Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kdo smo?

08.02.2016


Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.

 

 


Sotočja

872 epizod


Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.

Kdo smo?

08.02.2016


Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom

Kaj smo, ko smo?

Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:

»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«

Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.

Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.

Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.

Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.

»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«

Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:

»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«

Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:

»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«

Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?

»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«

Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.

Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!

Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.

»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«

Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.

Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.

Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:

»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«

Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.

Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci

Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.

Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.

»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«

Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.

Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:

»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«

Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.

Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.

»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«

V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke

39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.

Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.

Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.

»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«

Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.

Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.

Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:

»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«

Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.

Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.

 

 


06.06.2016

Sotočja 6.6.2016

Pravice narodnih skupnosti se na Hrvaškem vse pogosteje kršijo, ugotavljajo pristojni pri Svetu Evrope, ki opažajo krepitev nacionalizma in političnega radikalizma. Kaj se v državi, kjer vse več ljudi protestira zaradi ravnanja oblasti, dogaja z manjšinami, tudi slovensko, nas zanima v tokratni oddaji. V Furlaniji-Julijski krajini preverjamo, kakšne so posledice reforme krajevnih uprav. Gostimo koroškega podjetnika Felixa Wieserja, pobudnika za ustanovitev gospodarske koordinacije in predsednika upravnega odbora Zveze Bank iz Celovca, ki se preoblikuje. V Porabju pa skupaj števanovskimi ljudskimi pevkami praznujemo 25-letnico delovanja.


30.05.2016

Sotočja 30.5.2016

Tokrat več o pričakovanjih in vtisih rojakov po prvem delovnem posvetu Sveta vlade za Slovence v zamejstvu in prvem obisku državnozborske komisije, pristojne za Slovence v zamejstvu, v Trstu. Gostimo novo predsednico slovenskega društva Istra v Pulju Danico Avbelj. Prisluhnili smo koncertu zborov iz Pulja in Repentabra v Splitu in nastopu komornega zbora iz Borovelj na Bogenšperku. Pridružili pa smo se tudi učencem dvojezične osnovne šole na Gornjem Seniku, ki so predstavili svoje kulturne dejavnosti.


23.05.2016

Sotočja 23.5.2016

Ob novem predsedniku Avstrije in spremembah v vladi nas bo zanimalo, kaj si lahko v prihodnje obetajo koroški Slovenci. Odpravimo se v Benečijo, kjer je bilo zaradi kolesarske dirke te dni še posebej živahno in spregovorimo o usodah porabskih Slovencev med prvo svetovno vojno. »Príšo je glas« je naslov razstave, ki je na ogled v Monoštru. Posvetimo pa se tudi varovanju industrijske dediščine, ki je lahko povezana tudi s smrtonosnim orožjem.


16.05.2016

Sotočja 16.05.2016

Rojaki iz zamejstva in sveta so imeli pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije, so opozorili udeleženci okrogle mize ob 25-letnici samostojnosti države, ki jo je pripravil generalni konzulat v Monoštru. V oddaji potegnemo črto pod 2. zasedanje skupnega odbora Slovenija - Furlanija-Julijska krajina in ugotavljamo, da obe krovni slovenski organizaciji v Italiji delujeta vse bolj usklajeno. Gostimo rojakinje, ki so študij sklenile s temami, povezanimi s Slovenci v zamejstvu in bile zato nagrajene. V diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah so med drugim raziskovale spreminjajočo se vlogo slovenskega šolstva v Italiji in slovenska narečja na avstrijskem Koroškem. Zanimala nas, zakaj je bilo v tem študijskem letu podeljenih manj štipendij za rojake iz zamejstva, pa tudi, zakaj je študij v matični državi še vedno zelo zanimiv. Prisluhnite oddaji!


11.05.2016

Sotočja 9.5.2016

Slovenska zamejska društva prek Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu iz proračuna te dni dobivajo denar za svoje delovanje in načrtovane programe. Pristojni na Uradu priznavajo, da je zaradi likvidnostnih težav včasih bolj kot sama višina pomembna hitrost dodeljevanja denarja. Več o letošnjem financiranju, tudi slovenskih zamejskih medijev, v tokratni oddaji. Preverjamo, kaj dela Agraslomak – slovenska manjšinska kmetijska koordinacija in gostimo rojaka iz Matuljev, vodjo tamkajšnjega slovenskega manjšinskega sveta Roberta Bavčarja. S koroško literatko Majo Haderlap se pogovarjamo o mejah, ki zaznamujejo njeno najnovejšo pesniško zbirko Dolgo prehajanje. Obiskali pa smo tudi porabske malčke, ki sta se jim pridružili vzgojiteljici iz Slovenije.


02.05.2016

Sotočja 2. 5. 2016

Oddajo tokrat zaznamujejo sogovorniki, ki praznik dela običajno praznujejo delovno. Za svoje delo in dosežke na področju utrjevanja slovenske identitete med rojaki v sosednjih državah so nekateri od njih minuli teden dobili državna odlikovanja – medalje za zasluge. Med odlikovani sta bila tudi novinarja, ki desetletja poročata o življenju rojakov v sosednjih državah, Mirjam Muženič in Lojze Kos. V oddaji gostimo dobitnico nagrade Vstajenje – rojakinjo iz Trsta, literarno zgodovinarko in univerzitetno profesorico Marijo Pirjevec. Z delom, tudi za slovensko skupnost, je tesno povezan porabski rojak Attila Bartakovič, vodja Urada za delo v monoštrskem okraju. Pogovarjamo pa se tudi z zelo dejavnim Milanom Grlico, nekdanjim predsednikom Slovenskega doma Bazovica z Reke.


25.04.2016

Sotočja 25. 4. 2016

Pet let po podpisu za mnoge zgodovinskega celovškega memoranduma nas zanima, kaj je kompromisni dogovor dejansko prinesel koroškim Slovencem. Skupaj z rojaki v Italiji proslavljamo 70-letnico vnovičnega delovanja tamkajšnjega slovenskega šolstva. V Monoštru se pridružimo učiteljem iz sosednjih držav na 7. srečanju s kolegi iz Slovenije. Vabimo pa vas tudi na Reko, kjer so Slovenci pustili pomembne sledi, ki pa jih večina od nas običajno spregleda ali pa za njih niti ne vemo.


18.04.2016

Sotočja 18.4.2016

Kakšni so odzivi prvega srečanja predstavnikov Slovenske manjšinske kooridnacije (SLOMAK) s komisijo državnega zbora za odbose s Slovenci v zamejstvu in po svetu? Odgovor slišite v tokrtani oddaji. Odpravili smo se v Tipano, dvojezično občino v Benečiji, kjer v uradnih dokumentih namesto slovenščine uporabljajo hrvaščino, čemur so se rojaki odločno uprli. Na avstrijskem Koroškem postajajo vse popularnejša domača narečja, tudi v dolini Zilje, kjer so rojaki najbolj asimilirani. Veliko je zanimanja tudi za narečne pripovedke, uspešen projekt pobude Slovenščina v družini. Več lahko izveste o turizmu v Porabju in tradicionalnem srečanju planincev Prijateljstvo brez meja, ki so ga rojaki z Reke pripravili na bližnjem Liscu.


11.04.2016

Sotočja 11.4.2016

Kako v slovenske zamejske krovne organizacije privabiti mlade, se pogovarjamo s tremi rojaki mlajše generacije iz Avstrije, akademskim slikarjem Mirkom Mallejem in pesnikoma Dominikom Sriencem in Aljažem Pestotnikom. Preverjamo, kaj se dogaja z goriškim tednikom Novi glas, kjer so skoraj polovici ekipe skrajšali delovni čas. Skupaj z učencem slovenskega dopolnilnega pouka iz Pulja obiščemo vrstnike v Ilirski Bistrici, in se pridružimo najbolj dejavnemu društvu rojakov na Madžarskem, porabskim slovenskih upokojencem.


04.04.2016

Sotočja 4. 4. 2016

O težavah organizacij Slovencev v Italiji zaradi zamud pri izplačilih podpor iz Rima in Ljubljane in spodbudnem zanimanju za vpis v italijanske srednje šole s slovenskim učnim jezikom v Gorici. Z županom Globasnice Bernardom Sadovnikom ocenjujemo njegovo enoletno vodenje občine ter potegnemo črto pod peto obletnico podpisa celovškega kompromisnega dogovora. Dvojezičnost postaja samoumevna, pravi. Več lahko slište tudi o sodelovanju in pomoči rojakov z Reke pri uspešni kandidaturi mesta za evropsko prestolnico kulture leta 2020. Gostimo pa še znanega porabskega glasbenika Lacija Korpiča, dobitnika Pavlove plakete Železne županije.


04.04.2016

Sotočja 28.3.2016

Krščanska kulturna zveza iz Celovca v začetku marca tradicionalno pripravi revijo Koroška poje. Letošnji koncert je bil ob 25-obletnici osamosvojitve Slovenije posvečen domovini in takšen je bil tudi izbor pesmi. V Sotočjih tako lahko med drugim slišite slovenske narodne pesmi in pesmi znanih slovenskih koroških avtorjev v izvedbi Rožanskih muzikantov, mešanega pevskega zbora Daníca iz Šentprimoža, ženskega zbora Blače in tenorista Maria Podrečnika. Občinstvo sta navdušila tudi združeni zbor klubov slovenskih študentk in študentov iz Celovca, Gradca in z Dunaja in akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane. Koncert v celovškem Domu glasbe so sklenili bratje Smrtnik, kvintet, ki je lani praznoval 30-letnico. Kako? Prisluhnite oddaji!


21.03.2016

Sotočja 21.3.2016

Kakšna bosta, če sploh bosta, v prihodnje zamejska tednika Novice iz Celovca in goriški Novi glas, oba v velikih finančnih težavah? Zakaj je Narodni dom v Trstu postal simbol tam živečih Slovencev? Na Hrvaškem trenutno ozračje manjšinam ni najbolj naklonjeno. Ga je otoplil obisk predsednika državnega zbora Milana Brgleza ali mogoče Piranski zaliv, skupni abonma reškega in ljubljanskega mladinskega gledališča? Kdo je bil duhovnik in pisatelj Lojze Kozar in zakaj se je vse življenje vračal v Porabje? Prisluhnite tokratni oddaji Sotočja!


14.03.2016

Sotočja 14.3.2016

Svoj prispevek k varovanju okolja je te dni s fotovoltaičnima elektrarnama dala občina Železna Kapla in v projekt aktivno vključila občane, ki so ju sofinancirali. Več o tem »zelenem« zasebno javnem partnerstvu v tokratnih Sotočjih. Božji nasmeh je naslov predstave Zdravka Haderlapa, ki je, pravi, zadnji poskus, dati Koroški glas, preden vse zamre. Ustavimo se tudi v Slovenskem stalnem gledališču Trst in nazdravimo Miroslavu Košuti, dolgoletnemu ravnatelju tega gledališča. Na Gornjem Seniku so odprli vrata dvojezične osnovne šole, da bi staršem in otrokom predstavili svoje delo in jih spodbudili k vpisu. Je to rešitev za ohranitev slovenske besede, nas zanima v tokratni oddaji. Skupaj z reško Zvezo za tehnično kulturo pa praznujemo 70-letnico njihovega delovanja in pomembnih izumov. Tudi tu sodeluejo rojaki iz Bazovice


07.03.2016

Od sprejema beguncev do jubileja Novega odmeva

V slovenskem dijaškem domu Srečka Kosovela v Trstu s programom Ptički brez gnezda že skoraj četrt stoletja skrbijo za mladoletne prebežnike brez spremstva. Kaj so največji izzivi, nas zanima v tokratni oddaji. Rojaka, koroška Slovenca, Rozi in Marjan Štikar iz Šentpetra v Rožu pa sta v svoj dom sprejela družino iz Sirije. Njihovo zgodbo lahko slišite v oddaji. Pridružili smo se tudi zbranim v celovškem Domu glasbe na tradicionalni reviji Koroška poje. Kakšna je vloga žensk v politiki na Madžarskem, pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiš, ki je obiskala rojake v najmanjši porabski vasi, v Andovcih. Obeležujemo pa tudi 20-letnico izhajanja Novega odmeva, glasila Slovencev v Zagrebu.


29.02.2016

Sotočja 29.2.2016

Oddaja je tokrat tudi v znamenju čezmejnih programov. Porabska Razvojna agencija Slovenska krajina namerava s svojima projektoma spodbuditi razvoj turizma, tudi kolesarskega. Koroški Slovenec Peter Paco Wrolich pove več o Dravski kolesarski poti, ki preko avstrijske Koroške vodi do Maribora in je uvrščena v najvišjo kategorijo kolesarskih poti v Evropi. Sotočja so tudi gledališko obarvana. Odpravimo se v Rož, kjer je potekala tradicionalna Tribuna - gledališki in lutkovni festival, in si na Reki ogledamo premiero predstave »Niti tat ne more pošteno krast« dramske skupine društva Bazovica. Gostimo pa tudi nekdanjega odgovornega urednika Primorskega dnevnika Dušana Udoviča, ki je dejaven tudi kot upokojenec.


22.02.2016

Sotočja 22.02.2016

Ob mednarodnem dnevu maternega jezika se o njegovem pomenu v dvo- ali večjezičnem okolju, asimilaciji in integraciji pogovarjamo z rojaki, literati z avstrijske Koroške in Štajerske; s Sabino Buchwald, Rezko Kanzian in z Janijem Oswaldom. O izkušnjah s pravno delavnico, ki so jo odprli pri goriški SKGZ, da bi rojakom olajšali uveljavljanje določb zaščitnega zakona za Slovence, pripoveduje njen vodja Livio Semolič. Gostimo doktorja filozofije Jadrana Zalokarja z Reke, haiku pesnika, ki je izdal zbirko svojih pesmi tudi v slovenščini. “Mamica, povejte mi” pa je naslov zbirke slovenskih ljudskih pesmi, ki jih je po večletnem prizadevanju te dni na svojem prvem albumu izdal Komorni mešani zbor iz Monoštra. Več lahko slišite v tokratnih Sotočjih.


15.02.2016

Sotočja 15.2.2016

15 – letnica zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Kaj je zakon dejansko prinesel slovenski manjšini in kakšne so možnosti za njegovo nadgradnjo, nas zanima v oddaji. Poklonili smo se lani umrlemu vsestranskemu kulturnemu ustvarjalcu Aldu Klódiču. O programih integracije in inkluzije beguncev na avstrijskem Koroškem se pogovarjamo z Danielom Wuttijem, socialnim psihologom, projektnim sodelavcem celovške univerze. Skupaj s porabskimi rojaki pa v Verici praznujemo Borovo gostüvanje in slovenski kulturni praznik v društvu Bazovica na Reki.


01.02.2016

Od Rastja do Mostov prijateljstva

Rojaki v sosednjih državah se že pripravljajo na praznovanje slovenskega kulturnega praznika. Tudi na Dunaju, kjer je na pogorišču Slovenskega znanstvenega inštituta nastal Slovenski inštitut. Kakšni so cilji na novo ustanovljenega društva, nas zanima v tokratni oddaji. S koroškim Slovencem Tomažem Ogrisom, glavnim urednikom revije Rastje, listamo po najnovejši številki, ki je pravi letni almanah literarne ustvarjalnosti rojakov na avstrijskem Koroškem. Preverjamo, kako je z vpisom v šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji, ki je prvič potekal po elektronski poti. V Števanovcih skupaj s porabskimi Slovenci praznujemo 30-letnico vrtca in gostimo dolgoletne članice društva Bazovica z Reke, tesno povezane z likovnim ustvarjanjem. S svoijimi deli pa sodelujejo tudi na humanitarni prodajni razstavi Mostovi prijateljstva v Zadru. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!


25.01.2016

Sotočja 25. 1. 2016

Pod geslom »Razumeti nazaj, živeti naprej« Zveza slovenskih organizacij iz Celovca slovesno obeležuje 60-letnico svojega delovanja, za katerega jo je predsednik države odlikoval z državnim priznanjem - redom za zasluge. O delovanju te krovne organizacije koroških Slovencev, ki prihodnost gradi tudi na sožitju, več v tokratni oddaji. Gostimo dobitnika srebrnih plaket Javnega sklada za kulturne dejavnosti, rojaka z avstrijske Koroške doktorja Janka Zerzerja in tržaškega Slovenca Janka Bana. Zanima nas, na kaj sta v svoji izredno bogati karieri najbolj ponosna. Valerija Perger, pristojna za šolstvo Slovencev na Madžarskem, pojasnje, ali se razmere na področju dvojezičnega šolstva v Porabju res izboljšujejo. Skupaj s fotografsko sekcijo društva Bazovica z Reke pa vstopamo v mesec kulture. V Sotočjih, skupaj z rojaki iz sosednjih držav!


Stran 21 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov