Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O pomoči prebežnikom na avstrijskem Koroškem in druge aktualne zgodbe rojakov iz soseščine.
Programi pomoči prebežnikom na avstrijskem Koroškem pri integraciji v družbo
V Avstrijo bi se lahko letos, kot so pred dnevi poročale tiskovne agencije, zateklo 70.000 prebežnikov. Samo v prvih petih mesecih letošnjega leta so dobili več kot 20.000 prošenj za azil, lani v celem letu 28.000. Več sto jih nameravajo namestiti tudi na avstrijskem Koroškem, kjer pa domačini temu niso najbolj naklonjeni. V Pliberku, kjer so sprejeli 45 beguncev, občinske oblasti tudi z resolucijo nasprotujejo načrtom, da bi prebežnike nastanili v tamkajšnji kasarni.
Drugače je v Železni Kapli, kjer 100 prebežnikov živi že več mesece in težav z njimi nimajo, pravi tamkajšnji župan Franc Jožef Smrtnik. Sprejeli so 40 žensk in otrok, veliko jih prihaja iz afriških držav, ter 60 moških. Večina jih je iz Sirije in z drugih kriznih žarišč. Na začetku so bili prebivalci nekoliko skeptični, toda imamo ljudi, ki jim pomagajo pri integraciji, pravi župan, to so cerkvene ustanove in posamezniki, ki jih učijo nemščine in jim drugače pomagajo pri vključevanju v družbo. Poseben projekt je pripravila tudi občina. Vsak teden tako dva ali trije prebežniki skupaj s komunalnimi delavci kosijo travo na občinskih površinah in čistijo trg. Tako tudi oni dobijo priznanje in se nekoliko integrirajo, pravi župan Franc Jožef Smrtnik, ki se zaveda, da bo prebežnikov v Avstriji vse več:
“V prihodnje bo to velik problem. Vedno več jih bo prihajalo in države bodo imele težave, kako pojasniti ljudem, ki tudi sami čutijo gospodarsko krizo, naj sprejmejo prebežnike. Menim pa da, če gre za ljudi, moraš biti human.”
Usposabljanje za delo s prebežniki na celovški univerzi
Na celovški univerzi Alpe Adria so skupaj z inštitutoma za psihologijo in pedagogiko, celovško zvezo za visoko šolstvo ter centrom za mirovno vzgojo pripravili poseben študijski program, ki bo trajal tri semestre (dva semestra predavanj in semester praktičnega dela), študenti pa bodo na koncu dobili potrdilo oziroma certifikat za delo s prebežniki. Ideja se je porodila v društvu Aspis, ki deluje na področju psihosocialne pomoči, znotraj programa Melon, s katerim že več let pomagajo beguncem na različnih področjih, tudi pri učenji nemščine, pojasnjuje Veronika Ölkrug:
“Opazili smo, da želi veliko ljudi pomagati beguncem, vendar ne vedo, kako. In prav zato smo se odločili pripraviti izobraževalni program uposabljanja za pomoč beguncem.”
Rojak Daniel Wutti, ki je med drugim preučeval tudi posledice travm, ki jih je koroškim Slovencem povzročila nasilna izselitev in pregon med 2. svetovno vojno, ob tem pojasnjuje, da jih je odziv na sam projekt, ki je za zdaj še pilotni, presenetil.
“Namen je bil ponuditi študentom celovške univerze res kakovosten izobraževalni program. Kmalu pa se je pokazala možnost, da v njem sodelujejo tudi sami begunci.”
Prvi sklop vključuje pet predavanj. Prvo – gre dejansko za ciklus predavanj – je zelo široko, saj obravnava medije, medkulturne vidike, islamofobijo in predsodke, psihološke travme, delovanje nevladnih organizacij, pravo in azilno politiko. Na drugem predavanju z naslovom “Srečanje s tujim” pa se študenti srečajo z drugo kulturo in ob tem spoznajo tudi sami sebe, pravi Veronika Ölkrug:
“Gre za nekakšno samorefleksijo, ob pomoči beguncev, ki so sestavni del teh predavanj.”
V praktičnem delu bodo, po besedah Marcela Leuschnerja, enega od avtorjev programa, študenti pridobili medkulturne, psihosocialne in socialne kompetence, ki so pri delu z begunci in prosilci za azil najpomembnejše. Prebežniki namreč prihajajo z različnih koncev sveta, iz različnih kulturnih krogov. Nujno je tudi delo s travmatiziranimi ljudmi, ki bežijo zaradi vojn. V študijskem projektu sodeluje 28 rednih študentk in študentov ter 8 beguncev. Največ jih je iz Afganistana, in to iz različnih etničnih skupin, sodeluje tudi begunka iz Čečenije, s Kavkaza, ter po en begunec iz Irana, Nigerije in Somalije. Vsi so vpisani kot izredni študenti, štipendira pa jih univerza. Bilo je kar nekaj težav, da so privabili prebežnike, pravi Daniel Wutti. Precej večje je bilo zanimanje študentov, zato so morali vpis omejiti. Kakšna pa je dejanska klima, kakšen odnos imajo ljudje na avstrijskem Koroškem do prebežnikov? Ni najboljša, pravi Daniel Wutti:
“Koroška je precej periferna dežela, Celovec je majhno mesto in na podeželju ljudje prebežnikov niso vajeni. Tu je tudi veliko Korošcev, ki se skušajo na vse načine obraniti in zatajiti svoje slovenske korenine. Že tu imajo veliko predsodkov, tudi glede Slovencev, ki so neposredni sosedi. Vse to se prenese tudi na druge narode in prebežnike, ki so jim še bolj oddaljeni.”
Vendar pa, dodaja Wutti, zaznavajo tudi povsem nasprotne odzive. Veliko je ljudi, ki prihajajo s podeželja, iz krajev, kamor so naselili prebežnike. Vidijo predsodke v družbi in želijo se naučiti, kako pomagati pri njihovem preseganju. Veliko zanimanja je tudi med potomci beguncev, ki so se v Avstrijo zatekli med vojno v nekdanji Jugoslaviji in zdaj željo razumeti, kaj se je dogajalo njihovim staršem.
“Pomembno je, da pomagajo ljudje, ki so na lastni koži občutili, kako je biti begunec. Upamo, da bodo po opravljenem programu in s certifikatom, ki ga bodo dobili, svoje znanje uspešno širili in pomagali drugim prebežnikom.”
Daljši pogovor z avtorji projekta usposabljanja za delo z begunci lahko slišite v tokratni oddaji Sotočja, v kateri gostimo znano in v evropskem prostoru uveljavljeno koroško literatko Majo Haderlap, odlikovano z državnim redom za zasluge. Priznanje je dobila, kot je zapisano v utemeljitvi, za svoj izjemen literarni prispevek k umestitvi manjšinske in identitetne problematike v avstrijski, širši nemško govoreči in srednjeevropski prostor. Njen roman Angeli pozabe, za katerega je prejela številna priznanja in nagrade, zdaj živi svoje življenje, pravi.
Valerija Perger: “Znanje slovenščine v Porabju je vse slabše”
Šolske torbe romajo v kot, tudi na Hrvaškem in v Porabju, kjer se, ugotavljajo tamkajšnji strokovnjaki, položaj slovenskega jezika slabša. Zakaj, nas med drugim zanima v tokratnih Sotočjih. Na obisku pri učencih na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, smo se pogovarjali z učiteljico – asistentko iz Slovenije Metodo Perger, ki je navdušena nad tamkajšnjimi drugošolci. So kot spužve, pravi, saj vpijejo vsako besedo in čeprav niso slovenskih korenin, se z veseljem učijo slovenščino. Madžarski otroci se zelo trudijo, opaža učiteljica, ki na porabskih šolah pomaga že četrto leto. Ker so razredi majhni, se lahko veliko več ukvarja s posameznimi učenci. Zaskrbljena zaradi kakovosti pouka slovenščine pa je višja svetovalka za slovensko šolstvo Valerija Perger, ki že nekaj let bolj ali manj uspešno opozarja, da v Porabju nujno rabijo več gostujočih učiteljev iz Slovenije.
“Na vsaki šoli bi rabili kakšnega res zagnanega učitelja slovenskega jezika, ki bi ne le navduševal učence, temveč bi vzpostavil slovensko komunikacijo v šolskih zbornicah in na hodnikih. Te je namreč vedno manj. Na šole prihaja vedno več učiteljev Madžarov, ki morajo pravno formalno narediti izpit iz slovenskega jezika, vendar je to veliko premalo, da bi učencem učinkovito posredovali slovenščino in širili pozitiven odnos do jezika.”
Prav to je, je prepričana Valerija Perger, največji problem. Znanje slovenskega jezika se, po njenem mnenju, drastično slabša, rezultati pa so, glede na vloženi trud, preskromni.
Slovenski učitelji v varaždinskih osnovnih šolah. Kako dolgo še?
V Varaždinu so pred nekaj leti med učenci tamkajšnjih osnovnih šol in njihovimi starši naredili anketo o morebitnih prijavah k pouku slovenskega jezika in kulture. Zanimanje je bilo veliko in prav na osnovi te ankete je nastal projekt sodelovanja med slovenskimi in hrvaški šolskimi oblastmi, v okviru katerega je letos dopolnilni pouk slovenščine uspešno končalo 165 učencev 13 osnovnih šol na območju varaždinske županije. Več kot 50 dijakov pa se je slovenščino učilo na Varaždinski gimnaziji. Podatki so spodbudni in želeli bi se, da se ta projekt nadaljuje, pravi Barbara Antolić Vupora, predstavnica slovenske narodne skupnosti v Varaždinski županiji in ena najzaslužnejših, da je pouk zaživel. Gre za poseben model izobraževanja. Hrvaška zagotovi materialne pogoje za pouk (prostore, zvezke, prevoz učencev.), ki ga izvajajo učitelji iz Slovenije. Izobraževanje je tako bolj kakovostno, je prepričana pobudnica projekta, pa ne le to:
“Učitelji iz Slovenije ne le, da bolj obvladajo sam jezik, s sabo prinesejo tudi slovensko kulturo in dodaten narodni naboj, narodno osveščenost… Z izvornimi govorci imamo možnost, da spet pridemo v stik z materinščino. Z anketo smo namreč dokazali, da so imeli učenci v tretjem ali četrtek kolenu svojce v Sloveniji.”
Poleg tega pa, opozarja sogovornica, se je okrepilo sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi osnovnimi šolami, pripravljajo skupne projekte. Gre za dodano vrednost in obojestransko korist, povezovanje na lokalni in regionalni ravni, k čemer spodbujajo tudi v evropski uniji, je prepričana Barbara Antolić Vupora, ki pa še vedno nima zagotovil, da se bo projekt nadaljeval tudi v prihodnjem šolskem letu.
“Na ministrstvu za izobraževanje so rekli, da naj bi prihodnje leto pouk še bil, toda… Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je napovedal, da se bo sestal z ministrstvom za izobraževanje in da bodo to obravnavali prioritetno, vendar povratne informacije nimam. Tudi uradnih zagotovil ni. Vsaj meni niso znana.”
Ljubitelji gledališke umetnosti se boste morda odpravili k rojakom v Furlanijo-Julijsko krajino. V oddaji vas namreč vabimo tudi v Slovensko stalno gledališče v Trstu, kjer za prihodnjo sezono pripravljajo sedem svojih predstav in načrtujejo sodelovanja z gledališči iz Slovenije.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
O pomoči prebežnikom na avstrijskem Koroškem in druge aktualne zgodbe rojakov iz soseščine.
Programi pomoči prebežnikom na avstrijskem Koroškem pri integraciji v družbo
V Avstrijo bi se lahko letos, kot so pred dnevi poročale tiskovne agencije, zateklo 70.000 prebežnikov. Samo v prvih petih mesecih letošnjega leta so dobili več kot 20.000 prošenj za azil, lani v celem letu 28.000. Več sto jih nameravajo namestiti tudi na avstrijskem Koroškem, kjer pa domačini temu niso najbolj naklonjeni. V Pliberku, kjer so sprejeli 45 beguncev, občinske oblasti tudi z resolucijo nasprotujejo načrtom, da bi prebežnike nastanili v tamkajšnji kasarni.
Drugače je v Železni Kapli, kjer 100 prebežnikov živi že več mesece in težav z njimi nimajo, pravi tamkajšnji župan Franc Jožef Smrtnik. Sprejeli so 40 žensk in otrok, veliko jih prihaja iz afriških držav, ter 60 moških. Večina jih je iz Sirije in z drugih kriznih žarišč. Na začetku so bili prebivalci nekoliko skeptični, toda imamo ljudi, ki jim pomagajo pri integraciji, pravi župan, to so cerkvene ustanove in posamezniki, ki jih učijo nemščine in jim drugače pomagajo pri vključevanju v družbo. Poseben projekt je pripravila tudi občina. Vsak teden tako dva ali trije prebežniki skupaj s komunalnimi delavci kosijo travo na občinskih površinah in čistijo trg. Tako tudi oni dobijo priznanje in se nekoliko integrirajo, pravi župan Franc Jožef Smrtnik, ki se zaveda, da bo prebežnikov v Avstriji vse več:
“V prihodnje bo to velik problem. Vedno več jih bo prihajalo in države bodo imele težave, kako pojasniti ljudem, ki tudi sami čutijo gospodarsko krizo, naj sprejmejo prebežnike. Menim pa da, če gre za ljudi, moraš biti human.”
Usposabljanje za delo s prebežniki na celovški univerzi
Na celovški univerzi Alpe Adria so skupaj z inštitutoma za psihologijo in pedagogiko, celovško zvezo za visoko šolstvo ter centrom za mirovno vzgojo pripravili poseben študijski program, ki bo trajal tri semestre (dva semestra predavanj in semester praktičnega dela), študenti pa bodo na koncu dobili potrdilo oziroma certifikat za delo s prebežniki. Ideja se je porodila v društvu Aspis, ki deluje na področju psihosocialne pomoči, znotraj programa Melon, s katerim že več let pomagajo beguncem na različnih področjih, tudi pri učenji nemščine, pojasnjuje Veronika Ölkrug:
“Opazili smo, da želi veliko ljudi pomagati beguncem, vendar ne vedo, kako. In prav zato smo se odločili pripraviti izobraževalni program uposabljanja za pomoč beguncem.”
Rojak Daniel Wutti, ki je med drugim preučeval tudi posledice travm, ki jih je koroškim Slovencem povzročila nasilna izselitev in pregon med 2. svetovno vojno, ob tem pojasnjuje, da jih je odziv na sam projekt, ki je za zdaj še pilotni, presenetil.
“Namen je bil ponuditi študentom celovške univerze res kakovosten izobraževalni program. Kmalu pa se je pokazala možnost, da v njem sodelujejo tudi sami begunci.”
Prvi sklop vključuje pet predavanj. Prvo – gre dejansko za ciklus predavanj – je zelo široko, saj obravnava medije, medkulturne vidike, islamofobijo in predsodke, psihološke travme, delovanje nevladnih organizacij, pravo in azilno politiko. Na drugem predavanju z naslovom “Srečanje s tujim” pa se študenti srečajo z drugo kulturo in ob tem spoznajo tudi sami sebe, pravi Veronika Ölkrug:
“Gre za nekakšno samorefleksijo, ob pomoči beguncev, ki so sestavni del teh predavanj.”
V praktičnem delu bodo, po besedah Marcela Leuschnerja, enega od avtorjev programa, študenti pridobili medkulturne, psihosocialne in socialne kompetence, ki so pri delu z begunci in prosilci za azil najpomembnejše. Prebežniki namreč prihajajo z različnih koncev sveta, iz različnih kulturnih krogov. Nujno je tudi delo s travmatiziranimi ljudmi, ki bežijo zaradi vojn. V študijskem projektu sodeluje 28 rednih študentk in študentov ter 8 beguncev. Največ jih je iz Afganistana, in to iz različnih etničnih skupin, sodeluje tudi begunka iz Čečenije, s Kavkaza, ter po en begunec iz Irana, Nigerije in Somalije. Vsi so vpisani kot izredni študenti, štipendira pa jih univerza. Bilo je kar nekaj težav, da so privabili prebežnike, pravi Daniel Wutti. Precej večje je bilo zanimanje študentov, zato so morali vpis omejiti. Kakšna pa je dejanska klima, kakšen odnos imajo ljudje na avstrijskem Koroškem do prebežnikov? Ni najboljša, pravi Daniel Wutti:
“Koroška je precej periferna dežela, Celovec je majhno mesto in na podeželju ljudje prebežnikov niso vajeni. Tu je tudi veliko Korošcev, ki se skušajo na vse načine obraniti in zatajiti svoje slovenske korenine. Že tu imajo veliko predsodkov, tudi glede Slovencev, ki so neposredni sosedi. Vse to se prenese tudi na druge narode in prebežnike, ki so jim še bolj oddaljeni.”
Vendar pa, dodaja Wutti, zaznavajo tudi povsem nasprotne odzive. Veliko je ljudi, ki prihajajo s podeželja, iz krajev, kamor so naselili prebežnike. Vidijo predsodke v družbi in želijo se naučiti, kako pomagati pri njihovem preseganju. Veliko zanimanja je tudi med potomci beguncev, ki so se v Avstrijo zatekli med vojno v nekdanji Jugoslaviji in zdaj željo razumeti, kaj se je dogajalo njihovim staršem.
“Pomembno je, da pomagajo ljudje, ki so na lastni koži občutili, kako je biti begunec. Upamo, da bodo po opravljenem programu in s certifikatom, ki ga bodo dobili, svoje znanje uspešno širili in pomagali drugim prebežnikom.”
Daljši pogovor z avtorji projekta usposabljanja za delo z begunci lahko slišite v tokratni oddaji Sotočja, v kateri gostimo znano in v evropskem prostoru uveljavljeno koroško literatko Majo Haderlap, odlikovano z državnim redom za zasluge. Priznanje je dobila, kot je zapisano v utemeljitvi, za svoj izjemen literarni prispevek k umestitvi manjšinske in identitetne problematike v avstrijski, širši nemško govoreči in srednjeevropski prostor. Njen roman Angeli pozabe, za katerega je prejela številna priznanja in nagrade, zdaj živi svoje življenje, pravi.
Valerija Perger: “Znanje slovenščine v Porabju je vse slabše”
Šolske torbe romajo v kot, tudi na Hrvaškem in v Porabju, kjer se, ugotavljajo tamkajšnji strokovnjaki, položaj slovenskega jezika slabša. Zakaj, nas med drugim zanima v tokratnih Sotočjih. Na obisku pri učencih na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, smo se pogovarjali z učiteljico – asistentko iz Slovenije Metodo Perger, ki je navdušena nad tamkajšnjimi drugošolci. So kot spužve, pravi, saj vpijejo vsako besedo in čeprav niso slovenskih korenin, se z veseljem učijo slovenščino. Madžarski otroci se zelo trudijo, opaža učiteljica, ki na porabskih šolah pomaga že četrto leto. Ker so razredi majhni, se lahko veliko več ukvarja s posameznimi učenci. Zaskrbljena zaradi kakovosti pouka slovenščine pa je višja svetovalka za slovensko šolstvo Valerija Perger, ki že nekaj let bolj ali manj uspešno opozarja, da v Porabju nujno rabijo več gostujočih učiteljev iz Slovenije.
“Na vsaki šoli bi rabili kakšnega res zagnanega učitelja slovenskega jezika, ki bi ne le navduševal učence, temveč bi vzpostavil slovensko komunikacijo v šolskih zbornicah in na hodnikih. Te je namreč vedno manj. Na šole prihaja vedno več učiteljev Madžarov, ki morajo pravno formalno narediti izpit iz slovenskega jezika, vendar je to veliko premalo, da bi učencem učinkovito posredovali slovenščino in širili pozitiven odnos do jezika.”
Prav to je, je prepričana Valerija Perger, največji problem. Znanje slovenskega jezika se, po njenem mnenju, drastično slabša, rezultati pa so, glede na vloženi trud, preskromni.
Slovenski učitelji v varaždinskih osnovnih šolah. Kako dolgo še?
V Varaždinu so pred nekaj leti med učenci tamkajšnjih osnovnih šol in njihovimi starši naredili anketo o morebitnih prijavah k pouku slovenskega jezika in kulture. Zanimanje je bilo veliko in prav na osnovi te ankete je nastal projekt sodelovanja med slovenskimi in hrvaški šolskimi oblastmi, v okviru katerega je letos dopolnilni pouk slovenščine uspešno končalo 165 učencev 13 osnovnih šol na območju varaždinske županije. Več kot 50 dijakov pa se je slovenščino učilo na Varaždinski gimnaziji. Podatki so spodbudni in želeli bi se, da se ta projekt nadaljuje, pravi Barbara Antolić Vupora, predstavnica slovenske narodne skupnosti v Varaždinski županiji in ena najzaslužnejših, da je pouk zaživel. Gre za poseben model izobraževanja. Hrvaška zagotovi materialne pogoje za pouk (prostore, zvezke, prevoz učencev.), ki ga izvajajo učitelji iz Slovenije. Izobraževanje je tako bolj kakovostno, je prepričana pobudnica projekta, pa ne le to:
“Učitelji iz Slovenije ne le, da bolj obvladajo sam jezik, s sabo prinesejo tudi slovensko kulturo in dodaten narodni naboj, narodno osveščenost… Z izvornimi govorci imamo možnost, da spet pridemo v stik z materinščino. Z anketo smo namreč dokazali, da so imeli učenci v tretjem ali četrtek kolenu svojce v Sloveniji.”
Poleg tega pa, opozarja sogovornica, se je okrepilo sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi osnovnimi šolami, pripravljajo skupne projekte. Gre za dodano vrednost in obojestransko korist, povezovanje na lokalni in regionalni ravni, k čemer spodbujajo tudi v evropski uniji, je prepričana Barbara Antolić Vupora, ki pa še vedno nima zagotovil, da se bo projekt nadaljeval tudi v prihodnjem šolskem letu.
“Na ministrstvu za izobraževanje so rekli, da naj bi prihodnje leto pouk še bil, toda… Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je napovedal, da se bo sestal z ministrstvom za izobraževanje in da bodo to obravnavali prioritetno, vendar povratne informacije nimam. Tudi uradnih zagotovil ni. Vsaj meni niso znana.”
Ljubitelji gledališke umetnosti se boste morda odpravili k rojakom v Furlanijo-Julijsko krajino. V oddaji vas namreč vabimo tudi v Slovensko stalno gledališče v Trstu, kjer za prihodnjo sezono pripravljajo sedem svojih predstav in načrtujejo sodelovanja z gledališči iz Slovenije.
Doma sem tam, kjer srce gori, se sonce smeji, življenje cveti, tam sem doma, v eni od svojih pesmi poje Katarina Hartmann, tesno povezana s Slovenskim kulturnim društvom Celovec.
Ne le šolstvo in kultura tudi šport je pomemben za krepitev slovenskega jezika. O jezikovnih projektih športnih zvez iz Trsta in Celovca z njunima predsednikoma, Ivanom Peterlinom in Marjanom Velikom.
Pridružimo se, času primerno, najmlajšim na miklavževanju v Porabju. Koroška Slovenka Marica Hartmann,
V Kanalski dolini je zaživel eksperimentalni večjezični pouk, za katerega so si tam živeči rojaki prizadevali več let. Njegovo izvajanje pa je velik izziv, saj usposobljenih pedagogov z znanjem slovenskega jezika primanjkuje.
Dvojezično šolstvo od vrtca naprej je ena ključnih zahtev koroških Slovencev, razočaranih zaradi neuresničenih koalicijskih zavez avstrijske vlade. Da se v skoraj 100 letih zahteve koroških Slovencev niso bistveno spremenile, ugotavljata dr. Danijel Grafenauer in Janez Stergar, predsednika mariborskega in ljubljanskega Kluba koroških Slovencev. Bistveno pa se niso spremenile niti naloge obeh Klubov, ki praznujeta 95-letnico delovanja.
Predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji so zadovoljni s slišanim na seji stalnega vladnega omizja za vprašanja slovenske manjšine. Kako pa je z načrtovanim krčenjem ravnateljstev?
Slovenska narodna skupnost v sosednjih državah se spreminja in na te spremembe se morajo odzvati tudi pristojni, opozarjajo strokovnjaki. To velja tudi za Slovence, ki živijo v Trstu. V mestu, kjer je nekoč živela največja urbana slovenska skupnost, prihaja do deasimilacije, ugotavlja dr. Milan Bufon. Kaj to pomeni?
Gospodarsko ministrstvo naj bi v prihodnjih letih za razvoj slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah namenilo bistveno več denarja. Po vzoru Porabja, ki je dobilo 2 milijona evrov, naj bi podobne zneske dobili tudi drugod, napoveduje državni sekretar Dejan Židan.
Pisanje Florjana Lipuša, jezikovna vzgoja v dvojezičnem vrtcu v Špetru, Narodni dom v Trstu - perspektive, potrebe in cilji skupnosti, ki bivajo v mestu. To so teme najboljših doktorskih, magistrskih in diplomskih del na temo Slovencev iz sosednjih držav, ki so prispela na 21. nagradni natečaj Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu. Vsako na svoj način odraža aktualne razmere, v katerih živijo rojaki onstran državne meje. Kakšne so te razmere?
Za Slovence na Tržaškem je bilo slovesno odprtje Narodnega doma pri Svetem Ivanu praznično, polno optimizma. Žal ga je, vsaj v medijih v Sloveniji, zasenčila nespretna izjava predsednice države Nataše Pirc Musar o domovini. Kaj vse pa se bo dogajalo v svetoivanskem narodnem domu? Kakšne načrte imajo? V Celovcu so tudi uradno odprli novo kulturno središče koroških Slovencev – iKult – Interkulturni prireditveni center, še en prostor sožitja in dialoga. Na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku so se prvič družili malčki iz vseh slovenskih porabskih vrtcev. Povabimo pa vas tudi na sklepno dejanje tokratnih dnevov slovenske kulture v Istri. Foto (Silva Eöry): Porabski mlački na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku
Natko Štiglić, akademsko izobraženi kitarist, aranžer in skladatelj, v svoj glasbeni program vključuje flamenko, filmsko in klasično glasbo, v duetih pa doda še druge glasbene žanre; od fada do džeza in etnoglasbe. Na koncertu v Slovenskem domu Bazovica se mu pridruži Nina Fakin. Tudi njo glasba spremlja do najzgodnejših let. Sodelovala je na različnih festivalih in skupaj s simfoničnim pihalnim orkestrom Hrvaške vojske nastopila tudi na koncertu v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu. Na koncertu pri rojakih na Reki lahko prisluhnemo priredbam velikanov flamenka, kot sta Paco de Lucia in Paco Pena, in znanim tudi slovenskim in hrvaškim melodijam; od Cvetja v jeseni Urbana Kodra do Gibonnijeve Tempere. Pa ne le to. Foto: Marjana Mirković
Število učencev na avstrijskem Koroškem, vpisanih v dvojezične ljudske šole, še naprej narašča. Velik upad pa je v srednjih šolah, saj se večina ne odloči nadaljevati učenja slovenščine. Kako spodbuditi zanimanje? Tudi o tem se pogovarjamo s Sabino Sandrieser, vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroški izobraževalni direkciji. Gostimo Regino Labritz, mlado porabsko Slovenko, ki je v novem šolskem letu prevzela poučevanje slovenskega jezika na monoštrski gimnaziji. Čestitamo Radiu Agora, ki praznuje 25-letnico delovanja, in športnemu društvu Zarja, ki že 100 let povezuje rojake v Furlaniji - Julijski krajini. Z nekdanjima balerinama Sonjo Kern Svoboda in Dalijo Rot Benac pa obujamo spomine na reško gledališče, kjer sta bili članici ansambla, in na Slovenski dom Bazovica, kjer sta pustili neizbrisne sledi.
V Celovcu je z gledališko predstavo Viktor Polnori Teatra Rampa zaživel iKult – interkulturni prireditveni center -, s katerim Slovenska prosvetna zveza (SPZ) postavlja novo kulturno središče koroških Slovencev v osrčju prestolnice avstrijske Koroške. Predsednik SPZ Mitja Rovšek je prepričan, da je skrajni čas. Ob začetku novega šolskega leta nas zanima, kako je z vpisanimi v šole s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji – Julijski krajini. Prav iz Italije prihaja največ rojakov na študij v Slovenijo. Kako je z letošnjimi štipendijami za študente iz zamejstva, ki jih podeljuje javni štipendijski sklad? Gostimo pa tudi Marijano Fodor, predsednico porabskih slovenskih upokojencev, dejavno na številnih kulturnih področjih; od gledališča do glasbe. Foto (Novice.at): Vili Ošina in Mitja Rovšek (SPZ) pred novim slovenskim kulturnim središčem v osrčju Celovca
Slovenci iz sosednjih držav množično zbirajo denar za pomoč prizadetim v poplavah. Kako pa je z odpravljanjem posledic ujme na avstrijskem Koroškem? O tem z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom. Povabimo vas na Slofest – festival Slovencev v Italiji, ki bo vrhunec dosegel med 15. in 17. septembrom. Kaj rojakom pomeni ta festival, pojasnjuje Živka Persi, predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev v Italiji. Gostimo nekdanjega porabskega župnika, rojaka, Ferenca Merklija, ki odhaja v Rim. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman pa predstavi načrte zveze in ključne izzive, ki rojake čakajo jeseni. Foto (USZS): Minister Matej Arčon in Adriano Kovačič, predsednik Zadružne kraške banke Trst Gorica
Čeprav književnosti v slovenskem Porabju ni v izobilju, je ta dragocena pričevalka zgodovine. Zgodovine, ki je preostalim Slovencem malo znana. V literarno-glasbenem večeru "Srebrni breg" se posvetimo porabski literarni ustvarjalnosti. V prepletu porabske besede in etnoglasbe skupine Edna predstavljamo pisatelja, dobitnika letošnje zamejske literarne nagrade vstajenje Dušana Mukiča, literarno besedo Franca Mukiča in Irene Barber, nastopajo dejavna porabska rojaka Marijana Sukič in Karel Holec ter dramska igralka Irena Varga. Scenarij je napisal vsestranski kulturni delavec in gledališki ustvarjalec Milivoj Miki Roš, tesno povezan s Porabjem. Režiser večera, ki je povezal Prvi in program Ars ter oddaji Sotočja in Ars teatralis, je Alen Jelen. Foto(Silva Eory) - nastopajoči na literarnem večeru v Monoštru
Na pomoč prizadetim v vremenski ujmi, ki je pustošila po Sloveniji in avstrijski Koroški, so priskočili tudi rojaki iz sosednjih držav. "Pomoč Sloveniji" so solidarnostno akcijo poimenovali Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini. "Skupno.Pomagamo. – Gemeinsam.Helfen" je naslov akcije, s katero zbirajo denar koroške slovenske organizacije. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem bo prizadetim v poplavah namenila denar, ki bi ga porabili za tradicionalno vseslovensko srečanje. Srečanje bo letos, kot so soglasno sklenili, odpadlo. Spomnimo se tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu ob 110. obletnici rojstva poklonili z novima izdajama; s slovenskim prevodom avtobiografije "Nikogaršnji sin" ter italijanskim prevodom risoromana "Nekropola" mladega ilustratorja Jurija Devetaka. Ozremo pa se tudi dobrih 40 let v preteklost, na začetke oddaje Sotočja.
Slovenska narodna skupnost v Furlaniji – Julijski krajini se spreminja, spreminjajo se tudi slovenske šole, vendar si manjšina zatiska oči, pravi Igor Giacomini, vodja urada za slovenske šole. Verjame pa v mlade, ki imajo veliko idej.
Slovenska čitalnica v Gradcu praznuje 10-letnico delovanja. Kakšen pečat je pustila? Preverjamo, kako bo novi učni načrt vplival na pouk na javni dvojezični ljudski šoli 24 v Celovcu, kjer tedensko menjavajo učni jezik in ima pomembno vlogo glasba.
Novi avstrijski učni načrt za ljudske šole prinaša korenite spremembe tudi pri pouku slovenščine. Novi predmetnik, ki določa dve uri manj pouka slovenščine kot nemščine, je razburil predstavnike koroških Slovencev.
Porabski Slovenci so imeli v zadnjih tednih več pomembnih državnih obiskov iz Slovenije in Madžarske. Mineva tudi 30 let od uveljavitve meddržavnega sporazuma o zagotavljanju pravic slovenske narodne skupnosti v Porabju in madžarske narodne skupnosti v Prekmurju.
Neveljaven email naslov