletne sanje muslimanov v Sloveniji o džamiji so se jim uresničile. Ti so se prvič v njenem prostoru pri molitvi zbrali ta petek. Islamska skupnost je gradila Muslimanski kulturni center sedem let. Zanj so odšteli več kot 35 milijonov evrov. Večino sredstev je prispevala država Katar. Gre za eno najsodobnejših džamij, najverjetneje tudi prvo tako imenovano pametno džamijo v Evropi. To pomeni, da z mobilnim telefonom lahko odklenejo vrata, prižgejo luči in v njej uravnavajo temperaturo. Te in druge informacije v zvezi z izgradnjo Muslimanskega kulturnega centra v Ljubljani v oddaji predstavljajo mufti Islamske skupnosti v Sloveniji dr. Nedžad Grabus, tajnik skupnosti mag. Nevzet Porić in arhitekt Matija Bevk.


02.02.2020

Religija in politika v ZDA

Leto 2020 je nedvomno leto, ko bodo oči sveta še posebej pozorno uprte v Združene države Amerike. Izzveneva proces ustavne obtožbe proti predsedniku Donaldu Trumpu, država se pripravlja na predsedniške volitve, napovedane za letošnji november. V Iowi se pravkar začenjajo prve strankarske volitve med demokratskimi kandidati, ki se potegujejo za predsedniško nominacijo. V Sledeh večnosti smo se odločili spregovoriti o Združenih državah Amerike, religiji in političnem kontekstu, ki ga ustvarja, saj je prav za ZDA značilna ne le izjemna pestrost religioznih praks, ampak tudi svojevrsten vpliv religije na politiko in javno sfero na splošno. S strokovnjakom za področje odnosov med religijami in politiko v ZDA ter profesorjem na Južni metodistični univerzi v Dallasu v Teksasu dr. J. Matthewom Wilsonom se je pogovarjal dopisnik RTV Slovenija v ZDA Andrej Stopar.


26.01.2020

Nabožni motivi na panjskih končnicah

Tokratna verska oddaja Sledi večnosti bo v znamenju etnoloških duhovnih sporočil. Naša gostja bo raziskovalka Aleksandra Zrelec iz Maribora, ki je nedavno izdala obsežno monografijo o nabožnih vsebinah slovenskih panjskih končnic s koroških koncev.


19.01.2020

Slovenija brez strategije na področju odnosov z verskimi skupnostmi

Po podatkih ministrstva za kulturo je pri nas registriranih 54 cerkva in verskih skupnosti, deluje še precej duhovnih organizacij na podlagi drugih pravno - organizacijskih oblik ali povsem neformalno. Slovenija ima z večjimi cerkvami in verskimi skupnostmi podpisane sporazume o njihovem pravnem položaju. Že dlje časa pa si nekatere od njih želijo doreči še dodatna področja, ki bi olajšale uresničevanje verske svobode vernikom. O odprtih vprašanjih med državo in verskimi skupnostmi v tokratnih Sledeh večnosti razmišljajo: - direktor urada za verske skupnosti pri ministrstvu za kulturo dr. Gregor Lesjak, - direktor Katoliškega inštituta dr. Andrej Naglič, - škof Evangeličanske cerkve mag. Leon Novak, - tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji mag. Nevzet Porić. Sogovorniki med drugim ugotavljajo, da Slovenija nima strategije na področju odnosov z verskimi skupnostmi in da izpušča veliko priložnosti za boljše sodelovanje med državo in verskimi skupnostmi, ki bi olajšala življenje prebivalcem, pa tudi preprečila propadanje kulturne dediščine.


12.01.2020

Nadškof Cvikl o izzivih krščanstva

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti gostimo mariborskega nadškofa in metropolita magistra Alojzija Cvikla. Ozrli se bomo na minulo leto in predstavili nekaj izzivov, ki bodo letos posebej v ospredju v življenju cerkve in verujočih kristjanov.


05.01.2020

Duhovni dom Ženavlje

Tokratna verska oddaja Sledi večnosti je nastala v krščanskem duhovnem centru v Ženavljah na Goričkem, kjer so pripravili člani občestva Binkoštne cerkve iz Maribora takoimenovani duhovni vikend. Kako takšna druženja krepijo človeške vezi med verniki in jedrijo njihov občutek pripadnosti cerkvenemu občestvu – o tem v oddaji pripovedujejo verniki Mitja Duh, Irena Kocbek in Helena Osterc ter duhovnika Srečko Krajnc in dr.Daniel Grabar.


29.12.2019

Pregled - Sledi večnosti

Nekaj najpomembnejših poudarkov iz oddaj Sledi večnosti v letu 2019.


22.12.2019

Jaslice v Vojniku

V naši tokratni verski oddaji Sledi večnosti bomo spregovorili o eni najpomembnejših etnoloških prireditev na Slovenskem, ki so vezane na božično novoletni čas. Predstavili vam bomo letošnji Božični Vojnik. Gre za splet pestrega tritedenskega dogajanja, pri čemer je v ospredju velika razstava jaslic; predstavlja se 250 jasličarjev iz domovine in tujine. O tem bo v oddaji spregovorilo nekaj predstavnikov pridnih organizatorjev iz obnebja Turističnega društva Vojnik – Marija Čakš, Beno Podrgajs, Barbara Kugler in Zdenko Vrenko.


15.12.2019

Novi krški škof Jože Marketz

Papež Frančišek je za novega krškega škofa imenoval dr. Jožeta Marketza. Prvič po dolgem času bo vodenje te škofije na avstrijskem Koroškem prevzel koroški Slovenec. Njegovo imenovanje že odmeva v Avstriji, še posebej med koroškimi rojaki. Marketz je dobro znan tudi v sami škofiji, saj je bil dolga leta vikar, zadnja leta pa je vodil škofijsko Karitas.


08.12.2019

Domovina

Živimo v svetu ekonomske in kulturne globalizacije, ki brišeta med drugim tudi etnične identitete. To je eden od razlogov, ki je spodbudil Društvo katoliških pedagogov, da je pripravilo mednarodno konferenco Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Kako uspešna je šola na tem področju v tokratni oddaji Sledi večnosti med drugim premišljujeta predsednica Društva katoliških pedagogov Marija Žabjek in direktor inštituta Franca Pedička dr. Silvo Šinkovec.


29.11.2019

Novi evangeličanski škof Leon Novak

Na prvo adventno nedeljo dolžnosti škofa v Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi prevzema dolgoletni duhovnik v evangeličanski cerkveni občini Murska Sobota mag. Leon Novak. V tokratni oddaji Sledi večnosti se je Nataša Lang z njim pogovarjala o življenju v cerkvi, o odnosu z drugimi cerkvami in verskimi skupnostmi ter državnimi organi.


21.11.2019

Magda Burger

Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.


18.11.2019

SV - 95 tez o izobraževanju Karla Gržana

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti gostimo popularnega katoliškega duhovnika, pisatelja in vsestranskega razumnika dr. Karla Gržana iz Gornje Savinjske doline. Neposreden povod za megaherčno srečanje z njim je nedavni izid njegove knjige z naslovom »95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja« v kateri se zavzema, da bi na vseh ravneh poučevanja v dialog z mladimi tkali več odgovorne duhovnosti, srčnosti in človečnosti in ne toliko storilnostne naravnanosti.


10.11.2019

Svetniki in zavetniki v katolištvu in pravoslavju

V zavetju globin vere in zaupanja v Boga se v pretežno monoteističnih religijah razkrivajo zavetniki in svetniki, ki veljajo za pomembne osebnosti v življenju vernika. Za mnoge veljajo kot osebni "angeli varuhi", ki so poslušni za naše priprošnje, za druge kolektivni skrbniki in zaščitniki družin. V tokratni oddaji Sledi večnosti, se bomo poglobili v tradicijo krščanstva in z zanimivi sogovorniki vstopali v razumevanje svetništva in zavetništva v katolicizmu in pravoslavju.


27.10.2019

Pisatelj in prevajalec Brezinščak Bagola

V tokratni verski oddaji Sledi večnosti gostimo vsestranskega literata in nesojenega katoliškega duhovnika Božidarja Brezinščaka Bagolo iz Huma na Sutli - tik ob naši južni meji. Je izvrsten hrvaško-slovenski pesnik, pisatelj in prevajalec… o odnosih med ljudmi ob meji, o veri in mostovih med slovensko-hrvaško kulturo bo spregovoril v oddaji, ki jo je pripravil Tone Petelinšek.


03.11.2019

Sinoda o Amazoniji

Minulo nedeljo se je v Vatikanu sklenila tritedenska škofovska sinoda z naslovom »Amazonija: nove poti Cerkve za integralno ekologijo«. Med sklepi, ki so jih potrdili škofje udeleženci, je največ pozornosti zbudila zelena luč duhovniški posvetitvi poročenih mož - diakonov iz staroselskih skupnosti amazonskega pragozda, kjer se rimsko katoliška cerkev sooča s še posebej perečim pomanjkanjem duhovnikov. Toda zaključni dokument sinode, ki mu bo čez par mesecev sledila še Frančiškova Apostolska spodbuda, ponuja veliko več kot samo to. Kaj - boste slišali v oddaji Sledi večnosti, v kateri je črto pod škofovsko sinodo o Amazoniji potegnil naš rimski dopisnik Janko Petrovec.


Stran 13 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov