Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Odhod iz duhovniškega stanu

16.10.2016


 

V Katoliški cerkvi je poklic duhovnika povezan s celibatom. Življenje pa človeku prinese številne preizkušnje, zaradi katerih se lahko zgodi, da se duhovnik odloči izstopiti iz kleriškega stanu.

Duhovnik je danes v večini religij poklicana in posvečena oseba, ki opravlja verske obrede ter povezuje vernike med seboj in z Bogom. V Katoliški cerkvi je nosilec določene stopnje svetega reda, po kateri se loči od škofa in diakona. Vse do trenutka, ko se odloči, da bo zapustil duhovniško funkcijo.

Pogovarjali smo se z Danilom Jesenikom Jelencem in doktorjem Antonom Mlinarjem, ki sta v preteklosti opravljala duhovniški poklic.


Spoštovani, Danilo Jesenik Jelenc, študirali ste na eni od cerkvenih univerz v Rimu, v Vatikanu. To je bil podiplomski študij, kamor škofje pošljejo duhovnike, da se izobrazijo za potrebe, ki jih imajo škofija, teološka fakulteta in razne cerkvene strukture. Duhovniški poklic ste opravljali dvanajst let. Zakaj ste opustili duhovniški stan?
Jesenik Jelenc:
Na eni točki svojega življenja in poklicnega dela se nisem več dobro počutil. Razlog je pravzaprav zelo preprost in obenem zelo redek – cerkvena verska doktrina. Pri meni ni šlo toliko za en trenutek, ampak za proces, v katerem sem se soočal z verskimi nauki, teološkimi in filozofskimi razlagami, in vedno bolj sem spoznaval, da me vsa ta intelektualna struktura več ne prepriča. Šlo pa je v temelju za to, da sem zadovoljen sam s seboj, da sem iskren do sebe in tudi do drugih ljudi. Imel sem vedno večje težave, da sem moral del naukov zamolčati, ker se z njimi nisem mogel več poistovetiti, in ljudje so to tudi vedno bolj čutili.

Doktor Mlinar, vi ste duhovniško službo opravljali 28 let. Med drugim ste predavali tudi na Teološki fakulteti v Ljubljani. Se spominjate trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Mlinar: Duhovniško obdobje bi povzel takole. Dolgo časa sem čutil, ampak z različno intenzivnostjo, da je šlo pri meni za hibo pri odločitvi. To pomeni, da je bila tista plima, ki me je pripeljala do semenišča in duhovniškega poklica, previsoka, da bi se jaz že takrat odločil proti, drugače. Potem sem se kot duhovnik soočal s takimi izzivi, ki so me takrat izzvali, zadovoljili. So bili pa tudi trenutki, ko sem videl, da enostavno nisem to jaz na tistem mestu. Res je, da se je to zgodilo pri meni zares pozno. Enostavno je prišel trenutek, ko sem se prav na Teološki fakulteti enkrat o vsem vprašal pri enem predmetu, kjer sem imel zadnji, 6. letnik. Pripravljali so se že na duhovniško posvečenje, in sem pri njih opazil odnos do duhovništva kot odnos do neke gotovosti v življenju in sem si rekel, da jaz pri tem sploh ne bi rad imel prstov vmes. Poleg tega, študentje pri predmetu Kazuistike sploh niso več sodelovali. V bistvu je bil to predmet, ki se mi je zdel zelo pomemben, kjer pa sem potem ugotovil, da je dejansko čas, da povem, kaj mislim tudi glede samega profesionalnega dela v Cerkvi.

Gospod Jesenik, kako se sami spominjate tega trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Jesenik Jelenc: Ni šlo toliko za trenutek, ampak za en nekakšen proces, za notranjo dramo, ki se je dotikala vsega mojega bitja. Soočiti sem se moral s svojo preteklostjo, usklajevati sedanjost in po petih letih in pol, ko se je v meni prečiščevalo in zorelo nekaj, kar sem na začetku upal, da bo nastalo nekaj novega, kasneje pa sem videl, da to ne bo mogoče. In številni ljudje, ki sem jih prosil za pomoč, so me spremljali, ker nisem želel prehitro ali premalo premišljeno sprejeti tako pomembne odločitve. Vsem sem zelo hvaležen. Nekateri so me spremljali s strokovnega vidika, drugi s prijateljskega in na koncu, ko sem to odločitev napravil, je nisem nikoli obžaloval in sem jo napravil s celim bitjem.

Torej ste odšli izključno zaradi intelektualnega nestrinjanja s cerkveno doktrino. Ste lahko bolj konkretni?
Jesenik Jelenc: Tukaj ni dovolj časa in prostora, da bi lahko razpredal, je pa res, da sem že kot majhen otrok imel določene pomislek, glede nekaterih stvari v zvezi z naukom, ampak sem si vedno rekel; nisem še dovolj izobražen, to bom razumel kdaj kasneje, in se zanašal na avtoriteto institucije določenih posameznikov. Kasneje pa se mi je razširilo obzorje in sem sam pobližje, iz prve roke, raziskal različna mnenja, različne teorije in slednje so se podirale kar ena za drugo. Marsikoga sem vprašal, kako je lahko ena stvar konsistentna, dosledna, pa mi niso znali dati odgovorov, ki bi me zadovoljili. Poudarjam pa, tako kakor so vaša vprašanja danes zelo osebna, so osebni tudi moji odgovori, zato bralce prosim, da to upoštevajo, in se jim za to tudi zahvaljujem.

Večinoma duhovniki duhovniški stan zapustijo, ker začnejo partnersko zvezo, se slabo počutijo, ker jim ne ustreza natanko določena hierarhija, ali pa so razočarani nad Cerkvijo kot institucijo.
Mlinar: Razlog je bila ta hiba, ki sem jo nosil s seboj, oziroma to, da se nisem nikoli z vsem srcem odločil za to, ampak da me je v duhovništvo prinesla neka plima, in potem ko je ta višina upadala, se je meni tudi kazalo to, da jaz na tem položaju ne morem v celoti izraziti samega sebe kot človeka. Začele so se vrstiti različne institucionalne ovire, doktrinarne ovire, določene stvari, s katerimi se preprosto nisem strinjal ali pa sem jih po mnenju drugih naredil narobe. Mogoče sem kakšno stvar izzval ali mogoče sem kdaj tudi koga izzival, včasih zavzel kakšno stališče, ki je bilo preveč osebno, in je zato prišlo do povsem nepotrebnih sporov znotraj Cerkve. V kolikšni meri je bil tukaj neki zunanji dejavnik, vzrok, sam ne vem. Tudi danes bi moral reči, da so me nekatere stvari, zlasti govorice v zadnjem letu mojega duhovništva, prizadele. Danes pa se jim smejim. Je pa res, da je pri ljudeh opaziti, da imajo izstop iz duhovniškega stanu za nekaj slabega oziroma za neko krivdo. Jaz sem dolgo časa po izstopu nosil to breme s seboj. Počutil sem se, kot da sem naredil nekaj narobe, ampak danes vem, da sem naredil nekaj, kar bi moral narediti že prej, pa nisem imel poguma ali pa so se pojavila kakšne druge stvari, ki so mi takrat preprečile bolj radikalne poteze.

Je po vašem mnenju problem tudi sama osamljenost, posebno za škofijske duhovnike? Morda razlog tiči v celibatu?
Mlinar: Osebno lahko rečem, da celibata nisem doživljal kot kakšno breme, ampak bolj kot nekaj nepotrebnega, kot neko doktrinarno zadevo, stvar, ki jo je Cerkev spravila na raven doktrine, čeprav je bil to disciplinski ukrep. Tudi ne bi mogel reči, da je osamljenost predstavljala moj problem. Bili so globlji eksistencialni problemi. Občutje, ko si enostavno začutil, da nisi na pravem mestu. To, da je potem prišlo partnersko življenje, lahko samo rečem, hvala Bogu, da je tako bilo. Če pa tega ne bi bilo, bi verjetno postal shizofrena osebnost ali pa bi duševno zbolel.

Če bi Cerkev izdala odlok, da celibat ni obvezen za opravljanje duhovniškega poklica, še vedno ne bi ostali v duhovščini?
Mlinar: Cerkvi se tukaj pripisuje preveč. Cerkev je ta ukrep sprejela in bi ga lahko tudi ukinila. Ne more pa ukiniti zgodovine. Ta ukrep je pustil globoke posledice v kulturi in družbi in tukaj Cerkev nima nobene oblasti, da bi lahko z nekim dekretom nekaj spremenila.

Jesenik Jelenc: Moje mnenje o celibatu, s katerim sam nisem imel posebnih težav in ni bil v nobenem oziru razlog za moj odhod, je takšno, da dokler celibat in takšen način življenja nekoga prevzameta in očarata, potem je to to. Samo takrat bo to prava vrednota, ki se bo vedno obrnila v dobro. Če pa ga nekdo sprejme samo zato, ker mu je predložen, pa ne bo imel več tiste pričevalske vrednosti, ki naj bi jo imel za ljudi okrog njega. Se mi preprosto zdi, da to, kar je doktrinarna norma, še sploh ne zaobjema vsega življenja in sama po sebi ne pomeni nobene vrednote.

Kako je vaša okolica sprejela odločitev, da izstopate? Če beremo samo odzive na forumih po spletu, kjer je potekala razprava v povezavi z odhodi iz duhovniškega stanu. Veliko razpravljavcev je pisalo, da jim je ta dogodek omajal vero, da jih je prizadelo. Kako ste sami doživljali te trenutke, s čim vsem ste se soočili?
Mlinar: Družina, domači so to sprejeli z velikim razočaranjem, in še danes imam težave s tem pri sestri. Ampak po tem se je to razmeroma hitro poleglo. Po drugi strani pa vidiš pri okolici, ki ni bila seznanjena s tem, da je odhod vedno zakrit, da ljudje tega ne izvejo. In te imajo še naprej kasneje za duhovnika in so zelo začudeni nad tem, da nisi več v Cerkvi ali da ne opravljaš več duhovniškega poklica. Opaziti je odklonilen odnos v nekem smislu pri tistih, ki izstop povezujejo s krivdo. So pa seveda tudi tisti, ki ta izstop pozdravljajo in mogoče mislijo, da bodo na ta način pomagali, pa moram reči, da niti eni niti drugi pri stvari nimajo veliko vpliva. Gre za osebno odločitev, korak je storjen v prazno, ker je zlasti s socialnega vidika prihodnost lahko tudi zelo težka. Sama okolica, bodisi da so pozitivni bodisi negativni odzivi, k temu dejanju ne doda bistvenega.

Jesenik Jelenc: Ljudje okrog mene so v trenutku, ko so izvedeli, da me ni več v njihovi sredi, bili zelo začudeni. Nisem imel posebne priložnosti, da se poslovim, zato sem v stik z mnogimi stopil nekaj tednov po tem. Ogromna večina se mi je odzvala in me pohvalila takoj po tistem, ko je izrazila začudenje. Seveda, niso mogli vedeti, kaj se je v meni dogajalo zadnjih nekaj let. Kasneje so poudarili, da spoštujejo mojo odločitev, mojo iskrenost, in izrazili tudi željo, da ostanejo z menoj na kakšen drug način povezani. Za marsikoga je to predstavljalo bolečino. Zlasti za družino, iz katere sem izšel. Jaz razumem vse, kar sem v vseh letih svojega iskanja, dozorevanja dal skozi, če povem po domače, je izkušnja, ki je skoraj nihče drug ne more razumeti, podoživeti. Svojo odločitev sem naredil na osnovi te izkušnje. In verjetno je največja bolečina za moje starše v tem, da me nikoli ne bodo mogli razumeti, zakaj sem se tako odločil. Kasneje so me seveda sprejeli, v njih je zmagala starševska ljubezen, vendar takšna odločitev za marsikoga vedno ostane nerazumljiva.

Zakaj dobimo občutek, ko se pogovarjamo o tej tematiki, da gre za nekakšno tabutemo? Imel sem veliko težav pri pridobivanju podatkov in informacij glede te tematike. Dejstvo je, da večina nekdanjih duhovnikov noče govoriti o svojem položaju in izstopu. Človek dobi občutek, da so zaznamovani.
Mlinar: Stigmatizirani mogoče. Ker se sam izstop toliko poudarja. Res je neki vakuum v družbi, potem ko nekdo izstopi in se znajde na neki način v okoliščinah, ki jih prej sploh ni poznal. Ker je Cerkve institucija, živi z nekimi družbenimi zagotovili, ki človeku nudijo vsaj minimum nekega udobja, da mu ni treba misliti na vsakdanje stvari.

Govorite o socialni varnosti v Cerkvi?
Mlinar: Zelo sem bil začuden, ko sem ugotovil, da je duhovnik, ki izstopi, izbrisan iz sistema. Tega človeka v cerkvenem sistemu ni več. Je mogoče zabeležen še v krstni knjigi, ampak v seznamih ne. Celo fakulteta (Teološka) je brisala seznam nekdanjih predavateljev. S tega seznama je bilo brisano tudi moje ime. Med tistim, ki izstopi, in drugimi duhovniki se ohranijo neki stiki, ampak so ti stiki prej izjema kot pa pravilo.

Kako so drugi duhovniki gledali na vašo odločitev?
Jesenik Jelenc: Slišal sem, da je iz nekaterih duhovniških ust prišla tudi kakšna popolnoma neutemeljena opazka, pripomba, kvazidejstvo, ki ni imelo z menoj in z mojo preteklostjo nobene zveze. Sicer pa sem s številnimi, tudi duhovniki, ostal normalno povezan. Ne več poklicno, ampak prijateljsko, na človeški ravni, kajti oni zame niso nikoli bili razlog moje odločitve, mojega odhoda, zato tudi z odnosom do drugih ljudi nisem bil nikoli obremenjen. Takšna odločitev je radikalna, marsikateremu duhovniku lahko pusti kakšne rane. Ali v tem smislu, da ni popolnoma razčistil sam s seboj ali da so mu rane prizadejali njegovi bližnji, v katere je on zaupal in so oni mogoče njemu do takrat. Ne vem, kaj se lahko takrat zgodi narobe, drugič pa, ljudje radi slišijo in razumejo tisto, kar sami želijo, ko pripovedujem svojo izkušnjo. Nekateri ljudje sploh niso razumeli, kakšen je bil moj razlog odhoda. Slišali so samo tisto, kar so želeli. Mogoče to, da sem bil razočaran nad hierarhijo, ki sem jo imel možnost pobližje spoznati v času bivanja v tujini v Vatikanu in podobno. In tako je še bolj tvegano nekomu, ki je bil včasih v duhovniški službi, razlagati in govoriti, ker bo napačno razumljen. Še enkrat.

Kaj pa okolje, kjer ste opravljali duhovniško službo? Se še gibate v tem območju oziroma srečujete ljudi, kjer ste delovali kot duhovnik? Ste se kdaj srečali v živo s kakšnimi očitki, morda nerazumevanjem?
Mlinar: Vidite, tukaj namigujete na to, da je ta izstop povezan z nekakšno krivdo. Tam, kjer trenutno živim, sem bil zadnje leto tudi duhovni pomočnik v župniji. Ali se izogibam krajev, kjer sem bil nekoč duhovnik? Res je, da za en kraj nisem niti pomislil, da bi še kdaj šel, tudi zaradi zgodb, ki sem jih od tam prinesel, ampak se mi pa zdi, da nimam nobenih težav oziroma da se znajdem tudi tam, kjer sem nekoč bil kot duhovnik, med ljudmi, ki so me poznali kot duhovnika. Čeprav je zanimivo, da me je na cesti nekdo pozdravil kot duhovnika, se pravi, da to obveščanje ni bilo tako učinkovito. Enostavno sem mu predstavil svojo hčerko in mu rekel, to je moja žena in nisem več duhovnik. Slednji je začudeno pogledal. Vsi ti drugi dejavniki, tudi Cerkev, nimajo tako velike teže kot izkušnja, vsaj zase lahko rečem, da nisem bil na pravem mestu. Se pravi, da sem moral nekaj narediti glede sebe.

Jesenik Jelenc: Jaz čutim, da smo najprej vsi ljudje. Šele daleč daleč po tem pa si lahko pripisujemo pripadnost kakšnemu društvu, verski organizaciji ali filozofskemu nauku. Najprej gledam na to, da so se med nami stkale človeške vezi, in sem jih vedno bil vesel in jih gojim naprej in mislim, da nimam pri tem skoraj nič ali zelo malo predsodkov. Zato se mi ni težko gibati tudi v krogih, ki so povezani s stvarmi, ki sem jih jaz včasih živel z neko popolnejšo identifikacijo, danes pa s toliko manjšo. Ampak meni osebno to ne povzroča problema. Vidim pa to, da je kdo v moji bližini malo negotov, ravno zato, ker verjetno čuti nekakšen razkorak. Jaz pa najprej čutim tisto, kar nam je skupno, to človeško bližino in krhkost nas vseh in moč in potenciale, ki jih vsi imamo.

Izstopi se bodo še naprej dogajali. Kar nekaj duhovnikov te zadeve ni predelalo. Bi bilo po vašem mnenju dobro, da se vsaj ta postopek laizacije spremeni oziroma da bi bil drugačen? Da bi se morali povezovati med sabo in deliti izkušnje?
Mlinar: Moje mnenje je, da te spremembe niso po direktivi oziroma niso »od zgoraj«. In se bodo spreminjale zelo počasi. Spreminjajo se že in v bistvu je ta proces že v teku, čeprav mi tega ne opazimo, kakor tudi ne opazimo evolucije. So pa nekateri sunki, ki prihajajo iz tega okolja in mogoče ta korak pospešijo. Sicer pa je ta proces globlji. Ne verjamem, da je to mogoče napraviti bolj elegantno, ker je tudi nesmiselno, da bi se na neko odločitev ali pa tudi neko dramo v življenju poskušalo gledati bolj enostavno. Ker smo pač ljudje posamezniki in ker vse nosimo mnogo globlje v sebi. Razlog za našo vero je tudi v tem, da verjamemo svojim besedam in šele potem zares lahko govorimo to, kar mislimo. In ta vera je gotovo globlja kot pa religiozna vera. Religiozni veri se po mojem mnenju pripisuje prevelika teža. Podobno je, kakor da bi hoteli spraviti dva litra vode v litrsko steklenico, pri čemer mislim, da je litrska steklenica religiozna vera, tista voda pa je nekaj predreligijskega, nekaj, kar je v nas ljudeh, nekaj, kar nas mnogo bolj zaznamuje, kot pa nas zaznamuje religija. Seveda je možno, da religija prevzame ta področja in da se jih polasti in mogoče je to večji problem, da se je religija nekaterih teh osebnih prostorov polastila.

Jesenik Jelenc: Se zelo strinjam, kar je povedal gospod Tone. Mislim, da bo tudi duhovniška služba v prihodnjem doživela marsikatero spremembo, kajti ljudje vedno bolj na osebni ravni doživljajo religijo. In zato bodo doživljali tudi razkorak med lastno identiteto, zavezanostjo ljudem in pripadnosti instituciji, to je bilo včasih vse v trdih togih okvirih, danes pa smo vsak dan postavljeni pred izziv, da se vedno znova samodefiniramo, sprašujemo o tem, kdo smo in kaj želimo. Zato bo marsikaj potegnilo za seboj in tudi vzgoja novih duhovnikov ... ne vem, samo vprašanje, tako v premislek ... Ali je to edina oziroma normalna pot, da se mlad človek začne izobraževati za nekaj, kar bo celo življenje delal, postal in se profiliral v nekaj letih? Duhovniška služba je, po mojem mnenju, veliko več kot to.

Kakšen je danes vaš odnos s Cerkvijo oziroma do Cerkve? Še vedno hodite k obredom? Kakšno je vaše življenje danes in kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Mlinar: Moji stiki so normalni, Italijani pravijo, non soi catholico non soi catholicisimo, se pravi, ne pretiravam s stiki, vendar so stiki korektni.

Jesenik Jelenc: Kar se tiče teološkega diskurza, do njega nimam odnosa, vidim pa, da je Cerkev nakopičila veliko modrosti, ki je univerzalna zakladnica za vse ljudi, in tudi moje osebno stališče je, da z vsemi dobrimi pobudami, povsod, kjer se da nekaj dobrega narediti, sodelujem. Zato sem hvaležen tudi za svojo službo v Slovenski karitas.

Vprašanje o številu odhodov iz duhovniškega stanu smo naslovili tudi na Katoliško cerkev v Sloveniji, kjer so odgovorili, da evidence o izstopih ne vodijo. Poudarili so, da je treba podatke zbirati neposredno pri vsaki škofiji in redovni skupnosti posebej.


Sledi večnosti

574 epizod


Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.

Odhod iz duhovniškega stanu

16.10.2016


 

V Katoliški cerkvi je poklic duhovnika povezan s celibatom. Življenje pa človeku prinese številne preizkušnje, zaradi katerih se lahko zgodi, da se duhovnik odloči izstopiti iz kleriškega stanu.

Duhovnik je danes v večini religij poklicana in posvečena oseba, ki opravlja verske obrede ter povezuje vernike med seboj in z Bogom. V Katoliški cerkvi je nosilec določene stopnje svetega reda, po kateri se loči od škofa in diakona. Vse do trenutka, ko se odloči, da bo zapustil duhovniško funkcijo.

Pogovarjali smo se z Danilom Jesenikom Jelencem in doktorjem Antonom Mlinarjem, ki sta v preteklosti opravljala duhovniški poklic.


Spoštovani, Danilo Jesenik Jelenc, študirali ste na eni od cerkvenih univerz v Rimu, v Vatikanu. To je bil podiplomski študij, kamor škofje pošljejo duhovnike, da se izobrazijo za potrebe, ki jih imajo škofija, teološka fakulteta in razne cerkvene strukture. Duhovniški poklic ste opravljali dvanajst let. Zakaj ste opustili duhovniški stan?
Jesenik Jelenc:
Na eni točki svojega življenja in poklicnega dela se nisem več dobro počutil. Razlog je pravzaprav zelo preprost in obenem zelo redek – cerkvena verska doktrina. Pri meni ni šlo toliko za en trenutek, ampak za proces, v katerem sem se soočal z verskimi nauki, teološkimi in filozofskimi razlagami, in vedno bolj sem spoznaval, da me vsa ta intelektualna struktura več ne prepriča. Šlo pa je v temelju za to, da sem zadovoljen sam s seboj, da sem iskren do sebe in tudi do drugih ljudi. Imel sem vedno večje težave, da sem moral del naukov zamolčati, ker se z njimi nisem mogel več poistovetiti, in ljudje so to tudi vedno bolj čutili.

Doktor Mlinar, vi ste duhovniško službo opravljali 28 let. Med drugim ste predavali tudi na Teološki fakulteti v Ljubljani. Se spominjate trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Mlinar: Duhovniško obdobje bi povzel takole. Dolgo časa sem čutil, ampak z različno intenzivnostjo, da je šlo pri meni za hibo pri odločitvi. To pomeni, da je bila tista plima, ki me je pripeljala do semenišča in duhovniškega poklica, previsoka, da bi se jaz že takrat odločil proti, drugače. Potem sem se kot duhovnik soočal s takimi izzivi, ki so me takrat izzvali, zadovoljili. So bili pa tudi trenutki, ko sem videl, da enostavno nisem to jaz na tistem mestu. Res je, da se je to zgodilo pri meni zares pozno. Enostavno je prišel trenutek, ko sem se prav na Teološki fakulteti enkrat o vsem vprašal pri enem predmetu, kjer sem imel zadnji, 6. letnik. Pripravljali so se že na duhovniško posvečenje, in sem pri njih opazil odnos do duhovništva kot odnos do neke gotovosti v življenju in sem si rekel, da jaz pri tem sploh ne bi rad imel prstov vmes. Poleg tega, študentje pri predmetu Kazuistike sploh niso več sodelovali. V bistvu je bil to predmet, ki se mi je zdel zelo pomemben, kjer pa sem potem ugotovil, da je dejansko čas, da povem, kaj mislim tudi glede samega profesionalnega dela v Cerkvi.

Gospod Jesenik, kako se sami spominjate tega trenutka, ko ste spoznali, da tega poklica ne morete več opravljati?
Jesenik Jelenc: Ni šlo toliko za trenutek, ampak za en nekakšen proces, za notranjo dramo, ki se je dotikala vsega mojega bitja. Soočiti sem se moral s svojo preteklostjo, usklajevati sedanjost in po petih letih in pol, ko se je v meni prečiščevalo in zorelo nekaj, kar sem na začetku upal, da bo nastalo nekaj novega, kasneje pa sem videl, da to ne bo mogoče. In številni ljudje, ki sem jih prosil za pomoč, so me spremljali, ker nisem želel prehitro ali premalo premišljeno sprejeti tako pomembne odločitve. Vsem sem zelo hvaležen. Nekateri so me spremljali s strokovnega vidika, drugi s prijateljskega in na koncu, ko sem to odločitev napravil, je nisem nikoli obžaloval in sem jo napravil s celim bitjem.

Torej ste odšli izključno zaradi intelektualnega nestrinjanja s cerkveno doktrino. Ste lahko bolj konkretni?
Jesenik Jelenc: Tukaj ni dovolj časa in prostora, da bi lahko razpredal, je pa res, da sem že kot majhen otrok imel določene pomislek, glede nekaterih stvari v zvezi z naukom, ampak sem si vedno rekel; nisem še dovolj izobražen, to bom razumel kdaj kasneje, in se zanašal na avtoriteto institucije določenih posameznikov. Kasneje pa se mi je razširilo obzorje in sem sam pobližje, iz prve roke, raziskal različna mnenja, različne teorije in slednje so se podirale kar ena za drugo. Marsikoga sem vprašal, kako je lahko ena stvar konsistentna, dosledna, pa mi niso znali dati odgovorov, ki bi me zadovoljili. Poudarjam pa, tako kakor so vaša vprašanja danes zelo osebna, so osebni tudi moji odgovori, zato bralce prosim, da to upoštevajo, in se jim za to tudi zahvaljujem.

Večinoma duhovniki duhovniški stan zapustijo, ker začnejo partnersko zvezo, se slabo počutijo, ker jim ne ustreza natanko določena hierarhija, ali pa so razočarani nad Cerkvijo kot institucijo.
Mlinar: Razlog je bila ta hiba, ki sem jo nosil s seboj, oziroma to, da se nisem nikoli z vsem srcem odločil za to, ampak da me je v duhovništvo prinesla neka plima, in potem ko je ta višina upadala, se je meni tudi kazalo to, da jaz na tem položaju ne morem v celoti izraziti samega sebe kot človeka. Začele so se vrstiti različne institucionalne ovire, doktrinarne ovire, določene stvari, s katerimi se preprosto nisem strinjal ali pa sem jih po mnenju drugih naredil narobe. Mogoče sem kakšno stvar izzval ali mogoče sem kdaj tudi koga izzival, včasih zavzel kakšno stališče, ki je bilo preveč osebno, in je zato prišlo do povsem nepotrebnih sporov znotraj Cerkve. V kolikšni meri je bil tukaj neki zunanji dejavnik, vzrok, sam ne vem. Tudi danes bi moral reči, da so me nekatere stvari, zlasti govorice v zadnjem letu mojega duhovništva, prizadele. Danes pa se jim smejim. Je pa res, da je pri ljudeh opaziti, da imajo izstop iz duhovniškega stanu za nekaj slabega oziroma za neko krivdo. Jaz sem dolgo časa po izstopu nosil to breme s seboj. Počutil sem se, kot da sem naredil nekaj narobe, ampak danes vem, da sem naredil nekaj, kar bi moral narediti že prej, pa nisem imel poguma ali pa so se pojavila kakšne druge stvari, ki so mi takrat preprečile bolj radikalne poteze.

Je po vašem mnenju problem tudi sama osamljenost, posebno za škofijske duhovnike? Morda razlog tiči v celibatu?
Mlinar: Osebno lahko rečem, da celibata nisem doživljal kot kakšno breme, ampak bolj kot nekaj nepotrebnega, kot neko doktrinarno zadevo, stvar, ki jo je Cerkev spravila na raven doktrine, čeprav je bil to disciplinski ukrep. Tudi ne bi mogel reči, da je osamljenost predstavljala moj problem. Bili so globlji eksistencialni problemi. Občutje, ko si enostavno začutil, da nisi na pravem mestu. To, da je potem prišlo partnersko življenje, lahko samo rečem, hvala Bogu, da je tako bilo. Če pa tega ne bi bilo, bi verjetno postal shizofrena osebnost ali pa bi duševno zbolel.

Če bi Cerkev izdala odlok, da celibat ni obvezen za opravljanje duhovniškega poklica, še vedno ne bi ostali v duhovščini?
Mlinar: Cerkvi se tukaj pripisuje preveč. Cerkev je ta ukrep sprejela in bi ga lahko tudi ukinila. Ne more pa ukiniti zgodovine. Ta ukrep je pustil globoke posledice v kulturi in družbi in tukaj Cerkev nima nobene oblasti, da bi lahko z nekim dekretom nekaj spremenila.

Jesenik Jelenc: Moje mnenje o celibatu, s katerim sam nisem imel posebnih težav in ni bil v nobenem oziru razlog za moj odhod, je takšno, da dokler celibat in takšen način življenja nekoga prevzameta in očarata, potem je to to. Samo takrat bo to prava vrednota, ki se bo vedno obrnila v dobro. Če pa ga nekdo sprejme samo zato, ker mu je predložen, pa ne bo imel več tiste pričevalske vrednosti, ki naj bi jo imel za ljudi okrog njega. Se mi preprosto zdi, da to, kar je doktrinarna norma, še sploh ne zaobjema vsega življenja in sama po sebi ne pomeni nobene vrednote.

Kako je vaša okolica sprejela odločitev, da izstopate? Če beremo samo odzive na forumih po spletu, kjer je potekala razprava v povezavi z odhodi iz duhovniškega stanu. Veliko razpravljavcev je pisalo, da jim je ta dogodek omajal vero, da jih je prizadelo. Kako ste sami doživljali te trenutke, s čim vsem ste se soočili?
Mlinar: Družina, domači so to sprejeli z velikim razočaranjem, in še danes imam težave s tem pri sestri. Ampak po tem se je to razmeroma hitro poleglo. Po drugi strani pa vidiš pri okolici, ki ni bila seznanjena s tem, da je odhod vedno zakrit, da ljudje tega ne izvejo. In te imajo še naprej kasneje za duhovnika in so zelo začudeni nad tem, da nisi več v Cerkvi ali da ne opravljaš več duhovniškega poklica. Opaziti je odklonilen odnos v nekem smislu pri tistih, ki izstop povezujejo s krivdo. So pa seveda tudi tisti, ki ta izstop pozdravljajo in mogoče mislijo, da bodo na ta način pomagali, pa moram reči, da niti eni niti drugi pri stvari nimajo veliko vpliva. Gre za osebno odločitev, korak je storjen v prazno, ker je zlasti s socialnega vidika prihodnost lahko tudi zelo težka. Sama okolica, bodisi da so pozitivni bodisi negativni odzivi, k temu dejanju ne doda bistvenega.

Jesenik Jelenc: Ljudje okrog mene so v trenutku, ko so izvedeli, da me ni več v njihovi sredi, bili zelo začudeni. Nisem imel posebne priložnosti, da se poslovim, zato sem v stik z mnogimi stopil nekaj tednov po tem. Ogromna večina se mi je odzvala in me pohvalila takoj po tistem, ko je izrazila začudenje. Seveda, niso mogli vedeti, kaj se je v meni dogajalo zadnjih nekaj let. Kasneje so poudarili, da spoštujejo mojo odločitev, mojo iskrenost, in izrazili tudi željo, da ostanejo z menoj na kakšen drug način povezani. Za marsikoga je to predstavljalo bolečino. Zlasti za družino, iz katere sem izšel. Jaz razumem vse, kar sem v vseh letih svojega iskanja, dozorevanja dal skozi, če povem po domače, je izkušnja, ki je skoraj nihče drug ne more razumeti, podoživeti. Svojo odločitev sem naredil na osnovi te izkušnje. In verjetno je največja bolečina za moje starše v tem, da me nikoli ne bodo mogli razumeti, zakaj sem se tako odločil. Kasneje so me seveda sprejeli, v njih je zmagala starševska ljubezen, vendar takšna odločitev za marsikoga vedno ostane nerazumljiva.

Zakaj dobimo občutek, ko se pogovarjamo o tej tematiki, da gre za nekakšno tabutemo? Imel sem veliko težav pri pridobivanju podatkov in informacij glede te tematike. Dejstvo je, da večina nekdanjih duhovnikov noče govoriti o svojem položaju in izstopu. Človek dobi občutek, da so zaznamovani.
Mlinar: Stigmatizirani mogoče. Ker se sam izstop toliko poudarja. Res je neki vakuum v družbi, potem ko nekdo izstopi in se znajde na neki način v okoliščinah, ki jih prej sploh ni poznal. Ker je Cerkve institucija, živi z nekimi družbenimi zagotovili, ki človeku nudijo vsaj minimum nekega udobja, da mu ni treba misliti na vsakdanje stvari.

Govorite o socialni varnosti v Cerkvi?
Mlinar: Zelo sem bil začuden, ko sem ugotovil, da je duhovnik, ki izstopi, izbrisan iz sistema. Tega človeka v cerkvenem sistemu ni več. Je mogoče zabeležen še v krstni knjigi, ampak v seznamih ne. Celo fakulteta (Teološka) je brisala seznam nekdanjih predavateljev. S tega seznama je bilo brisano tudi moje ime. Med tistim, ki izstopi, in drugimi duhovniki se ohranijo neki stiki, ampak so ti stiki prej izjema kot pa pravilo.

Kako so drugi duhovniki gledali na vašo odločitev?
Jesenik Jelenc: Slišal sem, da je iz nekaterih duhovniških ust prišla tudi kakšna popolnoma neutemeljena opazka, pripomba, kvazidejstvo, ki ni imelo z menoj in z mojo preteklostjo nobene zveze. Sicer pa sem s številnimi, tudi duhovniki, ostal normalno povezan. Ne več poklicno, ampak prijateljsko, na človeški ravni, kajti oni zame niso nikoli bili razlog moje odločitve, mojega odhoda, zato tudi z odnosom do drugih ljudi nisem bil nikoli obremenjen. Takšna odločitev je radikalna, marsikateremu duhovniku lahko pusti kakšne rane. Ali v tem smislu, da ni popolnoma razčistil sam s seboj ali da so mu rane prizadejali njegovi bližnji, v katere je on zaupal in so oni mogoče njemu do takrat. Ne vem, kaj se lahko takrat zgodi narobe, drugič pa, ljudje radi slišijo in razumejo tisto, kar sami želijo, ko pripovedujem svojo izkušnjo. Nekateri ljudje sploh niso razumeli, kakšen je bil moj razlog odhoda. Slišali so samo tisto, kar so želeli. Mogoče to, da sem bil razočaran nad hierarhijo, ki sem jo imel možnost pobližje spoznati v času bivanja v tujini v Vatikanu in podobno. In tako je še bolj tvegano nekomu, ki je bil včasih v duhovniški službi, razlagati in govoriti, ker bo napačno razumljen. Še enkrat.

Kaj pa okolje, kjer ste opravljali duhovniško službo? Se še gibate v tem območju oziroma srečujete ljudi, kjer ste delovali kot duhovnik? Ste se kdaj srečali v živo s kakšnimi očitki, morda nerazumevanjem?
Mlinar: Vidite, tukaj namigujete na to, da je ta izstop povezan z nekakšno krivdo. Tam, kjer trenutno živim, sem bil zadnje leto tudi duhovni pomočnik v župniji. Ali se izogibam krajev, kjer sem bil nekoč duhovnik? Res je, da za en kraj nisem niti pomislil, da bi še kdaj šel, tudi zaradi zgodb, ki sem jih od tam prinesel, ampak se mi pa zdi, da nimam nobenih težav oziroma da se znajdem tudi tam, kjer sem nekoč bil kot duhovnik, med ljudmi, ki so me poznali kot duhovnika. Čeprav je zanimivo, da me je na cesti nekdo pozdravil kot duhovnika, se pravi, da to obveščanje ni bilo tako učinkovito. Enostavno sem mu predstavil svojo hčerko in mu rekel, to je moja žena in nisem več duhovnik. Slednji je začudeno pogledal. Vsi ti drugi dejavniki, tudi Cerkev, nimajo tako velike teže kot izkušnja, vsaj zase lahko rečem, da nisem bil na pravem mestu. Se pravi, da sem moral nekaj narediti glede sebe.

Jesenik Jelenc: Jaz čutim, da smo najprej vsi ljudje. Šele daleč daleč po tem pa si lahko pripisujemo pripadnost kakšnemu društvu, verski organizaciji ali filozofskemu nauku. Najprej gledam na to, da so se med nami stkale človeške vezi, in sem jih vedno bil vesel in jih gojim naprej in mislim, da nimam pri tem skoraj nič ali zelo malo predsodkov. Zato se mi ni težko gibati tudi v krogih, ki so povezani s stvarmi, ki sem jih jaz včasih živel z neko popolnejšo identifikacijo, danes pa s toliko manjšo. Ampak meni osebno to ne povzroča problema. Vidim pa to, da je kdo v moji bližini malo negotov, ravno zato, ker verjetno čuti nekakšen razkorak. Jaz pa najprej čutim tisto, kar nam je skupno, to človeško bližino in krhkost nas vseh in moč in potenciale, ki jih vsi imamo.

Izstopi se bodo še naprej dogajali. Kar nekaj duhovnikov te zadeve ni predelalo. Bi bilo po vašem mnenju dobro, da se vsaj ta postopek laizacije spremeni oziroma da bi bil drugačen? Da bi se morali povezovati med sabo in deliti izkušnje?
Mlinar: Moje mnenje je, da te spremembe niso po direktivi oziroma niso »od zgoraj«. In se bodo spreminjale zelo počasi. Spreminjajo se že in v bistvu je ta proces že v teku, čeprav mi tega ne opazimo, kakor tudi ne opazimo evolucije. So pa nekateri sunki, ki prihajajo iz tega okolja in mogoče ta korak pospešijo. Sicer pa je ta proces globlji. Ne verjamem, da je to mogoče napraviti bolj elegantno, ker je tudi nesmiselno, da bi se na neko odločitev ali pa tudi neko dramo v življenju poskušalo gledati bolj enostavno. Ker smo pač ljudje posamezniki in ker vse nosimo mnogo globlje v sebi. Razlog za našo vero je tudi v tem, da verjamemo svojim besedam in šele potem zares lahko govorimo to, kar mislimo. In ta vera je gotovo globlja kot pa religiozna vera. Religiozni veri se po mojem mnenju pripisuje prevelika teža. Podobno je, kakor da bi hoteli spraviti dva litra vode v litrsko steklenico, pri čemer mislim, da je litrska steklenica religiozna vera, tista voda pa je nekaj predreligijskega, nekaj, kar je v nas ljudeh, nekaj, kar nas mnogo bolj zaznamuje, kot pa nas zaznamuje religija. Seveda je možno, da religija prevzame ta področja in da se jih polasti in mogoče je to večji problem, da se je religija nekaterih teh osebnih prostorov polastila.

Jesenik Jelenc: Se zelo strinjam, kar je povedal gospod Tone. Mislim, da bo tudi duhovniška služba v prihodnjem doživela marsikatero spremembo, kajti ljudje vedno bolj na osebni ravni doživljajo religijo. In zato bodo doživljali tudi razkorak med lastno identiteto, zavezanostjo ljudem in pripadnosti instituciji, to je bilo včasih vse v trdih togih okvirih, danes pa smo vsak dan postavljeni pred izziv, da se vedno znova samodefiniramo, sprašujemo o tem, kdo smo in kaj želimo. Zato bo marsikaj potegnilo za seboj in tudi vzgoja novih duhovnikov ... ne vem, samo vprašanje, tako v premislek ... Ali je to edina oziroma normalna pot, da se mlad človek začne izobraževati za nekaj, kar bo celo življenje delal, postal in se profiliral v nekaj letih? Duhovniška služba je, po mojem mnenju, veliko več kot to.

Kakšen je danes vaš odnos s Cerkvijo oziroma do Cerkve? Še vedno hodite k obredom? Kakšno je vaše življenje danes in kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Mlinar: Moji stiki so normalni, Italijani pravijo, non soi catholico non soi catholicisimo, se pravi, ne pretiravam s stiki, vendar so stiki korektni.

Jesenik Jelenc: Kar se tiče teološkega diskurza, do njega nimam odnosa, vidim pa, da je Cerkev nakopičila veliko modrosti, ki je univerzalna zakladnica za vse ljudi, in tudi moje osebno stališče je, da z vsemi dobrimi pobudami, povsod, kjer se da nekaj dobrega narediti, sodelujem. Zato sem hvaležen tudi za svojo službo v Slovenski karitas.

Vprašanje o številu odhodov iz duhovniškega stanu smo naslovili tudi na Katoliško cerkev v Sloveniji, kjer so odgovorili, da evidence o izstopih ne vodijo. Poudarili so, da je treba podatke zbirati neposredno pri vsaki škofiji in redovni skupnosti posebej.


05.01.2024

Sledi večnosti v letu 2023

Sledi večnosti v letu 2023.


30.12.2023

Mladi kristjani iz 48. držav obogatili prednovoletno dogajanje v Ljubljani in njeni okolici

V Ljubljani in okoliških krajih se je zbralo več tisoč mladih kristjanov iz različnih krščanskih cerkva iz 48-ih držav; udeležujejo se petdnevnega 46. Evropskega srečanja mladih, ki ga Taizejska ekumenska skupnost v sodelovanju z lokalnimi krščanskimi cerkvami vsako leto pripravi v katerem izmed evropskih mest.


22.12.2023

O božičnih jaslicah in njihovem sporočilu ob 800-letnici njihove prve postavitve

Letos mineva 800 let, od kar je sveti Frančišek Asiški v votlini Greccio v osrednji Italiji postavil prve božične jaslice. O njihovem sporočilu in zgodovinskem razvoju z dr. patrom Robert Bahčič, rektorjem Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah. Ob baziliki Marije Pomagaj je pred 22. leti vrata odprl tudi Muzej jaslic, ki hrani preko 450 jaslic iz različnih krajev po svetu.


15.12.2023

Evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar po 45. letih duhovniškega poklica: Jaz obožujem svojo službo, zato ker imam rada ljudi

Evangeličanska duhovnica iz cerkvene občine Gornji Petrovci na Goričkem Jana Kerčmar po 45. letih opravljanja duhovniškega poslanstva ugotavlja, da jih idej in navdiha kljub letom ne primanjkuje. Po vsakem bogoslužju seže v roko vsakemu verniku, odraslemu ali otroku, in ga objame, zato ker – kot pravi – obožuje svojo službo in ima rada ljudi. Tudi če bo kdaj v prihodnosti odložila talar za vedno, bo ostala duhovnica, ker je najpomembnejše tisto, kar človek nosi v srcu.


08.12.2023

Misijonar Pedro Opeka: Jaz ne prosjačim, jaz samo prosim pravičnost za ljudi, ki delajo

Slovenijo je po osmih letih obiskal misijonar slovenskega rodu, lazarist Pedro Opeka, ki že 50 let svojega življenja posveča revnim ljudem s smetišč na Madagaskarju. S svojimi pričevanji je navdušil mnogo ljudi. Rdeča nit njegovega obiska je bila dobrodelnost, zbiranje sredstev za humanitarno združenje Akamasoa. Gonilna sila te organizacije je Opeka, ki je s pomočjo darov iz Evrope in sodelavcev ter domačinov zgradil več vasi s šolami, z zdravstvenimi dispanzerji ter te spodbudil, da z zaslužkom od dela vzdržujejo družine. Med petdnevnim obiskom je odprl tudi druge vroče teme: migracije iz Afrike, vojne, bratstvo med narodi in se vnovič zavzel za spravo med slovenskim narodom.


02.12.2023

Povezovanje v sinodalnem procesu

Spregovorili bomo o sinodi. Kako jo uresničujemo znotraj Katoliške cerkve v celoti in v župnijah. Kdo je pobudnik in čemu nas sinoda spodbuja? Kako prisluhniti drug drugemu in se povezovati z bližnjimi? Kako ima sedaj vsak možnost spregovoriti, k temu spodbuja tudi papež Frančišek. O tem z gospo Anjo Kastelic.


23.11.2023

Katere zakramente v Katoliški cerkvi bodo po novem lahko prejemali transspolne osebe in istospolni pari?

Katoliški duhovniki bodo lahko na podlagi odločitve Dikasterija za nauk vere, z njo se je strinjal papež Frančišek, dovolili dostop transspolnim osebam, istospolnim parom in njihovim otrokom do nekaj zakramentov. Katerih in kaj to pomeni v praksi, pojasnjuje moralni teolog, med drugim tudi tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, dr. Gabriel Kavčič.


18.11.2023

Prenovljena frančiškanska knjižnica in pinakoteka

Frančiškanski samostan na Tromostovju v Ljubljani hrani več zelo dragocenih knjig in dokumentov. Knjižnico je uredil p. Žiga Škerpin v prvi polovici 18. stoletja, vsebuje pa veliko še starejših knjig. Kot stalna knjižnična ustanova deluje že od leta 1233. Prenovljena knjižnica je s pinakoteko tudi del frančiškanskega muzeja. O pomenu teh ustanov bo govoril knjižničar frančiškan p. Jan Dominik Bogataj. Oddajo pripravlja Tomaž Gerden.


11.11.2023

Živeti radostno krščanstvo

Oddaja je nastala v binkoštni protestantski cerkvi v Murski Soboti. Ob tamkajšnjem pastorju Andreju Bojnecu so v oddaji še tri kristjanke iz celjskih koncev spregovorile o svojem doživljanju krščanstva: Vasiljka Gamser iz Ljubečne pri Celju ter Milena in Angelina Janel iz okolice Slovenskih Konjic.


04.11.2023

Spomin na pokojne

V mesecu novembru obeležujemo praznik Vseh svetih, ki je tudi dan spomina na umrle, ki so se poslovili od tega zemeljskega sveta. Kaj simbolizira ta dan v letu in čemu nas spodbuja? Kaj je žalovanje, za bližnjimi? Od kod črpati moč za to? O tem s predavateljem na TEOF jezuitom dr. Ivanom Platovnjakom.


27.10.2023

Lutrovska klet – najstarejši ohranjeni protestantski objekt na Slovenskem

Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana letošnje bogoslužje na dan reformacije organizira v Lutrovski kleti, v najstarejši ohranjeni protestantski kapeli na Slovenskem. Ta stoji na sevniškem griču nad starim delom mesta. O zgodovini Lutrovske kleti in pomenu protestantizma za današnji čas premišljujeta literarni zgodovinar dr. Jonatan Vinkler in duhovnik mag. Geza Filo.


21.10.2023

Adventisti o krščanstvu kot veri ljubezni

Štirje verniki, ki pripadajo občestvu protestantske Adventistične cerkve na Slovenskem: Dragica Kuzma iz Ljubljane, Matjaž Šimenc iz Mengša, Tej Drevenšek iz Maribora in Tom Drevenšek iz Kopra govorijo o krščanstvu kot veri ljubezni, osebne svobode in upanja.


13.10.2023

Pot cistercijanov – priložnost za odkrivanje bogate kulturne dediščine, ki so nam jo v skoraj tisoč letih zapustili menihi cistercijani

Slovenija je bogatejša za še eno označeno pohodniško-romarsko pot – Pot cistercijanov. Gre za dve krožni poti, dolgi 14 in 24 kilometrov. Njuna izhodiščna točka je samostan Stična in sta del mednarodne pohodniške poti Cisterscapes, ki povezuje šest evropskih držav in sedemnajst cistercijanskih samostanov. Prior stiških menihov p. Nikolaj Aracki in direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem mag. Nataša Polajnar Frelih o bogati kulturni dediščini, ki so nam jo zapustili menihi.


06.10.2023

Škof Matjaž: izziv sinode ni graditi Cerkev kot organizacijo moči, ampak občestvo medsebojnega sodelovanja

V Katoliški cerkvi ta mesec poteka eden največjih letošnjih dogodkov. V Rimu so se na sinodi o sinodalnosti zbrali kardinali in škofje, ter duhovniki in laiki, med njimi je prvič večje število žensk. Govorijo o prihodnosti Katoliške cerkve, kako naj živi, odgovarja na potrebe današnjega časa. Kako odmeva sinoda o sinodalnosti v Vatikanu in kako v krajevni Cerkvi pri nas? Katoliško cerkev na Slovenskem v Vatikanu zastopa celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž.


29.09.2023

Misijonarka s. Urša Marinčič: Naš misijon deluje v pretežno protestantskem okolju; ko pomagamo, pomagamo vsem ljudem, ne glede na vero

Redovnica Urša Marinčič, članica ženske redovne skupnosti - šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja, deluje kot misijonarka že pet let v Ugandi. Njen misijon so na jugu Ugande na novo postavile redovnice iz bosansko-hrvaške province šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, in sicer v župniji sv. Frančiška Rushooka, v kraju Rwentobo. Z misijonarko Uršo o pogojih bivanja, draginji, ki je močno prizadela tudi Afričane, pa tudi o drobnih iskricah, ki njej in drugim redovnicam dajejo upanje, da njihovo poslanstvo – pomagati ljudem ne glede na veroizpoved – pa tudi širiti Jezusov nauk, ni zaman.


22.09.2023

Finančna pomoč za verske uslužbence vnovič razburja

Državni zbor je ta teden znižal državno finančno pomoč za plačilo socialnih prispevkov verskim uslužbencem iz 100 odstotkov na 60 odstotkov povprečne mesečne plače. Avgusta letos je bilo do omenjene pomoči upravičenih 746 verskih uslužbencev, večina upravičencev je iz Katoliške cerkve. Gre za odpravo nezakonitega stanja in v bistvu za zvišanje prispevkov opravičuje svojo odločitev vladna koalicija, medtem ko opozicija in vse večje cerkve in verske skupnosti ocenjujejo znižanje socialnih prispevkov za njihove duhovnike kot poseg v pridobljene pravice in za neustavno odločitev.


15.09.2023

Z župnikom Dejanom Horvatom o duhovni oskrbi rojakov v Porabju

Na Gornjem Seniku, na hribu Grebenšček, v Porabju naši rojaki pripravijo vsakoletno bogoslužje na prostem. Letos sta poleg slovenskega duhovnika Ferenca Merklija, nekdanjega gornjeseniškega župnika, ki odhaja na študij v Rim, somaševala še Tibor Tóth in Dejan Horvat. Župnik Dejan Horvat, ki prihaja med Slovence v Porabju iz Prekmurja, premišljuje o duhovni oskrbi rojakov v Porabju, njihovih vezeh z matico.


08.09.2023

V Stični, na krščaskem festivalu mladih, pričakujejo vsaj 3500 mladih

V Katoliški cerkvi na Slovenskem na drugo nedeljo v septembru obhajajo nedeljo mladih, tej bo sledil teden mladih. Cilj nedelje in tedna mladih je, da mladi predstavijo svoje dejavnosti v župnijah. Teden mladih v Katoliški cerkvi v Sloveniji zaokrožijo s tradicionalnim festivalom katoliške mladine Stična mladih. Ta dogodek bo letos potekal že 42. pred cistercijanskim samostanom v Stični na Dolenjskem. Organizator, zavod Katoliška Mladina, pričakuje 3500 mladih.


02.09.2023

Skavtski tabor in pomoč v poplavah

Katoliški skavti in skavtinje so pred dnevi pripravili velik, tridnevni tabor v Želodniku pri Domžalah. Del aktivnosti okoli 700 udeleženk in udeležencev je bila tudi pomoč pri odpravi posledic poplav po vsej Sloveniji. O taboru in delu skavtinj in skavtov bosta spregovorili najbolj odgovorni za izvedbo in organizacijo Katja Černelič in Martina Rupčič.


26.08.2023

Ob 50. letnici smrti Staneta Kregarja

V začetku avgusta je minilo 50. let od smrti zelo pomembnega slovenskega likovnega umetnika, katoliškega duhovnika Staneta Kregarja. Bil je eden od pionirjev modernizma v slovenskem slikarstvu, po različnih slovenskih cerkvah je ustvaril več del. O ustvarjanju Staneta Kregarja bo spregovoril umetnostni zgodovinar dr. Andrej Doblehar.


Stran 3 od 29
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov