Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
5 avgusta leta 2016 je ob mimohodu reprezentanc na slovesni otvoritvi iger v Rio de Jenairu na čeluTonge z zastavo v roki zakorakal Pita Nikolas Taufatofua. Svet so v hipu obkrožile slike tekvandoista, v tradicionalnem krilu, ko je brez majice razkazoval mišice. Pred desetimi dnevi je v isti opravi pri -15 tih stopinjah zakorakal še na olimpijski stadion v Pyeongchangu, tokrat kot smučarski tekač in tudi tokrat požel najglasnejši aplavz. Po teku na 15 kilometrov v prosti tehniki je bil vsaj tako oblegan kot zmagovalec Dario Cologna, ki je spisal zgodovino s tretjim zaporednim naslovom na isti razdalji.
Pred desetimi dnevi je na olimpijski stadion v Pjongčangu v tradicionalnem krilu, brez majice in pri 15 stopinjah pod ničlo zakorakal Pita Nikolas Taufatofua
5. avgusta leta 2016 je ob mimohodu reprezentanc na slovesnem odprtju iger v Rio de Jenairu na čelu Tonge z zastavo v roki zakorakal Pita Nikolas Taufatofua. Svet so v hipu obkrožile slike tekvondoista, v tradicionalnem krilu, ko je brez majice razkazoval mišice. Pred desetimi dnevi je v isti opravi pri -15 stopinjah Celzija zakorakal še na olimpijski stadion v Pjongčangu, tokrat kot smučarski tekač, in tudi tokrat požel najglasnejši aplavz.
Pita: “Vseh 15 kilometrov sem razmišljal, v kaj sem se spustil, v Riu je bilo težko, ampak kratko, tu pa ura bolečin, ampak smo končali v olimpijskem duhu. Tekvondo sem treniral 20 let in sanjal o kolajni, tu pa sem nastopil po 12 tednih na smučeh v življenju. Želel sem ostati močan, navdušiti vse, ki so navijali na stadionu.”
Spoštovanje si je prislužil tudi pri olimpijskem prvaku Švicarju Dariju Cologni, ki ga je prehitel v prostoru za novinarje, mu segel v roko in dodal.
Dario: “Mislim, da je dobro imeti tu veliko tekačev iz številnih držav, mislim, da jih je bilo približno 60. Seveda se tu borimo za kolajne, ampak lepo je čutiti pravi olimpijski duh. V časih, ko nas obkrožajo številne slabe novice, je lepo, da ohranjamo tudi ta olimpijski duh.”
In olimpijski duh je povezal prijatelje tekmovalce, ki so se prvič seznanili s smučarskim tekom v želji, da bi nastopili na olimpijskih igrah, pravi Pita Taufatofua.
“Veliko eksotičnih držav, majhnih držav v zimskem športu, se je povezalo. Poiskali smo strokovno pomoč, ljudi, ki so nam pomagali, kakšne čevlje moramo nositi in kakšno opremo moramo imeti. Poiskali smo pomoč v tovarnah, ki so bile pripravljene pomagati ljudem. In res lepo je biti del teh eksotičnih držav.”
In kakšen je bil prvi stik s smučarskim tekom?
“Prvi stik s smučarskim tekom je bil boleč, prvi in zadnji, vsaka tekma je bila težka. Res je zahteven šport, ampak ga obožujem.”
In za konec, ker smo ravno pri Korejskem zajtrku, še evropski izbor hrane Pite Taufatofue, v nemščini, ki je med pripravami na Pjongčang ob bivanju v Avstriji postal največkrat slišani jezik.
“Poznam samo nekaj osnovnih besed, dobro jutro, cesarski praženec, jabolčni zavitek, vlivanci … nisem se učil jezika, trener me je predvsem učil smučati.”
Olimpijske igre pišejo posebne zgodbe in pri športnikih, ki jim je osrednji cilj nastop na igrah, se v večini končajo s srečnim koncem.
5 avgusta leta 2016 je ob mimohodu reprezentanc na slovesni otvoritvi iger v Rio de Jenairu na čeluTonge z zastavo v roki zakorakal Pita Nikolas Taufatofua. Svet so v hipu obkrožile slike tekvandoista, v tradicionalnem krilu, ko je brez majice razkazoval mišice. Pred desetimi dnevi je v isti opravi pri -15 tih stopinjah zakorakal še na olimpijski stadion v Pyeongchangu, tokrat kot smučarski tekač in tudi tokrat požel najglasnejši aplavz. Po teku na 15 kilometrov v prosti tehniki je bil vsaj tako oblegan kot zmagovalec Dario Cologna, ki je spisal zgodovino s tretjim zaporednim naslovom na isti razdalji.
Pred desetimi dnevi je na olimpijski stadion v Pjongčangu v tradicionalnem krilu, brez majice in pri 15 stopinjah pod ničlo zakorakal Pita Nikolas Taufatofua
5. avgusta leta 2016 je ob mimohodu reprezentanc na slovesnem odprtju iger v Rio de Jenairu na čelu Tonge z zastavo v roki zakorakal Pita Nikolas Taufatofua. Svet so v hipu obkrožile slike tekvondoista, v tradicionalnem krilu, ko je brez majice razkazoval mišice. Pred desetimi dnevi je v isti opravi pri -15 stopinjah Celzija zakorakal še na olimpijski stadion v Pjongčangu, tokrat kot smučarski tekač, in tudi tokrat požel najglasnejši aplavz.
Pita: “Vseh 15 kilometrov sem razmišljal, v kaj sem se spustil, v Riu je bilo težko, ampak kratko, tu pa ura bolečin, ampak smo končali v olimpijskem duhu. Tekvondo sem treniral 20 let in sanjal o kolajni, tu pa sem nastopil po 12 tednih na smučeh v življenju. Želel sem ostati močan, navdušiti vse, ki so navijali na stadionu.”
Spoštovanje si je prislužil tudi pri olimpijskem prvaku Švicarju Dariju Cologni, ki ga je prehitel v prostoru za novinarje, mu segel v roko in dodal.
Dario: “Mislim, da je dobro imeti tu veliko tekačev iz številnih držav, mislim, da jih je bilo približno 60. Seveda se tu borimo za kolajne, ampak lepo je čutiti pravi olimpijski duh. V časih, ko nas obkrožajo številne slabe novice, je lepo, da ohranjamo tudi ta olimpijski duh.”
In olimpijski duh je povezal prijatelje tekmovalce, ki so se prvič seznanili s smučarskim tekom v želji, da bi nastopili na olimpijskih igrah, pravi Pita Taufatofua.
“Veliko eksotičnih držav, majhnih držav v zimskem športu, se je povezalo. Poiskali smo strokovno pomoč, ljudi, ki so nam pomagali, kakšne čevlje moramo nositi in kakšno opremo moramo imeti. Poiskali smo pomoč v tovarnah, ki so bile pripravljene pomagati ljudem. In res lepo je biti del teh eksotičnih držav.”
In kakšen je bil prvi stik s smučarskim tekom?
“Prvi stik s smučarskim tekom je bil boleč, prvi in zadnji, vsaka tekma je bila težka. Res je zahteven šport, ampak ga obožujem.”
In za konec, ker smo ravno pri Korejskem zajtrku, še evropski izbor hrane Pite Taufatofue, v nemščini, ki je med pripravami na Pjongčang ob bivanju v Avstriji postal največkrat slišani jezik.
“Poznam samo nekaj osnovnih besed, dobro jutro, cesarski praženec, jabolčni zavitek, vlivanci … nisem se učil jezika, trener me je predvsem učil smučati.”
Olimpijske igre pišejo posebne zgodbe in pri športnikih, ki jim je osrednji cilj nastop na igrah, se v večini končajo s srečnim koncem.
Pred vrhuncem sezone v alpskem smučanju smo v studiu združili komentatorske moči s televizijske in radijske strani. Tomaž Hudomalj in Igor Tominec ocenjujeta slovenske možnosti za medaljo v Cortini d'Ampezzo in napovedujeta, kdo bi lahko bil junak ali junakinja prihajočega prvenstva. Ali lahko Slovenija še sedmič zapored osvoji odličje in katere discipline bodo najzanimivejše s slovenskega zornega kota? Za popestritev pa so zraven še arhivski posnetki z zadnjega prvenstva v Aareju in izjave glavnih slovenskih adutov v Cortini. Pogovor je vodil Marko Polak.
Ob zaključku svetovnega rokometnega prvenstva v Egiptu se je izkazalo, da je bila najbolj uspešna takoimenovana skandinavska šola rokometa. Danci so v finalu premagali Švede in drugič zapored osvojili naslov prvakov. Presenečenje turnirja Švedi bodo že marca znova tekmec Slovenije v olimpijskih kvalifikacijah. Naša reprezentanca je bližje španskemu slogu igre, čeprav je selektor Ljubomir Vranješ Šved. Tekmovanja si sledijo hitro, časa za spremembe ni veliko, nekaterim reprezentancam je to na silo uspelo, a so pri tem morale trpeti in potrpeti na rezultatsko manj uspešnih turnirjih. Uroš Volk in Jure Natek sta ob koncu turnirja, ki zaradi okoliščin koronske sezone marsikomu ni dišal, vseeno ugotovila, da je bil za priljubljenost rokometa dobro, da je bil izpeljan ter pozvala vse mlade, ki zaradi ukrepov že od jeseni trenirajo le prek zoom-a, da vztrajajo še malo. Morda bodo prav oni nekoč igrali na takšnem tekmovanju.
Igre so odvisne od poteka pandemije. Tokijski organizatorji se na to ne ozirajo. Pripravljajo se kot da igre v vsakem primeru bodo.
Slovenska rokometna reprezentanca je po remiju z Egiptom, bilo je 25:25, ostala brez četrtfinalne vstopnice.
Ljubno je bilo drugo prizorišče letošnje sezone smučarskih skakalk. V soboto so na ekipni tekmi Slovenke dosegle prvo mesto, na posamični tekmi v nedeljo pa je Ema Klinec bila druga.
Meta Hrovat o tretjem mestu na 57. Zlati lisici v Kranjski Gori in Anže Lanišek o drugem mestu v Zakopanah.
Svetovno rokometno prvenstvo v Egiptu bo osrednji športni dogodek januarja. Slovenska reprezentanca bo na turnirju igrala devetič, zadnjega je izpustila, pred tem pa v Franciji dosegla največji uspeh z bronasto medaljo. Visoko lahko poseže tudi tokrat. Svetovno rokometno prvenstvo bomo s prenosi slovenskih tekem neposredno s prizorišča spremljali tudi na valu 202, po tekmah pa bosta nekdanji reprezentant Jure Natek in reporter Uroš Volk nadaljevala serijo rokometnih podkastov Cepelin. Za popotnico o moči in nemoči slovenske reprezentance, ter prvih tekmecih. Jure Natek se je spomnil tudi svojega prvega stika z Afriko leta 2005, kakšen je bil slišite v Cepelinu.
Na tretji tekmi novoletne skakalne turneje je Anže Lanišek osvojil drugo mesto in izenačil svojo najboljšo uvrstitev na tekmah svetovnega pokala.
Tadej Pogačar je lani slavil na Elizejskih poljanah, z novim letom pa se že ozira po prihodnjih izzivih.
V Oberstdorfu je že karavana smučarskih skakalcev pred začetkom 69. novoletne skakalne turneje.
Enajsti zaključni turnir rokometne lige prvakov je s konca pomladi na zadnje dni koledarskega leta odpihnila korona. Izločilnih bojev ni bilo, zato so se odločili, da bodo konec decembra igrali najboljši v rednem delu prejšnje sezone.
Dvanajsti Cepelin, rokometni podkast z nekdanjim reprezentantom Juretom Natkom in valovskim rokometnim reporterjem Urošem Volkom vas najprej popelje na evropsko prvenstvo rokometašic, ki se je na Danskem končalo z izpadom Slovenk po treh tekmah. Čez dve leti bo Slovenija sogostiteljica Eura, morda je to priložnost, da se kaj spremeni še na klubski sceni. V državnem prvenstvu rokometašev na polovici Celjani pričakovano vodilni, Trebanjci ambiciozni, težave zaradi korone pa imajo bolj ali manj vsi. Obelodanjen seznam reprezentantov za svetovno prvenstvo v Egiptu vliva velik optimizem. Slišali boste tudi, kakšni so bili odgovori nekaterih reprezentantov s širšega seznama na pet anketnih vprašanj v tem koronskem letu.
KOMENTAR Boštjana Reberšaka na dogajanje v Planici ?? Odgovornost. Beseda, ki je v letu 2020 dobila nov pomen. Posamezniki ugotavljamo, kako biti odgovorni do sebe, do drugih, do širše skupnosti in na koncu do države. Dogodki po polovici svetovnega prvenstva v poletih, ki ga Slovenija gosti vsakih deset let, so prikazali popolno neodgovornost vpletenih na vseh ravneh, razen do sebe. Timi Zajc je v mladostniški vihravosti in želeni pomembnosti pozabil že na ožjo skupino ljudi, s katerimi dela. Zapostavil je izjemno delo, ki so ga pri pripravi prvenstva opravili organizatorji. Vse za trenutek pomembnosti, z razlogom, da mora biti odgovoren do svojih želja, žal ne do svojega dela. Gorazd Bertoncelj je na odgovornost do povezovanja moštva pozabil v trenutkih, ko so skakalci potrebovali pogovor in prilagoditve. Njegov odhod iz Planice in najverjetneje tudi slovenske reprezentance dokazuje, da ne želi sprejemati kompromisov. S tistimi, ki bi jim moral odgovarjati za opravljeno delo, je bil preveč povezan. Usmeritev je bila brez prilagoditev, ki jih šport, kot so smučarski skoki, potrebuje. Ni zgradil kolektiva, zaupanje iz mladinskih vrst je izčrpal že ob prvih resnih težavah. Odgovornost pa morajo prevzeti tudi vodilni na smučarski zvezi Slovenije. Smučarski skoki so privilegirana športna panoga. Status si je izborila z dobrim delom, finančno zaledje z uspehi, ob novem nordijskem centru v Planici pa dobila še prepotrebno infrastrukturo. Zakaj ne uspejo vodilni povezati vsega slovenskega znanja, zakaj ne vztrajajo pri razvoju in se spogledujejo z največjimi, zakaj so prehitro zadovoljni z drobtinicami?! To so ključna vprašanja, na katera ni odgovorov. V naslednjih dneh bodo iskali znova napačne. Kako zakrpati trenutno vrzel, ki je nastala ob skrhanih odnosih v reprezentanci? Ključno pa bi bilo poiskati rešitve, ki bi uresničile sen stroke v zadnjem desetletju, da se zavihti na vrh pokala narodov. Nič manj kot to si zasluži tudi javnost, ki je namesto čarobne Planice dobila še eno porcijo neodgovornosti.
Neveljaven email naslov