Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sobotnem branju bomo dnevu primerno prelistali knjigo o eni najvidnejših osebnosti v zgodovini Slovenije Francetu Bučarju. Njen avtor Ali Žerdin prav od obdobja osamosvajanja pozorno spremlja, analizira in komentira notranjepolitično dogajanje, v središču katerega je bil tudi letos preminuli Bučar. Kot pravi dolgoletni novinar in urednik, je knjigo napisal z gledišča prvega opisa in interpretacije zgodovinskega dogajanja. Ne gre za znanstveno študijo o zgodovinski vlogi profesorja Bučarja, ne za razvoj njegovih znanstvenih dognanj.
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
V Sobotnem branju bomo dnevu primerno prelistali knjigo o eni najvidnejših osebnosti v zgodovini Slovenije Francetu Bučarju. Njen avtor Ali Žerdin prav od obdobja osamosvajanja pozorno spremlja, analizira in komentira notranjepolitično dogajanje, v središču katerega je bil tudi letos preminuli Bučar. Kot pravi dolgoletni novinar in urednik, je knjigo napisal z gledišča prvega opisa in interpretacije zgodovinskega dogajanja. Ne gre za znanstveno študijo o zgodovinski vlogi profesorja Bučarja, ne za razvoj njegovih znanstvenih dognanj.
Ponatisi starejših slovenskih romanov so razmeroma redke ptice na slovenskem literarnem obnebju. In vendar so pri založbi Beletrina v zadnjih petih letih ponovno izdali kar tri romane Lojzeta Kovačiča – najprej Kristalni čas z začetka devetdesetih, nato Prišleke iz sredine osemdesetih, prav pred kratkim pa še Pet fragmentov, ki so sicer prvikrat ugledali luč sveta pred natanko štirimi desetletji, l. 1981. Kako si razložiti ta interes za prozo Lojzeta Kovačiča? – Literarni zgodovinar dr. Matevž Kos, ki je novi izdaji Petih fragmentov pripisal spremno besedo, pravi, da preprosto zato, ker se tako med poklicnimi kakor ljubiteljskimi bralkami in bralci vse bolj širi oziroma utrjuje prepričanje, da je Kovačič pravzaprav največji, najboljši pisatelj slovenskega 20. stoletja. Toda: s čim je Kovačič prepričal zahtevno publiko? Katere so ključne poteze oziroma odlike njegovega pisanja? In kakšno mesto v pisateljevm opusu zaseda Pet fragmentov? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kosa. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Jacek Dukaj je na Poljskem, kjer ima znanstveno fantastični žanr po zaslugi legendarnega Stanisława Lema dolgo in bogato tradicijo, danes kar najbolj cenjen in priljubljen avtor. V deželi nevernikov prinaša osem njegovih novel, ki jih nedvomno odlikuje domiselnost pri ustvarjanju prostorsko, časovno ali kako drugače oddaljenih svetov, a vendarle v njih avtor osrednjo pozornost namenja človeku, njegovemu samorazumevanju ter odnosu do sveta in do transcendence. »Ti alternativni svetovi so naslikani res prepričljivo, s pomočjo velikega vedenja o fiziki, znanosti in futurologiji, tako da je ta plat izjemno močna. Res pa je, da je to, kar daje presežno vrednost Dukajevi znanstveni fantastiki, filozofska osvetlitev in osmislitev njegovih zgodb,« poudarja prevajalka Jana Unuk.
Deborah Levy je angleška pisateljica, dramatičarka in pesnica, ki jo predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Prebirali bomo namreč prvi del njene žive avtobiografije, v katerem se kot odgovor na esej Georgea Orwella Zakaj pišem prek svojega otroštva, odraščanja v Jožnoafriški republiki v času apartheida, zaprtja očeta, ločitve staršev, pisateljske blokade, ženskosti in materinstva ukvarja z vprašanjem, zakaj piše sama. Avtobiografska trilogija se je uvrstila na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Nebesna telesa so večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. Ob treh sestrah, ki so v ospredju romana, spoznavamo njihove družine, kraj in svet, ki jim pripadajo. Nebesna telesa so čustvena, zgodovinska, geografska in politična študija mikrookolja, ki razpira panoramsko sliko širše družbe. Poleg mozaičnega in skoraj pesniškega slikanja vsakdanjega življenja, delo pritegne tudi zaradi kraja dogajanje, o katerem ne vemo veliko. Oman, monarhija na jugovzhodu Arabskega polotoka, se je v zadnjega pol stoletja izjemno spremenil. O tem priča tudi podatek, da so leta 1970 z zakonom prepovedali suženjstvo. Roman Džohe Alharti je izšel v zbirki Žepna Beletrina v okvira Festivala literature sveta Fabula. Roman je prevedla Barbara Skubic, z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
"Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš." Tako začne svojo drugo knjigo Kaj hoče ženska? (s prvo - Magija za realiste - je bila finalistka za Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo) dramaturginja in ena najbolj branih novinark Dela - Irena Štaudohar. Knjiga o življenjskih zgodbah velikih žensk kot so denimo intelektualka Susan Sontag, filozofinja Hannah Arendt, igralka Jeanne Moreau, pisateljica Nora Ephron, etc. je izšla pri založbi UMco, uredila pa jo je Renate Rugelj. V oddaji je odlomek iz knjige interpretirala Mateja Perpar, s Štaudoharjevo pa se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.
Avstrijski pisatelj in od predlani tudi prejemnik Nobelove nagrade za književnost, Peter Handke, že dobrega četrt stoletja razburja svetovno javnost s hudo spornimi, celo sramotnimi stališči o razpadu Jugoslavije in pokolu v Srebrenici. Tako najbrž ni presenetljivo, če so številni bralke in bralci pozabili, da je Handke vendarle eden največjih sodobnih mojstrov nemškega jezika. Prav tako pa se zdi, da so pozabili, da v njegovem opusu najdemo tudi številna dela, ki nočejo biti poudarjeno družbeno-kritična ali angažirana, temveč so, ravno nasprotno, izrazito osebne, izpovedne, samo-preiskujoče, celo samo-obtožujoče narave. Med taka gotovo lahko prištejemo roman Moje leto v Nikogaršnjem zalivu, ki ga je za založbo Beletrina pred nedavnim prevedla dr. Amalija Maček. Tu namreč Handke piše o navzven sicer mirnem, malodane spokojnem, navznoter pa vendarle precej burnem letu, ki ga njegov literarni junak, Gregor Keuschnig, na moč podoben avtorju samemu, preživi v Franciji, v enem izmed predmestij Pariza. Handkejev junak tako pozorno opazuje naravo; zavzeto bere pisma, ki mu jih pošiljajo prijatelji z vsega sveta; poglobljeno razmišlja o literaturi, naravi pisanja in težavnosti naloge napisati ep; vrta vase, secira svoj značaj in išče razloge, zaradi katerih so se mu številna izmed najtesnejših razmerij, predvsem tistih družinskih, razletela na koščke. In kako se vse te teme navsezadnje povežejo v eno samo, sklenjeno, organsko celoto? – Odgovor smo v pogovoru z Amalijo Maček iskali v tokratnem Sobotnem branju, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Podnaslov knjige je Dnevnik gospodinjca, saj ga vsakdanje življenje postavlja v to vlogo. A ker ostaja novinar po razmišljanju, njegova pripoved seže daleč onkraj vsakdanjosti, mogoče celo banalnosti. Dejan pripoveduje zgodbe svojega odraščanja, je pa knjiga tudi zapis časa oziroma dogajanja na prepihu družbenih sprememb, ki so segle v vse pore življenja - tudi na področje medijev, zato v knjigi sledimo zakulisju preobrazbe v svetu časopisov, kot jih je spremljal. ""Vem, kako je bilo, saj sem bil tam," pravi. Pri tem je iskren in prepričljiv. Knjiga Retrovizor je izšla pri založbi Pivec.
Mesto Bohane se nahaja nekje na zahodni irski obali in je povsem izmišljeno. Obdaja ga Velenič in svet onkraj njegovih meja tako rekoč ne obstaja. V zaprtem kozmosu tega mesta se njegovi prebivalci posvečajo predvsem svojim zadevam, ki se vrtijo okoli kriminalnih poslov, boja za oblast, kajenja trave in opija, prostitucije ter kar pogostih in še toliko bolj brutalnih spopadov z noži. Na strelno orožje v romanu ne boste naleteli, pa še na kaj drugega ne. Presenetljivo nemara, kajti roman z naslovom Mesto Bohane irskega pisatelja Kevina Barryja se dogaja v letu 2053, a v njem ni prav nobenih futurističnih elementov. A to je le eno izmed na prvi pogled nelogičnih presenečenj, s katerimi postreže avtor. "Zelo uživam v tem, da poskušam spodkopati bralčeva pričakovanja. Bralec bere knjigo in misli, da je to ena vrsta knjige, jaz pa mu skušam spodmakniti tla pod nogami, da bo pomislil: Ne, to ni to," je na festivalu Mesto knjige 2021 (na daljavo) povedal Kevin Barry. Kar takoj spodkoplje tudi naša jezikovna pričakovanja. Za potrebe svojega romanesknega prvenca je izumil svojevrstno verzijo zahodno irskega govora, ki ga je prevajalka Alenka Jovanovski prestavila v celjsko regionalno govorico. "Zelo nerutiniran jezik je to in prvega pol leta sem iskala način, kako to sploh preliti, pravzaprav sem morala izumit jezik," izpostavi prevajalka. Živ in kljub nenavadni govorici zelo berljiv prevod romana Mesto Bohane je izšel pri KUD Police Dubove.
Tokrat vam predstavljamo knjigo ene najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenke Drakulič – Dora in Minotaver, ki je izšla letos pri založbi Beletrina v prevodu Mateje Komel Snoj, opisuje pa turbulentno razmerje priznane fotografinje in ene najbolj izstopajočih figur pariške avantgarde Dore Maar z enim največjih slikarskih genijev Pablom Picassom. O vsebini knjige se je Liana Buršič se pogovarjala z avtorico, Slavenko Drakulić
Načini, kako organiziramo svoje družbe in gospodarstva, se skozi čas seveda preoblikujejo in povsem naravno je, da se ljudje, vsaj odkar smo nekoliko bolj množično vključeni v širše politično dogajanje, sprašujemo o tem, v kakšnih družbah bi želeli živeti in kako je trenutne družbene ureditve mogoče izboljšati. In vendar se kljub temu vedno znova dogaja, da že vzpostavljeni ekonomski in politični sistemi sami sebe predstavljajo kot nespremenljive, v nekaterih zgodovinskih trenutkih pa celo izrazito zatirajo kakršen koli razmislek o alternativnih družbenih ureditvah. Eno takih obdobij je bila gotovo hladna vojna, v kateri so tudi na Zahodu, posebej v Združenih državah, zaradi domnevno komunističnih nazorov odpustili celo množico profesorjev, ekonomistov in javnih intelektualcev, med njimi tudi mnoge, ki so bili vse prej kot radikalni levičarji in so še nekaj let pred tem v administraciji vse do danes najbolj priljubljenega ameriškega predsednika Franklina Roosevelta v resnici pomagali postaviti na noge gospodarstvo Združenih držav po veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja. No, prav to ne preveč bleščeče obdobje ameriške zgodovine odseva iz nekaj kratkih esejev Alberta Einsteina, ki so jih kot pamflet pod naslovom Za socializem in svobodo mišljenja v prevodu Tadeja Turnška nedavno izdali pri založbi ZRC Sazu in v katerih se veliki fizik odločno postavi v bran pravici do svobode govora, vključno s pravico do razpravljanja o socializmu kot v tistem času najpomembnejši in najbolj preganjani ideji o drugačni družbeni ureditvi. O izbranih besedilih in nekaterih vprašanjih, ki jih odpirajo, smo se za tokratno Sobotno branje pogovarjali z enim od urednikov pamfleta, sociologom in publicistom dr. Tomažem Mastnakom, ki je izdaji pripisal tudi spremno besedo.
V primerjavi s prvim delom trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj trupla tokrat padajo v Sloveniji. Dogajanje je avtorica ter novinarka in dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja Mojca Širok iz svoje prve knjige Pogodba v drugem delu z naslovom Evidenca iz Italije preselila na domača tla. Napet kriminalni roman, ki ga v tokratnem Sobotnem branju predstavlja Tina Lamovšek, je kot nalašč za prijetno in sproščeno branje v tem poletnem času. Obljubimo, da ne izdamo nobenih kvartnikov!
Patrick Melrose, naslovni junak knjižne pentologije angleškega prozaista Edwarda St Aubyna, je avtorjev alter ego, ki nudi razkrivajoč vpogled v resnične patologije najvišje angleške aristokracije. Kot plod raziskovanja odnosov "od blizu" in razmer znotraj te, od običajnih ljudi izolirane družbe, poišče tudi razloge za globoke osebne travme, ki jih doživlja kot sicer priviligiran in izobražen posameznik, dolgotrajen odvisnik od drog in alkohola… Kljub številnim zlorabam in demonom, ki ga preganjajo od otroštva, išče lastne poti iz kaotičnega in toksičnega okolja, zaznamovanega z nečlovečnostjo, izdajstvi in nezaupanjem … Cikel sestavlja sicer pet romanov, ki bodo v slovenščini izšli v dveh delih, prvi, ki zajema tri romane ali poglavja iz življenja pisatelja in hrati knjižnega protagonista, je mojstrsko prevedel Uroš Kalčič.
Koliko umetniške globine pa sploh smemo pričakovati od zgodbe, ki je dolga vsega tri strani ali celo še bistveno manj? Če je pripoved tako kratka – kaj neki se v njej sploh lahko zgodi? In če v zgodbi ni prostora za razvoj napetega zapleta ali natančno portretiranje nenavadnega, zanimivega ali izstopajočega junaka – čemu bi tako besedilo sploh hoteli brati? Tovrstna vprašanja se najbrž postavljajo bralkam in bralcem, ki v roke jemljejo še svežo, razmeroma obsežno antologijo najkrajše slovenske pripovedi Na balkon visoke hiše, ki jo je za Mladinsko knjigo, za legendarno knjižno edicijo Kondor pripravila literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič. Odgovor na te dileme pa smo v pogovoru z antologistko iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Veliko je možnih načinov za poljudno pripoved o nenavadnih pojavih v našem vesolju in njegovih presenetljivih značilnostih. Ameriška kozmologinja Katie Mack si za izhodišče svoje zgodbe vzame pet zelo različnih, a vendarle možnih scenarijev o tem, kakšen bi utegnil biti njegov konec. Glede na to, kar danes vemo, je namreč odprtih več poti, po katerih bi se nadaljnja usoda vesolja lahko razpletla. »Izhodišče je zelo dobro, kajti to, kako se bo vesolje razvijalo v prihodnosti, je povezno s tem, kako je nastalo, kakšno je sedaj, in z našimi napori, da bi to uganko razvozlali,« pravi astrofizičarka Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici. »Res ji dobro uspe, da ustvari barvito sliko, razumljivo, preprosto, a še vedno strokovno točno.« »Knjiga mi je zelo všeč. Tudi kot strokovnjakinja moram priznati, da sem se kar nekaj naučila iz te knjige,« pravi astrofizičarka Maruša Bradač, predavateljica na Kalifornijski univerzi v Davisu. Foto: Prvi
Svetlana Slapšak je kritičarka, znanstvenica, antropologinja, doktorica antičnih študij, ki poleg 50 knjig, več kot 400 znanstvenih študij in 1000 esejev piše tudi leposlovje. Njen tretji roman Šola za delikatne ljubimce, ki je v prevodu Sete Knop izšel pri založbi Goga, predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Z Odlašanjem. Parezijo, sicer že četrtim njegovim delom, ki ga imamo na voljo v slovenščini, se na police naših knjižnic in knjigarn vrača Andrej Nikolaidis, prvi zvezdnik pa tudi enfant terrible sodobne črnogorske proze. Za nenavadnim naslovom se skriva precej nenavaden tekst. Gre za knjigo, ki se v pomembni meri bere kot avtobiografsko intonirana, esejistična meditacija o naravi književnega ustvarjanja in družbenih nalogah literature v sodobnem svetu. Gre za knjigo, ki se sprašuje, zakaj naj bi pisatelj tvegal in se izpostavljal javnemu pogromu, zakaj naj bi s pisanjem izzival otopelo družbo, ko pa literatura vendarle ne more, pa če je še tako ostro, brezkompromisno izpisana, v polnosti izreči resnice o krvavi polpreteklosti post-jugoslovanskega prostora? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Dijano Matković, ki je Odlašanje. Parezijo za založbo Sanje prevedla v slovenski jezik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
O najnovejši (pa tudi najbolj obsežni in eruditski do sedaj) knjigi filmskega kritika, publicista in avtorja skoraj devetdesetih knjig - Marcela Štefančiča jr. – Če umrem, preden se zbudim, je njegov urednik pri založbi UMco - Samo Rugelj rekel, da jo lahko prebiramo vse življenje. Filozof Slavoj Žižek pa je dodal, da ne gre le za enciklopedičen opis filmov noir, ki je strokovno podkovan, ampka tudi neubranljivo berljiv. O tej klasiki filmske teorije in družbene analize, o zgodbah filmov noir, ki so bile vedno lucidne, inteligentne in, ki jih je treba povedati do konca, se je Liana Buršič pogovarjala z avtorjem.
V zbirki z naslovom O ljubezni, batinah in revoluciji, avtorica Nora Verde, obravnava aktualno družbeno problematiko, revščino, prekariat, izključenost, aktivizem. Kot so zapisali pri založbi Goga, kjer je knjiga pred kratkim izšla, so zgodbe izpisane s pozicije tistih, ki se upirajo samoumevnosti patriarhalnega nasilja in družbeni preobčutljivosti. O knjigi se bomo pogovarjali s prevajalko Suzano Tratnik.
Beograd ima dolgo, bogato in zavito zgodovino. Med drugim so jo pisali Kelti in Rimljani, Huni in Bizantinci, Slovani in Turki, Madžari in Avstrijci. V 20. stoletju smo jo po svoje seveda pomagali ustvarjati tudi Slovenci. No, v romanu Naslov pa jo na literarno dovršen način pripoveduje in o njej poglobljeno premišljuje eden najpomembnejših sodobnih srbskih pisateljev, predlani tudi vileniški nagrajenec, Dragan Velikić. Kako se je belemu mestu ob sotočju Save in Donave nemili zgodovini navkljub tolikokrat uspelo, kakor feniksu, preroditi iz pepela in ali se mu bo ta podvig posrečil tudi v sedanjosti, nad katero še vedno leži senca katastrofalnih Miloševićevih politik, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Đurđo Strsoglavec, ki je Naslov prevedla za Cankarjevo založbo, sicer pa na ljubljanski Filozofski fakulteti predava hrvaško in srbsko književnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov