Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pozivi k oblikovanju mirovne regije Alpe Jadran in povezane Evrope, kaj lahko pričakujejo Slovenci v FJK, 80 let MePZ Avgust Pavel iz Porabja, festival manjšinske poezije na Reki
Pod naslovom ‘Vojne je konec’ je v Celovcu potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Prireditev ni bila namenjena le preseganju preteklih delitev, temveč tudi poziv k demokratični, mirni, združeni Evropi. Na koncu mirovnega manifesta, pripravljenega ob tej priložnosti, so tako zapisali:
Izkušnje preteklega stoletja nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni mi sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: “War is over … if you want it.”
Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm se že več let zavzema za oblikovanje mirovne regije Alpe Jadran:
“Veliko možnosti je za poglobljeno sodelovanje in bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali.”
Profesor dr. Werner Wintersteiner s celovške Univerze Alpe Adria je prepričan, da je takšen manifest nujen prav v tem trenutku.
“Mislim, da ga potrebujemo prav zdaj, ko vidimo, da se kultura nasilja in nacionalizem ponovno prebijata v ospredje. Nočem čakati tako dolgo, da bomo imeli takšne politične odnose, da se tega ne bomo mogli več obvarovati.”
Pokrovitelja srečanja sta bila predsednika Avstrije Alexander Van der Bellen in Slovenije Borut Pahor. Njegov svetovalec dr. Ernest Petrič v pogovoru s Petro Kos Gnamuš se, čeprav bi lahko dali kakšne pripombe, strinja z osnovnim tonom manifesta. In kakšna je perspektiva regije?
“Sodelovanje, dialog, skupno življenje, skupni projekti, pobude, to je bodočnost. Tokovi tečejo na različne načine, ampak mislim, da tečejo prav. Če nočemo, da bi se tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, ponovilo, je treba delati ravno to. In biti tudi toleranten do različnih idej, pobud, tudi če se včasih s kakšno je strinjamo.”
V Gradec se poleg koroških Slovencev, ki so po končanem študiju ostali v štajerski prestolnici, priseljuje tudi vse več delavcev iz Slovenije skupaj s svojimi družinami, zato ne preseneča, da se pojavlja vse več pobud za učenje slovenskega jezika. Na to je na seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu opozorila tudi Suzana Weitlaner, predsednica društva Člen 7. – Pavlova hiša, ki povezuje Slovence na avstrijskem Štajerskem.
Gre za spremenjene razmere, ki jih poznajo tudi na Dunaju. Mladi, ki pridejo v večja mesta, ugotovijo, da nimajo več takšne jezikovne oskrbe, kot so jo imeli v domačem prostoru, In kako je s poukom maternega jezika v Gradcu?
“Pri pouku materinščine je tako, da so na eni strani otroci koroških Slovencev, na drugi strani otroci staršev iz Slovenije. Znanje jezika je različno, od zelo slabega do tekočega, različna so tudi narečja, tako da mora učiteljica pouk zelo previdno pripraviti…Včasih je lahko težava, da je pouk popoldne, seveda mora biti tudi zanimiv, ne sme zahtevati ne preveč ne premalo.”
Pouk materinščine v eni od ljudskih šol obiskuje približno 25 učencev, na višji stopnji pa zanimanje upade. Kako pa je z vrtcem?
V prostori slovenskega društva v Gradcu, kjer imajo tudi tečaj slovenščine, enkrat na teden pripravijo uro in pol za najmlajše. Gre za krog staršev, ki sami financirajo igralne urice v slovenskem jeziku. Otroci se igrajo z dvema študentkama, poslušajo slovenske pravljice, se pogovarjajo o različnih temah, pojasnjuje Suzana Weitlaner.
“Prijavljenih je petnajst otrok in zanimanja raste, saj smo začeli z petimi. Odvisno je od tega, kako angažirani so starši in tu vidim, da je interes za ohranjanje jezika in da se tudi starši zavedajo, da v nemškem okolju ni tako enostavno.”
Naloga za prihodnost je, da tako za otroke v vrtcu kot za učence, poiščejo šolo, kjer bi bila slovenščina del rednega pouka.
“Ne vem če bomo v Gradcu takoj lahko začeli z dvojezičnim poukom, ampak da slovenščino vsaj v neki prvi stopnji lahko vključimo v redni pouk, kot recimo dodatni predmet, bi že bil en velik korak naprej.”
Kako pa so pristojne deželne šolske oblasti naklonjene ideji, da bi okrepili pouk slovenščine?
“Naletela na posluh. Seveda je odvisno tudi od angažiranosti našega društva, ampak občutek imam, da so pripravljeni pomagati in podpirati to našo idejo, če se najde kakšna šola ali šolski partner, ki bi bil pripravljen imeti slovenščino v svoji šoli.”
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša. Trenutna italijanska vlada omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje, na kar v spomenici opozarjata tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji; od neuresničene pravice do olajšanega zastopstva v italijanski poslanski zbornici in senatu, težav pri rabi slovenskega jezika v javni upravi, poučevanja slovenščine v Železni in Kanalski dolini, do sekcije s slovenskim učnim jezikom pri tržaškem konservatoriju G. Tartini, ki je še vedno ni, če naštejemo le nekatere.
Slovensko zunanje ministrstvo je v odzivu na spomenico ocenilo, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnega napredka glede uresničevanja pravic Slovencev v Italiji, pa tudi, da so odprta vprašanja narodne skupnosti del rednega dialoga slovenskih političnih predstavnikov s predstavniki sosednje Italije in dežele Furlanije – Julijske krajine.
V Trstu se je s predstavniki Slovencev sestal tudi pristojni minister Peter Česnik. Prvo delovno srečanje z rojaki v Furlaniji Julijski krajini je omogočilo soočenje z nizom aktualnih narodnostnih vprašanj, kot so zagotavljanje mest Slovencev v italijanskem parlamentu Furlanije Julijske krajine, obuditev delovnega omizja med Ljubljano in Trstom, gospodarsko sodelovanje z novimi priložnostmi za mlade, prihodnost slovenskih časopisov, pa tudi sosedski odnosi med Slovenijo, Furlanijo Julijsko krajino in Italijo, poroča Mirjam Muženič.
Predsednika krovnih organizacij – Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Rudi Pavšič, in Sveta slovenskih organizacij, Walter Bandelj, sta bila zadovoljna po pogovoru z ministrom, na katerem je sodelovala tudi senatorka Tatjana Rojc.
“Dobri in prijateljski odnosi z sosednjo Slovenijo so za Italijo izredno pomembni. Seveda, od slovenskega vrha pričakujemo, da bo prišlo do podpore potreb in zahtev, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji. Predvsem računamo na financiranje naših dejavnosti in ob tem tudi skrb za medije, kajti nimamo še v rokah finančnega zakona. Prav je, da se naša matična država zavzema in zavzame za tiste naše bistvene potrebe.”
Pogovora v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu se je udeležila tudi predsednica Paritetnega odbora za Slovence v Italiji, Ksenija Dobrila. Predstavila je prehojeno pot in zakonske akte, ki so bili opravljeni v zadnjih 17-ih letih, ter opozorila na številna vprašanja, ki se tičejo implementacije posameznih norm.
“Potreba je, da bi prišlo do srečanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministrico za deželne zadeve, ki je odgovorna za lokalno avtonomijo in tudi za manjšino.”
Na Reki je 10.11. 2018 potekal Festival poezije narodnih skupnosti. Na srečanju, ki ga je tokrat pripravila Demokratična skupnost Madžarov, se je vnovič pokazala zanimiva narodnostna in jezikovna prepletenost reške kulture. Že dvanajsto leto zapored so sodelujoči ustvarjalci iz vrst narodnih manjšin lahko svoje pesmi interpretirali v maternem jeziku, med drugimi tudi v slovenščini.
Tokrat je preseglo vsa pričakovanja, je Marjani Mirkovića povedala predsednica Eva Viola, duša festivala, saj je nastopilo 20 pesnic in pesnikov.
“Avtorjev sploh ne izbiramo, ampak se javijo sami, tako tisti, ki imajo radi poezijo ali jo pišejo. Vabilo so dobile vse skupnosti, tako so med drugim bili Rusini, Ukrajinci, Bazovica, Italijani, Madžari, Srbi, Bosanci in da, tudi Hrvati. To pomeni, da smo odprti večinskemu narodu. Lepo je, ko smo vsi skupaj. Zelo lepo.”
V programu se je najprej predstavila reška književnica Diana Rosandić – Živković, profesionalna literatka z Reke, ki piše v hrvaščini. Slovenske korenine ima po materi in če bi se slovenščino učila od malih nog, bi bila njena krvna vez s Slovenijo morda močnejša, pravi.
Dela Diane Rosandić-Živković so prevedena v angleščino, španščino, italijanščino in makedonščino, njene pesmi pa je, kot pravi, pred leti v slovenščino prevedel Andrej Arko.
Na festivalu se je že tretjič predstavila vsestransko dejavna članica društva Bazovica Zdenka Kallan – Verbanac, ki je nastopila z recitacijo pesmi »Soči«, »Mački« in pesem »Staranju«. Poezijo je začela pisati na dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga je obiskovala 2013 leta, in to po zaslugi učiteljice Dragice Motik, ki jih je spodbujala.
“Vedno sem nekako čutila ljubezen do svojih korenin. Zgodilo se je, da sem nekoga nadomeščala na predstavi pri dopolnilnem pouku in takrat sem začela delovati.”
Na večerih v društvu Bazovica predstavlja svojo poezijo, recitira in tudi zapoje, saj je petje njen velik konjiček. In to že od mladih let. Na festivalu v Opatiji je namreč nadomestila eno od pevk skupine Pepel in kri.
Je aktivna članica planinske, glasbene ter skupine za ohranjanje in raziskovanje slovenske kulture:
“Ta skupina je nastala po pouku, ker smo želele nadaljevati v tej smeri. Smo zelo pridne in z veseljem, ljubeznijo to delamo.”
Od 15.11.2018 je v prostorih Slovenskega doma na Reki na ogled razstava del umetnika samouka Vladimirja Čopa, čebelarja, kajti tema razstave je čebelarstvo v Sloveniji skozi zgodovino.
V prostorih Slovenskega doma v Zagrebu pa so predstavili hrvaški prevod enega največjih slovenskih romanov Prišleki, pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kar 1140 strani obsežnega romana je prevedel Božidar Brezinščak Bagola, izdala pa ga je založnika hiša Alfa.
Obsežen avtobiografski roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča se uvršča v sam vrh slovenske moderne proze in si zato vsekakor zasluži tudi prevod v Hrvaščino, je Tanji Borčič Bernard povedal dr. Zvonko Kovač, predstojnik katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književost na zagrebški filozofski fakulteti.
“Z objavo romana Prišleki smo se Lojzetu Kovačiču oddolžili za velik dolg, saj je bilo do sedaj v hrvaščino prevedeno le eno njegovo književno delo, Tri ženske.”
Književnik Božidar Brezinščak Bagola, ki je prevedel roman, je eden izmed vodilnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino v zadnjih 20-ih letih. 1140 strani romana Prišleki je prevajal dve leti in 4 mesece, sicer pa so, pravi, hrvaški bralci precej zainteresirani za slovensko književnost.
“Antologija moderne slovenske poezije je bila zelo dobro sprejeta, tako s strani strokovne kritike kot tudi kar se tiče prodaje. Tako da globoko upam, da se bo tudi ta roman, Prišleki, čeprav je obsežen in s tem tudi drag, dobro prodajal. Me pa veseli, da je hrvaško ministrstvo za kulturo odkupilo okrog 200 knjig za knjižnice in s tem bo roman dostopen tudi širšemu krogu hrvaških bralcev.”
Praznični koncert mešanega pevskega zbora Avgust Pavel na Gornjem Seniku ob 80-letnici delovanja je bil priložnost za obujanje spominov. Eden od sogovornikov Silve Eöry, zborovodja, Ciril Kozar je vodenje zbora prevzel leta 2011, potem ko se je po 26 letih upokojila Marija Trifus. Pred tem je vrsto let pel pri zboru in bil tudi organist, ko je zbor nastopal na mašah.
“Vedel sem, koliko zbor zmore in zna. Temelje današnjega zbora je postavila prav ona. Prej so peli bolj v slogu ljudskih pevcev, ona pa je postavila temelje za pravi mešani pevski zbor.”
Zgodovina zbora je zelo bogata. Začetki segajo v leto 1938, ko je zbor začel redno delovati. Prve pesmi so bile cerkvene.
“Prej ni bilo takšnih možnosti. Ni bilo učiteljev, zborovodij. Vasi so bile precej odmaknjene od centrov in tovrstna kultura ni bila tako razvita. So pa ljudje zelo veliko peli ob raznih priložnostih, predvsem v cerkvi in tam so se mogoče naučili osnov pravilnega zborovskega petja.”
Ena od pomembnih prelomnic so bila 70 leta prejšnjega stoletja, ko so strokovnjaki iz Slovenije priredili porabske pesmi za zbor.
“Porabske pesmi so zelo lepe in veliko jih je, toda niso bile primerne za zborovsko petje. Tu so strokovnjaki naredili zelo pomembno delo.”
Koliko pa petje pripomore k ohranitvi slovenskega jezika in porabskega narečja?
Prisluhnite!
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Pozivi k oblikovanju mirovne regije Alpe Jadran in povezane Evrope, kaj lahko pričakujejo Slovenci v FJK, 80 let MePZ Avgust Pavel iz Porabja, festival manjšinske poezije na Reki
Pod naslovom ‘Vojne je konec’ je v Celovcu potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Prireditev ni bila namenjena le preseganju preteklih delitev, temveč tudi poziv k demokratični, mirni, združeni Evropi. Na koncu mirovnega manifesta, pripravljenega ob tej priložnosti, so tako zapisali:
Izkušnje preteklega stoletja nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni mi sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: “War is over … if you want it.”
Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm se že več let zavzema za oblikovanje mirovne regije Alpe Jadran:
“Veliko možnosti je za poglobljeno sodelovanje in bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali.”
Profesor dr. Werner Wintersteiner s celovške Univerze Alpe Adria je prepričan, da je takšen manifest nujen prav v tem trenutku.
“Mislim, da ga potrebujemo prav zdaj, ko vidimo, da se kultura nasilja in nacionalizem ponovno prebijata v ospredje. Nočem čakati tako dolgo, da bomo imeli takšne politične odnose, da se tega ne bomo mogli več obvarovati.”
Pokrovitelja srečanja sta bila predsednika Avstrije Alexander Van der Bellen in Slovenije Borut Pahor. Njegov svetovalec dr. Ernest Petrič v pogovoru s Petro Kos Gnamuš se, čeprav bi lahko dali kakšne pripombe, strinja z osnovnim tonom manifesta. In kakšna je perspektiva regije?
“Sodelovanje, dialog, skupno življenje, skupni projekti, pobude, to je bodočnost. Tokovi tečejo na različne načine, ampak mislim, da tečejo prav. Če nočemo, da bi se tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, ponovilo, je treba delati ravno to. In biti tudi toleranten do različnih idej, pobud, tudi če se včasih s kakšno je strinjamo.”
V Gradec se poleg koroških Slovencev, ki so po končanem študiju ostali v štajerski prestolnici, priseljuje tudi vse več delavcev iz Slovenije skupaj s svojimi družinami, zato ne preseneča, da se pojavlja vse več pobud za učenje slovenskega jezika. Na to je na seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu opozorila tudi Suzana Weitlaner, predsednica društva Člen 7. – Pavlova hiša, ki povezuje Slovence na avstrijskem Štajerskem.
Gre za spremenjene razmere, ki jih poznajo tudi na Dunaju. Mladi, ki pridejo v večja mesta, ugotovijo, da nimajo več takšne jezikovne oskrbe, kot so jo imeli v domačem prostoru, In kako je s poukom maternega jezika v Gradcu?
“Pri pouku materinščine je tako, da so na eni strani otroci koroških Slovencev, na drugi strani otroci staršev iz Slovenije. Znanje jezika je različno, od zelo slabega do tekočega, različna so tudi narečja, tako da mora učiteljica pouk zelo previdno pripraviti…Včasih je lahko težava, da je pouk popoldne, seveda mora biti tudi zanimiv, ne sme zahtevati ne preveč ne premalo.”
Pouk materinščine v eni od ljudskih šol obiskuje približno 25 učencev, na višji stopnji pa zanimanje upade. Kako pa je z vrtcem?
V prostori slovenskega društva v Gradcu, kjer imajo tudi tečaj slovenščine, enkrat na teden pripravijo uro in pol za najmlajše. Gre za krog staršev, ki sami financirajo igralne urice v slovenskem jeziku. Otroci se igrajo z dvema študentkama, poslušajo slovenske pravljice, se pogovarjajo o različnih temah, pojasnjuje Suzana Weitlaner.
“Prijavljenih je petnajst otrok in zanimanja raste, saj smo začeli z petimi. Odvisno je od tega, kako angažirani so starši in tu vidim, da je interes za ohranjanje jezika in da se tudi starši zavedajo, da v nemškem okolju ni tako enostavno.”
Naloga za prihodnost je, da tako za otroke v vrtcu kot za učence, poiščejo šolo, kjer bi bila slovenščina del rednega pouka.
“Ne vem če bomo v Gradcu takoj lahko začeli z dvojezičnim poukom, ampak da slovenščino vsaj v neki prvi stopnji lahko vključimo v redni pouk, kot recimo dodatni predmet, bi že bil en velik korak naprej.”
Kako pa so pristojne deželne šolske oblasti naklonjene ideji, da bi okrepili pouk slovenščine?
“Naletela na posluh. Seveda je odvisno tudi od angažiranosti našega društva, ampak občutek imam, da so pripravljeni pomagati in podpirati to našo idejo, če se najde kakšna šola ali šolski partner, ki bi bil pripravljen imeti slovenščino v svoji šoli.”
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša. Trenutna italijanska vlada omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje, na kar v spomenici opozarjata tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji; od neuresničene pravice do olajšanega zastopstva v italijanski poslanski zbornici in senatu, težav pri rabi slovenskega jezika v javni upravi, poučevanja slovenščine v Železni in Kanalski dolini, do sekcije s slovenskim učnim jezikom pri tržaškem konservatoriju G. Tartini, ki je še vedno ni, če naštejemo le nekatere.
Slovensko zunanje ministrstvo je v odzivu na spomenico ocenilo, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnega napredka glede uresničevanja pravic Slovencev v Italiji, pa tudi, da so odprta vprašanja narodne skupnosti del rednega dialoga slovenskih političnih predstavnikov s predstavniki sosednje Italije in dežele Furlanije – Julijske krajine.
V Trstu se je s predstavniki Slovencev sestal tudi pristojni minister Peter Česnik. Prvo delovno srečanje z rojaki v Furlaniji Julijski krajini je omogočilo soočenje z nizom aktualnih narodnostnih vprašanj, kot so zagotavljanje mest Slovencev v italijanskem parlamentu Furlanije Julijske krajine, obuditev delovnega omizja med Ljubljano in Trstom, gospodarsko sodelovanje z novimi priložnostmi za mlade, prihodnost slovenskih časopisov, pa tudi sosedski odnosi med Slovenijo, Furlanijo Julijsko krajino in Italijo, poroča Mirjam Muženič.
Predsednika krovnih organizacij – Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Rudi Pavšič, in Sveta slovenskih organizacij, Walter Bandelj, sta bila zadovoljna po pogovoru z ministrom, na katerem je sodelovala tudi senatorka Tatjana Rojc.
“Dobri in prijateljski odnosi z sosednjo Slovenijo so za Italijo izredno pomembni. Seveda, od slovenskega vrha pričakujemo, da bo prišlo do podpore potreb in zahtev, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji. Predvsem računamo na financiranje naših dejavnosti in ob tem tudi skrb za medije, kajti nimamo še v rokah finančnega zakona. Prav je, da se naša matična država zavzema in zavzame za tiste naše bistvene potrebe.”
Pogovora v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu se je udeležila tudi predsednica Paritetnega odbora za Slovence v Italiji, Ksenija Dobrila. Predstavila je prehojeno pot in zakonske akte, ki so bili opravljeni v zadnjih 17-ih letih, ter opozorila na številna vprašanja, ki se tičejo implementacije posameznih norm.
“Potreba je, da bi prišlo do srečanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministrico za deželne zadeve, ki je odgovorna za lokalno avtonomijo in tudi za manjšino.”
Na Reki je 10.11. 2018 potekal Festival poezije narodnih skupnosti. Na srečanju, ki ga je tokrat pripravila Demokratična skupnost Madžarov, se je vnovič pokazala zanimiva narodnostna in jezikovna prepletenost reške kulture. Že dvanajsto leto zapored so sodelujoči ustvarjalci iz vrst narodnih manjšin lahko svoje pesmi interpretirali v maternem jeziku, med drugimi tudi v slovenščini.
Tokrat je preseglo vsa pričakovanja, je Marjani Mirkovića povedala predsednica Eva Viola, duša festivala, saj je nastopilo 20 pesnic in pesnikov.
“Avtorjev sploh ne izbiramo, ampak se javijo sami, tako tisti, ki imajo radi poezijo ali jo pišejo. Vabilo so dobile vse skupnosti, tako so med drugim bili Rusini, Ukrajinci, Bazovica, Italijani, Madžari, Srbi, Bosanci in da, tudi Hrvati. To pomeni, da smo odprti večinskemu narodu. Lepo je, ko smo vsi skupaj. Zelo lepo.”
V programu se je najprej predstavila reška književnica Diana Rosandić – Živković, profesionalna literatka z Reke, ki piše v hrvaščini. Slovenske korenine ima po materi in če bi se slovenščino učila od malih nog, bi bila njena krvna vez s Slovenijo morda močnejša, pravi.
Dela Diane Rosandić-Živković so prevedena v angleščino, španščino, italijanščino in makedonščino, njene pesmi pa je, kot pravi, pred leti v slovenščino prevedel Andrej Arko.
Na festivalu se je že tretjič predstavila vsestransko dejavna članica društva Bazovica Zdenka Kallan – Verbanac, ki je nastopila z recitacijo pesmi »Soči«, »Mački« in pesem »Staranju«. Poezijo je začela pisati na dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga je obiskovala 2013 leta, in to po zaslugi učiteljice Dragice Motik, ki jih je spodbujala.
“Vedno sem nekako čutila ljubezen do svojih korenin. Zgodilo se je, da sem nekoga nadomeščala na predstavi pri dopolnilnem pouku in takrat sem začela delovati.”
Na večerih v društvu Bazovica predstavlja svojo poezijo, recitira in tudi zapoje, saj je petje njen velik konjiček. In to že od mladih let. Na festivalu v Opatiji je namreč nadomestila eno od pevk skupine Pepel in kri.
Je aktivna članica planinske, glasbene ter skupine za ohranjanje in raziskovanje slovenske kulture:
“Ta skupina je nastala po pouku, ker smo želele nadaljevati v tej smeri. Smo zelo pridne in z veseljem, ljubeznijo to delamo.”
Od 15.11.2018 je v prostorih Slovenskega doma na Reki na ogled razstava del umetnika samouka Vladimirja Čopa, čebelarja, kajti tema razstave je čebelarstvo v Sloveniji skozi zgodovino.
V prostorih Slovenskega doma v Zagrebu pa so predstavili hrvaški prevod enega največjih slovenskih romanov Prišleki, pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kar 1140 strani obsežnega romana je prevedel Božidar Brezinščak Bagola, izdala pa ga je založnika hiša Alfa.
Obsežen avtobiografski roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča se uvršča v sam vrh slovenske moderne proze in si zato vsekakor zasluži tudi prevod v Hrvaščino, je Tanji Borčič Bernard povedal dr. Zvonko Kovač, predstojnik katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književost na zagrebški filozofski fakulteti.
“Z objavo romana Prišleki smo se Lojzetu Kovačiču oddolžili za velik dolg, saj je bilo do sedaj v hrvaščino prevedeno le eno njegovo književno delo, Tri ženske.”
Književnik Božidar Brezinščak Bagola, ki je prevedel roman, je eden izmed vodilnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino v zadnjih 20-ih letih. 1140 strani romana Prišleki je prevajal dve leti in 4 mesece, sicer pa so, pravi, hrvaški bralci precej zainteresirani za slovensko književnost.
“Antologija moderne slovenske poezije je bila zelo dobro sprejeta, tako s strani strokovne kritike kot tudi kar se tiče prodaje. Tako da globoko upam, da se bo tudi ta roman, Prišleki, čeprav je obsežen in s tem tudi drag, dobro prodajal. Me pa veseli, da je hrvaško ministrstvo za kulturo odkupilo okrog 200 knjig za knjižnice in s tem bo roman dostopen tudi širšemu krogu hrvaških bralcev.”
Praznični koncert mešanega pevskega zbora Avgust Pavel na Gornjem Seniku ob 80-letnici delovanja je bil priložnost za obujanje spominov. Eden od sogovornikov Silve Eöry, zborovodja, Ciril Kozar je vodenje zbora prevzel leta 2011, potem ko se je po 26 letih upokojila Marija Trifus. Pred tem je vrsto let pel pri zboru in bil tudi organist, ko je zbor nastopal na mašah.
“Vedel sem, koliko zbor zmore in zna. Temelje današnjega zbora je postavila prav ona. Prej so peli bolj v slogu ljudskih pevcev, ona pa je postavila temelje za pravi mešani pevski zbor.”
Zgodovina zbora je zelo bogata. Začetki segajo v leto 1938, ko je zbor začel redno delovati. Prve pesmi so bile cerkvene.
“Prej ni bilo takšnih možnosti. Ni bilo učiteljev, zborovodij. Vasi so bile precej odmaknjene od centrov in tovrstna kultura ni bila tako razvita. So pa ljudje zelo veliko peli ob raznih priložnostih, predvsem v cerkvi in tam so se mogoče naučili osnov pravilnega zborovskega petja.”
Ena od pomembnih prelomnic so bila 70 leta prejšnjega stoletja, ko so strokovnjaki iz Slovenije priredili porabske pesmi za zbor.
“Porabske pesmi so zelo lepe in veliko jih je, toda niso bile primerne za zborovsko petje. Tu so strokovnjaki naredili zelo pomembno delo.”
Koliko pa petje pripomore k ohranitvi slovenskega jezika in porabskega narečja?
Prisluhnite!
Oddaja je že tradicionalno v znamenju glasbe. Prisluhnete lahko posnetku prvega dela letošnjega koncerta Koroška poje, ki ga je Krščanska kulturna zveza iz Celovca pripravila 12. marca v tamkajšnjem Domu glasbe. Posvetili so ga pesnici z libuškega polja Milki Hartman. Letos namreč mineva 115 let od njenega rojstva in 20 let od njene smrti. Na koncertu so tako letos nastopili solisti, skupine in zbori, povezani z Milko Hartman. Vrhunec je bila krstna izvedba skladbe Romana Verdela za mešani pevski zbor, solista in orkester z naslovom To bo moja pesem pela. In tudi del te skladbe lahko slišite v tokratni oddaji, ki je tako kot koncert posvečena pesmim Milke Hartman. Prisluhnite
S predsednikom državnega zbora dr. Milanom Brglezom se pogovarjamo o njegovem obisku pri rojakih v Avstriji in podpori koroškim Slovencem pri prizadevanjih za njihovo formalno priznanje v novi koroški deželni ustavi. Sporočilo je doseglo naslovnike, pravi Brglez. O podobnostih in razlikah med koroškimi Slovenci in lužiškimi Srbi, manjšino v Nemčiji, se pogovarjamo z likovnim umetnikom Karlom Voukom. O pomenu revije Zaliv, ki je izhajala v Trstu, Borisu Pahorju in Edvardu Kocbeku več pove tržaška rojakinja Tatjana Rojc, predsednik državne slovenske samouprave Martin Ropoš pojasnjuje, kako je s financiranjem dveh dvojezičnih osnovnih šol v Porabju, avtor knjige Velika vojna na Soči in slovenski Primorci v Karlovcu prof. dr Mirko Butković pa spregovori o vlogi goriškega industrialca in Slovencih v Karlovcu. Prisluhnite oddaji!
S simpozijem z naslovom Auf die Plätze/ Na mesta se je avstrijskem Koroškem začelo leto umetnosti v javnem prostoru; z migracijami kot osrednjo temo. Več o temi in dvojezičnosti se pogovarjamo z enim od organizatorjev Andrejem Krištofom. O koncertih in novih strategijah pri promociji več pove Andrej Petaros, tržaški Slovenec, zadolžen za organizacijo koncertov slovensko-hrvaškega dua 2 Cellos v Sloveniji in Italiji. Slovensko društvo Ajda iz Umaga je obiskalo rojake v Splitu. Bilo je, kot lahko slišite, veselo. Preverjamo, kako napreduje učenje slovenščine v vrtcu in osnovnih šolah na Kvarnerju, in se v Monoštru poklonimo padlemu partizanu Mirku.
Bodo ulice in ceste v občinah na dvojezičnem območju avstrijske Koroške poimenovane tudi v slovenskem jeziku ali pa se bodo domača krajevna in ledinska imena izgubila z nemškim prevodom? Kaj pokažejo primerjave slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem in Hrvaškem, se pogovarjamo s Katarino Pajnič, ki je pred desetimi leti raziskovala slovensko manjšino na Hrvaškem, zdaj pa je dejavna med koroškimi Slovenci. Karel Holec, novinar in fotoreporter pri časopisu Porabje, je bil kot predsednik Porabskega kulturnega in turističnega društva Andovci odlikovan s spominsko plaketo Avgusta Pavla, kar mu je dalo, pravi, dodatno energijo. Priznanje pa je dobil tudi Peter Gergolet, vodja skupine Blek Panters iz Doberdoba, ki se je po desetih letih z novim albumom vrnila v Kulturni dom v Gorici in ga kar trikrat popolnoma napolnila. Kakšno vlogo pa ima pri tem Kenebek? Prisluhnite!
Odprtje reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja in znanstvena konferenca o raziskovanju slovenstva na Hrvaškem nekoč, danes in jutri . Priložnosti so! Z mlado tržaško Slovenko Nežo Kravos se pogovarjamo o mladih in njihovem delovanju zunaj in znotraj slovenske narodne skupnosti v Furlaniji Julijski krajini ter predstavljamo dekliško vokalno skupino Bodeča Neža, ki žanje pohvale in nagrade doma in na tujem. S Popotnikom po Zilji, kulturno zgodovinskim vodnikom avtoric Uši Sereinig in Polone Sketelj, se odpravimo v najzahodnejšo od treh koroških dolin. S porabskimi Slovenci pa obujamo njihovo dediščino na starih slikah. Prisluhnite!
Skupaj z rojaki na avstrijskem Koroškem se na koncertu Koroška poje poklonimo Milki Hartman, pesnici z Libuškega polja. Koncertu je tokrat prisluhnil tudi predsednik države Borut Pahor in s tem podprl koroške Slovence pri njihovih prizadevanjih za vpis slovenščine v koroški deželni ustavi. Dejavnejše vloge najvišjih predstavnikov Slovenije si željo tudi rojaki v Furlaniji Julijski krajini, ki si prizadevajo zagotoviti svojega predstavnika v rimskem parlamentu. O tem z Walterjem Bandljem, predsednikom SSO. Inštitut za narodnostna vprašanja na Reki odpira svojo enoto. Več o ključnih ciljih in načrtih z vodjo enote doktorico Barbaro Riman. Ustavimo se tudi na vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, kjer so po zimskem premoru vnovič odprli svojo restavracijo in to s kolinami. Še enem od običajev, ki tudi v Porabju izginja. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Kako Slovencem v Furlaniji Julijski krajini zagotoviti predstavnika v parlamentu v Rimu? Možnosti je, kot lahko slišite, več, od posebnih volilnih okrožij do zajamčenega zastopstva. Z mlado koroško Slovenko Laro Hobel, študentko prvega letnika fizioterapije na ljubljanski Fakulteti za zdravstvo, se pogovarjamo o njenih izkušnjah s študijem v Sloveniji. S postavitvijo obeležij v Italiji, Sloveniji in na Hrvaškem se je sklenil mednarodni projekt Vžgano v spominih, ki opozarja na prezrte požige vasi na obmejnem območju med drugo svetovno vojno. Tema je, v časih, ko se na Hrvaškem širi sovražni govor in se kršijo temeljne človekove pravice, še kako aktualna. Kaj se dogaja, podrobneje v tokratni oddaji, ko s pustnim rajanjem odganjamo zimo še v Porabju.
O osnutku nove koroške deželne ustave in možnostih za zapis slovenščine v njej s predstavniki koroških Slovencev, ki so sodelovali na skupni seji dveh državnozborskih teles. O kratkem vzgojno-izobraževalnem programu slovenščine v enem od reških vrtcev, ki naj bi že jeseni prerasel v celodnevni program v slovenščini. O jubilejnem 50. Kraškem pustu in literarnem večeru z Brankom Šömnom v Monoštru. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
Osnutek nove koroške ustave je združil študentske in mladinske organizacije koroških Slovencev, da so po več destletjih v Celovcu pripravili protest. Eno glavnih pobudnic Leno Kolter, mlado, zelo dejavno koroško Slovenko, gostimo v tokratni oddaji. Njen starejši rojak, upokojeni sodnik Tomi Partl, dobitnik Bloudkove plakete za življenjsko delo na področju športa, pa bo pojasnil, kako je prav zaradi slovenščine postal član disciplinske komisije Uefe. Italija je, kot kaže, pred novimi volitvami. Zato nas zanima, kakšne so možnosti, da bi rojaki v Furlaniji - Julijski krajini vendarle dobili svojega predstavnika v poslanski zbornici in senatu. Odpravimo se tudi v Poreč, kjer slovensko društvo Oljka po desetih letih delovanja še vedno nima svojih prostorov, in predstavimo glasbeno dediščino porabskih Slovencev, zbrano na zgoščenki Edna ftica priletejla.
Rojake z avstrijske Koroške te dni vznemirja nov predlog osnutka koroške deželne ustave, v katerem so Slovenci sicer omenjeni, deželni jezik pa je zgolj nemščina. Kako se na to odzivajo, nas zanima v tokratni oddaji. Koroškim Slovencem smo se pridružili tudi na osredjem praznovanju slovenskega kulturnega praznika, ki so ga posvetili 60-letnici Slovenske gimnazije v Celovcu. Več lahko slišite tudi o obsežni Enciklopediji slovenske kulturne zgodovine od začetkov do leta 1942, pred kratkim predstavljeni v Ljubljani. Pomlad in pesem v duši je bil naslov osrednje slovesnosti Slovencev v Italiji ob kulturnem prazniku. Z njo so se v Gorici poklonili Lojzetu Bratužu, zavednemu rojaku, tragično umrlemu pred 80 leti. Praznovali so tudi na Gornjem Seniku, kjer so glavno vlogo dobili mladi rojaki. Gostimo pa tudi ljubiteljskega slikarja Gojka Vlašiča. Rojak z Grobnika je kot pomorščak obplul skoraj ves svet. Ob tem je skiciral zanimive ljudi in dogodke, del teh slik pa je zdaj razstavil v Bazovici na Reki.
Februar je med rojaki v sosednjih državah že tradicionalno posvečen Francetu Prešernu in slovenskemu kulturnemu prazniku. V oddaji se tako na praznovanju pridružimo rojakom v Zilji na avstrijskem Koroškem. Skupaj s Slovenci v Italiji praznujemo 70-letnico delovanja Radijskega odra Trst. Kako okrepiti oziroma izboljšati kakovost slovenskega jezika v Porabju, je vprašanje, ki že dalj časa zaposluje pristojne. Je rešitev dejavnejša vloga lektorata za slovenski jezik na univerzi v Sombotelu? Odgovor v tokratnih Sotočjih, ko med drugim predstavljamo tudi vse bolj uveljavljenega skladatelja in pianista mlajše generacije, rojaka z Reke Juraja Marka Žerovnika.
Tokrat več o nezanimanju mladih rojakov iz Avstrije za študij v Sloveniji, birokratskih ovirah pri vpisih in posledicah, ki se kažejo tudi v vse večji asimilaciji. Pogovarjamo se z letošnjim dobitnikom Tischlerjeve nagrade – profesorjem Jožetom Wakounigom, kulturno in politično dejavnim koroškim Slovencem. Kaj prinaša bančna reforma v Italiji, ki narekuje združitev zadružnih bank? Je to izguba avtonomije? Vprašanja za predsednika Zadružne kraške banke z Opčin Adrijana Kovačiča. Spodbudne novice prihajajo z Reke, kjer že vrsto let uspešno sodelujeta tamkajšnja Zveza za tehnično kulturo in Tehniški muzej Slovenije. Murskosoboška Pokrajinska in študijska knjižnica pa je v Porabju pripravila pravljični večer za odrasle. Bilo je …. Prisluhnite!
Rojaki iz Avstrije so dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na kaj so opozorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Na Reki so se začele prireditve ob 70-letnici delovanja Slovenskega doma Bazovica in to z jubilejem njihove planinske skupine. Odpravimo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorimo na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave. Bolje pa lahko spoznate še porabskega ljubiteljskega fotografa Mihálya Miška Ropoša. Pred kratkim je v domačih Ritkarovcih pripravil razstavo z naslovom 60 let na fotografijah.
Rojaki iz Avstrije so dobili priložnost, da o svojih najbolj perečih problemih spregovorijo poslancem na državnozborski komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Na kaj so opozorili, lahko slišite v tokratni oddaji. Na Reki so se začele prireditve ob 70-letnici delovanja Slovenskega doma Bazovica in to z jubilejem njihove planinske skupine. Odpravimo se v Slovensko stalno gledališče Trst in opozorimo na njihove najnovejše predstave, pa tudi težave. Bolje pa lahko spoznate še porabskega ljubiteljskega fotografa Mihálya Miška Ropoša. Pred kratkim je v domačih Ritkarovcih pripravil razstavo z naslovom 60 let na fotografijah.
Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja je naslov zbornika, ki ga je Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta predstavil v rimskem parlamentu. In kakšni so izzivi? Ustavimo se v Špetru, kjer se so učenci dvojezične osnovne šole po sedmih letih vrnili v nekdanje - zdaj prenovljene - prostore. Na Reki, kjer so zbirali pobude za učenje slovenščine v vrtcih, preverjamo, kakšen je odziv staršev in pristojnih oblasti. Madžarska vlada slovenski manjšini iz leta v leto namenja več denarja. Kako ga nameravajo porabili letos, pojasnjuje Martin Rópoš, predsednik državne slovenske samouprave. Eden največjih avstrijskih slikarjev, koroški Slovenec Valentin Oman se te dni vnovič predstavlja v Sloveniji, v Tržiču, kjer tako razvijajo čezmejno kulturno sodelovanje. Tudi o tem več v tokratni oddaji. Prisluhnite!
Kultura in gospodarstvo se, kažejo izkušnje rojakov iz sosednjih držav, vse bolj prepletata. To ugotavljajo tudi na avstrijskem Koroškem, kjer se bojijo, da bi z zapiranjem manjših podružnic Posojilnice Bank brez svojih prostorov ostala nekatera slovenska kulturna društva. Kultura je temelj slovenske identitete, ne pa edini, je prepričan Andrej Šik, direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta. Kako pa je z idejo o gospodarski manjšinski koordinaciji, sprašujemo pobudnika Feliksa Wieserja. V Zagrebu so z jubilejno 60.številko, s podelitvijo priznanj in z razstavo slovesno zaznamovali 20-letnico Novega odmeva – osrednjega glasila Slovencev živečih v Zagrebu. Pa ne le ni njih. Kakšne so ambicije? Gostimo tudi porabsko Slovenko Klaro Fódor, dobitnico najvišjega državnega priznanja Za narodnosti, ki ga zaslužnim predstavnikom manjšin podeljuje predsednik madžarske vlade. Njena glavna skrb so mladi, pojasnjuje. Prisluhnite!
Leto začenjamo z vabilom: Gremo plesat! Tako se namreč imenuje oddaja Radia Koper, ki je aprila lani gostovala pri rojakih na avstrijskem Koroškem, v Pliberku. Na koncertu so nastopili: tržaški ansambel Ano ur'co al' pej dvej in harmonikar, virtuoz Aleksander Ipavec Ipo, istrska klapa Semikanta, Ženski pevski zbor Trta iz Žitare vasi, Oktet Suha in Podjunski trio. Kako so zveneli, lahko slišite v tokratni oddaji. Pridružite se in zaplešite z nami!
Ob dnevu samostojnosti in enotnosti nas zanima, kako rojaki v sosednjih državah doživljajo skupni slovenski kulturni prostor. O tem se pogovarjamo z Jankom Mallejem, dolgoletnim vodjem Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, akademskim slikarjem Rokom Zelenkom, ki je že od mladosti tesno povezan z Grožnjanom, mestom umetnikov v hrvaški Istri, zagovornico Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köles Kiss in s tržaškim literatom in kritikom Marijem Čukom. Ustavimo pa se tudi v Benečiji, kjer za krepitev narodne zavesti skrbita slovenska časopisa z dolgoletno tradicijo – Novi Matajur in Dom. Prisluhnite rojakom iz sosednjih držav!
V Trstu s Svetom slovenskih organizacij (SSO) praznujemo 40-letnico delovanja. Gostimo rojakinji iz Benečije in Rezije, Živo Gruden in Luigio Negro, ki sta bili za svoje delo, tesno povezano s slovenskim jezikom in kulturo, odlikovani z državnim priznanjem – medaljo za zasluge. Na Dunaju si ogledamo prenovljeni Slovenski dom Korotan. Komu je namenjen? Prisluhnite! Za Porabje – edini časopis Slovencev na Madžarskem – se bo novo leto začelo spodbudno, saj se bo razširil kar za tretjino. Kaj to pomeni, pojasnjuje odgovorna urednica tednika Marijana Sukič. Vabimo pa vas tudi na razstavo slik rojakinje iz Gorskega kotarja Silvane Lautar. Ekonomistka, ki se sprošča s slikarstvom, je, pravi, vedno na poti. »Na poti« pa je tudi naslov razstave njenih del, ki so do konca januarja na ogled v Ljubljani.
Med rojaki v Furlaniji-Julijski krajini še vedno odmeva zavrnitev ustavnih sprememb na referendumu. Kakšna so pričakovanja, kaj si obetajo, nas zanima v tokratni oddaji. Potegnemo črto pod uspešno delovanje slovenskih športnih društev v Italiji, usmerjenih predvsem k mladim in pomembnih zaradi ohranjanja maternega jezika in identitete. Spregovorimo o literarni ustvarjalnosti med koroškimi Slovenci, zbrani v jubilejni 10. številki revije Rastje in skupaj z najmlajšimi rojaki na Reki pričakamo Miklavža. Predstavimo pa tudi Jožefa Košiča, župnika, literata, etnologa in zgodovinarja, tesno povezanega z rojaki v Porabju.
Neveljaven email naslov
