Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O skupini Fairport Convention v naših občilih ni bilo ravno veliko slišati, in tudi njihov koncert na festivalu Okarina še danes odzvanja le v glavah parih zanesenjakov. To seveda ne pomeni, da ne gre za pomembno skupino, ki je tudi po desetletjih še sposobna ponuditi kaj vznemirljivega. No, na otoku ima skupina Fairport Convention kultni status, redno nastopa in izdaja nove albume. Glasbeniki so tudi tokrat za naše snemanje temeljito premešali obsežen repertoar pionirske zasedbe in na dan spravili pester izbor od prve skladbe s prvenca do pesmi z albuma Who Knows Where The Time Goes iz devetdesetih let.
Verjetno ni treba poudarjati, da gre za koncert, ki bo zadovoljil le najbolj radovedne konzumente te glasbe, spričo zelo tradicionalno obarvanega repertoarja skupine pa utegne zanimati folkloriste, ki jih zanima ljudska glasba oziroma različni zapisi le te. Naši koncertni posnetki imajo veliko vrednost predvsem zaradi možnosti primerjav, ki jih ponujajo. Nikakor ne gre prezreti tudi močnega avtorskega potenciala, ki je bil v različnih obdobjih skupine različno navzoč. Tu so zbrane pesmi Richarda Thompsona, Sandy Denny, Davea Pegga, Simona Nicola, Rica Sandersa, A.L. Lloyda in drugih. Največji užitek pri takšnih koncertih je, da poslušalec iz neangleško govorečega sveta lahko razbere korenine določene skladbe. Ljudske teme so v tem primeru manj pomembne, saj so pač zaigrane in zapisane, kakor pač so. Bolj pomembna so majhna odkritja, ko dojameš, kako je Richard Thompson očitno moral slišati določeno ljudsko skladbo, in ga je tako navdušila in prevzela, da je napisal svojo temo, ki je z navdihom še povezana, a je to nit včasih težko dojeti. In prav Richard Thompson je v tem še danes pravi mojster, v nasprotju z nekaterimi drugimi 'študenti takšne zgodovine' pa je še izrazit virtuoz, ki ga je resnično užitek poslušati, saj glasbeno snov obvlada do potankosti, za nameček pa je še skrajno občuten pisec in izvajalec, ki pa nikakor z občutki in patino ne prikriva glasbenega neznanja in neposluha, kar velikokrat počnejo številni drugi, ki jim skozi stoletja prečiščena ljudska tvarina pomeni oporo in daje pogum, da (sicer prepričljivo) »fušajo«.
Ob pomoči takšnih ekskluzivnih radijskih posnetkov torej človek lahko prodre v jedro določene glasbe in verjetno je malo skupin, ki bi ponujale zvočni pogled na tako široko glasbeno obzorje, kot prav skupina Fairport Convention, ki je na angleškem prizorišču brez dvoma odigrala podobno vlogo kot skupina The Byrds na ameriškem. Zanimivo je, da sta obe skupini podobno segali po glasbeni dediščini, in da kljub očitni fascinaciji z zgodovino nista ostali na mestu in sta tudi ustvarjali v pravem pomenu besede.
Želimo vam prijetno poslušanje. Igra vam skupina Fairport Convention!
I.del koncerta
1.Claudy Banks (Trad./Arr. by Fairport Convention) album “The Five Seasons”
2.Slipjigs and Reels (Steve Tilston) album “Jewel In The Crown”
3.Dirty Linen (Trad./Arr. by Dave Swarbrick) album “Full House”
4.Crazy Man Michael (Thompson/Swarbrick) album “Liege And Lief”
5.Walk Awhile (Thompson/Swarbrick) album “Full House”
6.The Naked Highwayman (Steve Tilston) album “Jewel In The Crown”
7.Summer In December (Ric Sanders) album “Jewel In The Crown”
8.Jewel In The Crown (Julie Matthews) album “Jewel In The Crown”
II.del koncerta
1.John Gaudie (Chris Leslie) album “Who Knows Where The Time Goes?”
2.Sailing Boat (Anna Ryder) album “Who Knows Where The Time Goes?”
3.The Wishfulness Waltz (Alan Franks) album “Who Knows Where The Time Goes?”
4.Dangerous (Kristina Olsen) album “Who Knows Where The Time Goes?”
5.Jigs (Trad./Arr. by Fairport Convention) ni z albuma???
6.The Bowman’s Retreat (Ric Sanders) album “Who Knows Where The Time Goes?”
7.Matty Groves (Trad./arr. by Fairport Convention) album “Liege And Lief”
encore Who Knows Where The Time Goes? (Sandy Denny) album “Unhalfbricking”
5 epizod
Glasbena oddaja prinaša koncerte različnih glasbenih zvrsti s področja slovenske in svetovne popularne, jazzovske, tudi klasične glasbe.
O skupini Fairport Convention v naših občilih ni bilo ravno veliko slišati, in tudi njihov koncert na festivalu Okarina še danes odzvanja le v glavah parih zanesenjakov. To seveda ne pomeni, da ne gre za pomembno skupino, ki je tudi po desetletjih še sposobna ponuditi kaj vznemirljivega. No, na otoku ima skupina Fairport Convention kultni status, redno nastopa in izdaja nove albume. Glasbeniki so tudi tokrat za naše snemanje temeljito premešali obsežen repertoar pionirske zasedbe in na dan spravili pester izbor od prve skladbe s prvenca do pesmi z albuma Who Knows Where The Time Goes iz devetdesetih let.
Verjetno ni treba poudarjati, da gre za koncert, ki bo zadovoljil le najbolj radovedne konzumente te glasbe, spričo zelo tradicionalno obarvanega repertoarja skupine pa utegne zanimati folkloriste, ki jih zanima ljudska glasba oziroma različni zapisi le te. Naši koncertni posnetki imajo veliko vrednost predvsem zaradi možnosti primerjav, ki jih ponujajo. Nikakor ne gre prezreti tudi močnega avtorskega potenciala, ki je bil v različnih obdobjih skupine različno navzoč. Tu so zbrane pesmi Richarda Thompsona, Sandy Denny, Davea Pegga, Simona Nicola, Rica Sandersa, A.L. Lloyda in drugih. Največji užitek pri takšnih koncertih je, da poslušalec iz neangleško govorečega sveta lahko razbere korenine določene skladbe. Ljudske teme so v tem primeru manj pomembne, saj so pač zaigrane in zapisane, kakor pač so. Bolj pomembna so majhna odkritja, ko dojameš, kako je Richard Thompson očitno moral slišati določeno ljudsko skladbo, in ga je tako navdušila in prevzela, da je napisal svojo temo, ki je z navdihom še povezana, a je to nit včasih težko dojeti. In prav Richard Thompson je v tem še danes pravi mojster, v nasprotju z nekaterimi drugimi 'študenti takšne zgodovine' pa je še izrazit virtuoz, ki ga je resnično užitek poslušati, saj glasbeno snov obvlada do potankosti, za nameček pa je še skrajno občuten pisec in izvajalec, ki pa nikakor z občutki in patino ne prikriva glasbenega neznanja in neposluha, kar velikokrat počnejo številni drugi, ki jim skozi stoletja prečiščena ljudska tvarina pomeni oporo in daje pogum, da (sicer prepričljivo) »fušajo«.
Ob pomoči takšnih ekskluzivnih radijskih posnetkov torej človek lahko prodre v jedro določene glasbe in verjetno je malo skupin, ki bi ponujale zvočni pogled na tako široko glasbeno obzorje, kot prav skupina Fairport Convention, ki je na angleškem prizorišču brez dvoma odigrala podobno vlogo kot skupina The Byrds na ameriškem. Zanimivo je, da sta obe skupini podobno segali po glasbeni dediščini, in da kljub očitni fascinaciji z zgodovino nista ostali na mestu in sta tudi ustvarjali v pravem pomenu besede.
Želimo vam prijetno poslušanje. Igra vam skupina Fairport Convention!
I.del koncerta
1.Claudy Banks (Trad./Arr. by Fairport Convention) album “The Five Seasons”
2.Slipjigs and Reels (Steve Tilston) album “Jewel In The Crown”
3.Dirty Linen (Trad./Arr. by Dave Swarbrick) album “Full House”
4.Crazy Man Michael (Thompson/Swarbrick) album “Liege And Lief”
5.Walk Awhile (Thompson/Swarbrick) album “Full House”
6.The Naked Highwayman (Steve Tilston) album “Jewel In The Crown”
7.Summer In December (Ric Sanders) album “Jewel In The Crown”
8.Jewel In The Crown (Julie Matthews) album “Jewel In The Crown”
II.del koncerta
1.John Gaudie (Chris Leslie) album “Who Knows Where The Time Goes?”
2.Sailing Boat (Anna Ryder) album “Who Knows Where The Time Goes?”
3.The Wishfulness Waltz (Alan Franks) album “Who Knows Where The Time Goes?”
4.Dangerous (Kristina Olsen) album “Who Knows Where The Time Goes?”
5.Jigs (Trad./Arr. by Fairport Convention) ni z albuma???
6.The Bowman’s Retreat (Ric Sanders) album “Who Knows Where The Time Goes?”
7.Matty Groves (Trad./arr. by Fairport Convention) album “Liege And Lief”
encore Who Knows Where The Time Goes? (Sandy Denny) album “Unhalfbricking”
V sobotnem glasbenem večeru, ki ga ureja Jane Weber, smo gostili Milana Kamnika in njegove koroške glasbenike. Z našimi mikrofoni smo šli v Kotlje, od koder smo naposredno prenašali koncert ob glasbenem abrahamu koroškega poeta, ki je torej že pol stoletja navzoč na glasbenem prizorišču. Večer je povezoval Gregor Podričnik. Želimo vam prijetno poslušanje. Zvezda večera je Milan Kamnik.
Pisec pesmi je na ameriškem glasbenem prizorišču zelo cenjena osebnost. Če se je katera izmed njegovih pesmi uvrstila visoko na lestvici, namreč obstaja velika verjetnost, da bo vse življenje redno dobival nezanemarljive vsote od avtorskih pravic; tudi če ni ne vem kako uspešen glasbenik, ga bodo poslušalci in nadobudni pevci radi poslušali in vedno znova snemali njegove skladbe. Townes Van Zandt svojih pesmi sicer ni prodajal na razprodajah; največ je verjetno zaslužil s pesmijo Pancho And Lefty, saj sta jo Merle Haggard in Willie Nelson ponesla na prvo mesto lestvice kantrija, se je pa vseeno zavedal, da od njih lahko preživi. Natančneje, zavedal se je, da mora preživeti njegova družina, zato je nad denarjem od avtorskih pravic bedela žena Jeanene, sam pa se je pravzaprav preživljal z najbolj krvavim delom, kar jih pozna neusmiljena glasbena industrija: s koncerti doma v ZDA in v tujini. Predvsem v Evropi je imel zvesto občinstvo, ki je prišlo tudi na koncert v ljubljanskem klubu K4. Posebno zadnja leta svojega življenja je Townes Van Zandt veliko nastopal in eno takih potovanj ga je je leta 1994 pripeljalo tudi v naše kraje. Townesovi trije glavni vzorniki so bili Hank Williams, Lightnin' Hopkins in Bob Dylan, je pa sam vplival na številne glasbenike; pri nas je njegove pesmi snemal Luka Gluvič, prevajal Matej Krajnc, med pomembnimi poslušalci in izvajalci Van Zandtove glasbe pa je tudi Američan Chris Eckman, ki živi v Sloveniji in ga po svetu poznajo kot vodjo skupine The Walkabouts. Minilo je 30 let od Van Zandtovega koncerta edinega v Sloveniji in zdaj ga boste prvič v celoti slišali na Prvem. Želimo vam prijetno poslušanje.
Leta 1961 rojenega Lobija umeščajo med najboljše mlajše malijske glasbenike. Prvi album “Bambara Blues” (Traore pripada bambarskemu ljudstvu) je objavil leta 1991, sledila sta “Bamako” (1994) in “Segati” (1996), pri katerem je bil glasbeni direktor in soigralec v nekaj skladbah starosta malijskega bluza Ali Farka Toure, ki je rad poslušal Američana Johna Leeja Hookerja. Februarja leta 1999 je pri francoski založbi Cobalt izšla Lobijeva četrta plošča “Duga”, ki jo je posnel v Tourejevem studiu, na njej pa ob številnih glasbenikih igra tudi francoski orgličar Vincent Bucher. Traore je z njim sodeloval od leta 1996, ko se je francoski glasbenik na nekem koncertu odzval njegovemu povabilu, da se mu na odru pridruži v skupnem igranju (t. i. jam sessionu). To je koncert za glasbene sladokusce in tiste, ki bi to radi postali.
V sobotnem koncertu nastopa malijska zvezdnica Rokia Traoré . Njen koncert smo posneli na Festivalu Druga godba, na trak pa ga je prenesel naš pred nekaj dnevi umrli zvokovni mojster in tudi v blues zagledani kitarist, avtor in pevec Zoran Crnkovič, ki mu posvečamo naše nocojšnje glasbeno druženje na Prvem. Zoran Crnkovič je za oddaje, ki jih za Radio Slovenija že 31 let pripravlja Jane Weber, posnel več deset koncertov v glavnem bluesa, bluegrassa in afriške glasbe.
Neposredni prenos koncerta Jumbo Big Banda iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
Neveljaven email naslov