Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
341 epizod
341 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Tokrat postrežemo s staro ljudsko glasbo, tisto, ki se zasliši tu in tam, če ima človek srečo, da na primer Matkov Klemen ob obilici sprotnega dela in obveznosti, vendarle vzame v roke svoje citre in zaigra. Takih godcev in tudi pevcev, ki igrajo zgolj zase, spontano in nenapovedano, je še nekaj na našem prostoru znotraj in zunaj državne meje. Posnetke smo izbrali iz številnih terenskih snemanj. Igrata citrarja s Solčavskega, godci z Obirskega, pejejo mlade pevke, študentke, članice Akademske folklorne skupine France Marolt, pa Ljudski pevci Globoko, dalje prešerno vzdušje ustvarijo godci Akademske folklorne skupine Ozara iz Kranja, pevci z Rozalskega žegnanja pa prikažejo, kako se na gori Svete Heme razlega spontano večglasje. Ljudsko glasbeni večer sklenejo godci iz Prekmurja.
Ena od tradicij poletnih mesecev so tudi glasbeni festivali. Zdi se, da jih je vsako leto več in vsako leto so zvrstno še bolj pestri. Eden od festivalov, ki posebno pozornost namenja stari glasbi in po tej poti prihaja pogosto v stik z ljudsko glasbo ter je zato blizu oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi, je Festival Radovljica. V Radovljici pa domuje osebnost, za katero se zdi, da ostaja precej skrita javnosti, a je naredila izjemno delo na področju zapisovanja ljudske glasbe. To je Egi Gašperšič. Pri Krščanski kulturni zvezi v Celovcu je leta 2022 izšla glasbena zbirka Kaj vam pa jaz povem. V petih zvezkih prinaša Gašperšičev glasbeni opus priredb in njegovih izvirnih skladb. Egi je vsestranski glasbenik, zborovodja, organist, bil je več kot tri desetletja ravnatelj Glasbene šole Radovljica ter je vztrajen zapisovalec ljudske glasbe. V slovenskem in tudi koroškem glasbenem svetu pušča globoko sled, saj s svojim delom vpliva na več rodov. Egija Gašperšiča je obiskala Nika Rožanc Ivančič, v pogovoru sta se pridružila še Zalka Kelih-Olip in Martin Kuchling, predstavnika Krščanske kulturne zveze v Celovcu. V oddaji boste slišali tudi ljudske pesmi v priredbah Egija Gašperšiča in v izvedbi Ljutomerskega okteta, Ženskega in Mešanega pevskega zbora Sele, Mešanega mladinskega pevskega zbora Šolskega centra Velenje, Mešanega pevskega zbora Radiše, Moškega pevskega zbora Svoboda Podnart, Poljanskih orgličarjev in Akademskega pevskega zbora Kranj. Oddajo je pripravila Nika Rožanc Ivančič.
Ena od zanimivosti naše države (pa ne ravno turistična) so male, bolj in manj stare cerkvice, s katerimi so posejana številna pobočja vzdolž in počez. Tudi pesemsko izročilo je izjemno bogato z nabožno ter legendno tematiko. Krščanstvo, ki smo ga Slovenci sprejeli kmalu po naselitvi, je namreč na ljudsko izročilo naredilo tako izrazit pečat, da ga ni mogoče prezreti. V tednu praznika, ki obeležuje Marijino vnebovzetje, Vam bomo spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, ponudili izbor pripovednih ljudskih pesmi, katerih zgodbe se nanašajo na Sveto pismo, svetnike, pridigarje ali na dogodke iz Jezusovega in Marijinega življenja.
Oktobra 2022 smo v Domu kulture Črne na Koroškem praznovali 55. obletnico naše oddaje. V ta namen je nastalo novo glasbeno delo za Simfonični orkester in soliste, osnovano na glasbenem in pripovednem izročilu Črne ter tamkajšnje okolice. To so Črjanske pravljice skladatelja Lojzeta Krajnčana. Dogodek je še močno živ in ostaja svetal v naših spominih, kljub ujmam, ki jih je bila za tem deležna Črna na Koroškem. Da bi priklicali v spomin svetlost in lepoto tistega večera, smo za nocoj pripravili posnetek simfoničnega dela Črjanske pravljice.
Sestri Apšner, Ivana in Marija (Mojca), sestavljata duet Gmajnice. Iščeta tiste prostore svoje ožje in širše okolice, kjer so ostali spomini na mladost in srečne dni. Spomin in ljudska pesem nenehno oblikujeta dialektičen odnos; prvi odpira prostor in ustvarja pogoje za življenje ljudski pesmi, druga odpira spomin v globino in širino. To je tista lepota, ki vznemirja sestri Apšner in vse tiste, ki jih njuna pesem nagovori. ”Kje s’ pa ptička pesem čula?” je naslov zvočnega albuma sester Apšner. Zbirka šestnajstih pesmi je nastala ob pomoči večletnega ljubiteljskega terenskega raziskovanja in medsebojnega sodelovanja. Pesmi sta razdelili v sklope pripovednih, nabožnih, ljubezenskih in priložnostnih vsebin. Ivano in Marijo je v Zgornji Savinjski dolini obiskala Nika Rožanc. V oddaji nazorno sporočita, da je življenje doma lahko prijetno in bogato zapolnjeno tudi s pesmijo na ustih.
Na tretjem večeru letošnjega, 52. Mednarodnega folklornega festivala Beltinci je gostovala oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi. To je bil večer etno glasbe, ki se je odvil v dvorani Kulturnega doma Beltinci. Nastopile so tri glasbene zasedbe ÊDNA, zasedba, ki pet glasbenih svetov združuje v enovito celoto polno edinstvene glasbene energije prepredene s prekmursko in porabsko glasbeno dediščino, KATICE, ženska pevska zasedba, ki poustvarja slovensko glasbeno dediščino s številnimi izjemnimi veščinami in poznavanji starih ljudskih praks in FALAJČEK, trio, ki občinstvu podaja falajček lastnega izraza prekmurske muzike.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Dobro blago se hvali samo. Drži kot pribito. Glasno in ubrano, odprto in suvereno, prepričljivo in doživeto, vztrajno in disciplinirano pojejo Hrušiški fanti – ne le o devi, ki na oknu je slonela in na glavi šest je kit imela..., temveč kot stare sablje pridejo skupaj, pesmi letijo iz grl in se ne ustavijo do jutra, če tako nanese. Krepke, vojaške, legendarne in zgodbeno bogate pripovedne pesmi polnijo njihov seznam, ki je z ljudsko-glasbenega vidika pametnejši od Googla. Hrušiški fanti pojejo sami ali pa z gosti iz drugih glasbenih zvrsti, kot so Rudi Bučar, Volk Folk, Vruja in še mnogi drugi – organizirano letos že 20. leto To je sijajna skupina mož in fantov, čvrstih, pojočih glasov, v mali vasi Hrušica sredi Podgrajskega podolja, tam pod Brkini in pod Čičarijo. Njihov zanos in srčnost, ki botrujeta suverenim harmonijam, bomo spoznali v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi.
Oddaja se osredotoča na mit Zelenega Jurija in njegove številne upodobitve v ljudski in etno glasbi ter nadaljuje izročilo s pesmimi o ljubezni.
Desetnica, Zarčica in sončica, Kata katalena … so le trije izbrani naslovi balad ali drugače starih ljudskih pesmi, ki jih skozi prostor in čas vodi Bogdana Herman. »Vsa se spremenim v pesem,« zatrdi s sproščenim nasmehom in jasno dikcijo. Teža je v vsebini in izraz je pomenljiv: tako v pesmih, ki vodijo spomin do antične musiké, kot v osebnosti Bogdane Herman, ki pomeni življenjsko osmišljanje tega estetskega in etičnega pojma. Bogdana Herman je klasična humanistka: profesorica slavistike, učiteljica retorike, pesnica, raziskovalka in interpretka ljudskih ter umetnih pesmi. Več kot 170 posnetkov njenih izvedb je mogoče najti v arhivu nacionalnega radia. A to je le ena od njenih ustvarjalnih intenc. Je osebnost, ki razume večplastnost sporočil in ji je mar: za preteklost, sedanjost, prihodnost; za osredje in za obrobje. Z Bogdano Herman smo preživeli dan od jutranje kavice v Ljubljani, prek poetične terenske poti med Julijci in Karavankami, do čezmejnega delovnega obiska v dolini Rezije. In razgrnile so se bogate zgodbe. Dovolite, da jih delimo z vami.
James Blake, sir David Attenborough pa po drugi strani Marko Brecelj, spomini iz časa odraščanja in prežganka. To je del stičišč Jaka Terška, fotografa mlajše generacije, ki se tako kot naša oddaja posveča vprašanjem lokalnosti, socialnega spomina in vsakdana domačega prostora. Tistemu, čemur smo zaradi rutinske utečenosti navajeni zapreti oči in reči "pa saj to ni nič takega". V oddaji z njim govorimo o fotografsko-raziskovalnih projektih Sova, lisica, jež, jelen, Razglednicah iz Slovenije (kot del fotografskega kolektiva Fotosfera) in prihajajočem, The Balkan Frontier. V oddaji poslušamo DrummingCellist, Gugutke, Noreio, Vrujo, Perijo in Ethnodelio.
Nemara je sreča srečati človeka, ki je preprost, nasmejan, živahen, radoživ, neobremenjen. Ob vsem tem mimogrede natrosi različico tisoč barvnih zaznav očesu odstrte pokrajine. Potem razkrije svojo življenjsko potrebo po delu z rokami in zemljo. Za nameček se iskrivo nasmehne in s prodornim glasom zapoje eno najbolj starih bajeslovnih pesmi, ki sega do Orfeja, na domačem pragu pa poje o godcu pred peklom. Opisana oseba je poustvarjalka Mateja Gorjup (danes Mateja Fi). Z njo kramljamo in pojemo v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Oddaja je nastala v letu 2019. Fotografija: Mateja Fi
V oddaji se spuščamo po poti, danes izrazito aktualni in dobro utečeni predvsem med sodobnimi umetniki. Poti v osebni arhiv. Tako kot oni tudi mi tokrat po njej zahajamo v želji po iskanju, oblikovanju in predelavi lastne identitete. Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi je v svojem skoraj šestdesetletnem obstoju Tuhinjsko dolino obiskala večkrat. Preko svojega arhiva je spremljala njeno spremenljivost in časovno prožnost. Prav to bomo zasledovali preko izsekov iz štirih preteklih oddaj, dveh iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, časa samega začetka oddaje, in dveh iz zadnjega desetletja, v katerih je sodobnost tako imenovane "doline skrivnosti" že oprijemljiva. Identiteto Tuhinjske doline, in s tem identiteto lastne oddaje, bomo razpredali ob spominih Anice Berlic, petju pevcev v Pančurjevi domačiji iz vasi Kostanj in posnetkih Glasbenonarodopisnega inštituta Slovenske akademije znanosti in umetnosti iz 60. let prejšnjega stoletja.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Akademska folklorna skupina France Marolt nadaljuje svoje poslanstvo, ki ga je začrtal njen prvi umetniški vodja - France Marolt. To pa je, da s segmenti pretekle ljudske kulture ustvarijo celovito odrsko predstavo. V tradiciji te ljubljanske skupine je tudi vodilo, da so vsako leto novi, drugačni in da zgledno odpirajo možnosti tovrstnega ustvarjanja. Folklorni nastopi sledijo visokim ciljem dovršenosti in umetniške interpretacije etnoloških spoznanj. Letošnja produkcija je bila silno kompleksna, v sodelovanju s profesionalnim Ansamblom Lado s Hrvaške. Letna predstava se je odvila minuli vikend v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. V našem arhivu pa izstopa predstava izpred desetih let z naslovom Prinašalci. Leta 2014 je odrska postavitev predstavila koledovanjska obredja: celovito, občuteno in estetsko zaokroženo. Tedanji umetniški vodja je bil dr. Tomaž Simetinger. Komentiran posnetek predstave bomo predvajali v dveh delih, ta in prihodnji torek.
Oddaja tokrat upira pogled v malo manj znano plat industrijskega oblikovalca Nika Kralja. Kralj je širši javnosti dobro poznan kot avtor masovno izdelovanega povojnega pohištva. Če ne prav poimensko, vsaj preko svojih velikih uspešnic kot sta stola Rex in Lupina. Manj pa se danes ve o njegovem večplastnem, tudi znanstvenem, zanimanju za kozolce. Ti so dodobra zaznamovali obdobje njegove profesure na tedanji Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, sam interes pa je oblikovalec želel opredmetiti tudi v prijavljeni a nikoli dokončani doktorski nalogi. Nekoliko zasenčeno poglavje Kraljevega dela odkrivamo skupaj z etnologinjo Alenko Stražišar Lamovšek, kustosinjo v Dolenjskem muzeju, etnologom Miho Špičkom, vodjo oddelka za dokumentacijo Slovenskega etnografskega muzeja in umetnostno zgodovinarko Špelo Šubic, kustosinjo za industrijsko oblikovanje v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Fotografija: Kraljev avtomobil, prepoznavna "žaba", pred kozolcem v Jelšah pri Kostanjevici marca 1971 (Niko Kralj, hrani Dežela kozolcev / NK 2082/M260).
Nadaljujemo zgodbo o Zelenem Juriju. Glasbeno-scenska prireditev se je odvila na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma leta 2015 ob 95-letnici Železničarskega Kulturnega društva Tine Rožanc in v izvedbi folklorne skupine Tine Rožanc. Tokrat bomo predstavili drugi del živopisnega odrskega dogajanja, ki ga sklene glasbeno in scensko nepozabni prizor: poklon Zelenemu Juriju, simbolu naravnega krogotoka. Po zapletu dogodkov bo veličastni konec prinesel bridkost, toplino, novo upanje, novo življenje in rojstvo novih zgodb. Drugi del spevoplesa Zeleni Jurij bo predstavljen v oddaji Slovenska zemlja, z besedo pa ga bo podkrepil režiser Klemen Dovč. Pripravlja Simona Moličnik.
Zeleni Jurij – slovansko bajeslovno bitje, ki naj bi prineslo pomlad oziroma rojstvo nečesa novega. Nagovoril je članice in člane Folklorne skupine Tine Rožanc, da so z njim spletli zgodbo in jo predstavili na odru Gallusove dvorane ob svojem 65. celovečernem nastopu. Večer so poimenovali: Spevoples Zeleni Jurij, muzikal po ljudskih motivih v dveh dejanjih. Odrsko dogajanje pa so v koncertnem listu takole opisali: „Če ima vsaka zgodba začetek in konec, ga ta nima. To je zgodba o krožni poti Zelenega Jurija. V njej je njen konec tudi njen začetek. Njegova pot ga vodi navzdol, kjer se dotakne minljivosti ter se dvigne navzgor, kjer seže prav do srca. In hkrati prinaša bridkost in toplino, iz katere se rojevajo poti za nove zgodbe.“ Spevoples Zeleni Jurij bo predstavljen v oddaji Slovenska zemlja, z besedo pa ga bo podkrepil režiser Klemen Dovč.
Ustavili smo se na kmetiji Pr' Andrejon v Gorenji Žetini in zaznali vonj, ki je pred stoletjem sem privabljal učenega literata iz mesta, iz Ljubljane - Ivana Tavčarja. Tu se še zmeraj radi ustavljajo številni popotniki, pohodniki in drugi radovedneži. Tavčar je Gorenjo Žetino v povesti Cvetje v Jeseni imenoval Jelovo Brdo. O življenju na vasi, ki so jo nekoč postavili bajtarji, pa o večpomenski vlogi tamkajšnjih predpustnih kolednikov, o strasti Žetinskih godcev z Gorenje Žetine in o novodobnih igrcih Poljanske doline bosta tekli beseda in viža v tej oddaji Slovenska zemlja.
S slamo krita Kovkarjeva kajža v Pustotah že kakih tristo let stoji tam na Loškem, torej v območju Škofje Loke. Privlačen opis ima na spletnem mestu kovkarjeva-kajza.si, kjer se ponaša z (naj)pridevnikoma: najlepša in najstarejša lesena hiša. Diši po minulih časih in molče pripoveduje zgodbe. Bogate zgodbe o svojih ljudeh. O tistih bolj oddaljenih, katerih akterji so zanesljivo pokojni, se govori več, o tistih, katerih zemlja je še rahla, pa mnogo manj. Spoznamo življenjsko zgodbo nepismenega samorastnika, ki je s pripovedovanjem rim zabaval ljudi in tako razglašal tudi črno kroniko, kot je bil detomor, na primer. To je bil v Kovkarjevi kajži rojeni Franc Vidmar - Pustotnik. Prav tako je ta kajža nudila zavetje intelektualcu, nadarjenemu literatu Janezu Okornu, ki je zaradi pomanjkanja financ trpel hudo lakoto v času izobraževanja, živel v neprimernih življenjskih pogojih in je mnogo prezgodaj umrl zaradi jetike. V času Druge svetovne vojne je bila Kovkarjeva kajža partizanska postojanka Zagreb. Danes kajža nudi topel prostor kulturnim dogodkom in medse pogosto sprejme tudi Murnove godce, potomce znanih godcev Selške doline. Oddaja odstira zgodbo Kovkarjeve kajže in njenih ljudi.
Neveljaven email naslov