Nogometni svet se je včeraj najbolj vznemirjal ob žrebu osmine-finala Lige prvakov, na domači sceni pa so po končanem jesenskem delu prvenstva povabljenci uživali v eminentnem okolju Brda na Gorenjskem ob tradicionalnem novoletnem sprejemu Nogometne zveze Slovenije, ki je letos obeležila 95 let delovanja.

Večer, ki v slovenskem športnem in tudi siceršnjem “establišmentu” pomeni morda največ, je znova minil v zares prijetnem druženju vseh povabljencev. Znanih obrazov je mrgolelo z vseh strani. Športniki, ki jim radi rečemo tudi legende, so prihajali tudi iz drugih disciplin. Junak belih strmin, ki nas je pred več kot tremi desetletji ob nagovoru otvoritve olimpijskih iger v Sarajevu nagovoril v slovenščini, Bojan Križaj, se je družil s predhodnikoma junakov košarkarske žoge.

Ivo Daneu je kot vedno okrog sebe zbral svoje prijatelje, ki jih je v tem športnem miljeju zares veliko. Novi direktor slovenskih moških košarkarskih reprezentanc Matjaž Smodiš se je več kot očitno še privajal na podobne sprejeme, ki jih seveda njegova matična zveza ne pripravlja. Obenem je užival tudi v predstavi Anton Podbevšek Teatra, ki prihaja iz njegovega Mesta, kot Rudolfovemu pravijo Novomeščani.

Danilo Popivoda je postopal mimo nas poročevalcev, ki smo se zbrali okrog selektorja Srečka Katanca in poskušali iz njega izvleči čim več pikantnih zanimivosti. Popivoda, ki je tudi slovenski udeleženec Mondiala, pa je na koncu le prišel na svoje, da je Srečku Nazionaleju končno stisnil roko in izmenjal nekaj besed z njim. Sta nekdaj le nosila dres s šestimi plamenicami na svojih prsih.

In ob tem je bil tu še tretji, ki se lahko pohvali s tem. Marko Elsner je zdaj tudi stric iz ozadja, ki jih imamo tako radi v zobeh, pri domžalskem nogometnem prvoligašu, ki ob dolgem zimskem spanju slovenskega ligaškega nogometa v hrbet gleda le Olimpiji in Mariboru je nevidni svetovalec svojemu sinu Luku. Prav iz najbolj nogometnega mesta pri nas je bila udeležba precej skromna, ampak nič ne de. Prepričani so namreč v Mariboru, da bo maja na njihovi južni ploščadi podobno rajanje kot v zadnjih petih sezonah.

Predstavnikov politike skorajda ni bilo. Novi prvi mož slovenskega športa, če smemo tako poimenovati direktorja direktorata za šport na matičnem ministrstvu, Boro Štrumbelj se je podobno kot Smodiš šele bolj privajal na vse skupaj. Ali je preslišal besede predsednika slovenskih nogometašev Aleksandra Čeferina, da za novi nacionalni vadbeni center, ki je le streljaj od mesta sinočnjega druženja, država ni prispevala nič, pa ne moremo poročati iz prve roke. Predsednik je ob visokem jubileju nogometne zveze, ki je sicer devet let mlajša od našega najstarejšega kluba, želel to enostavno še enkrat izpostaviti. Tudi njegovi kolegi iz evropskih zvez se temu seveda čudijo, saj ne morejo verjeti, da nogomet ni tretiran kot šport na vrhu športne razpredelnice.

Prelep objekt pa zdaj stoji in marca bo Srečko Katanec, ki seveda ostaja v sedlu, tam znova zbral vse najboljše. Čakata ju tekmi z Makedonijo in Severno Irsko. Kdo bo zraven, Srečko ni na široko razpravljal, celo Samir Handanović, ki je dosegljiv za vse druge javnosti, samo slovensko ne, mu je menda obljubil, da če bo imel težave na mestu prvega vratarja, naj kar pokliče v mesto mode k modro-črnim v Milano.

Je pa predsednik Čeferin vse skupaj sklenil s tem, da očitno tudi država le ve nekje v sebi, da je šport številka ena tudi pri nas nogomet. V nordijskem centru v Planici so namreč na osrednji prostor le postavili nogometno igrišče in da očitno tudi odgovorni za slovenski šport vedo, na kateri gol se strelja.