Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skozi prizmo romana nemškega nobelovca, umeščenega v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne, se pokaže, da sta jezik in literatura lahko poslednje vezivo družbe, ki se je raztreščila na tisoč koscev
Nemškega pisatelja Günterja Grassa, leta 1999 tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je pri nas njega dni obilo prevajalo in bralo, v zadnjem času pa je, se zdi, interes za njegovo literaturo nekoliko upadel. Tako je bilo po izidu slovenskega prevoda njegovega poznega romana Po rakovo treba čakati kar 22 let, da je na naše knjižne police prišel kak nov Grass – in sicer kratek roman s konca sedemdesetih, Srečanje v Telgteju, ki je pri nas zdaj izšel pod založniškim okriljem Kulturnega centra Maribor.
Pa vendar to ne pomeni, da nam Grass danes nima ničesar tehtnega več sporočiti; prav nasprotno. Srečanje v Telgteju – gre za kratek zgodovinski roman, umeščen v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne med nemškimi protestanti in katoličani – nas namreč vabi k premisleku, kaj je potrebno storiti, da bi našli pot iz začaranega kroga vojne, pobijanja, požiganja, posiljevanja in stradeža ter položili temelje civiliziranemu bivanju v miru.
V tem kontekstu pa imajo, če sledimo pričujočemu Grassovemu pisanju, očitno nepričakovano pomembno vlogo pesniki in pisatelji. Zakaj natanko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Urško P. Černe, ki je Srečanje v Telgteju prevedla in mu pripisala spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
831 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Skozi prizmo romana nemškega nobelovca, umeščenega v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne, se pokaže, da sta jezik in literatura lahko poslednje vezivo družbe, ki se je raztreščila na tisoč koscev
Nemškega pisatelja Günterja Grassa, leta 1999 tudi prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je pri nas njega dni obilo prevajalo in bralo, v zadnjem času pa je, se zdi, interes za njegovo literaturo nekoliko upadel. Tako je bilo po izidu slovenskega prevoda njegovega poznega romana Po rakovo treba čakati kar 22 let, da je na naše knjižne police prišel kak nov Grass – in sicer kratek roman s konca sedemdesetih, Srečanje v Telgteju, ki je pri nas zdaj izšel pod založniškim okriljem Kulturnega centra Maribor.
Pa vendar to ne pomeni, da nam Grass danes nima ničesar tehtnega več sporočiti; prav nasprotno. Srečanje v Telgteju – gre za kratek zgodovinski roman, umeščen v sredino 17. stoletja, ob konec uničujoče tridesetletne vojne med nemškimi protestanti in katoličani – nas namreč vabi k premisleku, kaj je potrebno storiti, da bi našli pot iz začaranega kroga vojne, pobijanja, požiganja, posiljevanja in stradeža ter položili temelje civiliziranemu bivanju v miru.
V tem kontekstu pa imajo, če sledimo pričujočemu Grassovemu pisanju, očitno nepričakovano pomembno vlogo pesniki in pisatelji. Zakaj natanko? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Urško P. Černe, ki je Srečanje v Telgteju prevedla in mu pripisala spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
Vsako novo razkritje finančnih tokov, ki peljejo v davčne oaze, razgrne pred nami globlje razsežnosti tega fenomena. Daleč od tega, da bi šlo zgolj za marginalen pojav, s katerim se okoriščajo le kriminalne družbe pri pranju denarja, posamezni brezvestni poslovneži in podjetja. Vse informacije, ki iz teh sorazmerno tajnih logov vendarle najdejo pot v javnost, potrjujejo, da so davčne oaze eden ključnih motorjev sodobnega finančnega kapitalizma. Motorjev, ki osupljive količine denarja preusmerjajo mimo davčnih sistemov posameznih držav in tako občutno siromašijo javne blagajne povsod po svetu, naj gre za bogate ali revne države. Britanski raziskovalni novinar Nicholas Shaxson se je z obrisi tega razvejanega sistema začel srečevati, medtem ko je raziskoval zakulisje naftne industrije v Afriki. Ko se je vanj poglobil, ga je njegov obseg povsem šokiral. Rezultat njegovih raziskav je knjiga Otoki zakladov z zgovornim podnaslovom Davčne oaze – požiralnice svetovnega bogastva. Čeprav je v originalu izšla leta 2011 in so v vmesnem času sledila obsežna razkritja od LuxLeaksa do Rajskih dokumentov, ostaja knjiga, ki je zdaj izšla v slovenskem prevodu pri založbi Ciceron, ravno tako aktualna kot pred šestimi leti. V roke jo je vzela Nina Slaček.
Milan Jesih, bržčas največji pesnik na slovenskem Parnasu danes, je pred kratkim slovensko bralstvo presenetil z zbirko pesmi o maršalu; precej nenavadno se namreč zdi, da bi danes kdorkoli hotel pisati hvalnice Josipu Brozu. Toda branje Jesihove knjige hitro pokaže, da pesnikov Maršal le ni Tito. Kdo torej je? S čim je pritegnil pesnikovo pozornost? In zakaj si zasluži 88 rimanih pesmi v laškem enajstercu? - Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z Milanom Jesihom v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Milan Jesih - Maršal; detajl z naslovnice (Goran Dekleva)
V oddaji Sobotno branje smo predstavili risoroman z naslovom Sanje o olimpijadi, ki ga je izrisal Nemški stripar in oblikovalec Reinhard Kleist in za katerega je v zadnjih letih prejel več nagrad. Risoroman je v prevodu Mojce Kranjc izšel pri založbi Vige Vage knjige. O knjigi pa smo se pogovarjali z urednico Anjo Golob. Voditeljica Martina Černe.
Sodobna ruska pisateljica Tatjana Tolstoj je z romanom Mjausk izpisala grozljivo-komično anti-utopijo, postavljeno nekam daleč v prihodnost, v svet po Eksploziji, v svet, kjer je na videz vse drugače, v svet, v katerem so nekateri ljudje nesmrtni in zajci prhutajo med krošnjami. A vse le ni tako drugače - kaj se vsemu navkljub le ni spremenilo in kaj vse v tem postapokaliptičnem svetu močno spominja na naš lasten čas in prostor, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V knjigi Dve uri, britanskega novinarja in publicista Eda Caesarja pobliže spoznamo nekatera velika imena, ozadje in zgodovino maratona, ki ima med vsemi športi, kot ugotavlja avtor, najbolj privlačen mit o nastanku. Izročilo čudežno vzdržljivega Grka, ki je v nekaj dneh pretekel nepojmljive razdalje in na cilju umrl, je navdihnilo organizatorje prve moderne olimpijade v Atenah leta 1896 in maratonska dirka je postala del olimpijskega programa. Knjiga, ki jo je prevedel Sandi Kodrič in je lani izšla pri založbi UMco, se ukvarja tudi z absolutnimi mejami človekovih zmogljivosti in sprašuje, kdaj bo mogoče premagati 42 kilometrov in 195 metrov v manj kot dveh urah. Prelistala jo je Barbara Belehar Drnovšek.
Brezkrajna prostranstva srednje Azije, sredi njih Samarkand in Buhara, legendarni trgovski mesti na svilni poti. Prva polovica desetega stoletja, čas relativnega miru in brezsramnega obilja, čas hitro napredujoče znanosti in dovršene umetnosti. Zlati vek islamske civilizacije, skratka. To je oder, na katerega sodobni rusko-tadžiški pisatelj Andrej Volos postavlja dogajanje Vrnitve v Pandžrud, svojega odmevnega, leta 2013 z ruskim kresnikom nagrajenega romana. Glavni junak, slavni pesnik Rudaki, se – star, oslepljen in pahnjen globoko v nemilost – iz Buhare vrača v rodni Pandžrud. Zgodovinski Rudaki je sicer res bil perzijski pesnik in Volos vseskozi piše tako, da ostaja zvest historično izpričanim dejstvom, a njegov Rudaki navsezadnje vendarle postane tipičen junak ruske književnosti – na poti domov se namreč spominja svoje mladosti in zrelih let; tehta svoj nekdanji družbeni uspeh in neminljivo slavo pa tudi ceno, ki jo je zanju plačal; tuhta o lepoti, poeziji, resnici, Bogu in vse hitreje zaostrujočem se sporu med suniti in šiiti, sporu, ki bo vsak hip končal zlato dobo in ki svojo dolgo senco meče še v današnji čas. Do kakšnih ugotovitev se Rudaki, iztreznjen od življenja, na koncu dokoplje, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Aljoša Harlamov, ki je za slovensko izdajo Vrnitve v Pandžrud poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Izredna priljubljenost romana Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza pri slovenskih bralcih priča o tem, da nam je magičnost magičnega realizma očitno pisana na kožo. Morda je zato nekoliko nenavadno, da je roman Pedro Páramo, ki je Marquezu služil za navdih, skoraj povsem neznan. Toliko bolj, ker ima ta edini roman mehiškega pisatelja Juana Rulfa v Mehiki in v celotni latinski Ameriki kultni status. Pedro Páramo je zdaj v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izšel v zbirki Veliki večni roman Mladinske knjige. Knjigo je v oddaji Sobotno branje v roke vzela Nina Slaček.
Na prvi pogled se slej ko prej zdi, da mora biti sodoben roman, ki govori o sodobnem romanu, o današnji literaturi, o založniški industriji na začetku 21. stoletja in podobnem, neznansko dolgočasen, zanimiv kvečjemu za pisatelje, urednike in založnike. A kdor v roke vzame Dublinesko Enriqueja Vila–Matasa, hitro ugotovi, da katalonski pisatelj odpira vrsto vprašanj, ki nas zadevajo vse, tako profesionalne kakor neprofesionalne bralce pa, po svoje, tudi vse ne-bralce. V romanu iz leta 2010 Vila–Matas – s pomočjo spretnega medbesedilnega nanašanja na eno izmed največjih umetnin 20. stoletja, na Joyceovega Uliksesa – namreč pred našimi očmi uprizori cel niz pogrebov: pogreb tradicionalnega založništva in resnega kritištva, pogreb visoke literature, ki bralcu osmišlja življenje, pogreb genialnega umetnika, ki je tako literaturo nekoč še pisal. Z razmahom svetovnega spleta, pravi Vila–Matas, je civilizacija, ki jo je vzpostavil tisk – tako imenovana »galaksija Gutenberg« – zašla, pospešeno pa jo nadomešča »galaksija Google«, ki je ne zaznamuje samo uporaba drugačne tehnologije, ampak tudi prinaša nov duh časa, nove vrednote in nove življenjske prioritete. Je torej 21. stoletje čas razkroja civilizacije ali le novo poglavje v njeni zgodovini? – Na to vprašanje smo med listanjem po Dublineski skušali odgovoriti v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Vila–Matasovo prevajalko, Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman Žeja avtorja Joja Nesboja se začne z umorom ženske, ki je bila uporabnica spletne aplikacije Tinder, ob pomoči katere se je dogovarjala za zmenke. Storilec ni pustil otipljivejših sledi in preiskava je v slepi ulici. Načelnik policije se zaveda, da primer lahko reši le Harry Hole. O tem kontradiktornem detektivu z nemogočim značajem, ki pa ga kljub vsemu moraš imeti rad, je Nesbo napisal že 11 knjig. Vse so svetovne uspešnice, prevedene v 40 jezikov. Tudi v slovenščino; za to skrbijo pri založbi Didakta. Nesbojevi privrženci zagotovo nestrpno pričakujejo upodobitev Snežaka – enega izmed prejšnjih del iz zbirke – na velikem platnu prihodnji mesec. V tokratnem Sobotnem branju pa se o letošnji svetovni novosti – romanu Žeja, ki je na Norveškem izšel v rekordni prvi nakladi 300 tisoč izvodov in se v več državah takoj povzpel na vrh knjižnih lestvic – Barbara Belehar Drnovšek pogovarja z dvema prevajalcema: Majo Lihtenvalner in Primožem Ponikvarjem.
Nikola Tesla ne potrebuje posebne predstavitve. Vizionarski izumitelj danes morda najbolje simbolizira ideal raziskovalca, ki ga zanimajo samo nova spoznanja ter želja, da bi s svojimi izumi izboljšal življenja ljudi. Njegov genij v kombinaciji z skrajno nekonformistično osebnostjo je še danes vir navdiha. Tudi v Ameriki živečemu srbskemu pisatelju Vladimirju Pišalu za njegov roman Tesla, potret med maskami. Roman, ki - morda paradoksalno - velja za najboljšo biografijo tega velikega človeka, so pri založbi Modrijan nedavno ponatisnili. To brez dvoma priča tako o privlačnosti Teslove osebnosti kot o prepričljivi Pištalovi upodobitvi. Kaj razkriva Tesla, potret med maskami, se je v oddaji Sobotno branje pozanimala Nina Slaček.
Chimamanda Ngozi Adichie je s svojimi romani Škrlatni hibiskus, Polovica rumenega sonca in Amerikanka, kratkimi zgodbami in esejistiko navdušila tako bralce kot tudi kritike. Nigerijska pisateljica, ki živi v Združenih državah Amerike, sebe opisuje kot srečno afriško feministko, ki ne sovraži moških in ki si rada namaže ustnice in nosi visoke pete zaradi same sebe in ne zaradi moških. O vsesvetovni uspešnici Vsi moramo biti feministi, ki je v prevodu Alenke Ropret izšla letos pri založbi Sanje, v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Knjiga z naslovom Poti je avtobiografski pustolovski roman, v katerem avtorica Robyn Davidson opisuje svoje zgodovinsko popotovanje čez avstralsko puščavo. Je ena najboljših knjig o popotništvu in raziskovanju, ki je kmalu po izidu postala mednarodna uspešnica, potem pa prerasla v sodobno potopisno klasiko. Po njeni pripovedi je bil posnet tudi odmeven istoimenski film. O avtorici in njenem delu smo se pogovarjali s prevajalko Heleno Marko. Foto: //www.flickr.com/
Svet, ki ga slika znameniti avstrijski pisatelj Thomas Bernhard, je izrazito temen, ljudje in človeška družba so kot groteskne freske razlomljenega časa. Toda njegov značilni slog, s katerim upodablja svoje temne svetove, k branju znova in znova pritegne zelo širok krog bralcev. Tudi Pripovedi, prvi izbor Bernhardove kratke proze, ki smo ga dobili v slovenskem prevodu, ponudijo vse ključne značilnosti Bernhardovega pisanja. Skoznje se obenem ponuja vpogled v zgodnje ustvarjalno obdobje tega vplivnega in prepričljivega pisatelja. V oddaji Sobotno branje se je Pripovedim posvetila Nina Slaček.
Frédéric Gros, francoski filozof (filozofsko in zgodovinsko se ukvarja predvsem s problemi psihiatrije, nasilja, vojne in varnosti, je tudi profesor na Inštitutu za politične študije v Parizu), ki mu hoja pomeni tudi svobodo in pobeg pred omejitvami, ki nam jih vsiljujeta delo ter jarem rutine, je svoja izkustva in spoznave o hoji strnil v knjigo, ki še zdaleč ni, kljub naslovu, kakšen težak in pretirano zahteven antologijsko – filozofski zbir te najbolj naravne človekove dejavnosti. Zelo poljudna knjiga je polna preprostih resnic, pa tudi globokih uvidov v to duhovno vajo (Gros tako opredeljuje hojo) predvsem s pomočjo biografskih zgodb in citatov velikih hodcev in mislecev kot so denimo Nietzsche (“Kolikor mogoče malo sedeti, ne verjeti nobeni misli, ki ni bila rojena na planem in pri svobodnem gibanju”), Rousseau, Kant, Thoreau (avtor prvega filozofskega traktata o hoji), Rimbaud, Gandhi, za katerega je hoditi pomenilo dajati prednost počasnim energijam vzdržljivosti. Ali kot je zapisal avtor Gros v knjigi: “Svoboda hoje je ravno v tem, da nismo nihče, kajti telo, ki hodi, nima zgodbe in je zgolj tok pradavnega življenja.” O Filozofiji hoje se je z urednikom knjige Goranom Potočnikom Černetom, pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Dela priljubljenega britanskega pisatelja in scenarista Iana McEwana tudi slovenski bralci dobro poznajo, saj imamo preveden dobršen del njegovega romanesknega opusa. To poletje pa smo dočakali tudi njegov prvenec Cementni vrt iz leta 1978. V njem McEwan pripoveduje zgodbo o družini, v kateri najprej umre oče, kmalu potem pa še mama. Da bi se izognili rejništvu, štirje odraščajoči otroci prikrijejo njeno smrt in jo pokopljejo kar v kleti ter skušajo normalno živeti naprej. A breme, ki so si ga naložili, je preveliko. »Njihovo na videz brezskrbno poletje začne razpadati pod težo naraščajoče duševne stiske in disfunkcionalnih osebnih odnosov – tako kot razpada cementni sarkofag v kleti,« so zapisali pri Cankarjevi založbi, pri kateri je roman izšel. Prevedla ga je Miriam Drev, ki jo je pred mikrofon povabila Barbara Belehar Drnovšek.
Francoski pisatelj Marcel Proust velja ob Franzu Kafki in Jamesu Joyceu za enega utemeljiteljev književnosti dvajsetega stoletja, za začetnika moderne proze. Tako vsaj nas učijo v srednješolskih klopeh. Toda kaj to pravzaprav pomeni? Na kakšen način Proust vidi posameznika – tako v njegovi intimi kakor v širšem socialnem miljeju –, da navsezadnje smemo reči: da, Proust ima prav; način, kako piše o človeku, se resnično prilega tisti strukturi občutenja sveta, ki je značilna za dvajseto, nemara pa tudi še za enaindvajseto stoletje? – Odgovor na to vprašanje smo v tokratnem Sobotnem branju iskali ob listanju po sveže prevedenem Proustovem prvencu, kratkoprozni zbirki Radosti in dnevi. Gostja pred mikrofonom je bila pisateljica, prevajalka in predavateljica francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarina Marinčič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kaj bi storili, če bi lahko videli svojo prihodnost? Bi si upali pogledati ali bi raje ostali v senci nevednosti? Jaka Tomc se v svojem zadnjem delu z naslovom 720 utripov srca poigra s časom. Primer žanrske literature, ki v svojem izvoru ponuja več kot le sprejemanje dejstva, da je realnost največja. Pa je res taka, kot jo dojema običajen slehernik, ali obstaja tudi vzporedna resničnost? Na to skuša odgovoriti junak, ki hazardira s svojim konceptom dojemanja in pravi: “Življenje je ruska ruleta. Nenehno pritiskamo na sprožilec in sploh ne razmišljamo, da je v pištoli naboj. Ta pa čaka vsakega. Morda jutri, morda čez polovico večnosti.“ Kriminalni roman 720 utripov srca je prebrala Tadeja Bizilj.
Leta 1613 je japonski šogun, tedaj de facto vladar dežele vzhajajočega sonca, v Evropo poslal diplomatsko misijo, ki jo je vodil samuraj Rokuemon Hasekura. Japonski odposlanci so bili na poti dolgih sedem let, prepotovali so dva oceana, stopili so pred obličji španskega kralja v Madridu in papeža v Rimu – a vse zaman. Dogovora o neposredni trgovini med Japonsko in Španijo niso podpisali in vprašanje svobodnega delovanja katoliških misijonarjev na Japonskem je ostalo nerešeno. To so suha dejstva, ki jih je zabeležila zgodovina. Japonski pisatelj Shusaku Endo pa v romanu Samuraj za temi dejstvi odkriva druga vprašanja – vprašanja posameznikove vere, dolžnosti in zvestobe pa tudi slepe sile zgodovine, spričo katere je Hasekura popolnoma nemočen. Do kakšnih odgovorov se je Endo dokopal, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Iztok Ilc, ki je Endovega Samuraja v slovenščino prevedel iz japonskega jezika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Daljna morja in samotni otoki so bili od nekdaj idealno okolje, ki je napajalo domišljijo in zgodbe o neverjetnih pustolovščinah. Najbolj posebni med otoki so seveda tisti, ki skrivajo zakopane zaklade. Švicarski pisatelj Alex Capus se v svojem romanu Popotovanja v soju zvezd, ki je izšel pri Mladinski knjigi, odpravi po sledi takega skritega zaklada. Le da ne išče zlata, ampak čisto pravi otok zakladov. Otok, ki ga je ustvaril škotski pisatelj Robert Louis Stevenson v svojem najbolj znanem romanu, ima nemara svoje povsem realne koordinate. Do njih se skušajo Popotovanja v soju zvezd dokopati s pomočjo Stevensonove življenjske zgodbe. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Romaneskni prvenec romunske avtorice Aglaje Veteranyi z naslovom Zakaj se otrok v polenti kuha je ob izidu pred skoraj dvema desetletjema izzval veliko literarno presenečenje. Pisateljica v tem avtobiografskem romanu, kot so zapisali pri založbi Modrijan: »skicira tragikomične prizore iz življenja romunske cirkuške družine, ki je v upanju na boljše življenje zbežala na Zahod in se tam nepopravljivo razbila. Zgodbo s perspektive otroka razgrinja brezimna pripovedovalka, ki otroštvo preživlja med barvitim svetom cirkuškega življenja ter zunanjim svetom krute realnosti, ki cirkusante poriva na obrobje«. Prevajalsko delo je opravila Kristina Jurkovič, v Sobotnem branju pa se je Barbara Belehar Drnovšek pogovarjala z Lidijo Dimkovski, makedonsko-slovensko pesnico, esejistko in avtorico spremne besede romana.
Neveljaven email naslov