Odprta vrata dvojezične šole na Gornjem Seniku, na sončno energijo v Železni Kapli, z Božjim nasmehom v Borovljah, z jubilantom Miroslavom Košuto in Molierovim Amfitrionom v Trstu do praznovanja tehničnih izumov na Reki

Z odprtimi vrati do več učencev

Na gornjeseniški dvojezični šoli so pred aprilskim vpisom predstavili svoje delovanje in možnosti, ki jih ponuja dvojezični pouk, da bi spodbudili starše k vpisu otrok. Letos namreč konča osemletno izobraževanje 12 učenk in učencev, tako da bo prihodnje leto število učencev verjetno nižje, kot je v tem šolskem letu, ravnateljica Ildika Dončec Treiber pojasnjuje Silvi Eöry. Veseli bi bili, dodaja, če bi se vpisalo vsaj osem prvošolčkov. Štirim, ki že obiskujejo predšolsko vzgojo, bi se lahko pridružilo še kar nekaj najmlajših učencev.  

Vse bolj zelena Železna Kapla

Svoj prispevek k varovanju okolja je te dni s fotovoltaičnima elektrarnama dala občina Železna Kapla, ki se ponaša z več priznanji in nagradami na področju okoljevarstvenih projektov. V tokratni projekt je aktivno vključila občane, ki lahko kupijo sončne celice. Gre za zeleno zasebno javno partnerstvo, v tokratnih Sotočjih pojasnjuje podžupan Železne Kaple Gabriel Hribar. Ne le v Sloveniji, tudi v Avstriji občine nimajo denarja za financiranje velikih projektov:

“Iskali smo možnost, kako izpeljati večje projekte brez javnega denarja občine. Uspelo nam je s podjetjem, ki namešča fotovoltaične naprave in s sodelovanjem občanom.”

Občina je tako za solarna parka oziroma sončni elektrarni namenila strehe svojih stavb, podjetje pa je na njih namestilo 1300 m² sončnih celic oziroma 800 panelov, ki so jih lahko občani kupili in tako sodelovali pri prodaji električne energije ob zagotovljenem 3,2 % donosu.

“To je sanjska vrednost, ki je danes ne moreš dobiti na nobeni banki. Hkrati pa se izognejo tudi plačilu davka na obresti. Občani imajo tako sijajno možnost, da svoj denar lepo in varno naložijo, saj so pogodbe sklenjene z državno agencijo.”

Gabriel Hribar ob tem ponosno pove, da bodo tako zmanjšali izpuste CO2 kar za 170.000 kg na leto. Prepričan pa je tudi, da je pomembno povečati občutljivost ljudi in okrepiti njihovo zavest za varovanje okolja. Pri tem je lahko pomemben tudi naziv Zelena prestolnica, s katerim se ponaša Ljubljana. Železna Kapla je z aktivno okoljevarstveno politiko začela z županovanjem Franca Jožefa Smrtnika, ko so, pojasnjuje zdajšnji podžupan Garbriel Hribar, predsednik Enotne liste, začeli s pogovori o prihodnosti,. In tam so dobili marsikatero zanimivo idejo. Da so tudi občani s takšno politiko zadovoljni, pa  dokazujejo tudi rezultati volitev, kjer je bil F. J. Smrtnik drugič izvoljen za župana.

Celoten pogovor z Gabrielom Hribarjem lahko slišitev v tokratni oddaji.

Božji nasmeh

Koreograf in režiser Zdravko Haderlap, rojen v železni Kapli, sodi med uveljavljene umetnike, ki s svojimi projekti vedno znova preseneča in navdušuje. Te dni smo ga zmotili v Borovljah, kjer pripravlja predstavo Božji nasmeh.

“Gre za avstrijsko Koroško, ki je utihnila. To je zadnji poskus, da damo Koroški še en glas preden vse zamre.”

Razlog so seveda politične razmere, pojasnjuje, v povojni dobi. Ta generacija je bolj ali manj že izumrla. Tu so še zelo pereče finančne težave, zaradi katerih bodo  morale dolgove vračati prihodnje generacije.

“Kdorkoli se bo izobraževal, bo zapustil ta podeželski kraj in mi se bomo ukvarjali samo še z odplačevanjem dolgov. Kar nam bo še ostalo pa bo lepa narava. Tako lepa kot božji nasmeh,”

pojasnjuje vodilo predstave režiser Zdravko Haderlap, ki je idejo zanjo dobil pri umetnostnem zgodovinarju Abyju Warburgu – njegovem atlasu podob, spominski knjigi zahodne civilizacije in zgodbi o fantomih za odrasle ljudi. Prakoroški biro, ko se je poimenovala umetniška skupina, pa želi pristaviti svoj mozaik podob, gledaliških slik in sličic in prispevati v spominsko knjigo blaznosti odraslih ljudi.

Posebno vlogo v predstavi ima tudi samo prizorišče Kulturni dom Cingelc, muzej, nekoč Sokolski dom oziroma telovadnica – z več kot 110-letno zgodovino in zanimivom odrom, zaveso, na kateri je slika v olju ustoličevanja koroških knezov.

“Prostor je bil izziv. Kaj se lahko vanj postavi zunaj tradicionalnih prireditev, ki potekajo v tem domu. To je bila tudi iztočnica. Postaviti prostor  v nek drug kontekst.”

Kostumi Prakorošcev, drugačni kot nenavadni ne morejo biti. Ekipa je zbrana na osnovi javnega poziva z vseh vetrov, ki na avstrijskem Koroškem vedno pihajo, pojasnjuje Zdravko Haderlap. Na predstavo pa vabi tudi z razglednicami, na katerih lahko preberemo, da Koroška ljubi Dunaj, odpušča Bavarski in se požvižga na Slovenijo. Premiera predstave Božji nasmeh bo v Borovljah, v kulturnem domu Cingelc Trate, v četrtek 17.3. 2016 ob 20.00, ponovitve sledijo 19. in 20. ter od 28. do 31. marca.

Vse najboljše Miroslav Košuta! 

Angažirani pesnik Trsta in ljubezni, življenjsko razpet med morjem, Krasom in Ljubljano, je 11. marca obhajal okrogli življenjski jubilej – 80. rojstni dan. Ob tem je v pogovoru z Mirjam Muženič pogledal nazaj in seštel vsa resnična doživetja. Mornar na kozi je naslov avtobiografije, ki je prav na njegov rojstni dan izšla pri Mladinski knjigi in v kateri avtor, prejemnik številnih nagrad, tudi Prešernove, oživlja spomine na svoje otroštvo in mladost.

“Skušal sem zapolniti vrzeli med posameznimi poglavji, ki so zgodbe mojega življenja. Tisti, katerih spominski prebliski, ki jih ni toliko, kot bi si jih človek želel.”

Miroslav Košuta je bil vrsto let tesno povezan s Slovenskih stalnim gledališčem v Trstu, najprej kot dramaturg nato kot ravnatelj in umetniški vodja. Te dni so se člani SSG predstavili z novo predstavo – sedmo v letošnji sezoni – Molierovim Amfitrionom, ki ga je režirala Renata Vidič in kritično osvetlila razmere v samem gledališču:

“V gledališču delamo ljudje za ljudi, pozablja pa se na človeka. To je grozljivo. Razmere se katastrofalne. Ljudi je premalo za vse, kar se v tem gledališču dela.”

Premiera je gledalcem ob zgodbi boga Jupitra, ki se spusti na zemljo samo za potešitev svojega sla, ponudila vedno sodobno in aktualno vprašanje oblastnikov, odnosa podrejenosti in ponižnosti.

“Dokler bomo molčali in ne govorili, ne bomo nič spremenili. Samo pogovor o aktualnih družbenih, socialnih vprašanjih lahko prinese rešitev. Če se bomo delali, da problem ne obstaja, ga tudi ne bomo rešili.”

Celoten prispevek Mirjam Muženič lahko slišite v oddaji Sotočja (14.3.2016)

Od izumov Nikole Tesle do prvega reškega torpeda

V preddverju reškega Pomorskega in zgodovinskega muzeja Hrvaškega primorja (PZMHP) je te dni na ogled mednarodna razstava s področja tehnične in industrijske dediščine, posvečena Nikoli Tesli ob 160. obletnici njegovega rojstva, ter Ivanu Luppisu ob 150. obletnici proizvodnje orožja – prvega torpeda na Reki. Njegova uporaba je – kljub začetno napovedani “obrambni funkciji” -, povzročila smrt številnih žrtev, v mestu in okolici pa spodbudila razvoj industrije in tehnologije, ki sta slabo vest prali s poznejšimi donacijami v dobrodelne namene, v oddaji Sotočja poroča Marjana Mirković.

Gre za skupno postavitev gradiva muzejske tehnične zbirke (PZMHP), Tehniškega muzeja Slovenije in Zveze za tehnično kulturo z Reke, ki je z razstavo počastila tudi svoj jubilej, 70 let delovanja. Da gre za resnično dobro sodelovanje med muzejema, se strinja tudi skrbnik tehnične zbirke v reškem muzeju, kustos Ivo Mileusnić:

“Letos smo prvič pripravili skupno razstavo, v soorganizaciji z reško Zvezo za tehnično kulturo, Tehniškim muzejem Slovenije in našim muzejem… Za največji del ter tudi postavitev in zasnovo je zaslužna reška Zveza za tehnično kulturo; medtem ko je del o Nikoli Tesli, pripravil Tehniški muzej Slovenije, in tudi prinesel dragocene eksponate, ki prikazujejo določene njegove izume. Mi pa smo z eksponati tehnične dediščine Primorsko-goranske županije in Reke dopolnili zbirko reške Zveze za tehnično kulturo.”