Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sobotnem branju bomo dnevu primerno prelistali knjigo o eni najvidnejših osebnosti v zgodovini Slovenije Francetu Bučarju. Njen avtor Ali Žerdin prav od obdobja osamosvajanja pozorno spremlja, analizira in komentira notranjepolitično dogajanje, v središču katerega je bil tudi letos preminuli Bučar. Kot pravi dolgoletni novinar in urednik, je knjigo napisal z gledišča prvega opisa in interpretacije zgodovinskega dogajanja. Ne gre za znanstveno študijo o zgodovinski vlogi profesorja Bučarja, ne za razvoj njegovih znanstvenih dognanj.
829 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
V Sobotnem branju bomo dnevu primerno prelistali knjigo o eni najvidnejših osebnosti v zgodovini Slovenije Francetu Bučarju. Njen avtor Ali Žerdin prav od obdobja osamosvajanja pozorno spremlja, analizira in komentira notranjepolitično dogajanje, v središču katerega je bil tudi letos preminuli Bučar. Kot pravi dolgoletni novinar in urednik, je knjigo napisal z gledišča prvega opisa in interpretacije zgodovinskega dogajanja. Ne gre za znanstveno študijo o zgodovinski vlogi profesorja Bučarja, ne za razvoj njegovih znanstvenih dognanj.
Knjiga Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano je lahko na prvi pogled le zgodba o sirskem založniku in pesniku Mohamadu Al Munemu, ki po begunski poti pride v Slovenijo, tu zaprosi za azil in na koncu tudi prejme pozitivno odločbo Ministrstva za notranje zadeve o priznanju statusa mednarodne zaščite. V resnici je zgodba večplastna, dotika se aktualnih družbenopolitičnih vprašanj in begunske politike, je zgodovinski prerez palestinskega vprašanja, razlaga kompleksnost sirske vojne, predstavlja moderno arabsko književnost. Potiho in subtilno pa je to tudi zgodba o preobrazbi novinarja Andraža Rožmana v pisatelja.
Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.
Motivne niti, ki jih je pisateljica Margaret Atwood pred desetletji razvila v odmevni in kultni Deklini zgodbi, se razpletajo tudi v lani izdanih Testamentih, v knjigi, v kateri se prepletajo dokumenti treh pričevanj o sistemskem zasužnjevanju in zatiranju žensk v zlovešče dekadentni, predvsem pa propadajoči gileadski diktaturi. Za roman, ki sodi v t. i. spekulativno distopično feministično literaturo, je Atwoodova lani prejela britansko literarno nagrado booker. Delo, v katerem pripovedovalka prejšnje zgodbe nima več pomembne vloge, je prevedel Uroš Kalčič.
Zbirka kratkih zgodb z naslovom Dobra družba, ki je lani jeseni izšla pri založbi LUD Literatura, prinaša 21 zgodb o ljudeh, ki se vozijo s prevozi oziroma za prevoz uporabljajo spletno platformo prevozi.org. Pred mikrofon smo povabili avtorico Ano Svetel.
Po izjemnem mednarodnemu uspehu prvenca Bog majhnih stvari, za katerega je leta 1997 prejela nagrado Booker, se je indijska pisateljica Arundhati Roy iz literarnega sveta umaknila. Vztrajno je zavračala bogate ponudbe za morebitni naslednji roman in se raje povečala družbenim vprašanjem in političnemu aktivizmu. Dvajset let kasneje se je k literaturi vrnila z romanom Ministrstvo za najvišjo srečo, a izkušnje teh dveh desetletij so v romanu močno prisotne. V romanu namreč besedo dobijo številni, ki bi jih zgodba o uspehu sodobne Indije najraje izpustila. Ministrstvo za najvišjo srečo se začne, konča in dobršen del tudi odvija na pokopališču. Nagrobnik je tudi na naslovnici romana, tako v izvirniku kot v slovenskem prevodu. A če je pokopališče na začetku romana samo pokopališče in torej kraj propada ter tudi životarjenja obrobnežev, se skozi roman spremeni v gostišče z imenom Džanat oziroma Raj, kot je v pogovoru v oddaji Sobotno branje izpostavila prevajalka romana Vesna Velkavrh Bukilica. Gre za prostor sobivanja ljudi iz najrazličnejših okolij in tako tudi neke vrste prostor upanja, ki ga sicer Ministrstvo za najvišjo srečo ne zagotavlja v obilju. Še posebej ne v drugem delu, ki se odvija v Kašmirju, paradigmtskem kraju neskončnih vojn in zločinov. Vendar v romanu ne manjka tudi humorja, resda pogosto črnega, obenem pa ponuja vpogled v najrazličnejše vidike skorajda neskončne heterogenosti indijskih zgodb, izkušenj, zgodovin.
Avtobiografija Trajna evidenca, ki jo je napisal žvižgač Edward Snowden, v prevodu Jureta Šešeta je izšla pri založbi Učila, razkriva srhljivo resničnost sodobnega časa. Živimo v globalni družbi množičnega nadzora, ki so ga omogočile informacijske tehnologije. Publicist Lenart J. Kučić: »Pred nami je odločitev, ali nam bodo še naprej prisluškovali le Američani, ali bodo to počeli še Kitajci.«
V tokratnem Sobotnem branju smo predstavili enega izmed romanov – gre za Kompas francoskega pisatelja Mathiasa Enarda –, katerih prevod je Suzani Koncut letos prinesel nagrado Prešernovega sklada. Kako je mojstrska prevajalka v slovenščino prelila zgodbo o dunajskem etno-muzikologu srednjih let, ki se, nespečen in hudo bolan, bori s spomini, ljubezenskimi razočaranji in zapletenimi odnosi med Evropo in Orientom, smo v pogovoru z dr. Primožem Vitezom, romanistom, predavateljem na francistiki ljubljanske Filozofske fakultete ter piscem strokovne utemeljitve k nagradi za Suzano Koncut, preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Med vsemi knjigami, ki so lani ugledale luč sveta pri nas, je najbrž največ prahu dvignila Luciferka, avtobiografija Svetlane Makarovič, ki jo je velika umetnica napisala skupaj z novinarjem Matejem Šurcem in svojim mačkom Kotikom. A če se je pretežni del javnosti ubadal s povsem zunajliterarnimi okoliščinami, ki so pospremile izid Luciferke – s prepirom med Svetlano Makarovič in založbo Beletrina torej –, se je le malokdo posvetil tistemu, kar je v knjigi dejansko zapisanega. In še manj je bilo najbrž takih, ki so se spraševali, s kakšnimi narativnimi in stilističnimi prijemi sta se pisca lotila svojega dela. Ta manko smo skušali nadoknaditi v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo se v pogovoru z literarnim kritikom Matejem Bogatajem spraševali, kaj pravzaprav vemo o Svetlani Makarovič zdaj, česar nismo vedeli prej, in koliko estetskega užitka nam Luciferka ob branju ponuja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Britanski pisatelj, scenarist in komik Adam Kay pove z iskrico v očeh, da je porodništvo najboljša zdravniška specializacija. Hudomušno razloži, da je to edino področje v medicini, kjer se število pacientov ne zmanjša, ampak najmanj podvoji. Kay, ki je svojo službeno pot začel kot mladi zdravnik pripravnik in kasneje kot specialist v britanskih bolnišnicah, je svoj zdravniški vsakdan beležil v obliki dnevniških zapisov. Ti so v slovenščini izšli v knjigi z naslovom »Tole bo bolelo«, ki jo je izdala Mladinska knjiga, prevedla pa Barbara Krevel, tudi sama zdravnica. Delo, ki odstira zabaven, vendar mestoma tudi ganljiv in žalosten vpogled v vsakdanje dogajanje na ginekoloških in porodnih oddelkih javnih britanskih bolnišnic, bosta v oddaji Sobotno branje predstavila Barbara Krevel in Iztok Konc. Foto: Iztok Konc
Na posebnem praznovanju pomladi, ki ga za krog znancev, sosedov in prijateljev priiredi šestdesetletna pripovedovalka zgodbe, se v razgretem ozračju pripravlja kriminalno dejanje. Pisateljica, ki se poglablja v ambivaletno naravo človeških odnosov, pokaže na razsežnost dvoličnosti in nenadno sočutja, kjer ga nihče ne pričakuje, niti od sebe.
Čeprav ima biografske filme Hollywood zelo rad, jih vendarle ne snema kar o vsakem pisatelju. O Davidu Fosterju Wallaceu, čudežnem dečku ameriške proze s konca 20. oziroma začetka 21. stoletja, ga je. Leta 2015 smo si tako lahko ogledali dramo Konec turneje. Kaj je torej takega na Wallaceu, da je prepričal ne le literarne sladokusce, ampak tudi morda najzahtevnejšo, najbolj izbirčno in muhasto publiko na svetu – hollywoodske producente? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo listali po knjigi To je voda in drugi eseji, izboru iz Wallaceovega esejističnega pisanja, ki ga je za LUD Literatura pripravil naš tokratni gost Jernej Županič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pa smo jo dočakali. V prevodu Anite Jadrič je pri Cankarjevi založbi izšel težko pričakovani četrti, zadnji del neapeljskega cikla Elene Ferrante O izgubljeni deklici. Osupljiva pripoved o življenjskem prijateljstvu med Lilo in Eleno je tako končana. Oddajo Sobotno branje je pripravila Urška Henigman.
Ni gotovo, ali je v vseh letih, kar na Slovenskem knjižnem sejmu podeljujejo nagrado za knjigo leta, kdaj slavilo bolj nenavadno, begajoče, težko opredeljivo in izmuzljivo delo kakor letos, ko je prestižno priznanje pripadlo Vinjetam straholjubca, pod katere se podpisujeta pisateljica in dramaturginja Eva Mahkovic ter ilustratorka in umetnostna zgodovinarka Eva Mlinar. Težko je, na primer, opredeliti že literarno zvrst, s katero imamo tu opravka. Založba, ki za Vinjetami straholjubca stoji, VigeVageKnjige, je, na primer, delo javnosti predstavila kot risoroman, se pravi tisti sodobni hibridni žanr, pri katerem besedila in slike ni mogoče ne ločiti ne enega označiti za absolutno nadrejenega drugemu, saj šele skupaj pripovedujeta zgodbo. Bralkam in bralcem se, nasprotno, ob prvem, še površnem listanju po knjigi kaj lahko zazdi, da je pred nami zbirka le rahlo povezanih, sredobežnih kratkoproznih fragmentov. No, Eva Mahkovic pa je svoja besedila, ki jih zdaj najdemo med platnicami, v enem izmed intervjujev celo označila za groteskno poezijo. Kako torej brati Vinjete straholjubca? – Odgovor smo iskali v pogovoru z avtoricama v tokratnem Sobotnem branju, zadnjem v letu 2019. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nobenega dvoma ni, da imamo ljudje radi zgodbe in da imajo določene zgodbe, določene knjige še prav poseben vpliv. Kot pokaže v knjigi Napisani svet nemški komparativist in filozof, sicer predavatelj primerjalne književnosti na Harvardu, pa lahko literatura tudi povsem neposredno usmerja tok zgodovine. Napisani svet predstavi šestnajst zgodb, ki segajo od najstarejšega literarnega besedila Epa o Gilgamešu, prek ključne vloge, ki jo je imela Iliada pri Aleksandrovem osvajanju sveta, vse do sveta sodobnih prodajnih fenomenov, kot je denimo saga o Harryju Potterju. Naj gre za Šeherezado ali afriški ep Sundžata, za vlogo Benjamina Franklina pri vzponu tiska ali za katero drugo veliko revolucijo v širjenju pisane besede, Napisani svet vedno znova preseneti s kakim nepoznanim, a poljudno predstavljenim koščkom iz bogate zakladnice nenavadnih srečanj med literaturo in zgodovino.
Ko so poljsko pesnico Wisławo Szymborsko nekoč vprašali, zakaj je njen opus tako skromen po obsegu – v dobrih šestih desetletjih ustvarjanja je namreč objavila nekaj manj kot 350 pesmi –, je umetnica nepozabno odgovorila, da pač zato, ker ima doma koš za smeti. A tisto, kar navsezadnje je ugledalo luč sveta, je bilo resnično vrhunsko. To so prepoznali tudi švedski akademiki in Szymborski leta 1996 podelili Nobelovo nagrado za književnost. Da se v Stockholmu takrat niso zmotili, se lahko zdaj prepričamo tudi slovenski bralke in bralci, saj smo v branje dobili Radost pisanja, celoten pesniški opus Wisławe Szymborske. Toda: o čem pesnica pravzaprav piše? H katerim temam in vprašanjem se, nepomirjena, vedno znova vrača? Kakšen je, ne nazadnje, njen slog? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno prevajalko, Jano Unuk. Oddajo je priporavil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Francoski tajni agent Francis Servain Mirković, po materi Hrvat, potuje s kovčkom kočljivih dokumentov iz Milana v Rim. Toda dejansko bralce in bralke popelje v Cono, območje vojn in nasilja, ki se na širšem sredozemskem prostoru razteza od antike do danes. Skozi skorajda neprekinjeni monolog njegovih misli in spominov se na eni strani izriše njegova osebna zgodovina, ki vključuje tudi sodelovanje v balkanskih vojnah na hrvaški strani. Predvsem pa v Coni francoski pisatelj Mathias Enard izriše gosto fresko nenehno ponavljajočih se vojn in nasilja, ki določajo ta prostor že od Homerja naprej. Vse to pa z občutkom za jezik, ki skorajda ne pozna in potrebuje ločil, ter izrednim poznavanjem zgodovine in krajev, ki jih pritegne v Cono. "Pri Mathiasu Enardu je neverjetno, da se teme balkanskih vojn v 90ih letih loteva z neizmerno empatijo in zavzetostjo ter občutkom osebne prizadetosti, kakor se loteva tudi drugih temačnih vidikov evropske zgodovine, ki ga očitno zelo zadevajo," razlaga prevajalka romana Suzana Koncut. Z romanom Cona, ki je nastal leta 2008, je Mathias Enard resnično opozoril nase. Tudi slovenskim bralcem ni neznan, saj imamo v prevodu že njegove Kompas, Alkohol in nostalgija in Pripoveduj jim o bitkah, kraljih in slonih. Roman Cona je izšel v zbirki Roman pri založbi Mladinska knjiga.
Taras Birsa se vrača, in to tretjič, tokrat kot samostojni podjetnik in ne več kot višji kriminalistični inšpektor na ljubljanski policijski upravi. Po Jezeru, ki je v slovenski knjižni prostor prinesel skandinavsko-bohinjski pridih, in Leninovem parku, v katerem reševanje primera poteka v vroči in soparni poletni Ljubljani, avtor Tadej Golob svojega protagonista zdaj usmeri v drug del Ljubljane, Rožno dolino. V kriminalnem romanu Dolina rož, ki je izšel pri Založbi Goga, se bralec že takoj na začetku znajde na prizorišču zločina dvojnega umora s samomorom. Če še niste prebrali knjige in ne želite slišati kvarnikov, predlagamo, da si oddajo, v kateri smo se pogovarjali z avtorjem Tadejem Golobom, zavrtite po branju.
Britanski novinar in popotnik Simon Reeve že od nekdaj prepozna dobre zgodbe. V svojih popotniških oddajah in dokumentarcih že leta navdušuje s sproščenostjo, človeško toplino in iskrivo radovednostjo. Za britanski BBC je obiskal že 120 dežel; med njimi tudi take, ki jih ne najdemo na uradnih zemljevidih. Potovanja so ga popeljala čez pragozdove, puščave, gorovja in oceane. V odročnih kotičkih srečuje ljudi in posluša njihove zgodbe. »Od prvega dne prve poti sem spoznaval, da je potovanje z odprtimi očmi iskanje tako teme kot svetlobe, pravo zagotovilo za izkušnjo, ki se ti usede v dušo,« beremo v Simonovi knjigi Korak za korakom. V slovenščino jo je prevedel Vid Sagadin Žigon, izšla je pri založbi Aktivni mediji. Za oddajo Sobotno branje sta knjigo prebrala Tomaž Gerden in Iztok Konc.
Tokrat bomo sledili posebnemu pripovednemu slogu romana Leto smrti Ricarda Reisa, ki ga je napisal na današnji dan rojeni portugalski nobelovec José Saramago. V romanu, polnem dvoumnosti in protislovij, ki ga je navdihnil izjemni portugalski umetnik Fernando Pessoa, nas avtor vodi od otipljivo čutnega in resnično stvarnega do iluzorno namišljenega, meje med dejanskim in fiktivnim, onkraj našega dojemanja, pa so zabrisane. Zelo celovito delo, ki prinaša vedno aktualne in univerzalne teme o človeku, je vpeto v primež pomembnih, po večini krvavih, usodnih, prelomnih dogodkov 20. stoletja, do katerih se avtor tudi nazorsko opredeljuje. Roman Leto smrti Ricarda Reisa, ki zaživi na več različnih ravneh, se dogaja v napetih 30. letih prejšnjega stoletja, ko se v stari, utrujeni Evropi širijo nerazumne ideologije in vzpenjajo totalitarizmi. Saramago se v delu odpoveduje klasični romaneskni strukturi, bralec pa je prisiljen loviti njegov notranji ritem pisanja.
Viktor Olegovič Pelevin velja za enega najboljših sodobnih ruskih pisateljev, pred leti pa so ga na enem izmed tamkajšnjih spletnih portalov celo izglasovali za najpomembnejšega javnega intelektualca današnje Rusije. Temu primerno imamo tudi v slovenščini na voljo že štiri njegove romane in dve kratkoprozni zbirki, prav pred kratkim pa je pri založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa izšla še tretja knjiga Pelevinovih zgodb, Rumena puščica. Na prvi pogled se sicer zdi, da imamo bralke in bralci tu opravka z motivno-tematsko povsem raznorodnimi zgodbami – med drugim beremo o mladem Moskovčanu, ki se preobrazi v volkodlaka, pa o birokratih, ki obsesivno igrajo računalniške igrice, ter brezskrbnih potnikih na vlaku, ki hiti proti podrtemu mostu –, a pozorno branje pokaže, da se za bizarnimi, absurdnimi in fantastičnimi povestmi pravzaprav skriva pomenljiva alegorija sodobnega sveta. Kaj nam torej sporoča Pelevin, smo v pogovoru s prevajalcem Rumene puščice, Borutom Kraševcem, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Neveljaven email naslov