Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
Kaj rojakom v Italiji prinašajo - in česa ne - ustavne spremembe, o katerih bodo odločali na nedeljskem referendumu? O tem v pogovoru s Tamaro Blažina, poslanko v italijanskem parlamentu. Kaj je v svoji 35-letni zgodovini postal Kulturni dom v Gorici, kjer letno pripravijo tudi 200 prireditev, pojasnjuje direktor Igor Komel? Kakšna je letošnja bera slovenskih založb na avstrijskem Koroškem. Kaj ponujajo v knjižnem daru Slovenske prosvetne zveze in kaj pri celovški Mohorjevi? Kako se je na sejmu predstavila založba Fran Franca Merkača? Kdo je bil arhitekt in urbanist Zdenko Sila, ki je v Kvarnerju pustil neizbrisne sledi? Kdo so porabski slovenski upokojenci, ki že dve desetletji skrbijo za ohranitev domačega narečja in slovenske besede? Odgovore lahko slišite v tokratni oddaji.
Porabski Slovenci so zadovoljni tako z odnosi med državama kot s financiranjem njihovih organizacij. Toda razmere se lahko vedno še izboljšajo, tudi z dvojezičnimi napisi, o katerih so govorili na tokratni seji mešane slovensko madžarske komisije. Gostimo travmatologa Romana Schellandra, ki pove več tudi o razmerah na področju zdravstva v Avstriji. Spominjamo se soustanovitelja in dolgoletnega predsednika Slovenske kulturno gospodarske zveze iz Trsta Borisa Raceta - Žarka, rojenega pred 100 leti. Z rojakom iz Zagreba Slavkom Alojzom Kramarjem se pogovarjamoi o slovenskih izgnancih v NDH med drugo svetovno vojno. Knjigo o tem je predstavil v tamkajšnjem Slovenskem domu. Kaj še pripravljajo zagrebški Slovenci pa pojasni Agata Klinar Medakovič, tajnica sveta slovenske narodne manjšine mesta Zagreb. Živahno bo, pravi. Prisluhnite!
Jezik in identiteta, kako sta povezana? Na prvi pogled preprosto vprašanje postaja vse bolj aktualno. Reginald Vospernik, koroški Slovenec, ki nikoli ni imel težav ne z jezikom ne z identiteto, ugotavlja, da se identiteta v današnjem času spreminja. Kako? Prisluhnite mu v tokratni oddaji. S tržaškim rojakom, zgodovinarjem Gorazdom Bajcem se oziramo v čase pred in po osamosvojitvi Slovenije. Kakšne spremembe so doživljali rojaki v Furlaniji-Julijski krajini? Gostimo reškega fotografa in strastnega planinca Darka Moharja, soustanovitelja planinske sekcije v društvu Bazovica, ter se pridružimo najdejavnejšemu društvu porabskih Slovencev na praznovanju 20-letnice delovanja.
Sredi novembra se bo v Budimpešti sestala mešana slovensko- madžarska komisija. Kaj od tokratnega že 16. srečanja pričakujejo porabski Slovenci, preverjamo v tokratni oddaji. Rojaka iz Furlanije Julijske krajine, Joška Sirka in Avguština Devetaka, uveljavljena gostinca in spodbujevalca turističnega razvoja, med drugim sprašujemo, kakšne so njune izkušnje s povezovanjem, tudi prek meje. Spominjamo se znamenitega tržaškega fotografa Maria Magajne, ki so se mu v Trstu poklonili z veliko razstavo. Na Reki se ustavimo na 21. mednarodnem lutkarskem festivalU. Na Obirskem pa z Avguštinom Brumnikom, predsednikom SPD Valentin Polanšek, spregovorimo o njihovi živahni pevski dejavnosti. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Rojaki iz Doberdoba in Gorice so bili pobudniki za postavitev spominskega obeležja padlim Slovencem na goriškem Krasu med prvo svetovno vojno. Več o odkritju spomenika, ki predstavlja tudi simbol slovenske navzočnosti na tem območju, lahko slišite v oddaji. Pred volitvami v koroško kmetijsko zbornico se pogovarjamo z nosilcem liste Skupnosti južnokoroških kmetov, županom Železne Kaple Francem Jožefom Smrtnikom. Spoznate lahko porabsko Slovenko Gabriello Labricz, ki je okrepila učiteljske vrste na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku, rojakinjo z Reke Diano Jenul, magistrico informatike, ki se med drugim ukvarja s prevajanjem in je sodna tolmačka, in mladega podjetnika iz Plešc Roka Andlarja. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Tokrat podrobneje o razmerah na področju kmetijstva, ki so se, ugotavljajo rojaki v Furlaniji Julijski krajini, v zadnjih letih zelo spremenile in zbirokratiziranosti, ki jim povzroča veliko težav. Več tudi o sofinanciranju čezmejnih projektov v okviru programa sodelovanja Interreg Slovenija-Hrvaška2014 - 2020 in tokratnih dnevih slovenske kulture v hrvaški Istri. Obeležujemo 110-letnico delovanja SPD Šentjanž in se pridružimo gobarjem na razstavi v Porabju.
V Trstu smo se pridružili rojakom, ki so bili za prijateljske odnose, dialog in sodelovanje odlikovani s srebrnim pečatom - najvišjim priznanjem tržaške pokrajine. V Monoštru se pogovarjamo z generalnim konzulom RS dr. Borisom Jesihom ki ugotavlja, da je med porabskimi Slovenci veliko volje za ohranitev svoje identitete. Marko Smole, rojak iz Gorskega kotarja, pove več o sodelovanju slovenskih in hrvaških etnologov, na Reki pa preverjamo, kako je s sodelovanjem tamkajšnje univerze s slovenskimi. V Šentjanžu v Rožu pa si ogledamo družbeno kritično predstavo Teatra Šentjanž z naslovom »Vseenost ali goldfisch zum mitnehmen«. Kakšno vlogo ima zlata ribica? Prisluhnite oddaji!
O sporočilu SLOMAKA – slovenske manjšinske koordinacije - poslancem evropskega parlamenta iz Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. O skupnem kolesarjenju slovenskega in madžarskega predsednika države. O praznovanju obletnice koroškega plebiscita z Emilom Krištofom, vodjem Unikuma – društva, ki se asimilaciji upira tudi s trijezičnimi kulturnimi prireditvami. O slovenščini v družini, ki v dvo ali večjezičnem okolju terja dodatne napore. O širjenju evropskih dnevov kulturne dediščine s Tržaškega v Špeter in predstavitvi rojakov iz Furlanije Julijske krajine na 48. Barkovljanki. Prusluhnuite rojakom iz sosednjih držav!
Slovenistika v Gradcu ima več kot 200-letno tradicijo. O njenem današnjem položaju se pogovarjamo z doktorjem Andrejem Lebnom, profesorjem na Inštitutu za slavistiko univerze Karla Franza v Gradcu. Manj spodbudna zgodba prihaja iz beneške občine Tipana. »Poslušaj, glej in molči«, je geslo občine, pravi tam živeči tržaški rojak Marko Trnovec. Zaradi javnega zavzemanja za pravice Slovencev si je prislužil ovadbo in se na koncu odločil za odhod na tuje. V Opatiji smo se pridružili predstavnikom slovenskih društev na Hrvaškem na njihovem 13. Srečanju in si v Števanovcih ogledali premiero nove igre porabske gledališke skupine Veseli pajdaši. Kot običajno, je bilo tudi tokrat veselo. Prisluhnite!
Čezmejni projekt razvoja kolesarskega turizma, vreden nekaj več kot milijon evrov, bo pomagal tudi rojakom v Porabju. Kako, lahko slišite v tokratni oddaji. O čezmejnih projektih se pogovarjamo tudi z rojakinjo iz Varaždina Barbaro Antolič Vupora, ki ima največ zaslug za popularizacijo pouka slovenščine v Medjimurju.Skupaj s člani društva slovenskih pisateljev v Avstriji se spominjamo pesnika in dejavnega kulturnega delavca Andreja Kokota in pesnika ter prevajalca Fabjana Hafnerja. Ustavili pa smo tudi v Križ pri Trstu, kjer je v Ribiškem muzeju, uradno odprtem konec tedna, predstavljena bogata slovenska pomorska in ribiška zgodovina.
Preverjamo, kakšno je letos zanimanje za učenje slovenskega jezika in kulture na Reki in v Pulju. Ravnatelj tržaške Glasbene matice Bogdan Kralj pove več o novostih, s katerimi želijo še povečati zanimanje za glasbeno izobraževanje in hkrati izboljšati znanje slovenščine. Gostimo dva umetnika, koroška Slovenca, glasbenika Tonča Feiniga in fotografa Marka Lipuša. Prvi se tudi na svojem sedmem albumu vrača k svojim koreninam z jazz priredbami slovenskih narodnih pesmi, drugi pa se z razstavo fotografij, nastalih v taborišču Ravensbrück, z naslovom Babica, pokloni svojim družinskim koreninam in vsem umrlim v tem taborišču. Klara Fodor, predsednica društva slovenskih porabskih upokojencev, pa pojasni, zakaj tudi porabskim upokojenim rojakom vedno zmanjkuje časa.
Boris Pahor, naš znani in cenjeni rojak iz zamejstva, je praznoval 103. rojstni dan in ta dogodek bomo obeležili tudi v oddaji Sotočja. Ker se bliža novo šolsko leto, bomo preverili, kakšen je položaj slovenskega jezika v izobraževanih ustanovah in nasploh v Furlaniji Julijski Krajini. Obiskali bomo mednarodni kmetijsko-živilski sejem Agra v Gornji Radgoni, na katerem so nekaj več pozornosti namenili povezovanju s Slovenci iz zamejstva, točneje s porabskimi Slovenci. Polde Zunder, župnik iz Železne Kaple, bo spregovoril o ohranjanju slovenske identitete na avstrijskem Koroškem. V oddaji Sotočja pa bomo predstavili tudi projekt Vžgano v spomin, ki obravnava dokaj prezrto tematiko požigov vasi med 2. Svetovno vojno na obmejnem območju med Italijo, Slovenijo in Hrvaško.
V Sotočjih boste slišali prispevek z Državnega srečanja porabskih Slovencev, ki je tokrat minilo v znamenju spomina na 130- letnico rojstva jezikoslovca, literarnega zgodovinarja in etnologa Avgusta Pavla. Društvo slovenskih izobražencev je v Finžgarjevem domu na Opčinah pripravilo že 51. študijske dneve Draga. Kako so udeleženci osvetlili trenutne razmere in možne prihodnje scenarije, med drugim pa iskali tudi odgovor na vprašanje, ali se ponavljajo migrantske dinamike iz zgodovine – boste slišali v oddaji. Ustavili se bomo tudi na prireditvi Pliberški jormak, ki poteka že vse od leta 1393 in tudi letos predstavlja največje gospodarsko in družabno dogajanje v tem delu Koroške, zelo živahno je bilo tudi v slovenskem šotoru- »svaveji uti«. V Sotočjih se bomo ozrli tudi na bližajoče se predčasne parlamentarne volitve na Hrvaškem. Več pa nocoj ob 20.00!
V Sotočjih boste slišali prispevek z Državnega srečanja porabskih Slovencev, ki je tokrat minilo v znamenju spomina na 130- letnico rojstva jezikoslovca, literarnega zgodovinarja in etnologa Avgusta Pavla. Društvo slovenskih izobražencev je v Finžgarjevem domu na Opčinah pripravilo že 51. študijske dneve Draga. Kako so udeleženci osvetlili trenutne razmere in možne prihodnje scenarije, med drugim pa iskali tudi odgovor na vprašanje, ali se ponavljajo migrantske dinamike iz zgodovine – boste slišali v oddaji. Ustavili se bomo tudi na prireditvi Pliberški jormak, ki poteka že vse od leta 1393 in tudi letos predstavlja največje gospodarsko in družabno dogajanje v tem delu Koroške, zelo živahno je bilo tudi v slovenskem šotoru- »svaveji uti«. V Sotočjih se bomo ozrli tudi na bližajoče se predčasne parlamentarne volitve na Hrvaškem. Več pa nocoj ob 20.00!
V tokratnih Sotočjih bomo prepletali poletni utrip in zgodbe posameznikov. Tako kot že vrsto zadnjih let je v Monoštru sredina avgusta prinesla Mednarodno likovno kolonijo, ki jo organizira Zveza Slovencev na Madžarskem. O utripu in poteku 15. kolonije, podpori lokalnega okolja ter druženju umetnikov boste lahko več slišali v oddaji. Umetnost risanja karikatur pa utira pot Bojanu Grlici z Reke, ki je z Društvom Bazovica povezan od malih nog, zadnja leta predvsem s svojimi risbami, za katere je prejel že več nagrad. V Sotočjih bomo pot nadaljevali v Nabrežini pri Trstu, kjer je živela in ustvarjala Bogomila Doljak. Zgodbo in delo te vsestranske umetnice, ki se je poslovila v začetku leta, te dni pa so ji postavili bogato in zanimivo razstavo, bomo spoznali tudi v naši oddaji. Odpravljamo pa se tudi na Obirsko, na avstrijsko Koroško, kjer živi Marta Polanšek, upokojena učiteljica, ki nadaljuje poslanstvo svojega očeta Valentina Polanška, literata, skladatelja, učitelja in narodnega buditelja. Več pa v ponedeljek po 20. Uri v Sotočjih!
Vseslovenski simfonični orkester je združil mlade glasbenike iz Slovenije in sosednjih držav. Pod vodstvom dirigenta Simona Krečiča je premierno nastopil konec junija letos ob začetku tokratnega srečanja Dobrodošli doma. Na koncertu v Slovenski filharmoniji so se orkestru pridružili gosti: Slovenski mendoški oktet iz Argentine, sopranistka, rojakinja iz Kanade, Theresa Plut, harfistka Tina Žerdin, mešani pevski zbor Davorin Jenko iz Banjaluke in Slovenski oktet. Posnetku koncerta, na katerem je orkester krstno izvedel skladbo Splet slovenskih ljudskih mladega skladatelja Petra Tovornika. Prisluhnite jim!
Med perečimi temami, ki zaposlujejo predstavnike rojakov v Furlaniji Julijski krajini, so tudi preredka srečanja s pristojnimi v Rimu. Na Rebrci pri Železni Kapli se pridružimo mladim umetnikom, ki so tokrat pripravili lutkovno predstavo, posvečeno Shakespeareju in kresni noči. Gostimo porabsko rojakinjo Anito Vajda, ki se je po končanem študiju v Ljubljani vrnila domov in zdaj v Monoštru vodi hotel Lipa. Prisluhnete pa lahko tudi Martini Rejec, mladi glasbenici z Reke, ki igra kitaro, piše pesmi, pripravlja kabaret predstavo in sodeluje v več glasbenih skupinah.
V oddaji so tokrat besedo dobili umetniki iz Slovenije, Avstrije in Italije, udeleženci 35. slikarskega tedna v Svečah na avstrijskem Koroškem. S tržaškim rojakom, pesnikom Markom Kravosom, letošnjim dobitnikom Zlatnika poezije, se pogovarjamo o njegovi kitajski izkušnji. O mladih rojakih na Reki in njihovih priložnostih tudi v okviru projektov evropske unije več pove Natali Iskra. Na Gornjem Seniku pa obiščemo vzorčno kmetijo, ki postaja vse pomembnejša turistična točka.
Z gospodarstvenikom Felixom Wieserjem, predsednikom upravnega odbora Posojilnice Bank iz Celovca, se pogovarjamo tudi o vlogi slovenskih bank v zamejstvu v časih osamosvajanja države? Predsednika Kmečke zveze iz Trsta Franca Fabca sprašujemoi, kakšen je odnos pristojnih v Furlaniji Julijski krajini do slovenskega kmetijstva in kaj si lahko rojaki na Tržaškem obetajo od nove desnosredinske oblasti na čelu z županom Robertom Dipiazzo. Na Reki preverjamo, kakšne so možnosti za slovenščino v tamkajšnjih vrtcih in se skupaj s porabskimi pohodniki podamo na pot proti Triglavu. Pridružite se nam tudi vi!
O sodelovanju na različnih področjih, tudi v gledališču. Gostimo nekdanjega senatorja v Rimu in dozdajšnjega vodjo gledališča Rossetti Miloša Budina, ki mu je potekel triletni mandat. Z Lojzetom Kerbitzem, dušo vogrških gledališčnikov, se pogovarjamo o Jurčičevem Domnu, z Milanom Pikom, vodjem Kulturnega doma v Pliberku in koreografskega centra Johann Kresnik, pa o dolgi noči plesa. Zanima nas, kakšno je sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko na področju čezmejnih projektov v okviru programa Interreg. Na Reki pa preverjamo, kakšni so rezultati sodelovanja študentov, ki so iskali ideje za preureditev in oživitev zapuščenih objektov.
Neveljaven email naslov