Kaj se dogaja v Kanalski dolini, zadovoljni porabski Slovenci, Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in Koroške karikature Mirka Malleja, arhivi ne poznajo meja

‘Če bo slovenska beseda izginila, bomo izgubili vsi.’

Iz Kanalske doline na skrajnem severu Italije prihajajo klici na pomoč. Da bi lahko slovenska beseda izginila, sta pred Prešernovo proslavo v Naborjetu opozorila dr. Nataša Gliha Komac, predsednica, in Rudi Bartaloth, podpredsednik, Slovenskega kulturnega središča Planika. Čas za opozorilo je bil izbran namenoma, saj ob proslavi v Kanalsko dolino pridejo tudi novinarji, pravi Nataša Gliha Komac, ki je tudi poklicno tesno povezana s slovenskim jezikom. Je namreč namestnica predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Njena skrb za slovenski jezik v Kanalski dolini je zato še toliko bolj razumljiva, saj se s tem ukvarja tudi raziskovalno.

Kanalska dolina na skrajnem severu Italije je, tako kot to velja za druge doline v Videmski pokrajini, od Terskih in Nadiških dolin, Rezije in Benečije, nekaj posebnega. In enako kot v drugih dolinah je slovenski jezik na veliki preizkušnji, saj ga govori vse manj ljudi. V Kanalski dolini govorijo tudi ziljsko narečje, saj so prebivalci vse skozi imeli tesne slike s to dolino na avstrijskem Koroškem, kamor so se pogosto tudi odseljevali. Toda, opozarja Nataša Gliha Komac, pomembno tradicijo ima tudi knjižna slovenščina, ki mora biti sestavni del pouka.

Pred časom se je večina v Kanalski dolini odločila za večjezični model šolanja, po katerem se učenci učijo ne le v italijanskem, temveč tudi v furlanskem, nemškem in slovenskem jeziku. Tu pa nastopi težava, pravi naša sogovornica, pouka v slovenskem jeziku je zelo malo, poleg slovenske učiteljice pa je vedno prisotna tudi italijanska učiteljica. Da bi bil takšen model uspešen,  bi rabili dobro usposobljenega učitelja slovenskega jezika, ki bi poznal tudi lokalne razmere. Ob tem pa opozarja na še pomembnejšo sistemska ureditev.

»Že od leta 1998 si na SKS Planika prizadevamo za sistemsko uvedbo pouka slovenskega jezika v šolske klopi, kar pomeni reden šolski pouk tudi v slovenskem jeziku in o slovenskem jeziku na celotni vertikali, od prvih korakov, besed dalje.«

Treba je, dodaja, upoštevati želje lokalnega prebivalstva, mu dati možnost, da se uči jezika, s katerim se glede na avtohtonost, tradicijo lokalnega obredja in življenje identificira.

»Naš klic je klic na pomoč. Slovenska skupnost v Kanalski dolini bo lahko preživela, če ji bodo zagotovljene ustrezne možnosti in priložnosti. Naš klic je tudi klic širši skupnosti, ker z izgubljanjem prihodnosti slovenskega jezika v Kanalski dolini pravzaprav izgublja širša skupnost, izgublja slovensko govoreče prebivalstvo na sploh pa tudi Kanalska dolina, saj s tem izgublja pomemben delček svoje zgodovinske jezikovne pestrosti.«

Več o možnih rešitvah v pogovoru z dr. Natašo Gliha Komac v tokratni oddaji.

Pri porabskih Slovencih ni »etno biznisa«

Porabski Slovenci so zadnjih nekaj let zadovoljni z odnosom pristojnih madžarskih oblasti do njihove skupnosti. Toliko denarja, kot ga dobijo zdaj, v zadnjih 30 letih še niso dobili, pravi vodja kulturnega in turističnega društva Andovci Karel Holec. To se kaže tudi na obnovljenih šolah, vrtcih in kulturnih domovih, kar pa je ne pomeni, da težav nimajo.

Velik izziv so mladi in kot v pogovoru s Silvo Eöry pojasnjuje zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss, morajo v svoje delovanje na vseh področjih pritegniti mlade.

»Gre za problem, s katerim se srečujejo pri vseh 13 narodnostnih skupnostih na Madžarskem. Tudi Nemci se pritožujejo, pa jih je več kot 160.000. Pri nas, kar nas je tako malo, je ta problem še bolj pereč. Vse svoje načrte gradim na tem.«

Zagovornica med problemi omenja tudi uporabo jezika. Razmere lahko izboljšajo le skupaj s starši, ki jih je treba spodbuditi, da se vrnejo k svojim koreninam. To pa ne velja le za starše, temveč tudi za stare starše, saj gre za generacijo, ki lahko pri tem največ pomaga.

Ena od pomembnih nalog Erike Köleš Kiss je tudi vpis v narodnostni volilni register. Vanj se je doslej vpisalo le 740 Slovencev na Madžarskem. Tudi zato zagovornica, ki vsako leto pomladi obišče porabske vasi in se pogovori z volivci, s sabo nosi tudi obrazce za registracijo, ki, pravi, niti niso tako zapleteni.

»Treba se je vpisati, ker smo se Slovenci najmanj registrirali. Prepričana sem, da nas je toliko, kot je članov katere druge bolje registrirane narodne skupnosti, pa ne bom omenila, katero mislim.«

Število pripadnikov narodne skupnosti je pomembno tudi zaradi možnosti, da dobijo svojo samoupravo, čeprav jih imajo porabski Slovenci, meni zagovornica,  dovolj.

»Vedno smo se pošteno javili. Pri nas t.i. etnobiznis ni bil znan. Dejstvo pa je, da so ostali prijavili (v narodnostni volilni imenik) tudi vse svoje družinske člane, ne glede na to, ali je pripadnik narodne skupnosti ali ne. Če se je Madžar poročil s pripadnikom druge narodnosti, se je registriral tudi kot pripadnik te narodne skupnosti.«

To je razumljivo, poudarja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu, saj je z družinskim življenjem, vzgojo in spremljanjem kulturnega ter drugega delovanja narodne skupnosti postal tudi zakonski partner del te skupnosti.

Slovenska beseda na porcelanu in karikature koroških Slovencev, pa ne le njih

Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koRoške kaRikatuRe Mirka Malleja – razstavi, ki so ju 28.3. 2019 odprli v galeriji Družina v središču Ljubljane, sta bili uvod v tokratne koroške, zdaj tudi avstrijske, kulturne dneve v Ljubljani. Kot je pojasnil predsednik Društva slovensko avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja, želijo z dodatkom avstrijski razširiti svoje delovanje tudi na druge avstrijske dežele.

Tokratni dnevi so še zelo koroški, saj je tudi Izidor Stern, čeprav že več kot 40 let živi na Dunaju, po srcu še vedno koroški Slovenec. To dokazuje tudi njegova umetnost, ki jo pod naslovom Belo zlati trenutki prvič predstavlja v Ljubljani.

Na  izdelke iz  porcelana je zapisal besede znanih koroških slovenskih literatov od Florjana Lipuša in Maje Haderlap, Milke Hartman, Valentina Polanška, Gustava Januša in Janija Oswalda. Ideja se je rodila, pojasnjuje, iz domotožja, ko je skušal ohranjati stik s pestro kulturo koroških Slovencev.

»Prišla je ideja, da je slovenska beseda, tudi moja beseda, vidna na vsakdanjih predmetih. Tako se je tudi začelo in veseli me, da se nadaljuje iz leta v leto in se celo širi. S tem se namreč vse več ukvarjam. V življenju še nisem bral toliko, kot berem zadnjih pet let.«

Izidor Stern je besede iz romana Florjana Lipuša Boštjanov let in Angel pozabe Maje Haderlap zapisal na vazi iz porcelana. Vsaka vaza nastaja, pravi, dva meseca, samo pisanje. Priprave pa veliko dlje, saj je treba izbrati ustrezne besede in stavke. Romana je pred tem prebral vsaj petkrat.

»In to je tako lepo. Meni osebno je to v veliko zadovoljstvo in z veseljem to delam. Upam, da se to tudi vidi in čuti.«  

Izidor Stern je, tako kot vsa njegova družina, tudi glasbenik. Na odprtje razstave v Ljubljani ga je pospremilo 18 članic in članov razširjene družine, ki so poskrbeli tudi za glasbeni okvir prireditve. In ko so zapeli v Sloveniji zelo priljubljeno Rož, Podjuna, Zila so se marsikomu v občinstvu orosile oči.

Izidor Stern je tudi bas kitarist pri znani koroški slovenski rock skupini Bališ, ki jo je ustanovil njegov brat Marko, drugi brat Dani pa je kitarist. Skupina je še dodatno povezala že tako tesno povezano družino Stern in ne mine dan, da se ne bi slišali pravi umetnik, ki živi na Dunaju. Tudi eno od njihovih pesmi je že zapisal na porcelan in, kot pravi, bo mogoče iz njihovih pesmi nekoč pripravil samostojno razstavo.

»Upam, da bodo takrat prišli tudi igrat.«

Drugi razstavljavec v galeriji Družina v Ljubljani pa je akademski slikar Mirko Malle, ki je šolanje končal v Ljubljani, kjer tudi živi. Tokrat se predstavlja s svojimi karikaturami, objavljenimi v zadnjih petih letih v tedniku koroških Slovencev Novice.

K sodelovanju ga je povabil takratni odgovorni urednik Simon Ošlak in danes priznava, da najprej ni bil prepričan, ali bo uspel.

»Rad se šalim, se hecam in zaljubljen sem v detajle, kar mi včasih povzroča težave. Skušam čim več povedati, hkrati pa ne želim biti preveč neposreden, direkten. Dogajanje, o katerem se govori, skušam postaviti v nek drug kontekst. Avtomatično se spremeni v neko banalnost. Ljudje pa lahko sami interpretirajo karikaturo.«

Odzivi so bili dobri in ljudje so bili zadovoljni, pravi Mirko Malle, ki ni smel risati golih žensk in genitalij. To ni prišlo v poštev, čeprav se je tudi to dvakrat, trikrat zgodilo.

In katera karikatura mu je najbolj pri srcu?

Zadnja, ki jo je naredil za Novice, preden je zbolel in prekinil risanje karikatur.

»Govori o avstrijski vladi. Narisal sem karikaturo našega kanclerja in jo naslovil Kurz te gleda. Lahko je zelo nesramna izjava, hkrati pa je resnična. Tako pač je. Dejansko nisem zadovoljen, da so nacisti v avstrijskem parlamentu, kar se javno ve in tolerira.«  

Karikatura je torej odraz kritike aktualnih razmer v Avstriji.

»Malo se je treba tudi hecat.«

Belo zlati trenutki Izidorja Sterna in koroške karikature Mirka Malleja so v galeriji Družina v Ljubljani na ogled do 11.4.2019.

Za arhive ni meja

Državni arhiv na Reki ima že več let dobre stike s slovenskimi ustanovami, predvsem Arhivom Republike Slovenije, in hrani precej gradiva o slovenskih krajih. Velja pa tudi obratno.  Ne preseneča, da je Arhiv RS sodeloval pri obeležitvi  pomembne reške obletnice, 300. obletnice razglasitve Reke za svobodno cesarsko pristanišče (18. marca 1719).

Ob pomembnem jubileju so odprli razstavo z naslovom Arhivski portret Mesta Reka leta 1719, tudi s pomembnim dokumentom iz Gradca, ki je bil prvič na ogled na Reki. Gre za dokument oziroma patent Karla VI, s katerim Reka in Trst postaneta cesarski svobodni pristanišči. Kot pojasnjuje ravnatelj reškega arhiva Goran Crnković v pogovoru z Marjano Mirković, je to eden izmed ključnih dogodkov v zgodovini Reke, saj je postavil temelje za razvoj pristanišča.

Tako kot reški arhiv hrani veliko gradiva o Sloveniji, je tudi v slovenskem arhivu veliko gradiva o Reki. Ravnatelj reškega arhiva izpostavlja dobro sodelovanje z Arhivom RS, tudi v okviru potujoče razstave Istra (Ysterreich) v srednjeevropskem kontekstu, ki je del istoimenskega projekta, v katerem sodeluje tudi Arhiv Republike Slovenije.

Prostora za raziskovanje gradiva v obeh arhivih je še veliko in obe ustanovi bosta sodelovali tudi v prihodnje, zatrjuje Goran Crnković.

»Na to nobena država ne vpliva toliko, kolikor vplivajo ljudje, ki želijo sodelovati. Za nas je to seveda prostor, ki nam je blizu, in mi pravzaprav  meja med državama ne vidimo, vsaj kar zadeva sodelovanje arhivov.«

Prisluhnite!