Kako okrepiti uvajanje pouka slovenščine v hrvaških šolah, kako izboljšati pouk v Porabju? Notifikacija nasledstva ADP - DA ali NE? Z Vilijem Prinčičem o beguncih z Goriškega in s Tatjano Rojc o Borisu Pahorju.

Kaj lahko prinese notifikacija nasledstva ADP?

“Slovenska narodna skupnost v Avstriji 60 let po podpisu Pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije”, je bil naslov mednarodnega simpozija, ki ga je pripravil Inštitut za narodnostna vprašanja, v okviru praznovanja 90-letnice svojega delovanja skupaj s Kluboma koroških Slovencev iz Ljubljane in Maribora. 28. novembra je namreč minilo 60 let, od takrat ko je federalna Jugoslavija notificirala pristop k pogodbi. Bi bil čas, da to stori tudi Republika Slovenija? Vprašanje, ki še vedno deli strokovno in laično javnost in na katerega tudi na današnjem simpoziju Inštituta za narodnostna vprašanja ni bilo odgovora. Kako pa o tem razmišljajo na simpoziju navzoči koroški Slovenci?

Predsednik Zveze slovenskih organizacij, ene od krovnih organizacij koroških Slovencev, Marjan Sturm je v svojem stališču dejal, da notifikacija nasledstva, ki je izključno vprašanje Slovenije, verjetno ne bi imela kakšnega posebnega učinka za koroške Slovence. Opozoril pa je tudi, da je t.i. avstrijska državna pogodba nastajala v nekih drugih časih in političnih razmerah. Danes je za zaščito pravic manjšine pristojen Svet Evrope s svojimi komisijami, njihova priporočila pa imajo, meni Sturm, večjo težko kot sam člen 7. ADP, ki je v okviru mednarodne pogodbe seveda veljaven.

Da notifikacija nasledstva ne bi imela večjih učinkov menita tudi Reginald Vospernik in Teodor Domej, ki je tudi prepričan, da je v teh časih veliko drugih vprašanj, o katerih bi veljalo razpravljati. Več o simpoziju in stališčih rojakov z avstrijske Koroške lahko slišite v tokratni oddaji.

Pouk slovenskega jezika na Hrvaškem in pouk v slovenskem jeziku v Porabju – dve plati iste medalje

Sredi poletja je bil ustanovljen “Projektni odbor za pripravo celovitega sistema učenja slovenskega jezika na Hrvaškem”, ki ga vodi predstavnik Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Rudi Merljak, v njem pa sodeluje še predstavnik ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Roman Gruden ter tajnica KPD Slovenski dom Bazovica Reka, učiteljica slovenščine v Buzetu, Eva Ciglar. Kaj je dejanski namen tega ustanovitve tega odbora, s katerim krovna Zveza slovenskih društev na Hrvaškem ni bila seznanjena, se je Marjana Mirković pogovarjala z Rudijem Merljakom in Romanom Grudnom.

Gre za pomoč rojakom pri organizaciji pouka slovenščine, zagotavljata oba in nikakor ne za nekakšno nezaupnico slovenskih društvom in organizacijam. Oba se zavzemata predvsem za uvedbo pouka slovenskega jezika in kulture po modelu C v okviru hrvaškega izobraževalnega sistema kot izbirni in ocenjevani predmet. V tej obliki se poučuje tudi slovenščina, uvrščena na urnik treh osnovnih šol: Pećine na Reki (že sedmo leto), v Matuljih (tretje leto) in – od te jeseni – v Jušićih. Poteka pa tudi na treh srednjih šolah: Drugi gimnaziji v Varaždinu ter gimnaziji v Pulju in tamkajšnji srednji šoli za umetnostno oblikovanje.

Ob tem se postavlja vprašanje, kako zagotoviti ustrezne in dovolj usposobljene učitelje slovenskega jezika. Teh namreč na Hrvaškem ni na pretek. Roman Gruden, predstavnik slovenskega ministrstva za izobraževanje, dober poznavalec razmer na tem področju ne le na Hrvaškem, temveč tudi v Porabju, Furlaniji Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem, se strinja, da bi to lahko bila težava:

“Ravno zato se je treba organizirati in skupaj nekako pritisniti na določene subjekte, ki lahko vplivajo na to oziroma pomagajo pri izbiri ustreznega kadra. Ključni so ravnatelji, hkrati pa predstavniki slovenskih društev oziroma svetov, ki bi lahko po svojih kanalih poiskali ljudi z ustreznim znanjem in sposobnostmi.”

Predsednik Projektnega odbora Rudi Merljak, je prepričan, da bi lahko glede na število hrvaških državljanov slovenskega porekla pouk pričakovali več pobud za pouk slovenščine. Pa lahko rojaki pričakujejo tudi strokovno pomoč učiteljev, zagotovitev gradiva in drugih učnih pripomočkov, kakšno finančno pomoč, je zanimalo Marjano Mirković. Rudi Merljak odgovarja:

“Mislim, da slovenska država oblino podpira organizacije in dejavnosti slovenske manjšine v vseh štirih državah. Verjamem, da bo tako še naprej. In če se bodo tu na Hrvaškem pojavile in realizirale tovrstne dobre iniciative, bo tudi Slovenija pomagala, …čeprav, če sledimo črki zakona in hrvaške ustave, moramo ugotoviti, da je to najprej pravica in dolžnost te države.”

Daljši pogovor Marjane Mirković z obema predstavnikoma slovenskih oblasti lahko poslušate v tokratni oddaji.

Odpravili smo se tudi k rojakom v Porabju, kjer so te dni slovesno zaznamovali 10-letnico dvojezičnega pouka na osnovni šoli Jožefa Košiča na Gornjem Seniku. Začetki so bili težko, toda odločitev je bila prava, je prepričana Valerija Perger, višja svetovalka za šolstvo Slovencev na Madžarskem, ki že dalj časa poziva tudi pristojne slovenske organe in ministrstvo za izobraževanje, naj pomagajo rojakom z dodatno strokovno pomočjo torej z usposobljenimi učitelji iz Slovenije. Njeni pozivi za zdaj, kot kaže, še vedno niso obrodili sadov.

Literarno potovanje od Borisa Pahorja do beguncev v Brucku

Literarna kritičarka in profesorica Tatjana Rojc je te dni za monografijo o pisatelju Borisu Pahorju “Tako sem živel”dobila literarno zgodovinsko nagrado Auersperg. Kaj ji pomeni nagrada in kako je Pahor zaznamoval njeno življenje, lahko slišite v oddaji.

Vili Prinčič pa spregovori o beguncih z Goriškega, ki so med prvo svetovno vojno našli zatočišče v taborišču Bruck. Njihovo usodo je popisal v svoji najnovejši knjigi V Brucku taborišču. Prva svetovna vojna in soška fronta ga spremljata od otroških let in če se je kot mlad fantič zanima za bitke, o katerih so pripovedovali dedi, je pozneje prisluhnil zgodbam žensk, ki so morale z otroki pred vojno pobegniti z domov. Več tisoč jih je zatočišče našlo prav v Brucku ob reki Litvi na vzhodu Avstrije.  Njihove zgodbe, novinarski članki, osebni dokumenti in pričevanja so zbrani v knjigi, ki ji je avtor na koncu dodal natančen seznam vseh rojenih in umrlih v taborišču. V letih od 1915 do 1918 se je v Brucku rodilo 188 otrok, umrlo pa kar 752 ljudi. Prav seznam rojenih in umrlih je še posebej dragocen, saj podatki o starših, od kod so prišli, kraju rojstva,… odstirajo pogled na njihove osebne zgodbe.

Zgodovinarka Petra Svoljšak v predgovoru v knjigi opozarja, da je bil spomin na begunce povsod po Evropi izključen iz javnega spominjanja in komemoriranja, ostal je oseben, družinski pozabljen,… toda slovenski umetniki, slikarji, pisatelji in pesniki, so ga ohranjali. Pa tudi:

“Iz zgodovine se nismo ničesar naučili!”

Vas zanima, zakaj? Prisluhnite oddaji in preberite knjigo.