Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
Vprašanje slovenskega predstavnika v rimskem parlamentu je bilo v ospredju tudi na tretjem delovnem omizju Slovenije in Furlanije Julijske krajine, zadnjem v tem mandatu, lahko slišite v tokrtani oddaji. Gostimo koroško Slovenka Lenčko Kupper, dobitnico letošnje Tischlerjeve nagrade. S svojimi pesmicami je polepšala otroštvo številnim generacijam in to ne le na avstrijskem Koroškem, temveč tudi v Sloveniji in med rojaki po svetu. S Klaro Fodor, predsednico slovenskih porabskih upokojencev, se pogovarjamo tudi o mladih, ki jih je težko privabiti. Na Reki pa preverjamo, kakšno je zanimanje za »Piranski zaliv«, gledališki abonma, ki je povezal Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane in HNK Ivana Zajca z Reke. Njegovo geslo je: »Kjer se politika ne more zediniti, posreduje umetnost.« Kako uspešna je umetnost? Prisluhnite oddaji Sotočja
Na avstrijskem Koroškem se začenja kampanja pred deželnimi volitvami, ki bodo v začetku marca. Enotna lista, stranka, ki na lokalnem nivoju zastopa tudi koroške Slovence, na volitvah ne bo sodelovala. Kaj to pomeni, nas zanima v tokratni oddaji. Stranka Slovenska skupnost pa ne bo predlagala svojih kandidatov za volitve v italijanski parlament. Možnosti za izvolitev predstavnika Slovencev so namreč zelo skromne, je prepričan tajnik stranke Igor Gabrovec, zelo kritičen do novega volilnega zakona. Z doktorico Marto Verginella se pogovarjamo o Slovenki, prvem ženskem časopisu, ki je leta 1897 začel izhajati v Trstu. Z bibliobusom koprske knjižnice se odpravimo k rojakom v hrvaški Istri in se pridružimo pohodnikom na Poti po dolinah in bregovih, ki povezuje Goričko in Porabje.
Kako vse bolj napete odnose med Slovenijo in Hrvaško občutijo rojaki na Hrvaškem, se pogovarjamo z Darkom Šoncem, predsednikom Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Pred rojaki v sosednjih državah je letos precej izzivov, tudi volilnih. Slovenci na Madžarskem se tako že pripravljajo na volitve svojega zagovornika v madžarskem parlamentu. Kaj pa si v letu, ko bodo na avstrijskem Koroškem imeli deželne volitve, obeta vodja Slovenske prosvetne zveze iz Celovca Mitja Rovšek, koroški Slovenec mlajše generacije? Ustavimo pa se tudi v Čedadu na tradicionalnem dnevu emigranta.
Prvo druženje z rojaki iz sosednjih držav v novem letu prinaša radoživ koncert skupine Blek Panters iz Doberdoba. Pop-rock skupina, ki poje v domačem narečju, je marca 2017 izdala svoj tretji album z naslovom Kenebek in ga predstavila kar na treh koncertih v Gorici. Uspešno leto so sklenili še s koncertom v tržaškem Kulturnem domu. Stare uspešnice skupine, dobro znane med rojaki na Goriškem, so se na koncertu prepletale z novimi skladbami. Zgodbo pa je krojil junak in nosilni lik novega albuma - Kenebek. Blek Panters, ki svoje nastope popestrijo z razposajenimi skeči, so navdušili občinstvo v Gorici. Prisluhnite posnetku koncerta!
»I'll be home for Christmas« je koroška slovenska skladateljica, pevka in igralka Katarina Hartmann naslovila božični koncert decembra leta 2012. Na odru Casineuma v Vrbi na Koroškem so se ji pridružili mednarodno uveljavljeni glasbeniki in pevke, sestre iz skupine Hartmann'ce, mladinski zbor Slovenske gimnazije iz Celovca in godalni orkester Promlád, slovenske glasbene šole na Koroškem. Ponovitev koncerta Katarine Hartmann je tudi poklon Milki Hartman, znani koroški slovenski pesnici. V letu 2017 je minilo 115 let od njenega rojstva in 20 let od smrti, z več koncerti pa so se je spomnili tudi rojaki na avstrijskem Koroškem.
Kaj prinaša akcijski načrt, ki ga ob izteku mandata pripravlja komisija RTV Slovenija za programske vsebine, povezane s Slovenci v sosednjih državah? Kaj pomeni kriza finančnega holdinga KB 1909 za slovensko manjšino v FJK? Ustavimo se v Miljah, kjer so Slovenci z vpisom v občinski statut dobili nov zagon, in v Monoštru na sprejemu pri generalnem konzulu Borisu JesihU. Potegnemo črto pod Slovenske dneve, ki jih je v Celovcu pripravil študentski klub. Kako pa so študenti zadovoljni z novo črno-modro avstrijsko vlado? Z učiteljico slovenščine v Gorskem kotarju Mirjano Žagar pa tudi o njeni ljubezni do slovenske kulture in o mladih, ki ne najdejo svojega mesta v slovenskih društvih.
Kaj vladi sporočajo rojaki, člani novoimenovanega sveta vlade za Slovence v zamejstvu? Razmere so vse boljše, razen na Hrvaškem, kjer se nerešena vprašanja med državam odražajo tudi pri statusu tam živečih Slovencev. Kakšne pa so razmere v Avstriji pred oblikovanjem nove vladne koalicije? O tem z vodjo sosveta slovenske narodne skupnosti pri uradu avstrijskega zveznega kanclerja Bernardom Sadovnikom. Z nominiranko za literarno nagradi Mira, tržaško Slovenko Vesno Guštin se pogovarjamo o prehranjevalnih navadah, običajih in receptih tržaškega podeželja. Z etnologinjo Jelko Pšajd pa o smrtnih šegah in pogrebnih praksah v Pomurju in Porabju, kjer zanimivi epitafi na nagrobnikih v domačem narečju pripovedujejo življenjske zgodbe ljudi.
Med Slovenci v sosednjih državah je vedno aktualna skrb za materni jezik in njegova narečja. Rojaki iz Videmske pokrajine ugotavljajo, da se je njihov položaj izboljšal, toda dežela bi lahko, pravijo, naredila več prav na področju narečij. V Porabju preverjamo, kako deluje slovenska vzorčna kmetija, ki postaja vzorčen primer za podobne projekte drugod po zamejstvu. S koroškim Slovencem mlajše generacije, glasbenikom Nikolajem Grilcem oziroma Nikolajem Efendijem predstavljamo njegov najnovejši projekt, ki pripoveduje o mestu, ki jim je vzelo ogenj. Glasbenikov drugi samostojni album z naslovom Temper spremlja knjiga – gledališka drama -, za katero upa, da bo kmalu dočakala uprizoritev. Pridružimo pa se tudi rojakom v Zagrebu na njihovem tradicionalnem alpinističnem večeru.
Predstavništvo slovenske manjšine v Furlaniji Julijski krajini potrebuje spremembe, ugotavljata raziskovalki iz Trsta Sara Brezigar in Zaira Vidau. Kakšne naj bi bile te spremembe in kako je dejansko z zaščito slovenske skupnosti v Italiji, nas zanima v tokratni oddaji. Slišite lahko, kako so s svojim položajem zadovoljni porabski Slovenci in prekmurski Madžari, kaj si želijo in kaj si lahko obetajo. Ustavili smo se na slovenskem knjižnem sejmu, ki je v fokus postavil tudi koroškega slovenskega literata Florjana Lipuša in gostimo reško slikarko Ludmilo Ličen, ki se na 26. samostojni razstavi predstavlja s skicami in oljnimi slikami »morčičev«, simbolom mesta Reka.
Slovesno praznovanje 70-letnice neprekinjenega delovanja kulturno prosvetnega društva Bazovica z Reke ponuja priložnost za pogled tako v pestro zgodovino kot v prihodnost. Ustavimo se v Poreču, kjer je SKD Oljka ob 10-letnico delovanja kočno dobilo svoje prostore. Z uglednim tržaškim novinarjem Sašo Rudolfom se pogovarjamo o njegovem očetu Ivanu Rudolfu in o slovenščini, ki jim, pravi, pomeni vse. Gostimo literatko in prevajalko iz Téšinje v Rožu Ivano Kampuš, ki nas z zbirko kratkih zgodb vabi na polet v svoj svet, poln vere v dobro in optimizma. Pridružimo pa se tudi rojakom v Monoštru, ki so slovesno zaznamovali 10-letnico maševanja v slovenskem jeziku.
V Rimu sta se zunanja ministra Slovenije in Italije med drugim pogovarjala, kako zagotoviti slovenski skupnosti, da bo tudi v prihodnje imela svojega predstavnika v italijanskem parlamentu. Kaj sta se dogovorila, lahko slišite v tokratni oddaji. Pod geslom »Govorim svoj jezik« je v Porabju potekalo 4. srečanje pobude Slovenščina v družini. Za slovenščino skrbijo tudi zamejski športni klubi. Eden takšnih je Koš iz Celovca, največji košarkarski klub na avstrijskem Koroškem, ki praznuje 20-letnico delovanja. Na Reki pa je vse bliže praznovanje 70-letnice Slovenskega doma Bazovica. Zato v tokratni oddaji gostimo Božo in Jožeta Grlico, v društvu dejavna že več kot pol stoletja.
Kaj je prinesel sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine na Madžarskem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, podpisan pred 25 leti? Kakšne težave rojakom na Tržaškem povzroča pretirana birokracija na področju kmetijstva? Odgovore lahko slišite v tokratnih Sotočjih. Gostimo Sarah in Tanjo Rogaunig, avtorici dokumentarnega filma z naslovom Babi, povej. Novinarki v raziskujeta, kako so se rojaki na avstrijskem Koroškem v začetku 20. stoletja soočali s dejstvom, da je slovenščina postala politična tema. Posvetimo pa se tudi pestremu kulturnemu dogajanju med rojaki v hrvaški Istri. Prisluhnite!
Prvi italijanski parlamentarec slovenskega rodu, senator Darko Bratina je bil tudi prvopodpisani pod predlog zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost. O njegovih vizijah, aktualnih tudi danes, podrobneje v tokratni oddaji. Povabimo vas v Šentjakob na avstrijskem Koroškem, na multimedijski koncert ženskega pevskega zbora Rož »Shiva šiva«. Posvečen je pesmim o in ob delu, ki jih danes le še redko slišimo. V taktu globalne glasbe mora namreč danes tudi človek funkcionirati kot stroj. V Matuljih se pridružimo rojakom na njihovem prvem organiziranem srečanju in se v Andovcih na vražji poti pridružimo vsem, ki se ne bojijo porabskih čarovnic in drugih nenavadnih likov.
Po parlamentarnih volitvah v Avstriji bomo z novinarjem celovškega tednika Novice Jankom Kulmeschem pokomentirali izide volitev ter skušali oceniti, kaj rezultati pomenijo za koroške Slovence. Ustavili se bomo v Reziji, kjer so odprli nov kulturno-muzejski center na Solbici, posvečen rezijanskemu pravljičarstvu. Obudili bomo še nekaj spominov na dogajanje pred četrt stoletja, ko je bila ustanovljena krovna Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Pridružili se bomo tudi rojakom v Budimpešti, ki praznujejo 27-letnico delovanja svojega društva, in se odpravili na Gornji Senik, kjer so odkrili doprsni kip Avgusta Pavla. Več pa boste lahko slišali tudi o mednarodni likovni koloniji mladih, ki že 47 let povezuje mlade umetnike iz štirih držav.
Zveza slovenskih društev na Hrvaškem obeležuje 25-letnico delovanja. Kakšni so njeni načrti v manjšinam ne ravno naklonjenih časih in kako zagotoviti, da bo njihov glas dejansko slišen tudi v hrvaškem saboru, nas zanima v tokratni oddaji. V Umagu PA so na tamkajšnji osnovni šoli, na pobudo slovenskega kulturnega društva Ajda, začeli s poukom slovenščine. Zanimanje je, pravijo, veliko. O sožitju in spravi na avstrijskem Koroškem, 97 let po plebiscitu, se pogovarjamo s predsednikom Zveze slovenskih organizacij Marjanom Šturmom, enim od pobudnikov skupne spominske slovesnosti v Velikovcu. Ustavimo se v Trstu, kjer so na 49. Barkovljanki dejavno sodelovali tudi rojaki iz Furlanije Julijske krajine. Spoznate pa lahko tudi učitelja slovenskega jezika v Monoštru, Madžara Norberta Gerenčerja, ki je prepričan, da se človek z veseljem ukvarja s stvarmi, ki so mu blizu srca. In njemu je blizu slovenščina. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
Bodo Slovenci v Furlaniji Julijski krajini v prihodnje imeli svojega predstavnika v Rimu?Vprašanje je spet aktualno. Italijanski parlament je namreč vnovič začel razpravo o novi volilni zakonodaji. So obeti tokrat boljši? Preverjamo, kaj je dejansko prinesla združitev dveh koroških bank v Posojilnico Bank. Po zaprtju dveh tretjin poslovalnic, so letošnji poslovni rezultati spodbudni, pravi direktor Lorenz Kumer, prepričan, da bodo morale organizacije koroških Slovencev strniti vrste. Na Reki se pridružimo mladinskim slovenskim zamejskim organizacijam, ki so razpravljale o enem ta hip pomembnejših vprašanj – kako spodbuditi mlade za aktivnejše delovanje znotraj slovenskih organizacij. Obudimo pa tudi spomin na usodo madžarskih beguncev, ki so v letih 1956 in 1957 pribežali v Slovenijo.
Kaj prinaša lani sprejeta reforma splošnega šolstva v Avstriji in kako predvolilni čas vpliva na uveljavitev načrtovanih sprememb, se pogovarjamo s Sabino Sandrieser, vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroškem deželnem šolskem svetu, ki ga tudi čakajo spremembe. Raziskujemo, zakaj je v Kanalski dolini skoraj 300 otrok ostalo brez pouka slovenščine. Gostimo Andrejo Korpič, Prekmurko, ki bo rojakom v Porabju pomagala pri organizaciji kulturnih dogodkov in povezovanju s Slovenijo. Predstavljamo pa tudi pred 120 leti rojenega rojaka Janka Ambroža Testena, frančiškana, slikarja samouka, ki mu pravijo tudi hrvaški Chagall.
Avstrija na manjšinskem področju v zadnjih letih ni naredila nobenega napredka, finančne podpore narodnim skupnostim so že več kot dvajset let enake, zato moramo dvignit glas, pravi Bernard Sadovnik. Predsednik sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu zveznega kanclerja je eden od sogovornikov v tokratni oddaji. Ustavimo se v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ki je novo sezono začel na Slofestu, in se pridružimo učencem v Škednju pri Trstu, ki so šolsko leto začeli v obnovljeni šoli. Spregovorimo tudi o uspešnem sodelovanju reške osnovne šole Pečine z osnovno šolo iz Kidričevega in preverjamo, kako potekajo priprave na Miss Porabja.
Računsko sodišče je v reviziji učinkovitosti dodeljevanja sredstev Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu za leto 2015 ugotovilo več pomanjkljivosti in nepravilnosti. Ne gre za šolski primer učinkovitega ravnanja z javnimi sredstvi, pravi predsednik sodišča Tomaž Vesel. Kako učinkovit pa je Urad pri odpravi ugotovljenih nepravilnosti, preverjamo v tokratni oddaji. Zanima nas, kako bo v prihodnje s slovenistiko na dunajski univerzi in kaj za jesen načrtujejo v tamkajšnjem Slovenskem inštitutu. Vabimo vas v Trst na 3. Slofest – festival, posvečen slovenski kulturi v Italiji, in k rojakom v Gorski kotar, kjer kmetijstvo vse bolj povezujejo s turizmom. Anita Pintar, ki se ukvarja z ekološkim kmetovanjem, skrbi tudi za ohranitev ljudskih običajev. Skupaj s folklorno skupino iz porabskih Sakalovcev pa praznujemo 20-letnico delovanja.
O položaju slovenske manjšine na Hrvaškem, tudi v luči ne prav toplih odnosov med državama, se pogovarjamo s slovensko veleposlanico v Zagrebu doktorico Smiljano Knez, ki je prepričana, da si rojaki na Reki zaslužijo tako generalni konzulat kot lektorat. Ustavimo se na letošnjih študijskih dnevih Draga, tokrat posvečenih manjšinski problematiki. Z začetkom septembra je svoja vrata odprl razširjen dvojezični vrtec v Borovljah, ki praznuje 20-letnico delovanja in ga bo letos obiskovalo že 130 otrok. O trnovih začetkih in uspešnem razvoju pove več Melhior Verdel, dolgoletni občinski odbornik. Spregovorimo tudi o slovenskih dijaških domovih v zamejstvu ter se spomnimo porabskega slovenskega župnika Janoša Küharja, umrlega pred 30 leti.
Neveljaven email naslov