Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
S predsednikom državnega zbora dr. Milanom Brglezom se pogovarjamo o njegovem obisku pri rojakih v Avstriji in podpori koroškim Slovencem pri prizadevanjih za njihovo formalno priznanje v novi koroški deželni ustavi. Sporočilo je doseglo naslovnike, pravi Brglez. O podobnostih in razlikah med koroškimi Slovenci in lužiškimi Srbi, manjšino v Nemčiji, se pogovarjamo z likovnim umetnikom Karlom Voukom. O pomenu revije Zaliv, ki je izhajala v Trstu, Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku več pove tržaška rojakinja Tatjana Rojc, predsednik državne slovenske samouprave Martin Ropoš pojasnjuje, kako je s financiranjem dveh dvojezičnih osnovnih šol v Porabju, avtor knjige Velika vojna na Soči in slovenski Primorci v Karlovcu prof. dr Mirko Butković pa spregovori o vlogi goriškega industrialca in Slovencih v Karlovcu. Prisluhnite oddaji!
S simpozijem z naslovom Auf die Plätze/ Na mesta se je avstrijskem Koroškem začelo leto umetnosti v javnem prostoru; z migracijami kot osrednjo temo. Več o temi in dvojezičnosti se pogovarjamo z enim od organizatorjev Andrejem Krištofom. O koncertih in novih strategijah pri promociji več pove Andrej Petaros, tržaški Slovenec, zadolžen za organizacijo koncertov slovensko-hrvaškega dua 2 Cellos v Sloveniji in Italiji. Slovensko društvo Ajda iz Umaga je obiskalo rojake v Splitu. Bilo je, kot lahko slišite, veselo. Preverjamo, kako napreduje učenje slovenščine v vrtcu in osnovnih šolah na Kvarnerju, in se v Monoštru poklonimo padlemu partizanu Mirku.
Bodo ulice in ceste v občinah na dvojezičnem območju avstrijske Koroške poimenovane tudi v slovenskem jeziku ali pa se bodo domača krajevna in ledinska imena izgubila z nemškim prevodom? Kaj pokažejo primerjave slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem in Hrvaškem, se pogovarjamo s Katarino Pajnič, ki je pred desetimi leti raziskovala slovensko manjšino na Hrvaškem, zdaj pa je dejavna med koroškimi Slovenci. Karel Holec, novinar in fotoreporter pri časopisu Porabje, je bil kot predsednik Porabskega kulturnega in turističnega društva Andovci odlikovan s spominsko plaketo Avgusta Pavla, kar mu je dalo, pravi, dodatno energijo. Priznanje pa je dobil tudi Peter Gergolet, vodja skupine Blek Panters iz Doberdoba, ki se je po desetih letih z novim albumom vrnila v Kulturni dom v Gorici in ga kar trikrat popolnoma napolnila. Kakšno vlogo pa ima pri tem Kenebek? Prisluhnite!
Odprtje reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja in znanstvena konferenca o raziskovanju slovenstva na Hrvaškem nekoč, danes in jutri . Priložnosti so! Z mlado tržaško Slovenko Nežo Kravos se pogovarjamo o mladih in njihovem delovanju zunaj in znotraj slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini ter predstavljamo dekliško vokalno skupino Bodeča Neža, ki žanje pohvale in nagrade doma in na tujem. S Popotnikom po Zilji, kulturno zgodovinskim vodnikom avtoric Uši Sereinig in Polone Sketelj, se odpravimo v najzahodnejšo od treh koroških dolin. S porabskimi Slovenci pa obujamo njihovo dediščino na starih slikah. Prisluhnite!
Skupaj z rojaki na avstrijskem Koroškem se na koncertu Koroška poje poklonimo Milki Hartman, pesnici z Libuškega polja. Koncertu je tokrat prisluhnil tudi predsednik države Borut Pahor in s tem podprl koroške Slovence pri njihovih prizadevanjih za vpis slovenščine v koroški deželni ustavi. Dejavnejše vloge najvišjih predstavnikov Slovenije si željo tudi rojaki v Furlaniji Julijski krajini, ki si prizadevajo zagotoviti svojega predstavnika v rimskem parlamentu. O tem z Walterjem Bandljem, predsednikom SSO. Inštitut za narodnostna vprašanja na Reki odpira svojo enoto. Več o ključnih ciljih in načrtih z vodjo enote doktorico Barbaro Riman. Ustavimo se tudi na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer so po zimskem premoru vnovič odprli svojo restavracijo in to s kolinami. Še enem od običajev, ki tudi v Porabju izginja. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Kako Slovencem v Furlaniji Julijski krajini zagotoviti predstavnika v parlamentu v Rimu? Možnosti je, kot lahko slišite, več, od posebnih volilnih okrožij do zajamčenega zastopstva. Z mlado koroško Slovenko Laro Hobel, študentko prvega letnika fizioterapije na ljubljanski Fakulteti za zdravstvo, se pogovarjamo o njenih izkušnjah s študijem v Sloveniji. S postavitvijo obeležij v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem se je sklenil mednarodni projekt Vžgano v spominih, ki opozarja na prezrte požige vasi na obmejnem območju med drugo svetovno vojno. Tema je, v časih, ko se na Hrvaškem širi sovražni govor in se kršijo temeljne človekove pravice, še kako aktualna. Kaj se dogaja, podrobneje v tokratni oddaji, ko s pustnim rajanjem odganjamo zimo še v Porabju.
O osnutku nove koroške deželne ustave in možnostih za zapis slovenščine v njej s predstavniki koroških Slovencev, ki so sodelovali na skupni seji dveh državnozborskih teles. O kratkem vzgojno-izobraževalnem programu slovenščine v enem od reških vrtcev, ki naj bi že jeseni prerasel v celodnevni program v slovenščini. O jubilejnem 50. Kraškem pustu in literarnem večeru z Brankom Šömnom v Monoštru. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Osnutek nove koroške ustave je združil študentske in mladinske organizacije koroških Slovencev, da so po več destletjih v Celovcu pripravili protest. Eno glavnih pobudnic Leno Kolter, mlado, zelo dejavno koroško Slovenko, gostimo v tokratni oddaji. Njen starejši rojak, upokojeni sodnik Tomi Partl, dobitnik Bloudkove plakete za življenjsko delo na področju športa, pa bo pojasnil, kako je prav zaradi slovenščine postal član disciplinske komisije Uefe. Italija je, kot kaže, pred novimi volitvami. Zato nas zanima, kakšne so možnosti, da bi rojaki v Furlaniji - Julijski krajini vendarle dobili svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Odpravimo se tudi v Poreč, kjer slovensko društvo Oljka po desetih letih delovanja še vedno nima svojih prostorov, in predstavimo glasbeno dediščino porabskih Slovencev, zbrano na zgoščenki Edna ftica priletejla.
Rojake z avstrijske Koroške te dni vznemirja nov predlog osnutka koroške deželne ustave, v katerem so Slovenci sicer omenjeni, deželni jezik pa je zgolj nemščina. Kako se na to odzivajo, nas zanima v tokratni oddaji. Koroškim Slovencem smo se pridružili tudi na osredjem praznovanju slovenskega kulturnega praznika, ki so ga posvetili 60-letnici Slovenske gimnazije v Celovcu. Več lahko slišite tudi o obsežni Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine od začetkov do leta 1942, pred kratkim predstavljeni v Ljubljani. Pomlad in pesem v duši je bil naslov osrednje slovesnosti Slovencev v Italiji ob kulturnem prazniku. Z njo so se v Gorici poklonili Lojzetu Bratužu, zavednemu rojaku, tragično umrlemu pred 80 leti. Praznovali so tudi na Gornjem Seniku, kjer so glavno vlogo dobili mladi rojaki. Gostimo pa tudi ljubiteljskega slikarja Gojka Vlašiča. Rojak z Grobnika je kot pomorščak obplul skoraj ves svet. Ob tem je skiciral zanimive ljudi in dogodke, del teh slik pa je zdaj razstavil v Bazovici na Reki.
Februar je med rojaki v sosednjih državah že tradicionalno posvečen Francetu Prešernu in slovenskemu kulturnemu prazniku. V oddaji se tako na praznovanju pridružimo rojakom v Zilji na avstrijskem Koroškem. Skupaj s Slovenci v Italiji praznujemo 70-letnico delovanja Radijskega odra Trst. Kako okrepiti oziroma izboljšati kakovost slovenskega jezika v Porabju, je vprašanje, ki že dalj časa zaposluje pristojne. Je rešitev dejavnejša vloga lektorata za slovenski jezik na univerzi v Sombotelu? Odgovor v tokratnih Sotočjih, ko med drugim predstavljamo tudi vse bolj uveljavljenega skladatelja in pianista mlajše generacije, rojaka z Reke Juraja Marka Žerovnika.
Tokrat več o nezanimanju mladih rojakov iz Avstrije za študij v Sloveniji, birokratskih ovirah pri vpisih in posledicah, ki se kažejo tudi v vse večji asimilaciji. Pogovarjamo se z letošnjim dobitnikom Tischlerjeve nagrade – profesorjem Jožetom Wakounigom, kulturno in politično dejavnim koroškim Slovencem. Kaj prinaša bančna reforma v Italiji, ki narekuje združitev zadružnih bank? Je to izguba avtonomije? Vprašanja za predsednika Zadružne kraške banke z Opčin Adrijana Kovačiča. Spodbudne novice prihajajo z Reke, kjer že vrsto let uspešno sodelujeta tamkajšnja Zveza za tehnično kulturo in Tehniški muzej Slovenije. Murskosoboška Pokrajinska in študijska knjižnica pa je v Porabju pripravila pravljični večer za odrasle. Bilo je …. Prisluhnite!
Rojaki iz Avstrije so dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na kaj so opozorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Na Reki so se začele prireditve ob 70-letnici delovanja Slovenskega doma Bazovica in to z jubilejem njihove planinske skupine. Odpravimo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorimo na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave. Bolje pa lahko spoznate še porabskega ljubiteljskega fotografa Mihálya Miška Ropoša. Pred kratkim je v domačih Ritkarovcih pripravil razstavo z naslovom 60 let na fotografijah.
Rojaki iz Avstrije so dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na kaj so opozorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Na Reki so se začele prireditve ob 70-letnici delovanja Slovenskega doma Bazovica in to z jubilejem njihove planinske skupine. Odpravimo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorimo na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave. Bolje pa lahko spoznate še porabskega ljubiteljskega fotografa Mihálya Miška Ropoša. Pred kratkim je v domačih Ritkarovcih pripravil razstavo z naslovom 60 let na fotografijah.
Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja je naslov zbornika, ki ga je Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta predstavil v rimskem parlamentu. In kakšni so izzivi? Ustavimo se v Špetru, kjer se so učenci dvojezične osnovne šole po sedmih letih vrnili v nekdanje - zdaj prenovljene - prostore. Na Reki, kjer so zbirali pobude za učenje slovenščine v vrtcih, preverjamo, kakšen je odziv staršev in pristojnih oblasti. Madžarska vlada slovenski manjšini iz leta v leto namenja več denarja. Kako ga nameravajo porabili letos, pojasnjuje Martin Rópoš, predsednik državne slovenske samouprave. Eden največjih avstrijskih slikarjev, koroški Slovenec Valentin Oman se te dni vnovič predstavlja v Sloveniji, v Tržiču, kjer tako razvijajo čezmejno kulturno sodelovanje. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Kultura in gospodarstvo se, kažejo izkušnje rojakov iz sosednjih držav, vse bolj prepletata. To ugotavljajo tudi na avstrijskem Koroškem, kjer se bojijo, da bi z zapiranjem manjših podružnic Posojilnice Bank brez svojih prostorov ostala nekatera slovenska kulturna društva. Kultura je temelj slovenske identitete, ne pa edini, je prepričan Andrej Šik, direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta. Kako pa je z idejo o gospodarski manjšinski koordinaciji, sprašujemo pobudnika Feliksa Wieserja. V Zagrebu so z jubilejno 60.številko, s podelitvijo priznanj in z razstavo slovesno zaznamovali 20-letnico Novega odmeva – osrednjega glasila Slovencev živečih v Zagrebu. Pa ne le ni njih. Kakšne so ambicije? Gostimo tudi porabsko Slovenko Klaro Fódor, dobitnico najvišjega državnega priznanja Za narodnosti, ki ga zaslužnim predstavnikom manjšin podeljuje predsednik madžarske vlade. Njena glavna skrb so mladi, pojasnjuje. Prisluhnite!
Leto začenjamo z vabilom: Gremo plesat! Tako se namreč imenuje oddaja Radia Koper, ki je aprila lani gostovala pri rojakih na avstrijskem Koroškem, v Pliberku. Na koncertu so nastopili: tržaški ansambel Ano ur'co al' pej dvej in harmonikar, virtuoz Aleksander Ipavec Ipo, istrska klapa Semikanta, Ženski pevski zbor Trta iz Žitare vasi, Oktet Suha in Podjunski trio. Kako so zveneli, lahko slišite v tokratni oddaji. Pridružite se in zaplešite z nami!
Ob dnevu samostojnosti in enotnosti nas zanima, kako rojaki v sosednjih državah doživljajo skupni slovenski kulturni prostor. O tem se pogovarjamo z Jankom Mallejem, dolgoletnim vodjem Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, akademskim slikarjem Rokom Zelenkom, ki je že od mladosti tesno povezan z Grožnjanom, mestom umetnikov v hrvaški Istri, zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köles Kiss in s tržaškim literatom in kritikom Marijem Čukom. Ustavimo pa se tudi v Benečiji, kjer za krepitev narodne zavesti skrbita slovenska časopisa z dolgoletno tradicijo – Novi Matajur in Dom. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
V Trstu s Svetom slovenskih organizacij (SSO) praznujemo 40-letnico delovanja. Gostimo rojakinji iz Benečije in Rezije, Živo Gruden in Luigio Negro, ki sta bili za svoje delo, tesno povezano s slovenskim jezikom in kulturo, odlikovani z državnim priznanjem – medaljo za zasluge. Na Dunaju si ogledamo prenovljeni Slovenski dom Korotan. Komu je namenjen? Prisluhnite! Za Porabje – edini časopis Slovencev na Madžarskem – se bo novo leto začelo spodbudno, saj se bo razširil kar za tretjino. Kaj to pomeni, pojasnjuje odgovorna urednica tednika Marijana Sukič. Vabimo pa vas tudi na razstavo slik rojakinje iz Gorskega kotarja Silvane Lautar. Ekonomistka, ki se sprošča s slikarstvom, je, pravi, vedno na poti. »Na poti« pa je tudi naslov razstave njenih del, ki so do konca januarja na ogled v Ljubljani.
Med rojaki v Furlaniji-Julijski krajini še vedno odmeva zavrnitev ustavnih sprememb na referendumu. Kakšna so pričakovanja, kaj si obetajo, nas zanima v tokratni oddaji. Potegnemo črto pod uspešno delovanje slovenskih športnih društev v Italiji, usmerjenih predvsem k mladim in pomembnih zaradi ohranjanja maternega jezika in identitete. Spregovorimo o literarni ustvarjalnosti med koroškimi Slovenci, zbrani v jubilejni 10. številki revije Rastje in skupaj z najmlajšimi rojaki na Reki pričakamo Miklavža. Predstavimo pa tudi Jožefa Košiča, župnika, literata, etnologa in zgodovinarja, tesno povezanega z rojaki v Porabju.
Referendum o ustavnih spremembah v Italiji in predsedniške volitve v Avstriji, dogodka, pomembna za slovensko narodno skupnost v obeh državah, odmevata tudi v oddaji. Kakšni so odzivi na avstrijskem Koroškem po zmagi Alexandra van der Bellna in kakšna je dejanska vloga predsednika države pri vprašanjih narodnih skupnosti? Na ta in podobna vprašanja v oddaji odgovarja novinar in urednik tednika Novice Janko Kulmesch. O sporočilu, ki so ga italijanski volivci in volivke dali z zavrnitvijo ustavnih sprememb na referendumu, se pogovarjamo z glavnim urednikom goriškega tednika Novi glas Jurijem Paljkom Več lahko izveste o življenju v Furlaniji Julijski krajini, ki od 1. decembra nima več pokrajin, ter o konkretnih težavah rojakov v Istri. Spregovorimo tudi o sodelovanju murskosoboške študijske knjižnice z rojaki v Porabju in letošnji knjižni beri slovenskih založb v Italiji. Gostimo tudi predsednika Slovenske športne zveze iz Celovca Marjana Velika, za svoje prostovoljno delo zdaj odlikovanega s plaketo državnega sveta. Kako pa je bila letos uspešna celovška Slovenska športna zveza? Tudi o tem več v tokratni oddaji.
Neveljaven email naslov