Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
Založba Ognjišče je v zbirki Zgodbe za dušo pred kratkim izdalo knjigo z naslovom »V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod – Zgodbe za čas trpljenja in preizkušnje«. Ves svet se zdaj sooča s težavami, številni pa tudi s trpljenjem v času pandemije covida-19. Zgodbe o premagovanju trpljenju, iskanju opore v Bogu, je zbral in uredil katoliški duhovnik mag. Božo Rustja.
Redovnica uršulinka Andreja Godnič je kot misijonarka opravljala svoje poslanstvo 12 let v Peruju. Februarja letos bo dve leti, odkar je v misijonu v Venezueli. Živi in dela v Caracasu, kot pove, v bogatem predelu glavnega mesta, kjer ne ona ne njene sestre uršulinke ne živijo v pomanjkanju. Zato se čutijo kot del privilegirane manjšine. Večino svojega časa posveča delu v vrtcu, osnovni in srednji šoli za bogata venezuelska dekleta, ustanovi, ki jo vodijo uršulinke v Caracasu. Povezana je tudi s slovensko skupnostjo v Venezueli. Skupaj z nekaj slovenskimi potomci v Venezueli in Slovensko karitas išče načine za pomoč našim rojakom v tej deželi. Revščina, ki jo vidi na terenu, jo je globoka pretresla. Ugotavlja, da ta nima dna v Venezueli. To je katoliška dežela, kjer je Cerkev zelo živa, in politični režim ne preganja delovanja Cerkve, še med drugim pojasni misijonarka Andreja Godnič.
Pripadniki in pripadnice Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji se pripravljajo na božič s štiridesetdnevnim postom. Praznovali ga bodo 7. januarja. Paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović pravi, da tako on kot verniki med epidemijo covida-19 težko opazujejo prazne cerkve, saj ni lahko biti brez duhovne hrane. To pa ljudje potrebujejo, da bi zdržali krizo, v kateri smo se znašli.
Za tokratno oddajo Sledi večnosti smo izbrali nekaj utrinkov iz oddaj Sledi večnosti v letu 2020. To leto je zaznamovala zdravstvena kriza zaradi nalezljive bolezni covid-19, ki je vplivala tudi na delovanje cerkva in verskih skupnosti.
Ljubljanski nadškof in metropolit ter predsednik Slovenske škofovske konference Stanislav Zore premišljuje o doživljanju božiča v protikoronskih ukrepih. Nespoštovanje le-teh pri delu ljudi izvira iz nekdanje države Jugoslavije, ko ljudje niso ponotranjili navodil oblasti, in to »mi vlečemo še danes kot dediščino našega narodnega telesa. Gre za naš odnos do oblasti in države,« ugotavlja Zore. Trenutno politično dogajanje v državi ocenjuje kot brezobzirni boj za oblast, ko v ospredju ni skrb za življenja in dobrobit ljudi. Nadškof Zore upa, da nas je epidemija naučila odgovornosti, da se znamo začasno odpovedati nebistvenim stvarem v življenju.
Novoizvoljeni dekan Teološke fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janez Vodičar, član salezijanske katoliške redovne družbe, si kot dekan v dveletnem mandatu želi uresničiti tri cilje: okrepiti vlogo študenta na fakulteti, izboljšati odnose med zaposlenimi na fakulteti, da bodo ti odnosi učno mesto za študente, in verska vprašanja vključiti v javno razpravo. Prepričan je, da se mora slovenska družba ukvarjati z verskimi vprašanji, ne pa jih pavšalno odrivati na stran.
Podnaslov tokratne oddaje Sledi večnosti je »izzivi človečnosti«, v njej pa sodelujeta arhidiakon Jože Vogrin - župnik v Slovenskih Konjicah in direktorica tamkajšnjega doma upokojencev Irena Vozlič Stjepčević. Slišali bomo, kako vseskozi župnija in upokojenski dom zgledno sodelujeta, tudi v tej epidemijskih kriznih časih.
Danes je prva adventna nedelja. Za kristjane se z njo začne adventno obdobje, ko se duhovno in tudi z zunanjimi znamenji, kot je prižiganje svečk na adventnem venčku, lotijo priprav na božič. Letos bo vse to znamenju epidemije. Evangeličanski duhovnik v cerkveni občini Ljubljana in nekdanji škof mag. Geza Filo ter direktor zavoda iskreni.net, zavoda za kulturo življenja, Igor Vovk razmišljata o veselju in upanju, ki ga prinaša božič, tudi v epidemiji.
Vlada je v epidemiji covida-19 verskim uslužbencem prepovedala javno opravljanje obredov. Versko življenje se je umaknilo v zasebnost, kar pri številnih vernikih in tudi verskih uslužbencih – kot ugotavljajo duhovniki – sproža precej žalosti in drugih duševnih stisk. Zaradi prepovedi opravljanja obredov se cerkve in verske skupnosti srečujejo z občutnim zmanjšanjem prostovoljnih prispevkov ljudi. Zmanjkuje jim denarja za vzdrževanje sakralnih objektov, ki so del kulturne dediščine, in tudi za plačilo socialnih prispevkov za verske uslužbence. Zato je vlada tem na predlog cerkva in verskih skupnosti priskočila na pomoč s temeljnim mesečnim dohodkom in višjim prispevkom za socialno varnost. V tokratni oddaji Sledi večnosti o omenjeni pomoči razmišljata dr. Andrej Naglič iz Katoliške cerkve in mag. Nevzet Porić iz Islamske skupnosti v Sloveniji.
Mineva 100 let od rojstva ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Škofovsko službo je opravljal v prelomnem obdobju demokratičnih sprememb v Sloveniji ter na njeni poti v samostojnost in neodvisnost. S širino duha, strpnostjo in poznanstvi v evropskih visokih cerkvenih in političnih krogih je veliko prispeval k uresničitvi odločitve državljanov Slovenije na plebiscitu pred 30-imi leti. Dr. Šuštar pa je bil predvsem duhovnik, nadškof, ki si je močno prizadeval za uresničitev pravice do javnega izražanja veroizpovedi in za navzočnost cerkve v javnem življenju. Na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani so pripravili simpozij ob stoletnici rojstva nadškofa Šuštarja. Pri založbi Družina so izdali vsebinsko in slikovno zelo bogato znanstveno monografijo o nadškofu Šuštarju.
Naš gost je slovenski rojak- upokojeni duhovnik dr. Franc Prosenjak, ki je večino svojega življenja preživel v Nemčiji. V slovenskem prevodu je nedavno izšel njegov avtobiografski roman Duhovnik dveh cerkva. 6 let je bil katoliški duhovnik, potem se je poročil, si ustvaril družino in prestopil v evangeličansko cerkev, kjer je služboval 33 let. Zanimiva je njegova pripoved o izzivih duhovniškega poklica, o zahtevnosti celibata, zvestobi veri in cerkvi.
Na dan spomina na mrtve v katoliški cerkvi obhajajo praznik vseh svetih, 2. novembra se spominjajo vseh vernih rajnih. Letos je zaradi epidemije zaznamovanje spomina drugačno kot v prejšnjih letih. Kot v tokratni oddaji Sledi večnosti poudarjata duhovnica Simona Prosič Filip in upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek, duhovna povezanost z našimi pokojnimi ni vezana na prostor in čas. Zato po njunem mnenju ni nič narobe, če obisk grobov preložimo za nekaj časa. Dan spomina na mrtve nas opominja, da je naše življenje minljivo, in vsak človek drugače doživlja smrt in slovo od najdražjih. Za številne je izjemnega pomena tudi način slovesa od pokojnika. Podjetja za pogrebno dejavnost ugotavljajo, da je pokopov z raztrosom pepela v zrak, zemljo ali vodo vse več. To pomeni, da za pokojnikom ne ostane grob. O duhovnem pogledu na to razmišljata tudi naša sogovornika, duhovnika Simona Prosič Filip in Marjan Turnšek.
Pred državnim praznikom dan reformacije gostimo duhovnico v Evangeličanski cerkveni občini Gornji Slaveči na Goričkem Simono Prosič Filip. Zanimalo nas je, ali ji kot duhovnici predstavlja epidemija covida -19 največji zalogaj na duhovnem področju. Kako močna je vera v Boga v današnjem času? Pred kakšnimi izzivi so krščanske cerkve danes? S kakšnimi dejavnostmi kot duhovnica ohranja stik z verniki in vernicami?
V oddaji Sledi večnosti se bomo vsebinsko dotaknili delovanja nadškofijske karitas v Mariboru ob 30-letnici njene ustanovitve. Pogovarjali se bomo z mariborskim nadškofom in metropolitom mag. Alojzijem Cviklom, ki je sicer tudi predsednik Slovenske karitas in Darkom Bračunom, generalnim tajnikom mariborske.
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita predstavljamo slovenski cerkveni list Krške škofije in najstarejši tednik koroških Slovencev Nedelja. Časopis je 6 let po plebiscitu ustanovila skupina slovenskih duhovnikov. Le nacistična oblast je za nekaj let prekinila njegovo izdajanje. Glavna urednica lista Nedelja Mateja Rihter pojasnjuje zgodovinsko in zdajšnjo vlogo tednika za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem.
Župan Podčetrtka Peter Misja ter župnik v tem kraju in dekan dekanije Kozje Jožef Rogač predstavljata sodelovanje med cerkveno in civilno oblastjo v občini Podčetrtek.
Slovenski skavtinje in skavti praznujejo tri desetletja delovanja v samostojni državi. Okroglo obletnico praznujejo pod geslom »30 let pogovorov med šotori«. V tej najštevilčnejši nevladni mladinski organizaciji poudarjajo, da je njihovo poslanstvo vzgoja otrok in mladih za pristne, samostojne, zdrave in odgovorne ljudi, kristjane in državljane, ki jim je mar za našo naravo, domovino in sočloveka. V oddaji gostimo nova načelnika Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov Tjašo Sušin in Nejca Kurbusa.
Tretja sobota v septembru je že 39 let rezervirana za srečanje mladih katoličank in katoličanov pri cistercijanskem samostanu v Stični na Dolenjskem. Letos, ko se spoprijemamo s pandemijo koronavirusne bolezni 19, organizatorji srečanja, to je Katoliška mladina, zavod za vzgojo, versko, kulturno in izobraževalno dejavnost mladih v dogovoru s Slovensko škofovsko konferenco, niso odpovedali Stične mladih, ampak so jo organizirali v drugačni obliki. Mlade katoličanke in katoličani so se, upoštevajoč zdravstvena priporočila, družili v 29 krajih po Sloveniji, med njimi je bila tudi Stična, in tako ohranili duh srečanja. Duhovnik in direktor Katoliške mladine Matevž Mehle predstavlja vsebino letošnje Stične in razmišlja, kako mlade verujoče ljudi nagovoriti, da bodo ostali v cerkvenem občestvu.
Slovenska karitas že 15 leto v sredini septembra končuje z zbiranjem finančnih darov prebivalk in prebivalcev za dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zbrani denar karitas namenja zdravstvu, šolstvu, oskrbi z vodo in hrano v osrednji Afriki, tudi na Madagaskarju. V okviru omenjene akcije pa kot dvojček izvaja še program Z delom do dostojnega življenja. Kaj ta pomoč pomeni ljudem v Afriki med drugim pojasnjuje sestra Anka Burger, usmiljenka, ki je že36 let misijonarka v Afriki.
Mariborski nadškof in metropolit mag. Alojzij Cvikl je pri Slovenski škofovski konferenci zadolžen za delo z mladimi, ki sicer v teh dneh znova sedajo v šolske klopi. Tudi zato je gost naše tokratne oddaje o duhovnih, koronskih in siceršnjih izzivih, ki so pred učenci in učitelji, dijaki in profesorji v novem šolskem letu.
Neveljaven email naslov