Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kdo smo?

08.02.2016


Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.

 

 


Sotočja

872 epizod


Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.

Kdo smo?

08.02.2016


Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.

 

 


04.05.2020

Že tako veliki šolski izzivi so postali še večji

V Italiji so šole zaprte že od konca februarja, kdaj se bodo odprle pa še vedno ni jasno. Kako so se s spremenjenimi razmerami soočile šole s slovenskim učnim jezikom v Furlaniji Julijski krajini, sprašujemo ravnateljico Znanstvenega liceja Franceta Prešerna iz Trsta Loredano Guštin. Zanima nas tudi, kako je s poukom na slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Kako so se v času epidemije prilagodile šola na avstrijskem Koroškem, se pogovarjamo z ravnateljem Evropske ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilom Katzem. Predsednik Državne slovenske samouprave Karel Holec pa pojasnjuje, kako je z ukrepi in njihovim sproščanjem v Porabju pa tudi, kako je z zelo pomembnimi razvojnimi načrti.


27.04.2020

Naša svobodna pesem

Antifšizem, svoboda, mir, solidarnost, sožitje so vrednote, ki jih že skoraj pol stoletja skrbno neguje tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič. Te vrednote so vedno aktualne, je prepričana tudi predsednica zbora Rada Zergol, gostja tokratnih Sotočij. ustavimo se v Rižarni, kjer so na okrnjeni slovesnosti obeležili 75-letnico zmage nad nacifašizmom. O boju koroških partizanov v Avstriji, ki je pomembno vplival na življenje v naši severni sosedi, čeprav je bil dolga leta tabu tema, se pogovarjamo z Danilom Prušnikom, podpredsednikom Zveze koroških partizanov. Andrej Mohar pa pojasni, zakaj so točno 75 let po podpisu avstrijske izjave o nedovisnosti avstrijskega notanjega ministra pozvali k dokončni prepovedi shodov na Libuškem polju. Priusluhnite sogovornikom in pesmim TPPZ Pinko Tomažič!


20.04.2020

Koroška poje v poklon domovini, porabski Slovenci pomagajo z maskami

Na poziv Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu za pomoč pri spopadanju s pandemijo so se odzvali porabski Slovenci. Kako, lahko slišite v oddaji, v kateri nadaljujemo s serijo koncertov Koroška poje.Tokrat se vračamo v leto 2016, ko je Slovenija praznovala 25. obletnico osamosvojitve. Krščanska kulturna zveza je zato koncert posvetila domovini. Takšen je bil tudi glasbeni izbor, v katerem so se prepletale slovenske narodne in ljudske pesmi ter pesmi znanih koroških slovenskih avtorjev. Kako je leta 2016 v poklon domovini pela Koroška lahko vnovič slišite v tokratni oddaji.


13.04.2020

Luštno je vigred

Krščanska kulturna zveza iz Celovca je 8. marca, tik preden so v Avstriji razglasili epidemijo, pripravila koncert z naslovom Luštno je vigred'. Posvetili so ga ženskam in se na njem spomnili dveh pred kratkim preminulih zborovodij. V celovškem Domu glasbe so letos nastopili skupina Akzent, mešani zbor Podjuna iz Pliberka, moški zbor iz Žitare vasi, mladinski zbor Slovenske gimnazije in Tonč Feinig. Ženska pevska zbora iz Sel in Krope pa sta ob spremljavi članov Slovenske filharmonije krstno izvedla Venec koroških ljudskih pesmi skladatelja Jožeta Gašperšiča. Kako je letos pela Koroška? Prisluhnite oddaji Sotočja!


06.04.2020

Družba je močna le, če je solidarna

Kako v teh časih živijo rojaki v sosednjih državah in kakšne ukrepe za omilitev posledic epidemije so sprejele pristojne oblasti na avstrijskem Koroškem in v Furlaniji-Julijski krajini, nas zanima v tokratni oddaji. Podpredsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Felix Wieser je prepričan, da je družba močna le, če je solidarna. Odgovorni urednik goriškega tednika Novi glas Jurij Paljk pa opozarja, da bo epidemija hudo prizadela tudi slovensko narodno skupnost v Italiji. Zanima nas, kako so se spremenjenim razmeram prilagodili porabski Slovenci, ki svoj osrednji tednik tiskajo v Sloveniji, in kako je trenutno na Reki, ki se ponaša z nazivom evropska prestolnica kulture. Prisluhnite!


30.03.2020

Koroška poje v poklon umetnicam

Krščanska kulturna zveza iz Celovca je leta 2015 svoj tradicionalni koncert Koroška poje posvetila umetnicam na glasbenem, literarnem in likovnem področju. V celovškem Domu glasbe sta se pred petimi leti prepletli poezija Milke Hartman, Anite Hudl, Ivane Kampuš, Maje Haderlap in Verene Gothard ter slovenska ljudska glasba. Med drugim so nastopili mezzosopranistka Bernarda Fink, mešani pevski zbor Podjuna iz Pliberka, ženska pevska zbora Trta iz Žitare vasi in Rož iz Šentjakoba, Sonus trio in drugi. Večji del tega koncerta lahko slišite v tokratni oddaji.


23.03.2020

Čez namišljeno črto

Oddaja je posvečena beneškim Slovencem in njihovi narečni poeziji. Čez namišljeno črto je bil naslov literarnega večera, ki ga je 3. program Radia Slovenija – program Ars - pripravil skupaj s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu in Inštitutom za slovensko kulturo v Špetru. Literarni večer in gledališko radijski cikel z naslovom Ars teatralis je z umetniško besedo povezal matico in rojake iz sosednjih držav. V muzeju SMO – Slovensko multimedialno okno – v Špetru Slovenov so se tako predstavile štiri domače pesnice, ki ustvarjajo tudi v narečju; Marina Cernetig, Claudia Salamant, Andreina Trusgnach in Margherita Trusgnach. V znamenju narečja in izročila beneške Slovenije je bila tudi glasba v izvedbi Davida Tomasetiga in Igorja Černa. Posnetek literarnega večera, ki je potekal 10.2. 2020, lahko slišite v tokratnih Sotočjih.


16.03.2020

Pogumno naprej!

Kako so se na zaprtje vrtcev in šol pripravili na avstrijskem Koroškem, pojasnjuje vodja oddelka za manjšinsko šolstvo Sabina Sandrieser. O ukrepih za pomoč kmetovalcem v Furlaniji-Julijski krajini se pogovarjamo s tajnikom Kmečke zveze Erikom Mastnom. Gostimo Alojza Hanžka, dolgoletnega vodjo gornjeseniške folklorne skupine, ki je za svoje delo dobil priznanje Železne županije. Na Reki pa si ogledamo razstavo slovenskega planinskega muzeja Korajža je ženskega spola, dopolnjeno še z dosežki hrvaških alpinistk.


09.03.2020

'Odgovorno in brez panike!'

Tudi za Furlanijo – Julijsko krajino veljajo strožji ukrepi za omejitev širjenja novega koronavirusa. Kako se z epidemijo sooča tamkajšnje gospodarstvo in kakšne olajšave pripravljajo? O tem v pogovoru z direktorjem Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrejem Šikom. Slovensko veleposlaništvo v Zagrebu je ob 8. marcu pripravilo pogovor o položaju žensk v družbi. Kako je z emancipacijo žensk na Hrvaškem, nas zanima v tokratni oddaji. Ustavimo se v Celovcu, kjer se je začelo uradno obeleževanje 100. obletnice koroškega plebiscita in je včeraj vnovič pela Koroška. Tradicionalno revijo Krščanske kulturne zveze so tokrat posvetili tudi ženskam. Dvojezična osnovna šola v Števanovcih je, da bi privabila nove učence, pripravila dan odprtih vrat. Kakšne prednosti prinaša šolanje na tej porabski šoli, pojasnjuje ravnateljica Agica Holec.


02.03.2020

Brez spoštovanja drugega ni boljšega sveta

Požig Narodnega doma v Trstu je bil začetek fašizma v Evropi. Pojave, ki so pripeljali do njega, pa lahko opažamo tudi danes. To je eno od sporočil dokumentarnega filma TV Slovenija Požig, o katerem se pogovarjamo z avtorico Majdo Širca. Slovenski dom v Zagrebu je za 90 let skrbi za ohranitev in razvoj slovenstva na Hrvaškem prejel državno odlikovanje red za zasluge. O domu nekoč in danes tudi s pogledom v prihodnost razmišlja dolgoletni predsednik Darko Šonc. Z dolgoletnim predsednikom Slovenske športne zveze iz Celovca Marjan Velikom se pogovarjamo o pripravah na evropsko nogometno prvenstvo narodnih skupnosti, ki bo na avstrijskem Koroškem potekalo poleti. Ob zaključku projekta Transborders se v Potrni pridružimo Slovencem na avstrijskem Štajerskem, v Sakalovcih v Porabju pa zaplešemo s fašenki. Pridružite se nam!


24.02.2020

Veselilo se je mlado in staro

Na Reki – evropski prestolnici kulture - je bil letošnji pustni karneval še posebej živahen in obiskovalci, prišli so tudi iz Slovenije, so bili navdušeni. Za mlade naj bi veljalo, da jih politično delovanje ne zanima. Pa to drži? Predsednik kluba slovenskih študentov v Celovcu Simon Rustia je prepričan, da je pri koroških Slovencih politika vedno prisotna. Kakšno pa je zanimanje mladih Slovencev v Italiji za šolanje v Sloveniji? Tudi o tem več v tokratni oddaji. Gostimo tržaškega slovenskega glasbenika, dirigenta in zborovodjo Janka Bana, ki je napisal pomembna poglavja v zgodovini vodilnih tržaških zborov. V Porabju pa se na srečanju z volivci pridružimo zagovornici Slovencev v madžarskem parlamentu Eriki Köles Kiss.


17.02.2020

Od politike do kulture

Kako je s politično participacijo Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini? Odgovor sta iskali raziskovalki doktorici Sara Brezigar in Zaira Vidau. Njune ugotovitve so pomembne tudi v luči zastopstva Slovencev v rimskem parlamentu, ki je vse bolj ogroženo. Na avstrijskem Koroškem je že vrsto let poteka razprava o skupnem zastopstvu koroških Slovencev. O tem se pogovarjamo s politologom doktorjem Karlom Hrenom, ki ima svoj predlog. 100. obletnica koroškega plebiscita je povezala vse tri klube slovenskih študentov v Avstriji. Prepričani, da ni razlogov za praznovanje, vsak mesec desetega pripravljajo različne akcije, pojasnjuje predsednik graškega kluba Aljaž Pestotnik. Ustavimo se v Zagrebu, kjer so se slovenski kulturi in velikanu naše poezije poklonili s tremi dogodki, in v Monoštru na vaji domačega komornega zbora.


10.02.2020

'Dokler veter ne menja svojega jezika'

Kulturni praznik je za rojake v sosednjih državah eden najpomembnejših, letošnja praznovanja pa so bila tudi v znamenju pomembnih obletnic. Slovenci v Italiji so tako zaznamovali 75-letnico delovanja njihovega Radia Trst A in 25-letnico slovenskega televizijskega programa, porabski Slovenci pa 20-letnico delovanja Radia Monošter. Pridružimo se rojakom v Istri, ki so osrednjo slovesnost pripravili v Pulju. Kakšna pa bo usoda gledališkega abonmaja Pogled dlje in gostovanj profesionalnih gledališč iz Slovenije na avstrijskem Koroškem? Denarja namreč ni dovolj. Ministrstvo za kulturo odgovornost za sofinanciranje prelaga na Urad za Slovence v zamejstvu. Tam pa so prepričani, da bi moralo tudi pristojno kulturno ministrstvo prispevati sredstva, saj gre za promocijo slovenskih gledališč v tujini. Do kam sega slovenski kulturni prostor in pogled pristojnih v Sloveniji, lahko slišite v Sotočjih!


03.02.2020

'Po rodu smo enaki!'

Gostimo koroškega Slovenca Jožka Hudla, ki se že od otroških let posveča kulturnemu delovanju. Bil je med ustanovitelji slovenske glasbene šole na Koroškem, vrsto let je vodil društvo Edinost v Pliberku, zdaj pa med drugim pomaga beguncem. Za svoj trud in povezovanje s Slovenijo je dobil visoko priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti – srebrno plaketo. Že desetletja so tesno povezani Slovenci iz Benečije in Posočja. Po rodu smo enaki, pravi Zdravko Likar, eden od avtorjev knjige, v kateri je dokumentiran boj beneških Slovencev za obstoj in pomoč rojakov iz Posočja. Štiri leta je trajala priprava madžarsko slovenskega spletnega slovarja, ki bo v veliko pomoč tudi mladim porabskim rojakom pri učenju slovenskega jezika. Ustavimo se tudi na Reki – evropski prestolnici kulture – , ki bo leto dni Luka različnosti. Med številni prireditvami, ki so zaznamovale uradni začetek, je bil tudi odlično obiskan festival starih rockovskih zvezd – Old stars festival. Več v tokratni oddaji.


20.01.2020

Ohcet bo!

Potem ko sedem let med domačini ni bilo para, ki bi se odločil za poroko na tradicionalen način, so ga zdaj vendarle našli. Etnološka prireditev, ki jo pripravljajo v Repnu na tržaškem Krasu, letos končno bo. Kakšni pa so obeti, da bodo Slovenci tudi v prihodnje imeli svojega predstavnika v italijanskem parlamentu? O tem v pogovoru s senatorko Tatjano Rojc. Sedem zgodb je naslov gradiva za lažje učenje slovenščine v dvojezičnih ljudskih šolah na avstrijskem Koroškem. Pripravilo ga je sedem učiteljic, nekdanjih študentk Pedagoške visoke šole v Celovcu, uporablja pa ga že več kot polovica učencev. Kako do Slovencev v Medžimurski županiji, je vprašanje, na katerega med drugimi išče odgovor Barbara Antolič Vupora, predstavnica Slovencev v sosednji Varaždinski županiji. Do porabskih Slovencev pa je vnovič prišel Mali princ. Tokrat z razstavo knjig, v katerih nastopa, in likovnih del učencev iz Rogaške Slatine. Prislunite!


13.01.2020

Mladi sodelujejo, če dobijo priložnost

Učenci dvojezične osnovne šole z Gornjega Senika v Porabju so s svojo radijsko oddajo dokazali, da lahko uspešno soustvarjajo zamejske vsebine. Mlade na avstrijskem Koroškem k dejavni vlogi spodbuja projekt pisanja v slovenskem jeziku - Pisana promlad, ki letos poteka že desetič.Gostimo novo tajnico reške Bazovice Sandro Grudenić, nekdanjo učiteljico slovenskega jezika, ki ji idej ne manjka. Pomembni izzivi so tudi pred podjetji Slovencev v Furlaniji Julijski krajini. Kaj je značilno za ta podjetja, je zanimalo Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta. Kaj so ugotovili? Prisluhnite


06.01.2020

Leto pomembnih obletnic

Kaj si lahko Slovenci v Avstriji obetajo od nove turkizno zelene vlade? O tem s poslanko Zelenih Olgo Voglauer. Z vodjo Unikuma - kulturnega centra celovške univerze - Emilom Krištofom se pogovarjamo o zaznamovanju 100. obletnice koroškega plebiscita. Letos bo minilo tudi 100 let od požiga Narodnega doma v Trstu. O tem pomembnem simbolu Slovencev v Furlaniji Julijski krajini in njegovi prihodnji usodi razmišlja upokojeni novinar, urednik in publicist Ivo Jevnikar. Z zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Eriko Kölleš Kiss pogledamo, kakšne izzive prinaša letošnje leto. Z rojakinjo mlajše generacije z Reke Mihelo Pauman Budanović pa spregovorimo tudi o vključevanju mladih.


30.12.2019

Ko si vzameš čas

»Ko si zadnjič vzameš čas« je naslov pesmi Tonča Feiniga novega albuma, ki ga je ta koroški slovenski glasbenik izdal sredi decembra. Album z naslovom Shine bomo predstavljamo v tokratni oddaji. Vzamemo pa si tudi čas za oceno iztekajočega se leta. Kako zadovoljni so Slovenci v Furlaniji Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem? Svojega predstavnika v parlamentu imajo, tako na Dunaju kot v Rimu, nikakršnih zagotovil pa nimajo, da bo tudi v prihodnje tako. Zanima nas, kako uspešni so bili rojaki na Hrvaškem predvsem pri uvajanju pouka slovenščine v šolah hrvaških šolah in kakšen je njihov položaj. O zelo pomembnem razvojnem programu slovenskega Porabja in sodelovanju z drugimi organizacijami pa se pogovarjamo z novim predsednikom krovne Državne slovenske samouprave Karlom Holcem. Prisluhnite!


16.12.2019

'Ne svinjajte nam okolja in zdravja!'

Na avstrijskem Koroškem pozorno spremljajo napovedi o morebitni izgradnji drugega bloka krške nuklearke. O razlogih za nasprotovanje gradnji se pogovarjamo s Štefanom Merkačem, koroškim slovenskim okoljevarstvenikom, ki sodeloval pri pripravi ambicioznega energetskega načrta koroške deželne vlade. Pridružimo se najmlajšim rojakom, ki so na Reki pozdravili Miklavža in popestrili prednovoletno srečanje. Pri založbi Mladika so se poklonili lani umrlemu pisatelju in prevajalcu Alojzu Rebuli ter izdali dokumentarno monografijo o njegovem življenju. Skupaj s člani slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja pa se odpravimo tudi v Monošter. Prisluhnite!


09.12.2019

Kaj je prinesel Miklavž

Rojaki na avstrijskem Koroškem so z navdušenjem sprejeli imenovanje Jožeta Marketza za novega krškega škofa. Pridružimo se Miklavžu, ki je v Slovenskem domu v Monoštru razveselil več kot 70 malčkov. Veselo je bilo tudi v reškem vrtcu in osnovni šoli Kozala, ki jo je obiskala Muca copatarica. Predsednica slovenskega društva iz Dubrovnika Tanja Baletić Cizej namreč te dni s svojimi lutkovnimi predstavami navdušuje najmlajše v Kvarnerju in Istri. Porobneje tudi o snemanju BBC-jevega dokumentarnega filma o Borisu Pahorju in peti izdaji knjige Gamsi na plazu Karla Prušnika Gašperja.


Stran 11 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov