Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
877 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Raziskujemo s Cvetko Lipuš, Luigio Negro, Sandrom Qualiom, Tizianom Moznichom, Marijano Sukič in Zdravkom Plešetom
Kaj smo, ko smo?
Tako je naslov pesniške zbirke, za katero je Cvetka Lipuš letos dobila nagrado Prešernovega sklada. Gre za pomembno priznanje, ki ga dobijo le redke pesnice. Kot pokaže hiter pregled, je v vsej zgodovini podeljevanja šele četrta avtorica, ki je dobila to nagrado za pesniško zbirko. Podatek jo je, pravi, presenetil, ji vzel sapo:
»Potem je pa res že čas, da so se odprla vrata.«
Cvetka Lipuš namreč pogosto bere slovensko poezijo in med njenimi kolegicami je veliko dobrih pesnic, zato je presenečenje še večje. Priznanje – nagrada Prešernovega sklada – ji seveda veliko pomeni, nenavadno pa je zanimanje medijev in številni intervjuji, ki jih je imela pred samo podelitvijo, saj se pesniki običajno držijo bolj zase in ustvarjajo. Po petih minutah slave (five minutes of fame) se bo življenje vrnilo v ustaljene poti, pesnica pa v Salzburg, kjer dela in kjer nihče ne ve, kje je bila ta konec tedna in kaj počne.
Koroška Slovenka Cvetka Lipuš gre vsekakor po očetovih stopinjah. Florijan Lipuš je namreč leta 1975 dobil nagrado Prešernovega sklada, leta 2004 pa Prešernovo nagrado. Kaj je dejal ta strastni zagovornik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, ko je izvedel, da bo hči dobila nagrado, se ne spomni. Prav tako težko pojasni, koliko je bila očetova literarna pot odločilna za njeno pesniško kariero. V zgodnjem obdobju, pri prvih objavah, vsekakor, danes razmišlja pesnica, ki je svoje prve pesmi objavila v reviji Mladje še kot dijakinja slovenske gimnazije v Celovcu. Po vse teh letih objavljanja in osmih pesniških zbirkah pa je njegova vloga bolj stranskega pomena.
Če umetniško ustvarjanje določajo geni, so ti v družini Lipuš zelo koncentrirani, saj se od štirih otrok kar trije ukvarjajo z umetnostjo. Poleg očeta, uveljavljenega literata, in Cvetke, večkrat nagrajene pesnice, je tu še med rojaki na Koroškem znani glasbenik in skladatelj Gabriel Lipuš, ustanovitelj glasbenega gledališča v Celovcu. Na Dunaju pa ima svoj fotografski atelje Marko Lipuš, ki je med drugim študiral tudi na praški umetnostni akademiji Famu in večkrat razstavlja tudi v slovenskih galerijah.
Kolikšna je bila vloga staršev pri odločitvi za umetnost? Kot ugotavlja Cvetka Lipuš je bila njihova vloga prav v tem, da se niso vmešavali in so otrokom vedo pustili, da počnejo in se izražali, kot sami želijo. Bili so zelo odprti, se spominja, kar se je verjetno spremenilo v tej generaciji, ko starši vnovič oblikujejo otroke bolj po svoji podobi in vzoru. Zdi se mi, da je pri nas vsak lahko bil, kar je želel, je prepričana pesnica, ki jo je v mladih letih zanimala tudi glasba.
»Z bratom Gabrielom sta naju starša skupaj,»v paketu«, pošiljala na glasbene ure, toda že kmalu sem videla, da mi bo glasba blizu, ampak da to verjetno ne bo moj prvi medij za izražanje.«
Življenje Cvetke Lipuš zaznamujejo selitve. Kot 10-letna deklica je zapustila Železno Kaplo in odšla na Slovensko gimnazijo v Celovec, kjer se je srečala tudi z večinsko nemško govorečimi prebivalci. Po študiju književnosti v Celovcu in na Dunaju je odšla v ZDA v Pittsburgh, kjer je živela 15 let in se vrnila v Avstrijo, v Salzburg. Njeno življenje je razpeto med tremi jeziki, med katerimi se vseskozi sprehaja oziroma prehaja. Glede na to, da od 5 leta naprej ni enojezična, si ne more več predstavljati, kako je živeti v samo enem jeziku. Prav tako pa ne more pojasniti, kako prehaja iz jezika v jezik, saj o tem ne razmišlja:
»To je moja danost in tako je. Včasih mislim, da bi bilo laže živeti in pisati samo v enem jeziku.«
Za avtorje včasih ni enostavno ohranjati stik, dolgoročno povezavo, pojasnjuje in se tako kot drugi ustvarjalci sprašuje, ali so bralci še tu, ali jo še berejo, ali pa je sama v svojem prostoru. Tega je manj, če živiš v prostoru, kjer veš, da te berejo ali te vsaj nekateri berejo, pravi:
»Pri meni pa so to povsem drugi svetovi, zato se pojavljajo tudi dvomi. Toda, druge možnosti nimam. In četudi se odločim, da menjam jezik in začnem pisati nemško ali angleško, če se vrnem v ZDA, sem pravzaprav v isti situaciji, ker sem tudi tam večjezična.«
Njene pesmi so v slovenščini in po nagrajeni osmi zbirki Kaj smo, ko smo, že nastaja nova. Bo podobna zadnji?
»Težko je reči, v katero smer bo šla. Zasnova je, toda včasih me smer zapelje, zavede in zato še ne vem, kje bo in kdaj bo pristala.«
Celoten pogovor s pesnico Cvetko Lipuš lahko slišite v Sotočjih.
Hudi časi so mimo. Tudi v Reziji!
Rojaki v Reziji, ki skušajo ohraniti svojo barvito kulturno dediščino s pomočjo Unesca, so vajeni nasprotovanj in verjetno jih tudi zato najnovejša spletna pobuda za izločitev iz zaščitnega zakona za Slovence v Italiji ne preseneča, niti ne obremenjuje, sodeč vsaj po besedah Luige Negro, domačinke, predsednice SKGZ za Videmsko pokrajino.
»Hudi časi, kot so bili leta nazaj, so mimo, saj kot vidimo pobude ne razgrevajo ljudi, kot so jih od leta 2003 do 2010. Moramo živeti s tem. Tako kot je bilo že v preteklosti v Benečiji in drugih krajih, kjer živi slovenska manjšina.«
Društvo Muzej Rozajanskih ljudi od avgusta leta 1998 ohranja del krajevne kulturne dediščine v lepo urejeni zbirki. Med dragocenejše predmete sodijo lesene skrinje, ki so včasih služile za osnovno pohištvo v vsaki hiši, različnih oblik in poslikav.
Zbirka bo v leseni hišici, ki je po potresu leta 1976 gostila dve družini, razstavljena le še letos. Društvo je namreč pred tremi leti na Solbici kupilo hišo, v kateri urejajo primernejše prostore za rezijansko etnografsko zbirko. Prvi del obsežnega načrta je uresničen, je Mirjam Muženič pojasnil Sandro Qualia.
Rezijani tradicionalno radi plešejo. Njihova folklorna skupina je med najstarejšimi na Apeninskem polotoku, saj dokumenti pričajo o njenem nastanku 27.oktobra leta 1838. Trenutno je v skupini 50 plesalk in plesalcev, njihova povprečna starost pa je 25 let, pojasnjuje predsednik Tiziano Moznich, pa ne le to:
»Poleg plesa v našem Rozajanskem dumu pripravljamo tudi razstave in trenutno so na ogled pustne maske. Pust je za nas zelo pomemben običaj in to za vse domačine, ki se nam pridružijo v plesu. Vsakdo se obleče tako, kot sam želi. Najbolj dobrodošle so najbolj nore in posebne maske.«
Občinska uprava Rezije je z rezijanskim plesom in glasbo potrkala na vrata svetovne kulturne dediščine z vlogo na Unesco in v kulturi vidijo tudi prihodnost doline, pravi Luigia Negro.
Po 25. letih časopis Porabje pred novimi izzivi – mladi bralci in ustvarjalci
Z Marijano Sukič, urednico Porabja, osrednjega tednika rojakov na Madžarskem, se spominjamo začetkov časopisa in dilem, ki so se jim takrat porajale. Danes so pred novimi dilemam.
Leta 1990 so ob ustanovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem začeli razmišljati tudi o svojem časopisu oziroma kako priti do rojakov s svojo besedo. Ker v Porabju s tem niso imeli izkušenj, so bili prisiljeni iskati pomoč v matični domovini. V Murski Soboti, ki je geografsko Porabju najbliže, so se povezali z novinarji Vestnika, Murskega Vala in Rtv Slovenija. Poleg vprašanj o sami vsebini, so razpravljali tudi, v katerem jeziku naj bo časnik, ali v slovenskem knjižnem jeziku ali v porabskem narečju. Odločili so se, se danes spominja Marijana Sukič, za obe možnosti; torej za članke v slovenskem knjižnem jeziku in porabskem narečju, ki jo še danes uporabljajo in to kljub nasprotovanju slovenskih jezikoslovcev. Ti večinoma niso bili naklonjeni pisanju v porabskem narečju.
»Predvsem strokovnjaki iz osrednje Slovenije, vključno s takratnim ministrom dr. Janezom Dularjem, so svetovali, naj pišemo v knjižnem jeziku, razen kakšnega jezikovnega kotička v domačem narečju. Ampak vztrajali smo, da mora biti polovica časopisa rezervirana za domačo besedo, torej narečje.«
Zavedali so se namreč, pravi Marijana Sukič, da jih bodo brali prav ljudje, ki nikoli niso imeli pouka slovenskega knjižnega jezika, ki so slovenstvo ohranjali predvsem z domačo besedo in jim je to veliko pomenilo.
Manjšinski časopis Porabje nima le vloge informirati, temveč ima tudi povezovalno vlogo in to je njegovo kulturno poslanstvo:
»Vedno sem bila prepričana, da ima Porabje predvsem vlogo ohranjevalca jezika in učitelja. Na eni strani v časopisu ohranjamo domačo besedo, pišemo tudi v knjižni slovenščini, kjer pri ključnih besedah v oklepaju zapišemo tudi madžarski prevod in tako bogatimo besedni zaklad.«
Ob tem pa časopis povezuje ljudi v Porabju in zunaj njega, saj ga pošiljajo tudi v Slovenijo in svet, največ v Severno Ameriko, v ZDA, nekaj tudi v Avstralijo in Južno Ameriko, kamor so se izselili ljudje iz Porabja in so na sam časopis bolj navezani, kot to velja za domačine.
Po 25. letih izhajanja časopisa, ki je bil najprej 14-dnevnik na šestih straneh, od leta 2005 pa je tednik na osmih straneh z barvnim tiskom, so ustvarjalci pred novimi izzivi, pravi odgovorna urednica Marijana Sukič, ki se zavzema za širitev časnika na vsaj 12 strani in obogatitev z dodatnimi, praktičnimi in sodobnimi vsebinami. Želi si, da bi se jim pridružili tudi mladi, ki bi sodelovali pri časopisu in tako prinesli svež veter z vsebinami, ki bi mlade zanimale.
»Pred nami je dilema, ali preiti na model, ki ga poznajo pri Novem Matajurju (časopisu Slovencev v Videmski pokrajini – o.p.), kjer poleg narečja in knjižne slovenščine uporabljajo tudi italijanščino, v našem primeru bi to bila madžarščina. Tako bi mogoče na eni strani pridobili, ker bi vsebine približali tudi mlajšim generacijam in jih tako osveščali, kdo so, kaj so, zakaj so porabski Slovenci. Po drugi strani pa pravim; od česa je Slovenec Slovenec, če slovensko ne govori.«
V oddaji lahko prisluhnete daljšemu pogovoru z Marijano Sukič, odgovorno urednico tednika Porabje, ki se – prvič – ne sooča s finančnimi težavami, saj Madžarska zanj namenja 65 %, ostalo pa dobijo na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Zdravko Pleše – slovenski Tartini z Reke
39-letni rojak Zdravko Pleše je že vrsto let izjemno dejaven v kulturi in uspešen pri tkanju slovensko – hrvaških vezi. Trenutno je razpet med Sežano, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni šoli, mestecem Čavle nad Reko, od koder je doma, in Koprom – tam ima družino.
Predvsem je glasbenik – violinist, skladatelj in producent (ter pedagog) -, vodi komorno skupino Contemporanea, a tudi raziskuje in piše o glasbeni dediščini in pri tem sodeluje s slovensko skupnostjo, ter organizira festival komorne glasbe na Grobniku pri Reki in Tartinijeve dneve v Piranu.
Na Reki se je pred kratkim predstavil tudi v filmski vlogi mladega Tartinija. S tem skladateljem je, kot je povedal Marjani Mirković, tesno povezan že od otroštva.
»Od takrat, ko sem prvič slišal ploščo z njegovo glasbo, me spremlja. Na ljubljanski akademiji za glasbo, kjer so film posneli, so me povabili na avdicijo in dobil sem vlogo mladega Tartinija. Takrat sem ga še bolj spoznal in naštudiral velik del njegovega opusa.«
Zdravko Pleše ima glasbo v krvi, saj sta se tako oče kot ded ukvarjala z njo. Ded je z igranjem harmonike zabaval ljudi. Velik ljubitelj glasbe je bil tudi oče – sicer po poklicu zdravnik -, ki je vseskozi kupoval otrokom različne inštrumente, igral na mandolino in pel, bil pa je tudi zelo dejaven pri organizaciji družinskih nastopov. Prav oče ga je navdihnil za glasbo in Zdravko Pleše je že v otroških letih igral različne inštrumente, najprej harmoniko, nato v osnovni šoli klavir. Glasbenici sta tudi njegovi sestri in vsi trije so končali glasbeno akademijo v Ljubljani. Naš sogovornik se je nato odločil še za študij na Dunaju, kjer je (vnovič) diplomiral in magistriral na fakulteti za glasbo in upodabljajočo umetnost. Toda na Dunaju se ni našel, zato se je vrnil domov, kjer mu, kot lahko slišite v Sotočjih, izzivov ne manjka.
Poleg organizacije festivala Grobnik, ki ga vsako leto julija pripravlja (družinsko) društvo Contemporanea in na katerem se predstavljajo slovenski glasbeniki, organizira tudi bienalne Tartinijeve dneve v Piranu s Tartiniado, na kateri sodelujejo vsi, ki igrajo Tartinijeve skladbe – ljubitelji in profesionalni glasbeniki. Zdravko Pleše pripravi aranžmaje, glasbeniki vadijo sami, nato imajo skupno vajo in na koncu vsi skupaj zaigrajo na Tartinijevem trgu. Tudi letos bodo in priredbe so že pripravljene, pravi.
Zelo dejavnemu violinistu, skladatelju in aranžerju, pedagogu in producentu, ki sodeluje s številnimi glasbeniki, je blizu tudi poezija. Sam je izdal dve pesniški zbirki Ljubezen in Novi dan in nekaj pesmi tudi uglasbil. Tudi pesmi, pravi, piše že od malega. V slovenščini in hrvaščini, odvisno, kako jih začuti:
»V moji glavi je toliko idej! Pustim jih, da se razvijejo, določene v slovenščini, določene v hrvaščini. Vsaka naj dozori v svojem jeziku.«
Posebej pri srcu pa mu je tudi Dragotin Kette, ki ga je spoznal šele na študiju v Ljubljani. Uglasbil je nekaj njegovih pesmi in album bo, upa, kmalu izšel.
Daljši pogovor z Zdravkom Plešetom lahko slišite v tokratni oddaji.
Tokrat se ustavimo na Tromejniku, stičišču Slovenije, Madžarske in Avstrije, kjer so se minuli teden srečali predsedniki vseh treh držav. Kakšne priložnosti ponuja območje treh povezanih narodnih parkov, lahko slišite v tokratni oddaji. Odpravili smo se v Škófiče na avstrijskem Koroškem, kjer so konec tedna praznovali 110-letnico delovanja prosvetnega društva Edinost, enega najstarejših slovenskih društev, in 30-letnico dvojezičnega vrtca Minka. Oba skrbita, da slovenska beseda ob vrbskem jezeru ne zamre. Doktorica Barbara Riman pove več o tesnih vezeh Slovencev z Reko, ki segajo že v 15. Stoletje. Preverjamo pa tudi, kako poteka obnova prostorov novega slovenskega kulturnega knjižnega središča v Trstu, ki naj bi svoja vrata odprl 23. junija letos. Rojaki ga, kot lahko slišite v Sotočjih, težko pričakujejo. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
Ob shodih neofašistov in protifašistov v Gorici se v tokratni oddaji z zgodovinarko iz Trsta, doktorico Marto Verginella pogovarjamo o spominjanju, temi, ki postaja tudi za zgodovinarje vse aktualnejša. Gostimo pred kratkim izvoljenega predsednika Sveta slovenskih organizacij, goriškega Slovenca, Walterja Bandlja, ki napoveduje obiske na terenu. Zanima nas, kakšne načrte ima Zveza Slovencev na Madžarskem pod novim – starim vodstvom. V petek je bil na mesto predsednika najstarejše krovne organizacije porabskih Slovencev vnovič izvoljen Jože Hirnök. Kot pravi, bodo skušali v delovanje zveze bolj vključiti tudi mlade. Sicer pa ostaja njihova ključna prioriteta skrb za slovenski jezik in porabsko narečje, pa tudi gospodarski razvoj. V oddaji lahko slišite več tudi o slovensko hrvaškem sodelovanju v Kvarnerju. Slovenski arhitekti pripravljajo preureditev mestnega središča v Matuljih, študenti premišljajo o preureditvi tamkajšnjih turističnih objektov. Slovenskim strokovnjakom so zaupali znamčenje otoka Cresa, hotelirji iz Slovenije in Hrvaške pa sodelujejo v več projektih, povezanih tudi z ugotavljanjem kakovosti hotelske ponudbe. Rojake na Reki je obiskala tudi skupina študentov iz Slovenije. Kaj jih je najbolj presenetilo, lahko slišite v tokratni oddaji, ko vas povabimo tudi na ogled kovačije Petra Dolinška v Železni Kapli. V kovaški delavnici, ki je bila postavljena že v 16. stoletju, so več sto let kovali orodje, podkovali konje in popravljali vozove. Prav zaradi opazovanja kovača pri delu se je Peter Dolinšek odločil, da se bo izučil tega poklica. Po upokojitvi pa je tudi kupil kovačijo in s tem uresničil svoje sanje. Prisluhnite mu v tokratni oddaji!
Ob 60. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe je vnovič postalo aktualno vprašanje, ali naj Slovenija notificira nasledstvo. Kako na to gledajo koroški Slovenci? Odgovor slišite v tokratnih Sotočjih. V Milanu smo se na svetovni razstavi pridružili rojakom iz Furlanije Julijske krajine, ki so se predstavili v slovenski hiši, in se v Trstu ustavili na klasičnem liceju, kjer se dijaki učijo tudi stare grščine. V Porabju preverjamo, kako daleč je projekt vzorčne slovenske kmetije, ki naj bi spodbudil turistični razvoj tega območja. Z 79-letno rojakinjo z Reke Marijo Šenk pa se pogovarjamo o njenem zelo intenzivnem pesniškem ustvarjanju. V zadnjih treh letih je namreč izdala štiri pesniške zbirke, peta čaka na izdajo, nastaja pa že šesta.
Tokratno druženje z rojaki iz sosednjih držav v oddaji Sotočja vnovič zaznamujejo pomembne obletnice. Pred 70. leti je začel izhajati Primorski dnevnik, edini dnevnik rojakov v Furlaniji Julijski krajini. V zadnjih letih se zaradi zaostrenih gospodarskih razmer sooča z velikimi težavami. 70-letnico delovanja letos obeležuje tudi slovenski znanstveni licej Franceta Prešerna v Trstu. V čem je njegova posebnost, pojasnjuje ravnateljica Loredana Guštin. Tudi avstrijski državni pogodbi, ki so jo sprejeli pred 60 leti se ne moremo izogniti. O razmerah v Avstriji, ki so botrovale sprejetju pogodbe, govori zgodovinar Teodor Domej. Irena Margan, ravnateljica reške osnovne šole Pečine in pobudnica pouka slovenščine odhaja v pokoj. O spoštljivi dediščini, ki jo pušča za sabo, in množici stkanih vezi pove več v tokratni oddaji. Brez knjig v slovenskem jeziku rojaki v zamejstvu ne bi mogli skrbeti za ohranjanje maternega jezika. Porabskim Slovencem pri tem pomaga tudi Bibliobus murskosoboške pokrajinske in študijske knjižnice, ki te dni praznuje 20-letnico delovanja in že 15 let vozi tudi v Porabje. Rojaki iz sosednjih držav vas s svojimi zgodbami tudi ta ponedeljek čakajo v oddaji Sotočja!
V tokratni oddaji smo se odpravili v Celovec, kjer so imeli mladi koroški Slovenci glavno vlogo na spominski slovesnosti ob 70-letnici osvoboditve izpod nacifašizma. S prireditvijo so opozorili, da so s svojim aktivnim uporom prispevali pomemben delež k osvoboditvi Avstrije in starejšim sorojakom predstavili svoj pogled na 7 desetletij in današnje razmere ne le na avstrijskem Koroškem. Kakšen je odnos mladih rojakov do zmage nad nacifašizmom in kaj sporočajo danes, lahko slišite v Sotočjih. V Trstu so ob zaključku čezmejnega projekta LEX razpravljali o zaščiti in razvoju narodnih skupnosti. Zakonodaja je dobra, šepa pa njeno uresničevanje, toda priložnosti je še kar nekaj, boste slišali v Sotočjih. Na potopisnem predavanju po Sloveniji smo se pridružili porabskim slovenskim upokojencem, ki so med najdejavnejšimi tamkajšnjimi slovenskimi društvi. Vabimo pa vas tudi v Istro, v Grožnjan. "Mesto umetnikov", kot ga imenujejo, namreč praznuje 50-letnico. Pomembno vlogo pri njegovi revitalizaciji imajo tudi Slovenci in prav njim je bila posvečena prireditev, ki je potekala konec tedna. O zgodovini in umetnikih, ki so pomagali ohranjati mestece, lahko več slišite v tokratni oddaji.
Skladno z dnevom je oddaja v znamenju uporništva. Gostimo goriškega novinarja in literata, odgovornega urednika tednika Novi glas, Jurija Paljka. Njegovo življenjsko vodilo je; postavi se na stran šibkejših. Da gre zato pogosto proti toku, ga ne moti. Nasprotno. O sodobnih pojavih fašizma in odnosu do antifašizma na Hrvaškem se pogovarjamo z rojakinjo iz Zagreba, mirovno aktivistko Vesno Teršelič, ki je pred kratkim postala podpredsednica Lige antifašistov Hrvaške. Predsednik društva Memorial Kärnten - Koroška Franc Wákounig pove več o spreminjanju kulture spominjanja na avstrijskem Koroškem, mlada porabska Slovenka Martina Zakoč pa o uporu svoje generacije. Pogovori se prepletajo s pesmimi Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič, ki več kot 40 let skrbi za ohranjanje tradicije upora. Prisluhnite upornim rojakom iz sosednjih držav!
Rojaki v sosednjih državah, ki jih gostimo v oddaji Sotočja, se pogosto srečajo z vprašanjem identitete. Narodnostna pripadnost in iskanje identitete je tudi rdeča nit romanov tržaške Slovenke, pisateljice in prevajalke Eveline Umek. Življenjska pot jo je zgodaj pripeljala v Ljubljano, toda vseskozi se je vračala v Trst. Le tako lahko človek diha s polnimi pljuči, pravi. Evelino Umek gostimo v tokratnih Sotočjih. Zanima nas še, kaj je porabskim Slovencem ob svojem obisku povedal predstavnik madžarske vlade, odgovoren za stike z narodnostmi. Žive vezi, eden od projektov sodelovanja Slovenije in Avstrije, naj bi omogočil nastanek prvega skupnega čezmejnega kulturnega zavoda. Vezi, ki so se stkale pa že kažejo konkretne rezultate. Kakšne, lahko slišite v tokratni oddaji. Pogovarjamo pa se tudi z znano in priljubljeno profesorico glasbe in solopetja Margareto Togunjac. Vzgojila je generacije pevcev ne le na Reki, temveč tudi v Pulju in Ilirski Bistrici.
Na našem tokratnem potovanju med Slovenci po sosednjih državah smo med drugim zavili v Kanalsko dolino, na skrajni sever Furlanije Julijske krajine. Slovenija bi morala, opozarja predsednica tamkajšnjega slovenskega kulturnega središča Planika Nataša Gliha Komac, aktivneje pomagati tako pri pouku slovenskega jezika kot pri delovanju društev. Kdo bo rešil finančne težave Novic, zelo pomembnega tednika koroških Slovencev, za zdaj še ni jasno. Bo to Avstrija, ki jo tudi 7. člen tako imenovane avstrijske državne pogodbe obvezuje k financiranju medijev slovenske manjšine? Več o tem v Sotočjih. O viziji študentskega doma Korotan na Dunaju se pogovarjamo s pristojnimi na slovenskem državnem holdingu, upravljavcu doma. Gostimo tudi zagrebško Slovenko Nado Rapotec Rogulj, upokojeno nevropsihiatrinjo. Spominja se svoje mladosti in slovenskih intelektualcev, uglednih slavistov, ki so prihajali k njim v Zagreb. Tudi z njihovo pomočjo se je izvrstno naučila govoriti slovensko, čeprav nikoli ni živela v Sloveniji. V drugem delu oddaje pa vas povabimo tudi v Monošter na ogled razstave o zvonikih na stičišču treh dežel: Madžarske, Slovenije, Avstrije.
V Sotočjih lahko tokrat slišite, kako je letos pela Koroška. Krščanska kulturna zveza iz Celovca že več kot 4 desetletja pripravlja revijo Koroška poje, na kateri se predstavljajo slovenski zbori z avstrijske koroške, vsako leto pa se jim pridružijo tudi zbor oziroma skupina iz Slovenije in rojaki iz Furlanije Julijske krajine. Letošnji koncert, ki je potekal 8. marca, je bil posvečen ustvarjalkam na glasbenem, literarnem in likovnem področju. Tako lahko prisluhnete mezzosopranistki Bernardi Fink, ki jo je v Celovcu spremljal kitarist Janez Gregorič, mešanemu pevskemu zbor Podjuna iz Pliberka ter ženskima pevskim zboroma Trta iz Žitare vasi in Rož iz Šentjakoba. Violinistka Mira Gregorič in kitaristki Sara Gregorič in Angelika Kos so se na reviji predstavile pod imenom Sonus trio, z Goriške so v Celovec prišli člani moškega pevskega zbora Štmaver, iz Mengša pa harmonikarski orkester kulturnega društva Mihaelov sejem. Tokratni koncert Koroška poje se je sklenil z nastopom mešanega pevskega zbora Singgemeinschaft Oisternig iz Bistrice ob Zilji. Občinstvo, ki je napolnilo celovški Dom glasbe, je bilo, kot lahko slišite, navdušeno. Oddaja pa ni le v znamenju glasbe, temveč tudi poezije slovenskih pesnic, rojakinj z avstrijske Koroške. Na koncertu so se namreč dela Milke Hartman, Anite Hudl, Ivane Kampuš, Maje Haderlap in Verene Gothard prepletala s slovenskimi narodnimi pesmimi. Posnetek koncerta Koroška poje 2015 vas čaka tu!
Državna slovenska samouprava, ki zastopa porabske Slovence, bo 20-letnico delovanja praznovala v obnovljenih prostorih. Spodbudno je, pravi njen predsednik Martin Ropoš, da so iz madžarskega proračuna letos dobili približno petino več denarja kot lani. O doseženem v dveh desetletjih pa več pove v tokratnih Sotočjih. Ob bližajoči se 60. obletnici podpisa takoimenovane avstrijske državne pogodbe nas zanima, ali so časi že zreli za nadgradnjo sicer še vedno ne v celoti spoštovanih pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem. V oddaji tokrat gostimo rojake s Tržaškega Igorja Spetiča ter brata Aleša in Boruta Plesničarja, mlade arhitekte, ki sodelujejo tudi pri postavitvi slovenskega paviljona na Expu v Milanu. Z rojakinjo z Reke, Martino Cvetković, absolventko doktorskega študija varovanja okolja pa se pogovarjamo o učinkovitem sistemu, ki ga je razvila skupaj z mentorji, za prečiščevanje in dezinfekcijo balastnih voda. Pridružite se rojakom iz sosednjih držav in prisluhnite oddaji Sotočja!
Slovenska kulturno gospodarska zveza, ena od dveh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, se želi s spremembami delovanja odzvati na novo, veliko bolj pragmatično politično stvarnost. Kaj to pomeni, nas zanimala v tokratnih Sotočjih. Z novinarko Radia Monošter Margito Mayer Gašpar se pogovarjamo o posledicah hitrega sodobnega življenja. V časih, ko se v družini ves manj pogovarjamo, je težko gojiti slovenski jezik in domače porabsko narečje, pravi dobitnica spominske plakete Avgusta Pavla. Z mlado rojakinjo z Reke Katjo Grubiša se spominjamo njenih slavnih prednikov. Slovenski gledališki par Branka Verdonik Rasberger in Edo Verdonik sta zaznamovala reško gledališče v 50. In 60.letih prejšnjega stoletja. Gostimo pa tudi glasbenika z avstrijske Koroške Tonča Feiniga, ki je pred kratkim skupaj s Klausom Lippitschem izdal zanimiv album z naslovom »Morju nasproti«.
Oddaja je tokrat predvsem v znamenju ohranjanja slovenske besede. Na največji dvojezični osnovni šoli v Porabju, na Gornjem Seniku, smo se na dnevu odprtih vrat pridružili staršem in bodočim učencem. O pouku slovenskega jezika v Gradcu se pogovarjamo z Markom Jernejem, koroškim Slovencem, ki je po končanem študiju ostal na avstrijskem Štajerskem. O ohranjanju maternega jezika spregovorita še dva rojaka z avstrijske Koroške; pesnica Cvetka Lipuš, ki je že pred dvema desetletjema odšla v svet, in Franc Merkač, vsestranski ustvarjalec, ki ga oznaka zamejec, kot pravi, žali. Spoznate lahko rojakinji s Tržaškega Berto Vremec in Ljubo Smotlak, letošnji dobitnici nagrade Nadje Maganja in se nam pridružite na potovanju po zgodovinskih poteh in cestah Gorskega kotarja. Odlična priložnost za čezmejno turistično ponudbo.
Tokrat zaznamujemo 150. obletnico rojstva arhitekta Maksa Fabianija. Rojaki v Furlaniji Julijski krajini, kjer je pomemben arhitekt in urbanist pustil neizbrisen pečat, se mu bodo poklonili z različnimi prireditvami. Kaj so pripravili v Gorici, kjer je med drugim zasnoval Trgovski dom, lahko slišite v Sotočjih. Zanima nas, kaj nastaja na pogorišču Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju. Z novo ravnateljico Slovenske gimnazije v Celovcu, deželno poslanko, Zalko Kuchling se pogovarjamo o vpisanih za prihodnje šolsko leto. Podatki so spodbudni tako Slovensko gimnazijo v Celovcu kot za dvojezično trgovsko akademijo. Porabje je prvič obiskal tržaški pisatelj in Prešernov nagrajenec Boris Pahor. Obžaluje, da je trajalo tako dolgo, da je prišel k njim. Prešernovim nagrajencem - likovnim umetnikom pa je posvečena razstava slikarske kolonije Izlake Zagorje, ki je ogled v Porabju. V Slovenskem domu Bazovica pa je postavljena razstava likovnih del, ki so nastala v okviru prireditve Sladka Istra. O razstavi in sodelovanju z javnim skladom za kulturne dejavnosti in njegovimi območnimi izpostavami lahko več slišite v Sotočjih.
Po lokalnih in županskih volitvah na avstrijskem Koroškem so tam živeči rojaki lahko zadovoljni. Enotna lista je povečala število občinskih svetnikov, Franc Jožef Smrtnik pa je že v prvem krogu zbral dovolj glasov in ostal župan Železne Kaple. Več o tem v Sotočjih. S 1. julijem bo slovenska glasbena šola na avstrijskem Koroškem postala sestavni del Koroške glasbene šole in njen 28. oddelek. Kaj to pomeni za učence in profesorje, sprašujemo ravnatelja Romana Verdela. »Zadnja uganka« je bila tema tekmovanja s področja vizualne umetnosti in oblikovanja, ki je potekalo na osnovni šoli Pećine na Reki. Nagrajene rešitve so zdaj na ogled v tamkajšnjem Slovenskem domu Bazovica, na otvoritvi razstave pa so nastopili tudi učenci pouka slovenščine. V Furlaniji – Julijski krajini smo si nalili nekaj čistega, sladkega in zelo pitnega vina - prosékarja. Pridružili pa smo se tudi rojakom iz Argentine, ki so s svojo folklorno skupino gostovali pri porabskih Slovencih.
V Sotočjih smo se še enkrat poklonili pred kratkim umrlemu škedenjskemu župniku Dušanu Jakominu, tržaškemu Čedermacu, vsestranskemu kulturnemu ustvarjalcu in narodnemu buditelju. Oddaja je tudi predvolilno obarvana. Na avstrijskem Koroškem je kampanja pred lokalnimi volitvami na vrhuncu. Pod okriljem Enotne liste, ki se predstavlja kot zbirna stranka slovenske narodne skupnosti, se z več kot 600 kandidati za mesta v 22 občinah potegujejo različne občinske volilne liste. Kaj si obetajo in kako kaže njihovim županskim kandidatom, smo se pogovarjali s predsednikom Enotne liste Gabrielom Hribarjem. Rojaki na Hrvaškem so v pričakovanju manjšinskih volitev. Bodo res že konec maja? O tem več v pogovoru z Darkom Šoncem, dosedanjim predstavnikom Slovencev v krovnem hrvaškem svetu za narodne manjšine in Borisom Rejcem, predsednikom reškega sveta slovenske manjšine. Nekaj minut namenjamo maternem jeziku, pridružimo pa se tudi rojakom iz Porabja, ki so obudili različne pustne običaje, marsikje že povsem pozabljene.
14 let po sprejemu zaščitnega zakona so razmere za Slovence v Italiji precej boljše, kot so bile pred letom 2001. Vendar pa spremembe prinašajo tudi nove izzive. Kako se uspešno spopasti z izzivi, dobro vesta Živa Gruden in Vanja Lokar. Za svoj trud in delo v dobro slovenske narodne skupnosti v Italiji sta prejela priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Več o njunem delu, zelo pomembnem za ohranitev slovenske besede, lahko slišite v Sotočjih. Priložnost za okrepitev stikov med porabskimi Slovenci in matično državo so čezmejni projekti na lokalni ravni med Mursko Soboto in Monoštrom. Za kakšne projekte gre, nas zanima v tokratni oddaji. Občini sta namreč po več letih vendarle obnovili stike. Skupaj z rojaki z Reke se še enkrat poklonimo Francetu Prešernu ter se pridružimo koroškimi Slovencem na pustovanju v Pliberku in vas ob tem vabimo še na gledališko Tribuno, ki bo letos v znamenju 40-letnice organizirane gledališke dejavnosti koroških Slovencev.
Slovenski kulturni praznik je priložnost, da rojaki v sosednjih državah, ki se trudijo ohranjati slovensko kulturo, svoje dejavnosti in dosežke predstavijo širši javnosti. Sotočja so tako tudi v znamenju pestrega kulturnega dogajanja. V Trstu je praznik povezal športnike in kulturne ustvarjalce. V Monoštru je navdušila glasbenica, ki je priredila prekmurske in porabske ljudske pesmi. Z vodjo Slovenske prosvetne zveze iz Celovca Jankom Mallejem se pogovarjamo o mladih in financiranju kulturne dejavnosti koroških Slovencev. Koliko so deželne in zvezne oblasti v Avstriji dejansko naklonjene kulturi tam živečih Slovencev? Ob predlogu rebalansa letošnjega proračuna, ki Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu jemlje več kot 8 odstotkov prvotno predvidenih sredstev, nas zanima, kdo bo najbolj občutil to varčevanje. Povsem brezplačno pa reški rock glasbeniki, med njimi so tudi Slovenci, Andrej Baša, Ivan Harej in Vincenc Sluga, dvakrat mesečno pripravljajo koncerte in promovirajo ljubezen do rock glasbe, ki je tudi njihov način življenja.
Ker je za rojake v sosednjih državah kulturni praznik zelo pomemben, so se praznovanja že začela. O kulturi, večjezičnosti in literarnem ustvarjanju se v Sotočjih pogovarjamo z Bojanom Ilijem Schnablom, pravnikom, zgodovinarjem in literatom, ki se zadnja leta ukvarja predvsem z Enciklopedijo slovenske kulturne zgodovine na Koroškem. Dvajset let po ustanovitvi in po nekajletnem premoru se odre vrača porabska gledališka skupina Nindrik Indrik. Z novo komedijo bo ob kulturnem prazniku skušala porabski jezik približati širši javnosti. V Sotočjih bomo tokrat spomnili tudi na 2. svetovno vojno in preživele v taborišču Kampor na Rabu. Med zaprtimi so bili večinoma Slovenci, Hrvati in Judje. Rasim Karalič pa je posnel pretresljiv dokumentarni film.
Znanje slovenskega jezika je vse večji adut v Furlaniji julijski krajini, zato ne preseneča dober odziv staršev in obisk informativnih dni na slovenskih šolah. Ali to napoveduje tudi dober vpis? Kako bo z vpisom, če bodo slovenščino uvedli tudi na italijanskih šolah? Odgovore lahko slišite v oddaji. Županja Sakalovcev, porabska Slovenka Valerija Rogan je lani predlagala ureditev dodatnih kolesarskih in pohodnih poti. Je to ena od priložnosti za turistični razvoj občine, nas med drugim zanima. Z doktorjem Vincencem Rajšpom, direktorjem Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, ki je v stečaju, se pogovarjamo o odzivu avstrijskih partnerjev na stečaj inštituta. Gre za prvi primer v Avstriji, pravi Rajšp, da je država ustanoviteljica, torej Slovenija, dovolila stečaj znanstvenega inštituta in to na stroške države gostiteljice. V Celovcu smo se poklonili tokratnemu Tischlerjevem nagrajencu, skladatelju in dirigentu s koroško dušo, Lojzetu Lebiču, in na Reki raziskovali, kaj družbi sporočajo digitalni intervencionisti.
Predsednico Furlanije Julijske krajine Deboro Serracchiani je predsednik države Borut Pahor odlikoval, tudi za njeno prihodnje delo, z zlatim redom za zasluge. In tudi tokrat je odlikovanje nekatere razburilo, drugi pa ga vidijo kot spodbuda za nadaljnjo krepitev dobrih odnosov. Kakšni so dejanski obeti za prihodnost slovenske manjšine v Furlaniji Julijski krajini, bodo tudi v italijanskih šolah uvedli pouk slovenščine? O tem več v tokratni oddaji. Pridružili smo se malčkom v Porabju, ki se učijo slovenščino ob pomoči vzgojiteljice – asistentke iz Murske Sobote. Zanima nas, kakšen je odnos koroških oblasti do kulture. V kulturnem centru univerze v Celovcu so prepričani, da se nadaljuje kulturna politika iz časov, ko so na avstrijskem Koroškem vladali svobodnjaki. Slišite pa lahko tudi zgodbo rojakinje z Reke, 90-letne Ksenije Grabusin. Njen oče je staršem poslal dopisnico s Soške fronte. Kaj je sporočil? Prisluhnite oddaji.
Neveljaven email naslov