Pomemben obisk v Porabju, veliko zanimanje dijakov za čezmejno opravljanje prakse, škoromati med osnovnošolci na Reki, ziljska žegen in noša na seznamu nesnovne kulturne dediščine Unesca

Kako bo v Porabju jutri?

V Porabju je vse bolj živahno, tudi zaradi obiskov visokih državnih predstavnikov. 21.2. 2019 sta predsednik državnega zbora Dejan Židan in njegov madžarski kolega László Kövér skupaj obiskala najprej prekmurske Madžare in nato še porabske Slovence. Optimizma ni manjkalo.

Predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš, ki je na sedežu te krovne organizacije porabskih Slovencev na Gornjem Seniku sprejel predsednika obeh parlamentov, v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje, zakaj je bil tokratni obisk še posebej pomemben.

»Ker smo lani pripravili razvojni program slovenskega Porabja in tu smo oba predsednika prosili, še posebej za madžarskega, naj vlada podpre ta program in naj takoj poskrbi za finančna sredstva, da se bodo že letos začele priprave. S slovenske strani pa smo prosili predsednika, naj da tudi Slovenija finančno podporo za ta program.«

Na seji mešane slovensko madžarske komisije so namreč sklenili, da bosta obe državi finančno podprli programe gospodarskega razvoja območij, kjer živita narodni skupnosti.

Kot je ob obisku napovedal predsednik madžarskega državnega zbora László Kövér, bo madžarska vlada omenjeni 50 milijonov evrov vreden program že kmalu sprejela. Strinjal se je s porabskimi sogovorniki, da za obstoj narodnosti ni pomembno le negovanje in ohranjanje  maternega jezika, ampak tudi gospodarski razvoj območja, na katerem pripadniki slovenske narodne skupnosti  na Madžarskem živijo.  Predsednik madžarskega državnega zbora je ob tem še poudaril.

»Izmed 13 narodnosti, ki jih imamo na Madžarskem, je, po mojem mnenju, slovenska najbolj aktivna, sploh, če to ocenjujemo v luči tega, da gre za številčno majhno narodno skupnost. Predlogi, ki so jih posredovali na vlado imajo tako moralno kot intelektualno podlago. Pomembno je tudi to, da skupaj s prekmurskimi Madžari usklajeno predstavljajo svoje pobude obema vladama.«

Predsednik državnega zbora Republike Slovenije Dejan Židan pa je izpostavil, kako prelomen je razvojni program slovenskega Porabja, saj je utrjevanje gospodarske moči narodne skupnosti poleg jezika in kulture najpomembnejši pogoj za obstoj narodne skupnosti.

»Danes opazujemo optimizem. Optimizem tako pri pripadnikih slovenske narodne skupnosti v Porabju kot pri madžarski skupnosti v Prekmurju. S predsednikom sva si zadala veliko nalog in čez leto dni, ko bova ponovila  ta obisk na obeh straneh meje, bova preverila, ali sva jih realizirala in ker najina beseda velja, bova to morala realizirati.”

Ali se bodo obljube uresničile, bomo spremljali tudi v oddaji Sotočja. In če so se politiki  ukvarjali s sedanjostjo in prihodnostjo Porabja, se je Klaudija Sedar iz Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota ukvarjala predvsem z njegovo preteklostjo.

V Števanovcih so tako 19.2.2019 predstavili njeno knjigo z naslovom Fajn je bilou, v kateri porabski Slovenci ugotavljajo, da je bilo včasih bolje. Zakaj? Prisluhnite oddaji!

Nujne spremembe v šolstvu – kako ujeti zadnjih vagon vlaka

Rojaki v sosednjih državah maternemu jeziku, tudi zaradi razmer v katerih živijo, posvečajo posebno skrb. Slovenci v Furlaniji Julijski krajini imajo možnost šolanja v maternem jeziku, kar je za razvoj jezika velika prednost, ugotavljajo strokovnjaki. Ob tem pa že vrsto let opozarjajo, da se razmere v šolah s slovenskim učnim jezikom spreminjajo. In na to se morajo odzvati tako šole kot politične in civilnodružbene organizacije.

Kot ugotavlja doktorica Matejka Grgič iz tržaškega Slovenskega raziskovalnega inštituta, je možnost šolanja v slovenskem jeziku rojakom v Furlaniji Julijski krajini pomenila simbolno priznanje.

»Ko so te šole nastale, so imele seveda zelo pomembno politično funkcijo, simbolno vrednost,  največ kar lahko manjšina doseže, da ima šolo, kjer je manjšinski jezik ne samo predmet, ampak tudi učni jezik. Podoben status imajo tudi šole z italijanskim učnim jezikom v Sloveniji. To je največ, kar lahko manjšina formalno doseže.«

Toda svet se je spremenil. Včasih so te šole obiskovali učenci, ki so doma govorili samo slovensko in so se italijanščine začeli učiti šele v šoli. Temu so bili prilagojeni tudi učni programi. Danes pa v šole s slovenskim učnim jezikom v Italiji vpisujejo tudi otroke iz mešanih slovensko italijanskih družin, povsem italijanskih družin in drugi, opozarja dr. Matejka Grgič. Različna so tudi pričakovanja staršev.

»Ni več te zelo jasne delitve slovenščina in italijanščina, prvi in drugi, domači in tuji jezik. Tu je veliko različnih življenjskih situacij in tega šolski programi ne upoštevajo in to se mora njuno spremeniti.«        

Kako hitro se bodo lahko spremenili programi, je odvisno od pritiska na šolnike, je prepričana naša sogovornica. Posamezniki lahko nekaj naredijo, toda spremembe morajo biti sistemske. Pa je tudi slovenska narodna skupnost pripravljena na te nujne spremembe, o katerih se razpravlja že nekaj let?

»Mislim, da se je senzibilnost za jezik, jezikovne teme v zadnjih petih, šestih letih pri nas dobesedno eksplodirala. Mi smo si zatiskali oči pred realnostjo dobrih 20 let. Prve raziskave, ki so kazale na vse te trende, na vse to sta kolegici  Norina Bogatec in Suzana Pertot opozarjali pred več kot 20 leti. Če bi zdaj naredili Ten years challenge, ki se pojavlja na družbenih omrežjih, bi videli, da se situacija ni bistveno spremenila. Dejstvo pa je, da mi takrat nismo ukrepali in zdaj je samo še vprašanje, ali smo zadnji vlak zamudili, ali pa lahko še ujamemo zadnji vagon.«

Kako? Daljši pogovor z doktorico Matejko Grgič, jezikoslovko in raziskovalko tržaškega Slovenskega raziskovalnega inštituta, lahko slišite v oddaji. Mirjam Muženič več pove o možnostih čezmejnega opravljanja obvezne prakse, še enem od programov Interreg Slovenija Italija.

Martina Piko Rustia, znanstvena vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca, pojasni, kako pomembna sta vpisa ziljskega žegna in ziljske noše na mednarodni seznam nesnovne kulturne dediščine Unesca.  To je prvi dvojezični naslov v avstrijskem seznamu nesnovne dediščine, kar je še dodatni razlog za zadovoljstvo in pomembna spodbuda Ziljanom, ki skušajo ohraniti svoje narečje.

Pridružimo pa se tudi učencem slovenskega jezika na reški osnovni šoli Kozala, ki so jih obiskali mladi škoromati iz osnovne šole Podgrad.

Pustne šeme z Bistriškega se pogosto udeležujejo karnevalskih dogodkov na Reki in okolici, podgrajski škoromati pa so posebej znani gostje v Kastvu in Matuljih, kjer so več let sodelovali na reviji zvončarjev. Tokrat so na Reki, na osnovni šoli Kozala, predstavili tri člane svojega podmladka.

Sandra Grudenić, učiteljica pouka slovenščine kot izbirnega predmeta po t.i. modelu C manjšinske zakonodaje na osnovni šoli Kozala, sodelovanje s šolami v Sloveniji napoveduje tudi v prihodnje.

»Skušamo nekako povezati obmejne občine. Mogoče tudi zato, ker izhajam iz Ilirske Bistrice in želim predstaviti tudi svoj kraj. Zvončarska tradicija je na hrvaški strani zelo močna, tako kot na slovenski, in zdi se mi prav, da se učenci podučijo o kulturi slovenske strani, ki je podobna.«

Vezi, družinske in poslovne, so namreč še vedno tesne in ljudje so ostali povezani kljub meji, pojasnjuje učiteljica slovenskega jezika Sandra Grudenić, zadovoljna z udeležbo pri pouku. Letos ga namreč obiskuje kar 30 učencev, od teh jih je 13 prvošolcev, več kot polovica vseh, ki so letos vpisani v prvi razred.

Prisluhnite!