Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vedno veseli vsakega uspeha katerekoli slovenske športne sredine, ki se še zna držati zraven najožje elite evropskih klubskih tekmovanj. Med slednjimi so nedvomno tudi rokometaši Celja.
Rokometaši Celja so v prijetnem poznem poletnem popoldnevu začeli že s 24. sezono v Ligi prvakov. Ob Celjanih bodo svoje klubske barve v boju za najprestižnejšo evropsko klubsko lovoriko v tej sezoni branili še odbojkarji oranžnih zmajev in rokometašice Krima. Ob vsakem začetku se hitro spomini vrnejo v leta ko se je celjski rokomet začel spoprijemati z nasprotniki najvišjega razreda. Bila so obdobja, ko si je bilo potrebno zgraditi svoje ime. V naših okvirih je bilo to vedno zelo odmevno in prepoznavno, že v okvirih nekdanje skupne države, ki je bila vražje močna na rokometnem področju pa so za Celje vedeli vsi; dosežki pa temu niso sledili. Celjani so bili tedaj več med drugoligaši kot v najboljšem razredu. Mnogo so Štajerci vlagali tudi v okrepitve pa se največkrat ni izšlo. Celje je bilo tedaj tudi v vlogi, ki jo potem niso imeli. Šolali in pripravljali so igralce za boljše in niti ni nujno da bolj bogate sredine. Ko je napočila tudi rokometna samostojnost pa je celjski rokomet zaživel in višek dosegel leta 2004, ko je Celjane pred nedavnim umrli Miro Požun popeljal na vrh Evrope.
Mnogi so tedaj trdili, da je bila celjska vrsta v tistem letu skromnejša kot marsikdaj pred tem pa naslova v knežje mesto ob Savinji ni bilo. Ogromno odličnih, da ne rečem kar vrhunskih igralcev, se je tedaj z nekdanje širše domovine zaustavilo v Celju. Pa tudi v drugih slovenskih klubih. Mladi domači igralci so se precej težje prebijali že do članskega moštva kot sedaj in veliko vprašanje, ki me je včeraj spremljalo prek celotne tekme je, kdo od teh mlečnozobih, seveda rokometno gledano, fantov, bi v celjski vrsti našel prostor denimo ob prelomu obeh tisočletij. Tedaj se je najbrž v Golovcu, pa tudi v Zlatorogu, igral najboljši rokomet pod celjskim gradom. V zadnjih štirih letih se Celjanom ni uspelo prebiti v izločilne boje Lige prvakov. Na daleč se še vedno vidi, kakšno spoštovanje imajo tudi največja moštva tega trenutka, ko pridejo v Zlatorog. Ampak vsi se obenem že na treningu dan pred tekmo zavedajo, da je v Celju običajno zelo dobra priložnost tudi za nabiranje prepotrebnih točk za vsaj šesto mesto v skupini, ki še vodi v izločilne boje. Morda dve tekmi več večini ne pomenita veliko, sem pa prepričan da bi v Celju za ti dve dodatni tekmi v pomladanskem obdobju dali vse. Navkljub porazu za uvod s Skjernom, ki je lani v tem času gladko izgubil v Velenju, igralcem nimamo kaj očitati. Brez kilometrine na tem nivoju ne moreš veliko opraviti. Celjani so se za uvod v letošnjo evropsko sezono premagali sami. Tehničnih napak je bilo vsekakor preveč, predvsem pa tedaj, ko si jih nikakor ne smeš dovoliti.
Denarja za delovanje v tej elitni druščini nima nihče manj kot Celjani. Zato ob vsakoletnem osipu, ki ga ne more zaustaviti nihče iščejo v okolju, ki nam je najbližji. Ob tem mi bodo še dolgo v ušesih odmevale besede celjskega stratega Branka Tamšeta ob poletnem evrospkem mladinskem prvenstvu prav v tej dvorani. Ob vprašanju, koliko najbolj obetavnih mladih igralcev prvenstva boste zadržali v Celju. Odgovor je bil najbrž nikogar, morda najboljšega izraelskega strelca. Pa niso niti njega, ob vsem je odšel še prvi strelec prvenstva, Celjan Grega Ocvirk. Bazen mladih iz Lige Seha, kjer celjanov ni več in domače lige pa tudi ne bo večen. Ob vsem pa neposredno iz omenjenih tekmovanj stopiti v Ligo prvakov ni enostavno in že danes se sprašujem kje bo Celju mesto čez dve leti ob reorganizaciji Lige prvakov.
Vedno veseli vsakega uspeha katerekoli slovenske športne sredine, ki se še zna držati zraven najožje elite evropskih klubskih tekmovanj. Med slednjimi so nedvomno tudi rokometaši Celja.
Rokometaši Celja so v prijetnem poznem poletnem popoldnevu začeli že s 24. sezono v Ligi prvakov. Ob Celjanih bodo svoje klubske barve v boju za najprestižnejšo evropsko klubsko lovoriko v tej sezoni branili še odbojkarji oranžnih zmajev in rokometašice Krima. Ob vsakem začetku se hitro spomini vrnejo v leta ko se je celjski rokomet začel spoprijemati z nasprotniki najvišjega razreda. Bila so obdobja, ko si je bilo potrebno zgraditi svoje ime. V naših okvirih je bilo to vedno zelo odmevno in prepoznavno, že v okvirih nekdanje skupne države, ki je bila vražje močna na rokometnem področju pa so za Celje vedeli vsi; dosežki pa temu niso sledili. Celjani so bili tedaj več med drugoligaši kot v najboljšem razredu. Mnogo so Štajerci vlagali tudi v okrepitve pa se največkrat ni izšlo. Celje je bilo tedaj tudi v vlogi, ki jo potem niso imeli. Šolali in pripravljali so igralce za boljše in niti ni nujno da bolj bogate sredine. Ko je napočila tudi rokometna samostojnost pa je celjski rokomet zaživel in višek dosegel leta 2004, ko je Celjane pred nedavnim umrli Miro Požun popeljal na vrh Evrope.
Mnogi so tedaj trdili, da je bila celjska vrsta v tistem letu skromnejša kot marsikdaj pred tem pa naslova v knežje mesto ob Savinji ni bilo. Ogromno odličnih, da ne rečem kar vrhunskih igralcev, se je tedaj z nekdanje širše domovine zaustavilo v Celju. Pa tudi v drugih slovenskih klubih. Mladi domači igralci so se precej težje prebijali že do članskega moštva kot sedaj in veliko vprašanje, ki me je včeraj spremljalo prek celotne tekme je, kdo od teh mlečnozobih, seveda rokometno gledano, fantov, bi v celjski vrsti našel prostor denimo ob prelomu obeh tisočletij. Tedaj se je najbrž v Golovcu, pa tudi v Zlatorogu, igral najboljši rokomet pod celjskim gradom. V zadnjih štirih letih se Celjanom ni uspelo prebiti v izločilne boje Lige prvakov. Na daleč se še vedno vidi, kakšno spoštovanje imajo tudi največja moštva tega trenutka, ko pridejo v Zlatorog. Ampak vsi se obenem že na treningu dan pred tekmo zavedajo, da je v Celju običajno zelo dobra priložnost tudi za nabiranje prepotrebnih točk za vsaj šesto mesto v skupini, ki še vodi v izločilne boje. Morda dve tekmi več večini ne pomenita veliko, sem pa prepričan da bi v Celju za ti dve dodatni tekmi v pomladanskem obdobju dali vse. Navkljub porazu za uvod s Skjernom, ki je lani v tem času gladko izgubil v Velenju, igralcem nimamo kaj očitati. Brez kilometrine na tem nivoju ne moreš veliko opraviti. Celjani so se za uvod v letošnjo evropsko sezono premagali sami. Tehničnih napak je bilo vsekakor preveč, predvsem pa tedaj, ko si jih nikakor ne smeš dovoliti.
Denarja za delovanje v tej elitni druščini nima nihče manj kot Celjani. Zato ob vsakoletnem osipu, ki ga ne more zaustaviti nihče iščejo v okolju, ki nam je najbližji. Ob tem mi bodo še dolgo v ušesih odmevale besede celjskega stratega Branka Tamšeta ob poletnem evrospkem mladinskem prvenstvu prav v tej dvorani. Ob vprašanju, koliko najbolj obetavnih mladih igralcev prvenstva boste zadržali v Celju. Odgovor je bil najbrž nikogar, morda najboljšega izraelskega strelca. Pa niso niti njega, ob vsem je odšel še prvi strelec prvenstva, Celjan Grega Ocvirk. Bazen mladih iz Lige Seha, kjer celjanov ni več in domače lige pa tudi ne bo večen. Ob vsem pa neposredno iz omenjenih tekmovanj stopiti v Ligo prvakov ni enostavno in že danes se sprašujem kje bo Celju mesto čez dve leti ob reorganizaciji Lige prvakov.
Tretja tekma slovenskih košarkarjev na evropskem prvenstvu v Nemčiji je prevesila skupinski del tekmovanja v drugo polovico. Z zanimivostmi iz Kolna bomo postregli v jutranji športni zgodbi.
V jutranji športni zgodbi postrežemo utrinek s tekme iz osmine finala svetovnega prvenstva v odbojki. Stožice so pokale po šivih, odbojkarji pa napisali novo poglavje pomembnih domačih tekem.
Vaterpolisti so redni del evropskega prvenstva končali s tremi porazi. Vrnitev na evropsko sceno je počasna in zahtevna, v Splitu pa so organizatorji s polnimi tribunami in odlično atmosfero poskrbeli da je tudi vaterpolo v poplavi vrhunskih dogodkov deležen pozornosti športne javnosti.
Začelo se je evropsko prvenstvo v košarki. Slovenija brani naslov prvaka za uvod pa se je pomerila z Litvo. Po uvodni tekmi prvenstva v Nemčiji ponudimo utrinek v jutranji športni zgodbi.
Slovenski odbojkarji so predtekomavnje na svetovnem prvenstvu končali s tekmo proti Nemčiji. Utrinek ujamete v jutru na Valu 202.
V Stožicah se je začelo dvajseto svetovno prvenstvo v odbojki, po uvodni tekmi Slovenije o prvih vtisih prvenstva razglabljamo v jutranji športni zgodbi.
Slovenski košarkarji so v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo odigrali uvodno tekmo drugega dela kvalifikacij. Pred začetkom evropskega prvenstva jih čaka še tekma v Nemčiji. Uvod v pestro košarkarsko jesen ujamete v jutranji športni zgodbi.
Ob koncu evropskih prvenstev v Muenchnu ponudimo utrinek iz Bavarske prestolnice.
V pričakovanju domačega svetovnega prvenstva v odbojki se slovenski reprezentanti pripravljajo v Mariboru. Uvodni pripravljalni tekmi sta pokazali zametke tega, kar bomo lahko spremljali na svetovnem prvenstvu.
V Muenchnu gre h koncu evropsko prvenstvo devetih olimpijskih špportnih panog. Kraljica plezalnih sten je Janja Garnbret med bolj izpostavljenimi posamezniki atletskega programa pa Kristjan Čeh.
Mariborski nogometaši so začeli še tretji dvoboj za skupinski del evropskih tekmovanj v letošnji jeseni. Po tekmi s Clujem zanimivosti ujamete v jutranji športni zgodbi.
V pričakovanju evropskega prvenstva v košarki sta se v Stožicah na pripravljalni tekmi pomerili najboljši reprezentanci zadnjega evropskega prvenstva, Slovenija in Srbija. Utrinek iz razprodanih Stožic ponudimo v jutranji športni zgodbi.
Neveljaven email naslov