Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj se dogaja v Kanalski dolini, zadovoljni porabski Slovenci, Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in Koroške karikature Mirka Malleja, arhivi ne poznajo meja
Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč. Da bi lahko slovenska beseda izginila, sta pred Prešernovo proslavo v Naborjetu opozorila dr. Nataša Gliha Komac, predsednica, in Rudi Bartaloth, podpredsednik, Slovenskega kulturnega središča Planika. Čas za opozorilo je bil izbran namenoma, saj ob proslavi v Kanalsko dolino pridejo tudi novinarji, pravi Nataša Gliha Komac, ki je tudi poklicno tesno povezana s slovenskim jezikom. Je namreč namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njena skrb za slovenski jezik v Kanalski dolini je zato še toliko bolj razumljiva, saj se s tem ukvarja tudi raziskovalno.
Kanalska dolina na skrajnem severu Italije je, tako kot to velja za druge doline v Videmski pokrajini, od Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Benečije, nekaj posebnega. In enako kot v drugih dolinah je slovenski jezik na veliki preizkušnji, saj ga govori vse manj ljudi. V Kanalski dolini govorijo tudi ziljsko narečje, saj so prebivalci vse skozi imeli tesne slike s to dolino na avstrijskem Koroškem, kamor so se pogosto tudi odseljevali. Toda, opozarja Nataša Gliha Komac, pomembno tradicijo ima tudi knjižna slovenščina, ki mora biti sestavni del pouka.
Pred časom se je večina v Kanalski dolini odločila za večjezični model šolanja, po katerem se učenci učijo ne le v italijanskem, temveč tudi v furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Tu pa nastopi težava, pravi naša sogovornica, pouka v slovenskem jeziku je zelo malo, poleg slovenske učiteljice pa je vedno prisotna tudi italijanska učiteljica. Da bi bil takšen model uspešen, bi rabili dobro usposobljenega učitelja slovenskega jezika, ki bi poznal tudi lokalne razmere. Ob tem pa opozarja na še pomembnejšo sistemska ureditev.
»Že od leta 1998 si na SKS Planika prizadevamo za sistemsko uvedbo pouka slovenskega jezika v šolske klopi, kar pomeni reden šolski pouk tudi v slovenskem jeziku in o slovenskem jeziku na celotni vertikali, od prvih korakov, besed dalje.«
Treba je, dodaja, upoštevati želje lokalnega prebivalstva, mu dati možnost, da se uči jezika, s katerim se glede na avtohtonost, tradicijo lokalnega obredja in življenje identificira.
»Naš klic je klic na pomoč. Slovenska skupnost v Kanalski dolini bo lahko preživela, če ji bodo zagotovljene ustrezne možnosti in priložnosti. Naš klic je tudi klic širši skupnosti, ker z izgubljanjem prihodnosti slovenskega jezika v Kanalski dolini pravzaprav izgublja širša skupnost, izgublja slovensko govoreče prebivalstvo na sploh pa tudi Kanalska dolina, saj s tem izgublja pomemben delček svoje zgodovinske jezikovne pestrosti.«
Več o možnih rešitvah v pogovoru z dr. Natašo Gliha Komac v tokratni oddaji.
Porabski Slovenci so zadnjih nekaj let zadovoljni z odnosom pristojnih madžarskih oblasti do njihove skupnosti. Toliko denarja, kot ga dobijo zdaj, v zadnjih 30 letih še niso dobili, pravi vodja kulturnega in turističnega društva Andovci Karel Holec. To se kaže tudi na obnovljenih šolah, vrtcih in kulturnih domovih, kar pa je ne pomeni, da težav nimajo.
Velik izziv so mladi in kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss, morajo v svoje delovanje na vseh področjih pritegniti mlade.
»Gre za problem, s katerim se srečujejo pri vseh 13 narodnostnih skupnostih na Madžarskem. Tudi Nemci se pritožujejo, pa jih je več kot 160.000. Pri nas, kar nas je tako malo, je ta problem še bolj pereč. Vse svoje načrte gradim na tem.«
Zagovornica med problemi omenja tudi uporabo jezika. Razmere lahko izboljšajo le skupaj s starši, ki jih je treba spodbuditi, da se vrnejo k svojim koreninam. To pa ne velja le za starše, temveč tudi za stare starše, saj gre za generacijo, ki lahko pri tem največ pomaga.
Ena od pomembnih nalog Erike Köleš Kiss je tudi vpis v narodnostni volilni register. Vanj se je doslej vpisalo le 740 Slovencev na Madžarskem. Tudi zato zagovornica, ki vsako leto pomladi obišče porabske vasi in se pogovori z volivci, s sabo nosi tudi obrazce za registracijo, ki, pravi, niti niso tako zapleteni.
»Treba se je vpisati, ker smo se Slovenci najmanj registrirali. Prepričana sem, da nas je toliko, kot je članov katere druge bolje registrirane narodne skupnosti, pa ne bom omenila, katero mislim.«
Število pripadnikov narodne skupnosti je pomembno tudi zaradi možnosti, da dobijo svojo samoupravo, čeprav jih imajo porabski Slovenci, meni zagovornica, dovolj.
»Vedno smo se pošteno javili. Pri nas t.i. etnobiznis ni bil znan. Dejstvo pa je, da so ostali prijavili (v narodnostni volilni imenik) tudi vse svoje družinske člane, ne glede na to, ali je pripadnik narodne skupnosti ali ne. Če se je Madžar poročil s pripadnikom druge narodnosti, se je registriral tudi kot pripadnik te narodne skupnosti.«
To je razumljivo, poudarja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu, saj je z družinskim življenjem, vzgojo in spremljanjem kulturnega ter drugega delovanja narodne skupnosti postal tudi zakonski partner del te skupnosti.
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koRoške kaRikatuRe Mirka Malleja – razstavi, ki so ju 28.3. 2019 odprli v galeriji Družina v središču Ljubljane, sta bili uvod v tokratne koroške, zdaj tudi avstrijske, kulturne dneve v Ljubljani. Kot je pojasnil predsednik Društva slovensko avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja, želijo z dodatkom avstrijski razširiti svoje delovanje tudi na druge avstrijske dežele.
Tokratni dnevi so še zelo koroški, saj je tudi Izidor Stern, čeprav že več kot 40 let živi na Dunaju, po srcu še vedno koroški Slovenec. To dokazuje tudi njegova umetnost, ki jo pod naslovom Belo zlati trenutki prvič predstavlja v Ljubljani.
Na izdelke iz porcelana je zapisal besede znanih koroških slovenskih literatov od Florjana Lipuša in Maje Haderlap, Milke Hartman, Valentina Polanška, Gustava Januša in Janija Oswalda. Ideja se je rodila, pojasnjuje, iz domotožja, ko je skušal ohranjati stik s pestro kulturo koroških Slovencev.
»Prišla je ideja, da je slovenska beseda, tudi moja beseda, vidna na vsakdanjih predmetih. Tako se je tudi začelo in veseli me, da se nadaljuje iz leta v leto in se celo širi. S tem se namreč vse več ukvarjam. V življenju še nisem bral toliko, kot berem zadnjih pet let.«
Izidor Stern je besede iz romana Florjana Lipuša Boštjanov let in Angel pozabe Maje Haderlap zapisal na vazi iz porcelana. Vsaka vaza nastaja, pravi, dva meseca, samo pisanje. Priprave pa veliko dlje, saj je treba izbrati ustrezne besede in stavke. Romana je pred tem prebral vsaj petkrat.
»In to je tako lepo. Meni osebno je to v veliko zadovoljstvo in z veseljem to delam. Upam, da se to tudi vidi in čuti.«
Izidor Stern je, tako kot vsa njegova družina, tudi glasbenik. Na odprtje razstave v Ljubljani ga je pospremilo 18 članic in članov razširjene družine, ki so poskrbeli tudi za glasbeni okvir prireditve. In ko so zapeli v Sloveniji zelo priljubljeno Rož, Podjuna, Zila so se marsikomu v občinstvu orosile oči.
Izidor Stern je tudi bas kitarist pri znani koroški slovenski rock skupini Bališ, ki jo je ustanovil njegov brat Marko, drugi brat Dani pa je kitarist. Skupina je še dodatno povezala že tako tesno povezano družino Stern in ne mine dan, da se ne bi slišali pravi umetnik, ki živi na Dunaju. Tudi eno od njihovih pesmi je že zapisal na porcelan in, kot pravi, bo mogoče iz njihovih pesmi nekoč pripravil samostojno razstavo.
»Upam, da bodo takrat prišli tudi igrat.«
Drugi razstavljavec v galeriji Družina v Ljubljani pa je akademski slikar Mirko Malle, ki je šolanje končal v Ljubljani, kjer tudi živi. Tokrat se predstavlja s svojimi karikaturami, objavljenimi v zadnjih petih letih v tedniku koroških Slovencev Novice.
K sodelovanju ga je povabil takratni odgovorni urednik Simon Ošlak in danes priznava, da najprej ni bil prepričan, ali bo uspel.
»Rad se šalim, se hecam in zaljubljen sem v detajle, kar mi včasih povzroča težave. Skušam čim več povedati, hkrati pa ne želim biti preveč neposreden, direkten. Dogajanje, o katerem se govori, skušam postaviti v nek drug kontekst. Avtomatično se spremeni v neko banalnost. Ljudje pa lahko sami interpretirajo karikaturo.«
Odzivi so bili dobri in ljudje so bili zadovoljni, pravi Mirko Malle, ki ni smel risati golih žensk in genitalij. To ni prišlo v poštev, čeprav se je tudi to dvakrat, trikrat zgodilo.
In katera karikatura mu je najbolj pri srcu?
Zadnja, ki jo je naredil za Novice, preden je zbolel in prekinil risanje karikatur.
»Govori o avstrijski vladi. Narisal sem karikaturo našega kanclerja in jo naslovil Kurz te gleda. Lahko je zelo nesramna izjava, hkrati pa je resnična. Tako pač je. Dejansko nisem zadovoljen, da so nacisti v avstrijskem parlamentu, kar se javno ve in tolerira.«
Karikatura je torej odraz kritike aktualnih razmer v Avstriji.
»Malo se je treba tudi hecat.«
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koroške karikature Mirka Malleja so v galeriji Družina v Ljubljani na ogled do 11.4.2019.
Državni arhiv na Reki ima že več let dobre stike s slovenskimi ustanovami, predvsem Arhivom Republike Slovenije, in hrani precej gradiva o slovenskih krajih. Velja pa tudi obratno. Ne preseneča, da je Arhiv RS sodeloval pri obeležitvi pomembne reške obletnice, 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče (18. marca 1719).
Ob pomembnem jubileju so odprli razstavo z naslovom Arhivski portret Mesta Reka leta 1719, tudi s pomembnim dokumentom iz Gradca, ki je bil prvič na ogled na Reki. Gre za dokument oziroma patent Karla VI, s katerim Reka in Trst postaneta cesarski svobodni pristanišči. Kot pojasnjuje ravnatelj reškega arhiva Goran Crnković v pogovoru z Marjano Mirković, je to eden izmed ključnih dogodkov v zgodovini Reke, saj je postavil temelje za razvoj pristanišča.
Tako kot reški arhiv hrani veliko gradiva o Sloveniji, je tudi v slovenskem arhivu veliko gradiva o Reki. Ravnatelj reškega arhiva izpostavlja dobro sodelovanje z Arhivom RS, tudi v okviru potujoče razstave Istra (Ysterreich) v srednjeevropskem kontekstu, ki je del istoimenskega projekta, v katerem sodeluje tudi Arhiv Republike Slovenije.
Prostora za raziskovanje gradiva v obeh arhivih je še veliko in obe ustanovi bosta sodelovali tudi v prihodnje, zatrjuje Goran Crnković.
»Na to nobena država ne vpliva toliko, kolikor vplivajo ljudje, ki želijo sodelovati. Za nas je to seveda prostor, ki nam je blizu, in mi pravzaprav meja med državama ne vidimo, vsaj kar zadeva sodelovanje arhivov.«
Prisluhnite!
878 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Kaj se dogaja v Kanalski dolini, zadovoljni porabski Slovenci, Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in Koroške karikature Mirka Malleja, arhivi ne poznajo meja
Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč. Da bi lahko slovenska beseda izginila, sta pred Prešernovo proslavo v Naborjetu opozorila dr. Nataša Gliha Komac, predsednica, in Rudi Bartaloth, podpredsednik, Slovenskega kulturnega središča Planika. Čas za opozorilo je bil izbran namenoma, saj ob proslavi v Kanalsko dolino pridejo tudi novinarji, pravi Nataša Gliha Komac, ki je tudi poklicno tesno povezana s slovenskim jezikom. Je namreč namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njena skrb za slovenski jezik v Kanalski dolini je zato še toliko bolj razumljiva, saj se s tem ukvarja tudi raziskovalno.
Kanalska dolina na skrajnem severu Italije je, tako kot to velja za druge doline v Videmski pokrajini, od Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Benečije, nekaj posebnega. In enako kot v drugih dolinah je slovenski jezik na veliki preizkušnji, saj ga govori vse manj ljudi. V Kanalski dolini govorijo tudi ziljsko narečje, saj so prebivalci vse skozi imeli tesne slike s to dolino na avstrijskem Koroškem, kamor so se pogosto tudi odseljevali. Toda, opozarja Nataša Gliha Komac, pomembno tradicijo ima tudi knjižna slovenščina, ki mora biti sestavni del pouka.
Pred časom se je večina v Kanalski dolini odločila za večjezični model šolanja, po katerem se učenci učijo ne le v italijanskem, temveč tudi v furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Tu pa nastopi težava, pravi naša sogovornica, pouka v slovenskem jeziku je zelo malo, poleg slovenske učiteljice pa je vedno prisotna tudi italijanska učiteljica. Da bi bil takšen model uspešen, bi rabili dobro usposobljenega učitelja slovenskega jezika, ki bi poznal tudi lokalne razmere. Ob tem pa opozarja na še pomembnejšo sistemska ureditev.
»Že od leta 1998 si na SKS Planika prizadevamo za sistemsko uvedbo pouka slovenskega jezika v šolske klopi, kar pomeni reden šolski pouk tudi v slovenskem jeziku in o slovenskem jeziku na celotni vertikali, od prvih korakov, besed dalje.«
Treba je, dodaja, upoštevati želje lokalnega prebivalstva, mu dati možnost, da se uči jezika, s katerim se glede na avtohtonost, tradicijo lokalnega obredja in življenje identificira.
»Naš klic je klic na pomoč. Slovenska skupnost v Kanalski dolini bo lahko preživela, če ji bodo zagotovljene ustrezne možnosti in priložnosti. Naš klic je tudi klic širši skupnosti, ker z izgubljanjem prihodnosti slovenskega jezika v Kanalski dolini pravzaprav izgublja širša skupnost, izgublja slovensko govoreče prebivalstvo na sploh pa tudi Kanalska dolina, saj s tem izgublja pomemben delček svoje zgodovinske jezikovne pestrosti.«
Več o možnih rešitvah v pogovoru z dr. Natašo Gliha Komac v tokratni oddaji.
Porabski Slovenci so zadnjih nekaj let zadovoljni z odnosom pristojnih madžarskih oblasti do njihove skupnosti. Toliko denarja, kot ga dobijo zdaj, v zadnjih 30 letih še niso dobili, pravi vodja kulturnega in turističnega društva Andovci Karel Holec. To se kaže tudi na obnovljenih šolah, vrtcih in kulturnih domovih, kar pa je ne pomeni, da težav nimajo.
Velik izziv so mladi in kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss, morajo v svoje delovanje na vseh področjih pritegniti mlade.
»Gre za problem, s katerim se srečujejo pri vseh 13 narodnostnih skupnostih na Madžarskem. Tudi Nemci se pritožujejo, pa jih je več kot 160.000. Pri nas, kar nas je tako malo, je ta problem še bolj pereč. Vse svoje načrte gradim na tem.«
Zagovornica med problemi omenja tudi uporabo jezika. Razmere lahko izboljšajo le skupaj s starši, ki jih je treba spodbuditi, da se vrnejo k svojim koreninam. To pa ne velja le za starše, temveč tudi za stare starše, saj gre za generacijo, ki lahko pri tem največ pomaga.
Ena od pomembnih nalog Erike Köleš Kiss je tudi vpis v narodnostni volilni register. Vanj se je doslej vpisalo le 740 Slovencev na Madžarskem. Tudi zato zagovornica, ki vsako leto pomladi obišče porabske vasi in se pogovori z volivci, s sabo nosi tudi obrazce za registracijo, ki, pravi, niti niso tako zapleteni.
»Treba se je vpisati, ker smo se Slovenci najmanj registrirali. Prepričana sem, da nas je toliko, kot je članov katere druge bolje registrirane narodne skupnosti, pa ne bom omenila, katero mislim.«
Število pripadnikov narodne skupnosti je pomembno tudi zaradi možnosti, da dobijo svojo samoupravo, čeprav jih imajo porabski Slovenci, meni zagovornica, dovolj.
»Vedno smo se pošteno javili. Pri nas t.i. etnobiznis ni bil znan. Dejstvo pa je, da so ostali prijavili (v narodnostni volilni imenik) tudi vse svoje družinske člane, ne glede na to, ali je pripadnik narodne skupnosti ali ne. Če se je Madžar poročil s pripadnikom druge narodnosti, se je registriral tudi kot pripadnik te narodne skupnosti.«
To je razumljivo, poudarja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu, saj je z družinskim življenjem, vzgojo in spremljanjem kulturnega ter drugega delovanja narodne skupnosti postal tudi zakonski partner del te skupnosti.
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koRoške kaRikatuRe Mirka Malleja – razstavi, ki so ju 28.3. 2019 odprli v galeriji Družina v središču Ljubljane, sta bili uvod v tokratne koroške, zdaj tudi avstrijske, kulturne dneve v Ljubljani. Kot je pojasnil predsednik Društva slovensko avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja, želijo z dodatkom avstrijski razširiti svoje delovanje tudi na druge avstrijske dežele.
Tokratni dnevi so še zelo koroški, saj je tudi Izidor Stern, čeprav že več kot 40 let živi na Dunaju, po srcu še vedno koroški Slovenec. To dokazuje tudi njegova umetnost, ki jo pod naslovom Belo zlati trenutki prvič predstavlja v Ljubljani.
Na izdelke iz porcelana je zapisal besede znanih koroških slovenskih literatov od Florjana Lipuša in Maje Haderlap, Milke Hartman, Valentina Polanška, Gustava Januša in Janija Oswalda. Ideja se je rodila, pojasnjuje, iz domotožja, ko je skušal ohranjati stik s pestro kulturo koroških Slovencev.
»Prišla je ideja, da je slovenska beseda, tudi moja beseda, vidna na vsakdanjih predmetih. Tako se je tudi začelo in veseli me, da se nadaljuje iz leta v leto in se celo širi. S tem se namreč vse več ukvarjam. V življenju še nisem bral toliko, kot berem zadnjih pet let.«
Izidor Stern je besede iz romana Florjana Lipuša Boštjanov let in Angel pozabe Maje Haderlap zapisal na vazi iz porcelana. Vsaka vaza nastaja, pravi, dva meseca, samo pisanje. Priprave pa veliko dlje, saj je treba izbrati ustrezne besede in stavke. Romana je pred tem prebral vsaj petkrat.
»In to je tako lepo. Meni osebno je to v veliko zadovoljstvo in z veseljem to delam. Upam, da se to tudi vidi in čuti.«
Izidor Stern je, tako kot vsa njegova družina, tudi glasbenik. Na odprtje razstave v Ljubljani ga je pospremilo 18 članic in članov razširjene družine, ki so poskrbeli tudi za glasbeni okvir prireditve. In ko so zapeli v Sloveniji zelo priljubljeno Rož, Podjuna, Zila so se marsikomu v občinstvu orosile oči.
Izidor Stern je tudi bas kitarist pri znani koroški slovenski rock skupini Bališ, ki jo je ustanovil njegov brat Marko, drugi brat Dani pa je kitarist. Skupina je še dodatno povezala že tako tesno povezano družino Stern in ne mine dan, da se ne bi slišali pravi umetnik, ki živi na Dunaju. Tudi eno od njihovih pesmi je že zapisal na porcelan in, kot pravi, bo mogoče iz njihovih pesmi nekoč pripravil samostojno razstavo.
»Upam, da bodo takrat prišli tudi igrat.«
Drugi razstavljavec v galeriji Družina v Ljubljani pa je akademski slikar Mirko Malle, ki je šolanje končal v Ljubljani, kjer tudi živi. Tokrat se predstavlja s svojimi karikaturami, objavljenimi v zadnjih petih letih v tedniku koroških Slovencev Novice.
K sodelovanju ga je povabil takratni odgovorni urednik Simon Ošlak in danes priznava, da najprej ni bil prepričan, ali bo uspel.
»Rad se šalim, se hecam in zaljubljen sem v detajle, kar mi včasih povzroča težave. Skušam čim več povedati, hkrati pa ne želim biti preveč neposreden, direkten. Dogajanje, o katerem se govori, skušam postaviti v nek drug kontekst. Avtomatično se spremeni v neko banalnost. Ljudje pa lahko sami interpretirajo karikaturo.«
Odzivi so bili dobri in ljudje so bili zadovoljni, pravi Mirko Malle, ki ni smel risati golih žensk in genitalij. To ni prišlo v poštev, čeprav se je tudi to dvakrat, trikrat zgodilo.
In katera karikatura mu je najbolj pri srcu?
Zadnja, ki jo je naredil za Novice, preden je zbolel in prekinil risanje karikatur.
»Govori o avstrijski vladi. Narisal sem karikaturo našega kanclerja in jo naslovil Kurz te gleda. Lahko je zelo nesramna izjava, hkrati pa je resnična. Tako pač je. Dejansko nisem zadovoljen, da so nacisti v avstrijskem parlamentu, kar se javno ve in tolerira.«
Karikatura je torej odraz kritike aktualnih razmer v Avstriji.
»Malo se je treba tudi hecat.«
Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koroške karikature Mirka Malleja so v galeriji Družina v Ljubljani na ogled do 11.4.2019.
Državni arhiv na Reki ima že več let dobre stike s slovenskimi ustanovami, predvsem Arhivom Republike Slovenije, in hrani precej gradiva o slovenskih krajih. Velja pa tudi obratno. Ne preseneča, da je Arhiv RS sodeloval pri obeležitvi pomembne reške obletnice, 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče (18. marca 1719).
Ob pomembnem jubileju so odprli razstavo z naslovom Arhivski portret Mesta Reka leta 1719, tudi s pomembnim dokumentom iz Gradca, ki je bil prvič na ogled na Reki. Gre za dokument oziroma patent Karla VI, s katerim Reka in Trst postaneta cesarski svobodni pristanišči. Kot pojasnjuje ravnatelj reškega arhiva Goran Crnković v pogovoru z Marjano Mirković, je to eden izmed ključnih dogodkov v zgodovini Reke, saj je postavil temelje za razvoj pristanišča.
Tako kot reški arhiv hrani veliko gradiva o Sloveniji, je tudi v slovenskem arhivu veliko gradiva o Reki. Ravnatelj reškega arhiva izpostavlja dobro sodelovanje z Arhivom RS, tudi v okviru potujoče razstave Istra (Ysterreich) v srednjeevropskem kontekstu, ki je del istoimenskega projekta, v katerem sodeluje tudi Arhiv Republike Slovenije.
Prostora za raziskovanje gradiva v obeh arhivih je še veliko in obe ustanovi bosta sodelovali tudi v prihodnje, zatrjuje Goran Crnković.
»Na to nobena država ne vpliva toliko, kolikor vplivajo ljudje, ki želijo sodelovati. Za nas je to seveda prostor, ki nam je blizu, in mi pravzaprav meja med državama ne vidimo, vsaj kar zadeva sodelovanje arhivov.«
Prisluhnite!
Z mesta predsednika Slovenske kulturno gospodarske zveze se poslavlja Rudi Pavšič in napoveduje spremembe tako v zvezi kot v slovenski narodni skupnosti v Furlaniji Julijski krajini. Kaj si obeta in s kakšnimi občutki odhaja, nas zanima v tokratni oddaji. Gostimo novega predsednika Zveze slovenskih organizacij, 21- letnega Manuela Juga, ki obljublja, da bo eno od treh krovnih organizacij koroški Slovencev usmeril v prihodnost. Odpravimo se v Čabar, v knjižnico Ivana Žagarja, kjer bo ponudba knjig v slovenski čitalnici v prihodnje še pestrejša. V Sakalovcih pa je za popestritev poskrbelo Borovo gostüvanje oziroma Borovo ženitovanje. Gre za pustno prireditev, ki jo lahko pripravijo le tam, kjer se v predpustnem času ni nihče poročil. Kako je bilo? Prisluhnite!
Predsednika slovenskega in madžarskega parlamenta Dejan Židan in Laszlo Köver sta prvič skupaj obiskala obe narodni skupnosti v Prekmurju in Porabju. Kaj sta ugotovila in kaj zagotovila predstavnikom madžarske in slovenske manjšine? Dr. Matejka Grgič s tržaškega SLORI-ja opozori na nujne spremembe v slovenskih šolah v Italiji. Več lahko slišite o velikem zanimanju dijakov za čezmejno opravljanje obvezne delovne prakse. Pridružimo se učencem osnovne šole Kozala na Reki, ki so jih razveselili mladi Škoromati. Podrobneje pa tudi o ziljskem žegnu in noši, ki sta bila uvrščena na mednarodni seznam nesnovne kulturne dediščine Unesca. Prvi dvojezični vpis v avstrijskem seznamu nesnovne dediščine pomeni tudi svojevrstno priznanje slovenske narodne skupnosti. Prisluhnite!
Zanimanje za študij v Sloveniji je med mladimi rojaki iz sosednjih držav še vedno veliko. Tudi na Reki, kjer so pripravili informativni večer. Velike pa so lahko tudi težave po končanem študiju s priznavanjem poklicnih kvalifikacij. lahko slišite v oddaji. Na Inštitutu za slavistiko celovške univerze so zaskrbljeni zaradi napovedane združitve magistrskega študija z graško univerzo. Bi to lahko pomenilo začetek ukinjanja študija slavistike in s tem tudi slovenistike na univerzi Alpe Jadran? Gostimo Giulio Rorato, dijakinjo jezikovnega liceja France Prešeren iz Trsta. Na tekmovanju mladih prevajalcev evropske unije je prejela prvo nagrado za Italijo in sicer za prevod iz slovenščine v italijanščino. Z novinarjem Dušanom Mukičem pa se pogovarjamo o novem filmu o porabskih Slovencih. Prisluhnite!
Imeti svojo državo pomeni imeti oblast nad svojim jezikom, pravi koroški slovenski pisatelj Florjan Lipuš. Znani literat je bil ob slovenskem kulturnem prazniku odlikovan z državnim priznanjem - zlatim redom za zasluge. Več o prireditvah ob enem najpomembnejših praznikov Slovencev v sosednjih državah v tokratni oddaji, ko se pridružimo praznovanju v Porabju in Zagrebu. Gostimo Amino Majetić, pesnico mlajše generacije in glasbenico z avstrijske Koroške. S tržaško zgodovinarko Dunjo Nanut se pogovarjamo o obujanju spomina na eksodus Italijanov in fojbe, s senatorko Tatjano Rojc pa o obujanju fašistične ideologije in žaljivkah, ki jih je po 20 letih vnovič deležna. Zelo je zaskrbljena. Prisluhnite!
Na avstrijskem Koroškem je deželni šolski svet letos zamenjala izobraževalna direkcija. Kaj te spremembe pomenijo za dvojezične šole in Slovensko gimnazijo, pojasnjuje deželna šolska nadzornica za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem Sabina Sandrieser. Z znanim koroškim slovenskim slikarjem Valentinom Omanom se pogovarjamo o donaciji del Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj. Na Reki si ogledamo Malega princa, predstavo, ki je nastala v koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Ljubljana v okviru projekta Reka, Evropska prestolnica kulture 2020. Ustavimo se na Gornjem Seniku, na še enem pravljičnem večeru za odrasle in se s tržaško Slovenko Jasno Tuta odpravimo v Polinezijo.
Na avstrijskem Koroškem je deželni šolski svet letos zamenjala izobraževalna direkcija. Kaj te spremembe pomenijo za dvojezične šole in Slovensko gimnazijo, pojasnjuje deželna šolska nadzornica za manjšinsko šolstvo na avstrijskem Koroškem Sabina Sandrieser. Z znanim koroškim slovenskim slikarjem Valentinom Omanom se pogovarjamo o donaciji del Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj. Na Reki si ogledamo Malega princa, predstavo, ki je nastala v koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Ljubljana v okviru projekta Reka, Evropska prestolnica kulture 2020. Ustavimo se na Gornjem Seniku, na še enem pravljičnem večeru za odrasle in se s tržaško Slovenko Jasno Tuta odpravimo v Polinezijo.
Trije osrednji slovenski tiskani mediji imajo zagotovljeno denarno podporo iz italijanskega proračuna za prihodnja tri leta. Zasluge za to ima tudi pritisk slovenske strani, pravijo predstavniki Slovencev v Italiji. Kako je po novem urejeno financiranje tiskanih medijev v Italiji, več v tokratni oddaji. Pridružimo se predsedniku državnega zbora Dejanu Židanu na obisku v Trstu. Z doktorico Saro Brezigar se pogovarjamo o novih didaktičnih metodah za učenje slovenščine najmlajših v Italiji. S slovenščino je tesno povezan tudi koroški rojak doktor Janko Zerzer, dobitnik jubilejne 40. Tischlerjeve nagrade. V Porabju obiščemo sekretarko Zveze Slovencev na Madžarskem Nikoletto Vajda Nagy. Ustavimo pa se tudi na največjem smučišču na Hrvaškem, ki ga vodi rojak Alen Udovič. Prisluhnite!
Skupina Bališ je v Šentjanžu v Rožu predstavila svoj najnovejši album z naslovom 11 stopinj. Več o albumu, koncertu in odzivu občinstva lahko slišite v oddaji. Preverjamo, kakšni so konkretni razultati projekta Eduka 2, enega od projektov v okviru čezmejnega sodelovanja Slovenije in Italije. Gostimo Valentino Novak, učiteljico - asistentko, ki poučuje slovenščino na dvojezični osnovni šoli na Gornjem Seniku. V Benečiji pa obiščemo brata Zuanella, Boža in Pasqualeja, duhovnika, ki jesen življenja skupaj preživljata v vasici Matajur. Prisluhnite!
Za Slovence v sosednjih državah je kulturno delovanje zelo pomembno, saj tako utrjujejo svojo narodno identiteto. Kaj za prvo polovico leta načrtujeta obe krovni kulturni organizaciji koroških Slovencev? Povabimo vas v Slovensko stalno gledališče v Trst, kjer so s Kraljem na Betajnovi sklenili Cankarjevo leto v Trstu. Gostimo Micko Bájzek, še eno dejavno porabsko Slovenko, in Slavka Mežka, predsednika gibanja Kultura Natura Slovenija. Društvo, ki podeljuje priznanje Naša Slovenija, je prek kulturne dediščine tesno povezano tudi s Slovenci v zamejstvu. Kako? Prisluhnite!
Leto 2019 prinaša zamenjave na mestih predsednikov dveh krovnih slovenskih zamejskih organizacij. Tako se po dobrih 26 letih z mesta predsednika Zveze slovenskih organizacij poslavlja Marjan Sturm. Kako pravnik in zgodovinar, v manjšinski politiki dejaven koroški Slovenec ocenjuje svoje delo? Kako je z dialogom med slovensko narodno skupnostjo in nemško govorečo večino ter znotraj same manjšine? Odgovore lahko slišite v tokratni oddaji. Gostimo predsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbaro Riman, ki je lani na mestu vodje nasledila Darka Šonca, še enega od starosti slovenske manjšinske politike. O izzivih, ki so pred porabskimi Slovenci, se pogovarjamo s predsednikom Državne slovenske samouprave Martinom Ropošem, dobitnikom visokega državnega madžarskega priznanja »Za narodnosti«. S tržaškima rojakoma mlajše generacije Lucijo Tavčar in Evgenom Banom pa se pogovarjamo tudi o odnosu do matične Slovenije. Prisluhnite!
»Feeling good« je bil naslov koncerta Katarine Hartmann z gosti in s Totim Big Bandom iz Maribora, posvečen 65-letnici Slovenskega kulturnega društva Celovec. Praznovanju v Vrbi na avstrijskem Koroškem 13.12.2018 so se med drugim pridružili znana avstrijska glasbenica in igralka Katarina Strasser, popularni mladi pevec Matthias Ortner, Hartmann'ce in prvič tudi mladinski zbor Iniciative celovških Slovencev Zmaj. Spektakularno, je po koncertu dejala koroška slovenska igralka, skladateljica in pevka Katarina Hartmann. Zakaj? Prisluhnite!
Slovensko kulturno društvo Celovec je 65-letnico delovanja praznovalo s koncertom Katarine Hartmann v Vrbi na avstrijskem Koroškem. O ključnih dosežkih društva in praznovanju več v tokratni oddaji. Zanima nas, kakšne možnosti še ima slovenska narodna skupnost v Italiji za zagotovitev svojega predstavnika v rimskem parlamentu. Z rojaki na Hrvaškem iščemo učitelje slovenščine in se na pravljičnem večeru pridržimo porabskim Slovencem. Prisluhnite!
Tudi rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. Kaj poteka v okviru Cankarjevih dnevov v Zagrebu, lahko slišite v tokratni oddaji. S tajnikom Zveze koroških partizanov Andrejem Moharjem se pogovarjamo o 70-letnici delovanja zveze, kulturi spominjanja na Južnem Koroškem in v Sloveniji. Z direktorjem SDGZ Andrejem Šikom se pogovarjamo o prostocarisnki coni v tržaškem pristanišču in njegovem razcvetu. Pridružimo se potomcem slovenskih izseljencev iz Benečije, ki so v Čedadu praznovali 50-letnico delovanja svoje zveze, in porabskim slovenskim upokojencem na zadnjem letošnjem srečanju. Prisluhnite!
Zaščita slovenske narodne skupnosti v Italiji je te dni v ospredju politične pozornosti tudi v Rimu. Kako bo v prihodnje s financiranjem slovenskih tiskanih medijev, je ta hip eno najpomembnejših vprašanj. Več o tem v pogovoru z rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem. Ustavimo se v Porabju, ki ga je obiskala ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec in gostimo koroško Slovenko Olgo Vogelauer, svetovalko na Kmečki izobraževalni skupnosti. Prepričana je, da so za razvoj kmetijstva nujni izobraženi ljudje, za preživetje kmetije pa inovativen pristop in ekonomska vizija. Inovativne metode so nujne tudi pri poučevanju slovenskega jezika v Varaždinski županiji. Kakšno je zanimanje za pouk, kdo ga obiskuje in zakaj? Prisluhnite oddaji.
Večji del tokratne oddaje bomo namenili književni ustvarjalnosti Slovencev v sosednih državah, predvsem v Italiji pa tudi na avstrijskem Koroškem. Letošnja literarna bera rojakov v Furlaniji Julijski krajini je raznolika in seveda tudi v znamenju Cankarjevega leta. »Na otoku« je naslov dvojezične slovensko italijanske zbirke 10 črtic Ivana Cankarja, ki jih je uredila Marija Mitrović. Z njimi je, pravi, skušala predstaviti drugačnega Cankarja. Slovenci na Madžarskem letos praznujejo številne obletnice. 20-letnico delovanja so tako zaznamovali tudi rojaki v Sombotelu, kjer poleg društva Avgusta Pavla deluje slovenska narodnostna samouprava. Za rojake na Reki so zelo pomembna gostovanja slovenskih društev iz drugih delov Hrvaške. Tako so konec tedna za veselo razpoloženje poskrbeli člani slovenskih društev iz Zadra in Šibenika. Prisluhnite!
Slovenci so bolj Evropejci kot Avstrijci, ugotavlja Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca, ki je, kot pravi, orala ledino pri čezmejnem gospodarskem sodelovanju. Direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Trsta Andrej Šik pa si pri čezmejnem povezovanju želi več podpore slovenskega gospodarskega ministrstva. Gostimo Igorja Giacominija, ki je odstopil z mesta vodje deželnega šolskega urada Furlanije Julijske krajine in tako opozoril na organizacijske težave italijanskega šolstva. Kakšni pa so obeti za slovensko šolstvo v Italiji? V Porabju te dni slovesno obeležujejo 20. obletnico odprtja slovenskega generalnega konzulata in 20-letnico delovanja Slovenskega kulturnega in informativnega centra v Monoštru. Na dnevih ljubiteljev knjige na Reki pa je rojakinja iz Zadra Andreja Malta prvič predstavila svojo novo knjigo, nagrajeno zbirko kratkih zgodb z naslovom Ultravijolično. Prisluhite
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša, saj trenutna italijanska vlada že omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje. Kako se na odprta vprašanja odziva Slovenija? Ustavimo se v Celovcu, kjer je pod naslovom »Vojne je konec« potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Zanima nas, kako je s poukom slovenščine v Gradcu. Na Gornjem Seniku prisluhnemo prazničnemu koncertu mešanega pevskega zbora Avgust Pavel ob 80-letnici delovanja. odpra se v Slovenskem domu v Zagrebu, kjer so predstavili v hrvaški jezik prevedene Prišleke Lojzeta Kovačiča, in na Reki, kjer je na festivalu manjšinske poezije sodelovala tudi rojakinja Zdenka Kalan Verbanac. Prisluhnite!
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku je znana po tem, da vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji zdaj začenjajo s poukom v tako imenovanih učnih birojih. Gre za prostore med eno in drugo šolsko stopnjo, kjer se lahko učenci avtonomno učijo snov višje stopnje. Uspešnejši tako lahko hitreje napredujejo, pojasnjuje ravnatelj Danilo Katz. Z dolgoletnim slovenskim diplomatom v Trstu Jožetom Šušmeljem obujamo spomine na osamosvajanje Slovenije in se poklonimo istrskim žrtvam prve svetovne vojne. Gostimo pa tudi porabsko Slovenko Biserko Bájzek, sekretarko Zveze Slovencev na Madžarskem, dobitnico najvišjega madžarskega priznanja na področju manjšinske kulture. Prisluhnite!
Potem ko v minulih dveh mandatih v državnem zboru ni bilo posebnega zanimanja za Slovence v sosednjih državah, so zdaj obeti boljši. Na pristojni komisiji za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu so tako rojaki že lahko predstavili razmere v državah, kjer živijo. Na kaj opozarjajo in kako njihova sporočila sprejemajo v državnem zboru? Pridružimo se pristojnemu ministru Petru Česniku in predsedniku državnega zbora Dejanu Židanu na obisku pri porabskih Slovencih. Ustavimo se na Reki, kjer so odprli lektorat za slovenski jezik. Živahno je bilo tudi na dnevih slovenske kulture v Istri in v Reziji, kjer domača folklorna skupina praznuje pomemben jubilej. Prvič so namreč nastopili že oktobra 1838.
Vstop v schengensko območje konec leta 2007, ko je padla tudi meja med Slovenijo in Italijo, je bil za rojake v Furlaniji Julijski krajini pomemben in težko pričakovan dogodek. Kaj je prineslo desetletje fizično odprte meje in kakšna je vloga manjšin pri spodbujanju čezmejnega povezovanja? Odgovore iščemo skupaj z raziskovalci iz Trsta. Ustavimo se na sejmu izobraževanje na Reki, kjer so se predstavile tudi fakultete iz Slovenije. Monošter je konec tedna gostili člane mreže MAJ, ki povezuje mlade rojake iz vseh štirih držav. Kaj so počeli mladi v Porabju, lahko slišite v tokratni oddaji. Odpravimo se na lutkovni festival Cikl Cakl v Šmihel pri Pliberku in si ogledamo premiero predstave 25 udarcev Teatra Šentjanž.
Neveljaven email naslov