Zgolj en gol v nasprotnikovi mreži je bil doslej v tej zadnji tekmi dovolj. Tokrat to ne bo tako.

Ni jih malo, ki pravijo, da se v času pomembnih nogometnih tekem zaustavi tudi čas. Tedaj naj bi igra vseh iger zanimala še tiste, ki sicer ne dajo veliko na podenje za žogo po travnati površini. Slovenska reprezentanca bo zvečer v Ljudskem vrtu končala tokratne kvalifikacije za evropsko prvenstvo, ki ga bo naslednje leto gostila Francija. Ukrajina bo tekmo začela z veliko prednostjo.

V najbolj nogometnem mestu pri nas je že vse v pričakovanju večernega spektakla pod Kalvarijo. Obe sinočnji novinarski konferenci razumljivo nista ponudili veliko novega. Oba tabora se v svojih hotelih pripravljata po svojih najboljših močeh. Gostje z vzhoda so po dveh domačih golih v Lvovu seveda bolj zadovoljni in včasih jim nasmeh že ponagaja v kotičkih ustnic. Oba slovenska moža, ki sta prišla pred nas poročevalce sta delovala zelo resno, besede zaskrbljeno pa v urah pričakovanja zaključne ure in pol na poti proti Franciji niti ne bi želel uporabiti.

Ob izjavah kapetana Boštjana Cesarja bi se človek na hitro vprašal, če le ni prvi steber slovenske obrambe razodel preveč drobnarij. Ampak pri svojih letih in izkušnjah v reprezentančnem dresu bo kapetan že vedel kaj povedati pred tako pomembno tekmo. Strateg slovenske nogometne ladje, ki v tem kvalifikacijskem obdobju nikakor ni našla mirnih voda pa je bil precej bolj zadržan kot denimo ob predstavitvi ekipe za dvoboja z Ukrajino in tudi pred prvo tekmo v soboto na zahodu rumeno-modrega prostranstva.

Po prvih tekmah se je Slovenija znašla v najtežjem položaju med vsemi osmimi reprezentancami, ki opravljajo popravni izpit in še lovijo mesta na razširjenem zaključnem turnirju. Po izpadu Norveške ter Bosne in Hercegovine sta za žreb, ki bo čez slab mesec dni, na voljo le še dve mesti. Slovenija niti enkrat v dodatnem delu kvalifikacij ni bila v tako zahtevnem položaju kot bo zvečer v Mariboru. O tem, kaj bi fantom pomenilo izjemno vzdušje na tribunah oba omenjena akterja nista posebej govorila. Prepričani pa smo, da bi to tisti pravi nogometni in športni zanesenjaki tako ali tako morali vedeti sami.

Zgolj en gol v nasprotnikovi mreži je bil doslej v tej zadnji tekmi dovolj. Tokrat to ne bo tako. Najbolj pomembno pa je, da so predvsem igralci odločeni, da bele zastave in vnaprejšnje predaje zagotovo še ni. Tudi po prvi tekmi so odkrito povedali, da je bil nasprotnik boljši in če je tako mu je po dvoboju vedno potrebno stisniti le roko.

Pri nas se je že ob razširitvi prvenstva na 24 reprezentanc razmišljalo, da eno mesto pripada prav nam. Računi brez krčmarja so vedno nepotrebni in lahko tudi škodljivi. Ali bo Srečko Katanec zvečer našel prave rešitve, je res težko reči. Za prvo tekmo jih ni.

Najmanj eno ali dve zamenjavi bomo videli v prvi postavi, daleč najbolj pomembno pa bi bilo, da bi bila slovenska podoba zares igriva in moštvena. Predvsem slednje je bilo pogrešati že najmanj na zadnjih dveh domačih predstavah, v Lvovu pa se je to dalo čutiti tudi na razdaljo. Sta dva edina, ki imata očitno v sebi nekaj več – Kevin Kampl in Josip Iličić – lahko skupaj na sredini igrišča, je vprašanje, ki mi že nekaj časa ne da miru. Seveda je daleč bolj pomembno, da prave odgovore pozna selektor. O vsem boste zvečer obveščeni tudi na teh radijskih valovih.

Da bo ob 24. mestih na prvenstvu eno kar pripravljeno za nas, pa je že ves čas zmotno razmišljanje. No, na srečo niti za trenutek tako niso razmišljali v slovenski garderobi. Ne morem pa se znebiti občutka, da se je prav na današnji dan pred 16 leti čas pri nas zaradi nogometa v zasneženem Kijevu zares ustavil, tokrat pa tega naboja žal ni čutiti. Morda pa bo zvečer le drugače.