Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Claudia Durastanti velja za eno najbolj prodornih italijanskih pisateljic, ki v svoja dela vnaša veliko avtobiografskih elementov. Svetovno znana avtorica vstopa v slovenski prostor z romanom Tujka, ki je v prevodu Vere Troha izšel pri založbi Beletrina. O romanu, ki skozi prvoosebno izpoved, tematizira različne determinacije kot so odraščanje z gluhimi, deprivilegiranimi starši, migracije, tujstvo in možnost emancipacije in ki bo premierno predstavljen na letošnjem festivalu Fabula, bo spregovorila Katja Šifković. Pred mikrofon jo je povabila Martina Tita Mayer.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
V tem stoletju menda ni izšlo prav veliko slovenskih romanov, za katere bi lahko rekli, da so dosegli kulten status, da so torej presegli polje čiste literature in postali kulturni fenomen. No, tako delo so zagotovo Čefurji raus! iz leta 2008. Humorno-trpka knjiga, ki v nenavadno živem, vsakdanje-pogovornem, v naši prozi dotlej še nikoli videnem jeziku pripoveduje zgodbo o najstniku Marku Đorđiću, nadobudnem košarkarju z ljubljanskih Fužin in pripadniku druge generacije priseljencev z območja bivše Jugoslavije, ki se nikakor ne znajde v labirintu socialno-ekonomskih in kulturno-identitetnih protislovij, je pač očarala na desettisoče bralk in bralcev, celo tistih priložnostnih, svojega avtorja, Gorana Vojnovića, pa katapultirala med nesporne zvezde sodobne slovenske književnosti. Čefurji raus! se nepozabno končajo z Markovim prislinim odhodom v Bosno za nedoločen čas in številni bralke in bralci smo se takrat bolj ali manj zaskrbljeno spraševali, kako neki se bo tam zasukalo Markovo življenje. No, celovit odgovor na to vprašanje ponuja Vojnovićev najnovejši, četrti roman, Đorđić se vrača, ki je pred nekaj tedni izšel pri založbi Beletrina, delnega pa tokratno Sobotno branje, ko smo pred mikrofonom gostili prav Gorana Vojnovića. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Mladi danes odraščajo z internetom, digitalnimi napravami in različnimi aplikacijami, kjer se družijo in zabavajo, igrajo računalniške igre, objavljajo svoje vsebine, iščejo informacije, berejo knjige in spremljajo novice, v minulem letu pa tudi obiskujejo pouk in predavanja. Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica znanstvene monografije Mladost na zaslonu, v kateri opozarja na stereotipe in jih presega. Knjiga je prvo celovito delo v Sloveniji, ki mlade, medijsko-komunikacijske tehnologije in širše družbeno-kulturne spremembe proučuje integrativno, zato je predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Med slovenskimi prevodi novejših ruskih romanov, ki so v zadnjem času prišli na naše knjižne police, je nenavadno veliko futurističnih antiutopij. Taka je bila, na primer, Moskva 2042 Vladimirja Vojnoviča, tak je bil Mjausk Tatjane Tolstoj, tak je bil Metro 2033 Dmitrija Gluhovskega, no, prav tak pa je tudi Opričnikov dan enega najbolj razvpitih, kontroverznih pisateljev sodobne Rusije, Vladimirja Sorokina, ki je v izvirniku izšel leta 2006, v slovenskem prevodu pa je luč sveta ugledal pred nedavnim pod okriljem založbe Beletrina. Kakšna je torej prihodnost, ki nam jo tu slika Sorokin, in kaj lahko iz njegovega opisa bodočnosti razberemo o naši sedanjosti, smo v pogovoru z Andrejo Kalc, ki je Opričnikov dan prevedla, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tri novele ameriškega klasika Hermana Melvilla, ki so izšle v zbirki Kondor Mladinske knjige, prinašajo tri literarno dovršena in obenem jasno družbenokritična besedila tega predstavnika ameriške renesanse: Bartleby, pisar, Benito Cereno in Billy Budd, mornar. V njih Melville skozi pripoved postopoma razkriva ustroj družbenih sistemov in mehanizme, ki zatirane ohranjajo v njihovem podrejenem položaju. Vedno znova se v teh novelah pokaže, da moč argumenta nima nikakršne teže, če ne prihaja s pozicije moči. In podrejeni se tega dobro zavedajo, zato se v argumentiranja niti ne spuščajo. Najglasnejši protest, ki ga tako slišimo, je Bartlebyjev enigmatični "raje bi, da ne". To je edini odgovor, ki ga pisar Barthleby vedno znova ponudi v odgovor na vsakršno zahtevo, ponudbo ali poskus pokupovanja, s katerim skuša njegov delodajalec odnos do svojega najetega delavca spet spraviti v običajne družbene okvire. A tako pisarjev protest kot odvetnikova reakcija se izkažeta za neuspešna. "Melville zastavlja večna vprašanja o vzrokih družbene neenakosti oziroma o vzrokih, ki onemogočajo spremembe," pravi Darja Marinšek, ki je izboru pripisala spremno besedo. "Vse tri novele, ki so zbrane v tem izboru, se ukvarjajo z nezmožnostjo upora v nekem obstoječem družbenopolitičnem sistemu."
O hoji v ledu je zbirka popotnih dnevniških zapisov enega največjih filmskih režiserjev vseh časov Wernerja Herzoga, ki se je konec novembra leta 1974 peš in brez vsake popotniške opreme odpravil od Münchna do Pariza, na obisk k svoji mentorici in prijateljici Lotte Eisner, ki je hudo bolna ležala na smrtni postelji. Tri tedne trajajoče potovanje po nevihtah in snežnih viharjih je polno divjanja zimske narave, nenavadnih kontaktov s prebivalci nemških in francoskih vasi, vlomov v počitniške hišice, utrujenih nog, divjih živali, pa tudi imaginarnih prizorov, kakršnih smo vajeni že iz filmov tega izrednega filmskega režiserja, znanega po neverjetnih podvigih, kakršen je ročno vlečenje ladje čez goro sredi južnoameriške džungle. Ta naporna pot od Münchna do Pariza, ki jo sam Herzog vidi kot nekakšen »urok«, ki bo poskrbel, da na smrt bolna Lotte Eisner preživi, je posvetilo človekovi volji in njegovi zmožnosti kljubovanja naravi, morda celo kljubovanja smrti sami, s tem pa še en dodatek k že tako obširni mitologiji tega neobičajnega filmskega režiserja. Herzogovo knjižico O hoji v ledu, ki je v prevodu Miriam Drev nedavno izšla pri založbi UMco, je pomagal predstaviti filmski in literarni kritik Simon Popek. Oddajo je pripravila Alja Zore.
»Ko bi ne bil pesnik, bi bil zgodovinar,« je nekoč pripomnil eden največjih pesnikov 20. stoletja, aleksandrijski Grk Konstantin Kavafis. Temu primerno vztrajno piše o Špartancih, ki so pri Termopilah zaman skušali ustaviti Perzijce oziroma Medijce, pa o Aleksandrovih osvajanjih, ki so globalizirala in hibridizirala grško kulturo, ter o državljanski vojni med Oktavijanom in Antonijem, ki ni prinesla smrti le rimski republiki ampak tudi Kleopatri in neodvisnosti Egipta. Vse to se je seveda dogajalo pred dvema tisočletjema in več, a v Kavafisovih veščih rokah ta oddaljena preteklost nenadoma postane naša živa sedanjost, ki razkriva najgloblje resnice o človeku. Resnice, ki lahko bralkam in bralcem – pa čeprav so upovedane v poudarjeno nesentimentalni, stvarni, malodane anekdotični dikciji – navsezadnje strejo srce. Kako Kavafisovi pesmi torej uspe obrisati prah z zgodovine, smo pred svetovnim dnevom poezije preverjali v Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Dragico Fabjan Andritsakos, ki je pod povednim naslovom Zbrane pesmi za založbo KUD Logos neposredno iz izvirnika prevedla Kavafisov celoten pesniški opus. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Obsežen roman Lakota, ki ga je napisal Jamal Ouariachi, katerega večplastnost in vsebinsko ter strukturno, slogovno raznolikost je težko zajeti v nekaj oznak, je poln etičnih dilem in razbijanja konvencij v poenostavljenih različicah sveta, zato zgodba o reševanju lakote v razmerah t.i tretjega sveta in naša podoba, ki se zrcali v njem, kulturi globalnega strahu in zlorab, doživljanja izkrivljene realnosti, zmore pretresti in osupniti.
Zahvaljujoč svoji zadržani, lirično intonirani prozi, v katero vedno znova vdirajo elementi fantastičnega, čarobnega, Haruki Murakami v očeh bralcev z vsega sveta že lep čas velja za prvo ime sodobne japonske proze. Slovenci pri tem nismo nikakršna izjema – kar deset pisateljevih knjig že imamo na voljo v prevodu. Tem se zdaj pridružuje še enajsta, kar sedemsto strani dolg roman Uboj komturja, v katerem med drugim beremo o nacistični priključitvi Avstrije in zloglasnem japonskem masakru kitajskih meščanov Nankinga leta 1937 pa tudi o tradicionalnem japonskem slikarstvu in o klasični zahodni glasbi, na katero namiguje že naslov, ki se pač navezuje na znamenito Mozartovo opero Don Juan. Vse to v kontekstu osnovne zgodbe, ki pripoveduje o težki eksistencialni krizi, v katero zaide neimenovan japonski slikar-portretist po tem, ko ga po šestih letih zakona zapusti žena. Kako se vsi ti raznorodni elementi navsezadnje prepletejo v enovito romaneskno pripoved, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Domna Kavčiča, ki je Uboj komturja neposredno iz izvirnika prevedel za Mladinsko knjigo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Letos mineva 200 let od rojstva enega največjih pisateljev vseh časov Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ob tej priložnosti so v založbi Goga v skupni knjigi izdali prevoda dveh njegovih zgodnjih del, zbirke petih feljtonov, poimenovanih Peterburški letopis, ki vsebuje utrinke pisateljevega doživljanja Peterburga v štiridesetih letih 19. stoletja, in pa povest Bele noči, v kateri se skozi konflikt med bratstvom in ljubeznijo že izrisujejo nekatere ideje, ki so tudi kasneje igrale pomembno vlogo v ustvarjanju tega velikega ruskega pisatelja. V tokratnem Sobotnem branju smo se o teh zgodnjih delih Dostojevskega in njunem mestu v širšem kontekstu njegovega ustvarjanja pogovarjali s prevajalko obeh del Uršo Zabukovec, ki je knjigi z naslovom Peterburški letopis; Bele noči pripisala tudi spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V zadnjih stotih letih, vse odkar je v zadevah ekonomije, politike in množične kulture glas Amerike postal odločilen na svetovnem odru torej, menda ni bilo obdobja, ko bi poročevalci oziroma dopisniki iz Združenih držav ne imeli polnih rok dela. Vseeno pa se zdi, da se je na oni strani velike luže le malokrat zgostilo toliko usodnih dogodkov v tako kratkem času, kakor to velja za zadnjih 18 mesecev. Ta vtis potrjujejo tudi kolumne in eseji, ki jih je za spletišče MMC in za časnik Večer od svojega prihoda v Washington pred približno letom in pol pisal naš ameriški dopisnik, dr. Andrej Stopar, zdaj pa jih, opremljene z dopolnilnimi komentarji pod črto, ki pač razpolagajo z modrostjo, ki jo prinese vnazajšnji pogled, lahko prebiramo še v knjigi Ameriški Rubikon, ki je pred kratkim izšla pri založbi Goga. Kako je torej skozi prizmo pričujočega pisanja videti podoba sodobnih Združenih držav in tamkajšnjih ljudi, smo v pogovoru z Andrejem Stoparjem preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle Dostojevski ali Kafka, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica Tove Jansson. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov. A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu. Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi Poslušalka, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu Nade Grošelj pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike Poslušalke, smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Prvi roman Kurji pastir iz trilogije letošnjega Prešernovega nagrajenca, prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka, slika panoramo z vraževerjem, zakotnostjo in s siromaštvom zaznamovan prostor vaške skupnosti. Še posebej je projekcija usmerjena v raziskovanje plasti intimne družinske zasebnosti. Kurji pastir je prežet z lepoto in z grotesko sanjske mističnosti ter skoraj magičnim realizmom, ugledanim skozi očala, ki jih je pisatelju nadelo otroštvo…
Profesorica dr. Renata Salecl v svoji knjigi z naslovom Strast do nevednosti raziskuje kako se nevednost odraža na različnih področjih sodobnega življenja. Zakaj si tako radi zatiskamo oči, kakšna je vloga nevednosti v intimnih odnosih, kakšne koristi ima družba zaradi ignoriranja znanja? Kako se spreminja koncept vedenja in kakšen je odnos neo-liberalistične družbe do znanja strokovnjakov ter do znanja nasploh? O knjigi, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga smo se pogovarjali z avtorico, dr. Renato Salecl.
Ko je László Krasznahorkai leta 2014 prejel nagrado Vilenica, so se mnogi čudili, saj pisatelj dotlej sploh še ni bil preveden v slovenščino. No, zdaj, ko je pred nami drugi prevod iz Krasznahorkaijevega razmeroma obsežnega opsua – gre za kratkoprozno zbirko Svet gre naprej, ki je izšla pri založbi Beletrina –, je jasno, da se organizatorji vileniškega festivala pred sedmimi leti nikakor niso motili: madžarski književnik je po vsem sodeč res eden največjih živečih pisateljev. In to ne le v srednji Evropi, ampak najbrž kar na svetu. Kaj takega trditi, je sicer vselej tvegano, a tudi na Prvem programu Radia Slovenija menimo, da se ne motimo, presežne odlike Krasznahorkaijeve pisave pa smo v pogovoru s prevajalko Marjanco Mihelič predstavljali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V delu Vojna nima ženskega obraza Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič skozi množico dokumentarnih pričevanj pred nami zariše podobo druge svetovne vojne, o kakršni ji je pripovedovalo več sto žensk, ki so se v tem pomembnem zgodovinskem trenutku pridružile milijonu svojih sorojakinj in vstopile v sovjetsko vojsko. Tam so opravljale najrazličnejše zadolžitve, od oskrbovanja ranjencev, kuhanja in pranja, pa do čisto pravih bojnih nalog v artileriji, pehoti in celo letalstvu. Knjiga s tem seveda daje glas predvsem udeleženkam vojne samim, vendar pa te izjemno iskrene in pretresljive izpovedi ves čas dopolnjujejo tudi razmišljanja avtorice, ki opisuje svoj način zbiranja teh pričevanj, svoje vtise ob pogovorih, razmisleke o ljudeh, ki so doživeli grozote tistega časa, k vsemu temu pa dodaja še spraševanje o naravi spominjanja in človeka nasploh. Pri predstavitvi dela, ki je nedavno izšlo pri založbi Goga, nam bo pomagal predavatelj na katedri za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete dr. Blaž Podlesnik. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Jure Apih je prvo ime slovenskega oglaševalstva. Njegova biografija beleži veliko vizionarskih odločitev, dejanj in nagrad. Že v 70tih letih je zasnoval in vodil prvo pravo oglaševalsko agencijo v Sloveniji, Studio Marketing Delo, ki je hitro postala najbolj uspešna jugoslovanska agencija. Bil je član oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, vodil je veliko uspelih marketinških akcij, zasnoval in soustanovil je Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. A Jure Apih ni znan le iz oglaševalskega sveta. Je publicist in kolumnist. Bil je predsednik uprave Dela, konec 70tih pa je bil tudi glavni in odgovorni urednik politično-informativnega tednika Teleks. In prav zadnje je tisto, kar opisuje v svoji nedavno izdani knjigi Predigra.
Le kakšen naj bo biografski roman velikega virtuoza igralske transformacije, če ne polnokrven kot on sam? Polnokrvno in s pretanjenim občutkom za igralčevo senzibilnost in človečnost, pa se je njegovih številnih spominov in življenjskih ter poklicnih prigod lotila Petra Pogorevc, nekdanja novinarka pa tudi kritičarka, prevajalka, publicistka in dramaturginja v Mestnem gledališču ljubljanskem. S Petro Pogorevc se je o približevanju igralski ikoni in zapisovanju njegovega življenja na papir pogovarjala Liana Buršič. V oddaji bodo predvajani tudi odlomki iz romana, v interpretaciji napovedovalca Aleksandra Golje.
Ves svet je v pandemiji in z njim tudi literarni svet Tadeja Goloba, ki se v svojem četrtem nadaljevanju z višjim inšpektorjem Tarasom Birso sprašuje, ali je novi koronavirus ustvaril tudi serijskega morilca. Po različnih krajih Slovenije se na točno določen dan v tednu zgodijo umori, na videz med seboj nepovezani. Znana ekipa s Policijske uprave Ljubljana – tokrat kot nekakšni podizvajalci GPU – Taras, Tina, Brajc in Osterc – se podajo v tekmo s časom po manjših in večjih krajih. Najnovejšo knjigo Tadeja Goloba Virus v Sobotnem branju na Prvem predstavlja Tina Lamovšek. Zaradi morebitnih kvarnikov oddajo poslušajte po branju.
Neveljaven email naslov