Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
579 epizod
Obravnavamo duhovnost v najširšem pomenu besede in se osredotočamo na delovanja različnih verskih skupnosti in človekoljubnih organizacij znotraj teh skupnosti.
Danes, ko razpade vsak tretji zakon, je problem ločitve in vsega, kar ta prinaša s seboj, še posebno pereč. Ne glede na to, ali sta se zakonca poročila cerkveno ali civilno, so posledice ločitve zelo podobne. Jezuit Tomaž Mikuž poudarja, da gre pri ločitvi za trojno smrt: umre odnos, razpade družina in prizadeti so otroci.
V skupnosti Srce, ki je skupina za samopomoč razvezanih v Cerkvi, se srečujejo tisti, ki so se v življenju soočili z ločitvijo in želijo kljub tej boleči izkušnji iti naprej ter zaživeti polno življenje. V Skupnosti so dobrodošli prav vsi, poleg že ločenih tisti, ki so še v postopku ločitve, pa tudi tisti, ki se niso poročili in so bili v daljši zvezi.
Srečanje za razvezane z naslovom “Življenje po ločitvi” je organiziral Medškofijski odbor za družino v sodelovanju s skupnostjo Srce.
Cerkveno poročeni in ločeni so bili v zgodovini velikokrat prepuščeni samim sebi in tako ali drugače negativno zaznamovani. Šele papež Frančišek je prek leta usmiljenja in sinode o družini poudaril, da se razvezanih ne samo ne sme obravnavati kot izobčenih, temveč da jih je treba dejavno vključiti v cerkveno občestvo, kjer bodo v polnosti živeli svoje poslanstvo.
V 297. členu apostolske spodbude Amoris laetitia pravi: »Nihče ne sme biti za vedno obsojen, kajti to ni logika evangelija! Pri tem ne mislim samo na ločene, ki živijo v novi zvezi, temveč na vse, naj se nahajajo v takem ali drugačnem položaju«.
Srečanje je uvedel nadškof Stanislav Zore z bogoslužjem. V pridigi je dejal, da je v določeni zadregi, kar sam nima izkušnje ločitve, ki jo imajo udeleženci srečanja. Zato je priznal, da stoji pred ločenci poln spoštovanja do njihovih ran. Povedal je tudi, da ločeni, ki še naprej živijo zakonsko zvestobo, ki so jo obljubili ob poroki in zato ne vstopijo v novo zvezo, še naprej v polnosti sodelujejo pri bogoslužju in prejemajo tudi obhajilo.
Osrednji predavatelj na dogodku je bil duhovnik in publicist p. Karel Gržan, ki je razvezane opogumil in poudaril, da je pri vsaki težki življenjski izkušnji, kar ločitev nedvomno je, bistveno to, da človek odžaluje, kar je bilo, in pusti za seboj. Šele tako se bo osvobodil za tisto novo, ki je še pred njim.
»Vsaka življenjska situacija je priložnost za nov korak, za osvoboditev. Če to, kar je za nami izpustimo, dopustimo, tudi to, da smo se ločili, in da potem iz vsega, kar smo izkustveno pridobili v preteklosti, naredimo profit« (p. Karel Gržan).
Gena iz Logatca, ki je ločena že več let, je povedala svojo življenjsko izkušnjo:
»Najprej se znajdeš v prav posebnem stanju. Tako je, kot da bi bil paraliziran. Sploh ne veš, da se je zgodilo. Jaz sem ostala sama s tremi otroki. Mož si je ustvaril novo družino. To je pomenilo, da je treba za otroke poskrbeti. Treba je narediti vse, da bodo otroci rasli in da boš ti preživel. Ločitev me je spremenila tudi glede tega, da sem se morala ozreti nazaj: kakšen je bil moj zakon, kdo sem jaz, kje so bile tudi moje napake«.
Med udeleženci srečanja so prevladovale ženske. Rok, ki se je ločil pred kratkim, je kot eden redkih moških udeležencev povedal:
»Ločitev je šok. Zlasti za človeka, ki ima družino za najvišjo vrednoto v življenju. Tukaj čutim veliko sprejetosti, veliko usmiljenja. Ko te doleti ločitev, te nihče ne more tolažiti. V tej skupini pa dobiš ogromno sočutja, katere ime je srce. Dejansko je tu veliko srca. Čutiš sprejetost, hkrati pa spodbudo pri tematikah, ki te tarejo; mene je recimo, ker sem še mlad starš, imam otroke stare sedem, devet in enajst let, starševska vloga. Tukaj sem se naučil veliko dobrega«.
Po nagovoru p. Vilija Lovšeta so udeleženci prisostvovali na različnih delavnicah. Po skupnem kosilu na prostem so sledila pričevanja.
Med drugim je udeležencem svojo izkušnjo ločitve predstavila gospa Marija, ki jo zdaj v skupnosti Srce kličejo Mari:
»Moja odvisnost je bila kopičenje, kopičenje, kopičenje, imeti, imeti, imeti. Zagotoviti si varnost do konca življenja. Najinega odnosa pa ni bilo, ker ga nisva znala zgraditi. Gradila sva ali pa sem gradila na mivki oziroma na pesku, ne pa na skali. Logična posledica je bila, da se je vse podrlo. Kaj je bistveno danes? Da vidim Božje delovanje v mojem življenju. Hvaležna sem, da sem prišla do Boga. Da me on ni zapustil, da sem prišla do spoznanja, da se ne moreš zanašati na materialne dobrine: najboljši avto, najlepša hiša, najlepši otroci, najboljši poklici. Brez ljubezni ne zdrži noben odnos, brez Ljubezni z veliko začetnico«.
Svojo izkušnjo je s prisotnimi podelila tudi koordinatorka srečanja Karmen Kristan:
»Kljub temu, da sem kot Urška prebirala in izbirala, sem naletela na povodnega moža, ki je bil sicer v petih letih pred zakonom dober prijatelj in veliko lepega sva skupaj preživela. Lepo sva se imela, ampak imela sva se samo lepo. On se je odločil za svojo pot, se pravi, varanja, druge ženske. Potem sem ga enkrat skoraj dobesedno dobila pri dejanju. Takrat se mi je tako zagnusil, res lahko uporabim to besedo, da sem se odločila za ločitev od postelje. Nisem prenesla, da bi se me še dotaknil. Nekje mi je bilo tako svetovano: to je tudi preizkus ljubezni. Če je kaj ljubezni, se bo to kljub temu še izkazalo in pokazalo. Seveda se ni, ker je njemu bilo to samo še dodatno opravičilo za njegova varanja. To je bila zame šola. Zdaj zaupam, da je v tem, kar se je zgodilo, gotovo nekaj dobrega, kar bom razumela čez leta, ko bom pogledala nazaj. Zaenkrat še ne razumem, lahko pa zaupam«.
Tajnik nadškofijskega urada za družino Luka Mavrič je o samem nastanku in uspešni izvedbi 1. vseslovenskega srečanja ločenih v Cerkvi povedal:
»Na srečanje se bili povabljeni prav vsi, ki so šli skozi izkušnjo ločitve, ne glede na to, ali so bili cerkveno poročeni ali ne, ali samo civilno ali tudi to ne, skratka vsi, ki so že bili v neki zvezi in so potem šli narazen, da bi začutili družinsko obličje Cerkve, da je Bog močnejši od vseh naših ran«.
Življenje po ločitvi je izrazito travmatična izkušnja, če se ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega, ne povežejo med seboj in tako ustvarijo prostor varnosti in zaupanja. Srečanje ločencev dokazuje, da je Cerkvi mar za ljudi, ki so šli skozi bridko izkušnjo ločitve, in da se jim skuša sočutno približati ter jih spremljati na njihovi nadaljnji poti.
Po slovenskem kulturnem prazniku gostimo prejemnika Trubarjevega priznanja za leto 2023 teologa, cerkvenega zgodovinarja in zaslužnega profesorja Teološke fakultete Univerze v Ljubljani patra dr. Metoda Benedika. V osrčju njegove poklicne poti so ob duhovniškem poslanstvu bile kapucinske knjižnice. A v oddaji ne premišljuje le o raziskovalnem delu, ampak tudi o njegovih pogledih na aktualne teme v Cerkvi in družbi.
Glede na odlomke iz evangelijev bi moral človek vse odpustiti in sovražniku nastaviti še drugo lice. Kako Jezusove besede o odpuščanju razume Sonja Pungertnik, Slovenka leta 2014 in voditeljica enoletnega programa Šola odnosov in odpuščanja, ki ga izvaja Ignacijev dom duhovnosti? Pogovarjali smo se o najpogostejših zmotah o odpuščanju (foto: Pixabay).
Dialoga med vlado in verskimi skupnostmi trenutno ni, ugotavljajo verske skupnosti in ministrstvo za kulturo. Državni sekretar na ministrstvu za kulturo mag. Marko Rusjan napoveduje, da bo vlada dialog z verskimi skupnostmi premaknila z mrtve točke z ustanovitvijo sveta za dialog z verskimi skupnostmi v dveh do treh mesecih; obstoječa služba za kulturne raznolikosti in človekove pravice na ministrstvu za kulturo pa bo svoje delo razširila tudi na področje verske svobode.
Umetnostni zgodovinar dr. Damijan Prelovšek razmišlja o globalni duhovni sporočilnosti del arhitekta Jožeta Plečnika, ki je bil rojen 23.januarja 1872. Po mnenju dr. Prelovška sodi Plečnik med najuglednejše cerkvene arhitekte 20.stoletja.
S katoliškim duhovnikom iz Župnije Ljubljana Ježica in članom duhovniškega okteta Oremus Sebastijanom Likarjem o načrtih duhovniškega okteta.
V Ljubljani in okoliških krajih se je zbralo več tisoč mladih kristjanov iz različnih krščanskih cerkva iz 48-ih držav; udeležujejo se petdnevnega 46. Evropskega srečanja mladih, ki ga Taizejska ekumenska skupnost v sodelovanju z lokalnimi krščanskimi cerkvami vsako leto pripravi v katerem izmed evropskih mest.
Letos mineva 800 let, od kar je sveti Frančišek Asiški v votlini Greccio v osrednji Italiji postavil prve božične jaslice. O njihovem sporočilu in zgodovinskem razvoju z dr. patrom Robert Bahčič, rektorjem Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah. Ob baziliki Marije Pomagaj je pred 22. leti vrata odprl tudi Muzej jaslic, ki hrani preko 450 jaslic iz različnih krajev po svetu.
Evangeličanska duhovnica iz cerkvene občine Gornji Petrovci na Goričkem Jana Kerčmar po 45. letih opravljanja duhovniškega poslanstva ugotavlja, da jih idej in navdiha kljub letom ne primanjkuje. Po vsakem bogoslužju seže v roko vsakemu verniku, odraslemu ali otroku, in ga objame, zato ker – kot pravi – obožuje svojo službo in ima rada ljudi. Tudi če bo kdaj v prihodnosti odložila talar za vedno, bo ostala duhovnica, ker je najpomembnejše tisto, kar človek nosi v srcu.
Slovenijo je po osmih letih obiskal misijonar slovenskega rodu, lazarist Pedro Opeka, ki že 50 let svojega življenja posveča revnim ljudem s smetišč na Madagaskarju. S svojimi pričevanji je navdušil mnogo ljudi. Rdeča nit njegovega obiska je bila dobrodelnost, zbiranje sredstev za humanitarno združenje Akamasoa. Gonilna sila te organizacije je Opeka, ki je s pomočjo darov iz Evrope in sodelavcev ter domačinov zgradil več vasi s šolami, z zdravstvenimi dispanzerji ter te spodbudil, da z zaslužkom od dela vzdržujejo družine. Med petdnevnim obiskom je odprl tudi druge vroče teme: migracije iz Afrike, vojne, bratstvo med narodi in se vnovič zavzel za spravo med slovenskim narodom.
Spregovorili bomo o sinodi. Kako jo uresničujemo znotraj Katoliške cerkve v celoti in v župnijah. Kdo je pobudnik in čemu nas sinoda spodbuja? Kako prisluhniti drug drugemu in se povezovati z bližnjimi? Kako ima sedaj vsak možnost spregovoriti, k temu spodbuja tudi papež Frančišek. O tem z gospo Anjo Kastelic.
Katoliški duhovniki bodo lahko na podlagi odločitve Dikasterija za nauk vere, z njo se je strinjal papež Frančišek, dovolili dostop transspolnim osebam, istospolnim parom in njihovim otrokom do nekaj zakramentov. Katerih in kaj to pomeni v praksi, pojasnjuje moralni teolog, med drugim tudi tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, dr. Gabriel Kavčič.
Frančiškanski samostan na Tromostovju v Ljubljani hrani več zelo dragocenih knjig in dokumentov. Knjižnico je uredil p. Žiga Škerpin v prvi polovici 18. stoletja, vsebuje pa veliko še starejših knjig. Kot stalna knjižnična ustanova deluje že od leta 1233. Prenovljena knjižnica je s pinakoteko tudi del frančiškanskega muzeja. O pomenu teh ustanov bo govoril knjižničar frančiškan p. Jan Dominik Bogataj. Oddajo pripravlja Tomaž Gerden.
Oddaja je nastala v binkoštni protestantski cerkvi v Murski Soboti. Ob tamkajšnjem pastorju Andreju Bojnecu so v oddaji še tri kristjanke iz celjskih koncev spregovorile o svojem doživljanju krščanstva: Vasiljka Gamser iz Ljubečne pri Celju ter Milena in Angelina Janel iz okolice Slovenskih Konjic.
V mesecu novembru obeležujemo praznik Vseh svetih, ki je tudi dan spomina na umrle, ki so se poslovili od tega zemeljskega sveta. Kaj simbolizira ta dan v letu in čemu nas spodbuja? Kaj je žalovanje, za bližnjimi? Od kod črpati moč za to? O tem s predavateljem na TEOF jezuitom dr. Ivanom Platovnjakom.
Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana letošnje bogoslužje na dan reformacije organizira v Lutrovski kleti, v najstarejši ohranjeni protestantski kapeli na Slovenskem. Ta stoji na sevniškem griču nad starim delom mesta. O zgodovini Lutrovske kleti in pomenu protestantizma za današnji čas premišljujeta literarni zgodovinar dr. Jonatan Vinkler in duhovnik mag. Geza Filo.
Štirje verniki, ki pripadajo občestvu protestantske Adventistične cerkve na Slovenskem: Dragica Kuzma iz Ljubljane, Matjaž Šimenc iz Mengša, Tej Drevenšek iz Maribora in Tom Drevenšek iz Kopra govorijo o krščanstvu kot veri ljubezni, osebne svobode in upanja.
Slovenija je bogatejša za še eno označeno pohodniško-romarsko pot – Pot cistercijanov. Gre za dve krožni poti, dolgi 14 in 24 kilometrov. Njuna izhodiščna točka je samostan Stična in sta del mednarodne pohodniške poti Cisterscapes, ki povezuje šest evropskih držav in sedemnajst cistercijanskih samostanov. Prior stiških menihov p. Nikolaj Aracki in direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem mag. Nataša Polajnar Frelih o bogati kulturni dediščini, ki so nam jo zapustili menihi.
V Katoliški cerkvi ta mesec poteka eden največjih letošnjih dogodkov. V Rimu so se na sinodi o sinodalnosti zbrali kardinali in škofje, ter duhovniki in laiki, med njimi je prvič večje število žensk. Govorijo o prihodnosti Katoliške cerkve, kako naj živi, odgovarja na potrebe današnjega časa. Kako odmeva sinoda o sinodalnosti v Vatikanu in kako v krajevni Cerkvi pri nas? Katoliško cerkev na Slovenskem v Vatikanu zastopa celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž.
Redovnica Urša Marinčič, članica ženske redovne skupnosti - šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja, deluje kot misijonarka že pet let v Ugandi. Njen misijon so na jugu Ugande na novo postavile redovnice iz bosansko-hrvaške province šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, in sicer v župniji sv. Frančiška Rushooka, v kraju Rwentobo. Z misijonarko Uršo o pogojih bivanja, draginji, ki je močno prizadela tudi Afričane, pa tudi o drobnih iskricah, ki njej in drugim redovnicam dajejo upanje, da njihovo poslanstvo – pomagati ljudem ne glede na veroizpoved – pa tudi širiti Jezusov nauk, ni zaman.
Neveljaven email naslov