Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
''[...] In nad klavirjem je bila ,vitra' – veste, to, kar so delali v Ribnici. Na tisti vitri je potem visela Maroltova slika, slika Božidarja Jakca, ki ga je naslikal na Žalah. Zelo lepa slika. Tam so bile vedno neke rožice in kot oltarček se nam je zdelo takrat ...''
(Mirko Ramovš, spomini, 2021)
V prvi oddaji smo se poglobili v njegovo življenje pred vojno, zdaj pa se bomo vrnili v obdobje po prvi svetovni vojni, v katerem se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''.
France Marolt se je ob pravem času znašel na pravem kraju in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča.
Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod Maroltovim vodstvom v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije dr. Niko Kuret.
Pri komaj 58-ih letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, takoj po enem izmed njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji. V njej je ostal vse do smrti 7. aprila leta 1951.
Sogovorniki v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se Marolta še osebno spominjajo, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član Akademske folklorne skupine Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča univerze v Ljubljani, ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine Franceta Marolta.
Ustanovitelj Folklornega inštituta, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, Akademske folklorne skupine, pevovodskega tečaja ...
''[...] In nad klavirjem je bila ''vitra'' – veste, to, kar so delali v Ribnici. Na tisti vitri je potem visela slika Marolta, slika Božidarja Jakca, ki ga je naslikal na Žalah. Zelo lepa slika. Tam so bile vedno neke rožice in tako kot neki oltarček se nam je zdelo takrat ...''
(Mirko Ramovš, spomini, 2021)
Če smo se v prvi oddaji poglobili v njegovo življenje pred vojno, pa se bomo tokrat vrnili v čas po prvi svetovni vojni, kjer se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''.
France Marolt se je znašel ob pravem času na pravem mestu in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič.
Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod vodstvom Marolta v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije dr. Niko Kuret.
Pri komaj 58 letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji, kjer je ostal vse do smrti 7. aprila leta 1951.
Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine France Marolt.
352 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
''[...] In nad klavirjem je bila ,vitra' – veste, to, kar so delali v Ribnici. Na tisti vitri je potem visela Maroltova slika, slika Božidarja Jakca, ki ga je naslikal na Žalah. Zelo lepa slika. Tam so bile vedno neke rožice in kot oltarček se nam je zdelo takrat ...''
(Mirko Ramovš, spomini, 2021)
V prvi oddaji smo se poglobili v njegovo življenje pred vojno, zdaj pa se bomo vrnili v obdobje po prvi svetovni vojni, v katerem se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''.
France Marolt se je ob pravem času znašel na pravem kraju in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča.
Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod Maroltovim vodstvom v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije dr. Niko Kuret.
Pri komaj 58-ih letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, takoj po enem izmed njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji. V njej je ostal vse do smrti 7. aprila leta 1951.
Sogovorniki v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se Marolta še osebno spominjajo, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član Akademske folklorne skupine Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča univerze v Ljubljani, ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine Franceta Marolta.
Ustanovitelj Folklornega inštituta, pevskega zbora Univerze v Ljubljani, Akademske folklorne skupine, pevovodskega tečaja ...
''[...] In nad klavirjem je bila ''vitra'' – veste, to, kar so delali v Ribnici. Na tisti vitri je potem visela slika Marolta, slika Božidarja Jakca, ki ga je naslikal na Žalah. Zelo lepa slika. Tam so bile vedno neke rožice in tako kot neki oltarček se nam je zdelo takrat ...''
(Mirko Ramovš, spomini, 2021)
Če smo se v prvi oddaji poglobili v njegovo življenje pred vojno, pa se bomo tokrat vrnili v čas po prvi svetovni vojni, kjer se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''.
France Marolt se je znašel ob pravem času na pravem mestu in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič.
Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod vodstvom Marolta v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije dr. Niko Kuret.
Pri komaj 58 letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji, kjer je ostal vse do smrti 7. aprila leta 1951.
Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine France Marolt.
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Euroradio Folk festival je potekal v Moskvi, od sobote, 26. 5. 2018 do ponedeljka, 28. 5. 2018 v organizaciji ruskega radia Orpheus. Vsi koncerti so potekali v dvorani televizijskega stolpa Ostankino. S 50-minutnimi koncerti so sodelovale glasbene skupine iz 16. držav. Po vrsti kot so nastopile je seznam sledeč: Rusija, Estonija, Armenija, Švedska, Belorusija, Švica, Severna Koreja, Bolgarija, Poljska, Kitajska, Češka, Finska, Slovenija, Norveška, Španija in Turčija. Veliko dobre, akustične glasbe je bilo predstavljene, predvsem pa je bilo moč zaznati izjemno raznolikost izpovedi in glasbenega izraza s številnimi bolj ali manj tradicijskimi glasbili. Spreminjajoče se družbene okoliščine močno spreminjajo odnos do kakovostne pretekle glasbe pri posameznih narodih. Nekateri jo poenostavljajo zavoljo všečnosti, spet drugi - ti so na srečo v večini - so to stopnjo že prerasli in se vračajo nazaj k tisti glasbeni pestrosti, ki temelji na veščinah akustičnega podajanja. Letos sta z glasbenega vidika najbolj vznemirili zasedbi iz Severne Koreje in Kitajske, s kristalno čistim zvokom in z odlično pripravljenim celostnim nastopom.
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Akademska folklorna skupina France Marolt je 70-letnico obstoja zaznamovala z glasbeno-plesno predstavo Nikrmana. Odvila se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma in je sovpadla v Teden ljubiteljske kulture ter v Evropsko leto kulturne dediščine. Staroverska prasila Nikrmana in z njo povezana obredja so bila v vsebinskem jedru štirih koreografij različnih avtorjev: Klicanje svetlobe, Ogenj v snegu, Kamen, železo in Rog obilja. Umetniški vodja skupine je Anže Kerč, avtor glasbenih priredb Klemen Bojanovič, avtor plesne predstave in režiser pa dr. Tomaž Simetinger. V oddaji bomo predvajali drugi del glasbenega posnetka, zadnji dve koreografiji. Odrsko dogajanje pa bo z besedo pospremil dr. Tomaž Simetinger. Pripravlja Simona Moličnik
Medtem ko se v splošnem izrazoslovju beseda folklora vedno bolj posplošuje in simbolizira ter enači s ponavljajočimi se negativnimi vzorci, je Akademska folklorna skupina France Marolt ob praznovanju svoje 70-letnice odločno dokazala, da je celovečerna folklorna predstava ena od kompleksnih zvrsti glasbeno-scenskih umetnosti. Plesna predstava z naslovom Nikrmana je sovpadla v Teden ljubiteljske kulture in v Evropsko leto kulturne dediščine. Staroverska prasila Nikrmana in z njo povezana obredja so bila v vsebinskem jedru štirih koreografij različnih avtorjev: Klicanje svetlobe, Ogenj v snegu, Kamen, železo in Rog obilja. Umetniški vodja skupine je Anže Kerč, avtor glasbenih priredb Klemen Bojanovič, avtor plesne predstave in režiser pa dr. Tomaž Simetinger. V dveh zaporednih oddajah bo predvajan glasbeni posnetek prireditve, odrsko dogajanje in ključne avtorske odločitve pa bo komentiral avtor, dr. Tomaž Simetinger.
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Prvi maj je kot mednarodni delavski praznik vpeljal kongres II. internacionale v Parizu. Sicer pa delo, tako kot glasba, spremljata človeštvo od nekdaj, odnos do dela pa se (tako kot se tudi glasba) spreminja v času, prostoru, od posameznika do posameznika. Delo je tudi na slovenski zemlji spodbudilo nastajanje in izvajanje številnih pesmi. Prav tako je tudi sam praznik dela bil svojevrstna spodbuda za glasbena izražanja, še posebej potem, ko je politični poudarek zbledel in je ostalo splošno ljudsko slavje s postavljanjem mlajev in kurjenjem kresov. Iskren, čist, neobdelan, arhaičen izraz preteklih glasbenih praks, ki so spodbujale petje ob kresu ali pa so metrično utripale ob delu ter s petjem pripovedovale zgodbe o stanovih, poklicih, opravilih, o mišljenju in čustvovanju, o etiki in tragiki ljudi nekega časa bo predstavila oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.
Skupina SORARMONICA je komorna zasedba ustnih harmonik. Nastala je pred tremi leti, vodi pa jo akademski glasbenik, violinist, skladatelj in strasten raziskovalec izvedbenih možnosti glasbila ustne harmonike: Vladimir Hrovat. Ansambel izvaja plejado glasbenih zvrsti od klasične do ljudske glasbe vsega sveta, sodeluje tudi z drugimi glasbenimi sestavi in s simfoničnimi orkestri. Nase opozarja s številnimi uspešnimi nastopi in celovečernimi koncerti doma in predvsem v svetu. Med najbolj vznemirljive dogodke štejejo otvoritveni nastop na Svetovnem festivalu ustne harmonike v nemškem Trossingenu 2013, pa sodelovanje na Baltic - Nordic open 2014 v Pärnuju v Estoniji, od koder so se vrnili s tremi medaljami. Leto za tem so na povabilo sodelovanje ponovili in usvojili Grand Prix ter denarno nagrado estonskega Ministrstva za kulturo. Številne nagrade so istega leta usvojili tudi v angleškem Bristolu in se okitili z nazivom Players of the year. Leta 2016 je njihovo izvajanje navdušilo udeležence Azijsko pacifiškega festivala ustnih harmonik. Uspehi se torej vrstijo, izdali pa so tudi dvoje zvočnih albumov. Prvi prinaša klasično, drugi pa ljudsko glasbo.Več o le na videz preprostem glasbilu ustni harmoniki in o ansamblu SORARMONICA, pa z izjemnim poznavalcem in glasbenikom Vladimirjem Hrovatom v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Muzikologinja dr. Katarina Trček se v svojem raziskovalnem delu med drugim posveča orglarjem in orglarskim delavnicam na Kranjskem. Tako je prišla na sled orglarski delavnici Marcusa Göbla, ki je imela najdaljšo tradicijo v 18. stoletju na Kranjskem. Svojo raziskavo je predstavila z razstavo Potujoči orglarski mojstri in preplet njihovih poti na Kranjskem. Razstava je v ospredje postavila imenovano orglarsko delavnico in njene vodilne orglarje: Marcusa Göbla, Johanna Georga Eisla in Josepha Aloisa Kutschero. Ogledali smo si jo lahko v Atriju ZRC SAZU in na Glasbeni šoli Frana Koruna Koželjskega v Velenju. Tokrat pa bo o orglarski delavnici Marcusa Göbla, o starih ohranjenih orglah in o orglarskih mojstrih v 18. stoletju na Kranjskem spregovorila avtorica, dr. Katarina Trček - v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Makalonca je glasbena skupina, ki na osnovi zgodnjih zapisov ljudskih pesmi prepoznava srednjeveške prvine. Gre za zapise iz prve polovice 19. stoletja, ki skupino nagovarjajo z morebitnimi, na modalno tradicijo naslonjenimi glasbenimi drobci. Slovenska ljudska glasba namreč danes živi kot ostalina romantično čitalniške miselnosti, čeprav vemo, da imajo mnoge pesmi starejšo podstat. S precejšnjo izkušnjo izvajanja tako imenovane stare glasbe, s poznavanjem glasbenih teorij in izvajalskih praks ter ob uporabi kopij glasbenih instrumentov, upodobljenih na naših srednjeveških freskah, so člani ansambla Makalonca pripravili koncert z restavriranimi pesemskimi vsebinami v slogu stare oz. srednjeveške glasbe ter tako obudili pozabljeni zvočni svet našega prostora. Želja ansambla Makalonca je razširitev dejavnosti v obliki študijske skupine, ki bi pod okriljem Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti združevala aktivne raziskovalce in poustvarjalce naše ljudske glasbe. Cilj študijske skupine pa bi bil ob pomoči ustvarjalnih delavnic najti ustrezno, strokovno utemeljeno praktično predstavitev naše ljudske glasbene dediščine na izjemno pomembnem mednarodnem simpoziju Europa Cantat, ki bo v Sloveniji potekal v letu 2021.
Adrijan Novak poje naprej, torej glavno štimo in igra kontrabas na lok, Brane Šmid je prva štima, Ljubo Kovačič, je tudi prva štima, Nikolaj Štern poje čez, Roman Zupanec poje čez in Andrej Rogelj poje čez, Matej Ostović je bas štima in igra violino, Miha Naglič je tudi bas štima, Matija Koritnik pa je bas-bariton štima in igra klarinet, Vinko Jenšterle - Cene igra diatonično harmoniko. Tak je sestav pevcev in godcev s skupnim imenom KRANJSKI FURMANI. V slovenskem glasbenem življenju so to zadnji ostanki čvrstega, harmonsko ubranega večglasnega moškega petja ljudskih pesmi in spretnega godčevskega muziciranja starih plesnih viž. Skupino desetih mož odlikujejo tudi iskreni medsebojni odnosi in močan čut pripadnosti. Skupaj se harmonsko uglašujejo že 23 let. Prvič so se zbrali 28. decembra 1995 v želji, da bi na Primskovem pri Kranju obnovili tradicijo koledovanja. Tako vsa leta opravljajo tudi plemenito koledniško poslanstvo. Kranjski furmani so izdali novi zvočni album in na svojo predstavitev povabili več skupin dobrih pevcev: ljudske pevke Bodeče neže iz Kranja, pevke in pevce Zarja iz Račne pri Grosupljem, Fante z vasi iz Škocjana na Dolenjskem in Kapelske pube iz Kapele pri Brežicah. Ubrano petje je zajelo noč na Primskovem. Vzdušje posreduje oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
7. maja 1487 se je Paolo Santonino skupaj s škofom Pietrom Carlom iz Caorleja, (namestnikom kardinala Marca Barba, pristojnega škofa oglejskega patriarhata do Drave), tretjič odpravil na potovanje, tokrat na Štajersko. Potovali so do Slovenskih Konjic na Štajerskem in tu ter v okolici preživeli nekaj dni. Santonino je v svojem dnevniku zapisal: "Večerjo so polepšali učitelji in pevci konjiške cerkve, ki so figuralno peli razne hvalnice in himne." Vrednota petja, kot estetska oblika glasbenega podajanja, je v Konjicah navzoča najbrž prav od prve pisne omembe kraja v listini oglejskega patriarha Pelegrina leta 1146, do danes. Več kot pet desetletij pa v mestu Slovenske Konjice in v okolici prepeva ljudski pevec Tone Noner. Bil je pevec raznovrstnih glasbenih sestavov. Barva njegovega glasu in spretnost prehajanja med različnimi glasovi mu zagotavljata tisto potrebno vrednoto, ki med ljudmi, od ust do ust, dodeljuje veljavo dobrega pevca. Na predvečer letošnjega kulturnega praznika, je javno priznanje Tonetu Nonerju kot ljudskemu pevcu dodelila tudi domača občina, torej občina Slovenske Konjice. Ta občina pa se ponaša še z eno pomembno kulturno dediščino. V Žičah je bila leta 1160 ustanovljena kartuzija. To je bila prva kartuzija na ozemlju Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti in prva kartuzija zunaj romanskega sveta. Leta 1320 je brat Filip napisal izjemno obsežen ep o Marijinem življenju, katerega vrednost je bila prepoznana šele v 20. stoletju, mnogi verzi iz tega epa pa so se ohranili v besedilih ljudskih pripovednih pesmi. Več o zgodovinsko in kulturno pomembni občini Slovenske Konjice ter tamkajšnjemu ljudskemu pevcu Tonetu Nonerju v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.
"Le enkrat na sto let se razkrije človeku skrivnost, če je ne zapišeš, se zopet zastre!" pravi stari rek, ki je seveda pisan na kožo glasbenemu izročilu. Mnogo tovrstnih skrivnosti smo ob opazovanju in raziskovanju terena ujeli v mikrofon in kot zvočni zapis shranili v radijskem arhivu. Raznovrsten izbor arhivskih posnetkov ljudske glasbe bo tokrat predstaviljen v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Vsak je poseben in samosvoj. Nekatere pevske prakse so že umrle, a zato so vzniknile nove, drugačne. In krog se - podobno kot življenjski - sklene. Ta obroč bodo ponazorili pevci iz Sel na avstrijskem Koroškem, pevci Rozalskega žegnanja, Ljoba Jenče, pevke ljudskih pesmi Akademske folklorne skupine France Marolt, Nagisa Moritoki in Orkester mandolina Ljubljana, ženska pevska skupina K'vali in družinski sestav Volk Folk. Pripravlja Simona Moličnik.
Da lipa mo, ma Rezija, t? sy na lipa rožica? To dejstvo je sicer splošno znano, a vendar v času tako hitrega globalnega spreminjanja in prepletanja kultur ter vrednot, dolina Rezije ostaja skorajda taka kot je bila. Ko se na pustno soboto pot ustavi na cenjeni kavici, se najprej zasliši zvok citiravca in bunkulavca. Obiskovalca prevzame njuna spretnost, ki brez besed in brez namigov, zgolj s preprostimi glasbenimi motivi plete venec rezijanskih viž. Vabilo kliče na predstavitev publikacije: Ta solbaška cirköw ano te svete wuže po nes. Mašno obredje teče spontano z neverjetno suverenostjo ljudskega antifonalnega petja ordinarija, ki opozori na več kot tisočletje staro ustnoizročeno tradicijo. Za skrbno varovano svetostjo znotraj cerkvenega obzidja duhovnik nato s posebnim zvonenjem naznani čas, ko je dovoljeno delati pust. To pomeni plesati - po rozajansko seveda. Dolina Rezije obiskovalca objame in v objemu hodi z njim. Vtise o njeni kulturi, preprostosti in srčnosti tamkajšnjih ljudi strnemo v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.
Tiha zemlja je začetek prvega verza božične ljudske pesmi iz vasi Medgorje na avstrijskem Koroškem. In Tiha zemlja je naslov obsežne zbirke ljudskih pesmi iz krajev v bližini Celovca, torej z Radiš in okolice. Zbirka, ki prinaša nabor več kot 350 zapisov ljudskih pesmi z dodanimi zvočnimi posnetki in z obsežnim strokovnim spremnim besedilom, je zrasla naravnost iz srca Nužeja Tolmaierja, dolgoletnega tajnika Krščanske kulturne zveze in predsednika Narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu. Zbirko pesemskega izročila z Radiš in iz okolice bomo podrobneje predstavili v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Pripravlja Simona Moličnik.
Neveljaven email naslov