Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.