Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kolesarji so zadnji teden dirke po Italiji začeli z najzahtevnejšo etapo, ki je naziv kraljevska izgubila zaradi veliko snega na prelazu Gavia. Organizatorji so bili tako prisiljeni najvišjo točko letošnje dirke odmakniti s trase, etapa pa je vseeno ponudila veliko zanimivosti.
Če bi vsi, ki tekmovanje spremljate doma, videli, kje vse vozijo najboljše in kaj vse počnejo z njimi, ko so za to poklicani, bi se marsikdo med vami celo zgrozil
Tritedenske kolesarske dirke so nekaj posebnega. Že za tiste, ki samo spremljajo vse skupaj iz avtov in v spremljevalnem konvoju dirke, kaj šele za moštva, ki na dirkah nastopajo. Slovenci so na njih prisotni že lep čas, v zadnjem obdobju pa zdajšnja generacija skrbi tudi za to, da se o njihovi prisotnosti zares veliko govori tudi v mednarodnih okvirih. Rožnata dirka je danes na poti proti biatlonski Anterselvi.
Tudi Rogla se je peljal tu mimo. Morda je tudi v tem nekaj nove spodbude za še en Telemark na tem Giru. @Val202 pic.twitter.com/AjampNz1Dj
— Dare Rupar (@DareRupar) May 28, 2019
Še pet tekmovalnih dni je do konca letošnjega Gira in nihče v karavani ne skriva, da komaj čaka cilj v Veroni in da je vsega konec in da se spet za nekaj dni prosto zadiha. Športno tekmovanje, hoteli ali ne, vedno prinese obilo tistega, česar morda navadni smrtniki niti ne občutimo. Vse to na posameznike vpliva tako ali drugače. Vsak tudi po svoje prenaša vse napetosti, pa če izpostavim le to, da v tem obdobju le trikrat dve noči zapored spiš v isti postelji.
In če zdaj še malo razpotegnem vse skupaj ‒ ker se bomo danes ustavili v Anterselvi, zimska svetovna prvenstva trajajo slaba dva tedna. Zaradi pokroviteljev jih številni zdaj razvlečejo na tri konce tedna. In največkrat prav vsi niso ves čas zraven. Olimpijske igre so že nekaj zadnjih olimpijad omejene na največ 17 tekmovalnih dni. Pa smo znova pri različnih panogah in pri povsem različnih obdobjih, ko je treba biti na prizorišču. Praviloma razen vodstev reprezentanc nikoli tri tedne. Svetovno nogometno prvenstvo nam že nekaj obdobij ponuja skoraj točno mesec dni, morda dan več tekem. Pa spet za posamezne reprezentance nikakor ne vsak dan. Ragbi in kriket, ki ju pri nas spremljajo le redki posamezniki, imata tudi zelo razpotegnjena sklepna turnirja svetovnih prvenstev, ampak smo spet pri istem. Nihče ne igra dan za dnem in nihče ne spi samo dvakrat v isti postelji.
Kolesarstvo trikrat na leto to ponudi. Maja na Giru, julija na Touru in septembra na Vuelti. Vsak dan je treba svoje delo opraviti najbolje, kar je mogoče. Pa naj bo v snežnih razmerah, kot denimo v torek na Mortirolu, ali pa v vročini pri 35 stopinjah ali več v Pirenejih na francoski pentlji ter nekaj tednov pozneje na razbeljenem Pirenejskem polotoku. Vse pa zanima le izid – le najboljši. Drugi in tretji sta, denimo, že prvi in drugi poraženec, če uporabim besede tistih, ki šport dojemajo po ameriško. Četrti pa je tako ali tako “ta lesen”, če bi uporabil izvirni naziv, ki ga uporabljajo v karnevalu na pustno nedeljo v Cerknem.
Čeprav je kolo odšlo na “doping” je bilo tudi po etapi potrebno obrniti še nekaj vatov. @Val202 pic.twitter.com/sioDbYwr7N
— Dare Rupar (@DareRupar) May 28, 2019
Slovenski kolesarji so vse od Vinka Polončiča, ki je prvi zagrizel v tedaj še zelo trdo skorjo poklicnega kolesarstva, do zadnjega, ki je vstopil že vsaj v polbelo obdobje našega kolesarstva na tujem, Tadeja Pogačarja, naredili nekaj, o čemer smo nekdaj lahko le sanjali. O naših kolesarjih se govori, o njih vse vedo vsi, ki z nami delijo delovni prostor po različnih objektih, ki jim na Giru, Touru in Vuelti pravijo novinarska središča. Če bi vsi, ki tekmovanja spremljate doma, videli, kje vse vozijo najboljše in kaj vse počnejo z njimi, ko so za to poklicani, bi se marsikdo med vami celo zgrozil. Ampak to je del tekmovalnega športa, ki je v trenutku, ko se ugasnejo žarometi in kamere, lahko še kako naporen.
Primož Roglič je ta hip precej stran od zmage na svojem drugem Giru, ki jo je doma večina pričakovala. Bo pa, če ne bodo zdravstvene težave močnejše, v nasprotju z lanskim Parizom v Veroni Romea in Julije stopil na zmagovalni oder tritedenske dirke. In ne pozabimo, to doslej Slovencu še ni uspelo. In Primož Roglič nam je v torek ponovil stavek, ki ga je povedal že ob prvem dnevu v rožnatem – Giro še ni končan.
Kolesarji so zadnji teden dirke po Italiji začeli z najzahtevnejšo etapo, ki je naziv kraljevska izgubila zaradi veliko snega na prelazu Gavia. Organizatorji so bili tako prisiljeni najvišjo točko letošnje dirke odmakniti s trase, etapa pa je vseeno ponudila veliko zanimivosti.
Če bi vsi, ki tekmovanje spremljate doma, videli, kje vse vozijo najboljše in kaj vse počnejo z njimi, ko so za to poklicani, bi se marsikdo med vami celo zgrozil
Tritedenske kolesarske dirke so nekaj posebnega. Že za tiste, ki samo spremljajo vse skupaj iz avtov in v spremljevalnem konvoju dirke, kaj šele za moštva, ki na dirkah nastopajo. Slovenci so na njih prisotni že lep čas, v zadnjem obdobju pa zdajšnja generacija skrbi tudi za to, da se o njihovi prisotnosti zares veliko govori tudi v mednarodnih okvirih. Rožnata dirka je danes na poti proti biatlonski Anterselvi.
Tudi Rogla se je peljal tu mimo. Morda je tudi v tem nekaj nove spodbude za še en Telemark na tem Giru. @Val202 pic.twitter.com/AjampNz1Dj
— Dare Rupar (@DareRupar) May 28, 2019
Še pet tekmovalnih dni je do konca letošnjega Gira in nihče v karavani ne skriva, da komaj čaka cilj v Veroni in da je vsega konec in da se spet za nekaj dni prosto zadiha. Športno tekmovanje, hoteli ali ne, vedno prinese obilo tistega, česar morda navadni smrtniki niti ne občutimo. Vse to na posameznike vpliva tako ali drugače. Vsak tudi po svoje prenaša vse napetosti, pa če izpostavim le to, da v tem obdobju le trikrat dve noči zapored spiš v isti postelji.
In če zdaj še malo razpotegnem vse skupaj ‒ ker se bomo danes ustavili v Anterselvi, zimska svetovna prvenstva trajajo slaba dva tedna. Zaradi pokroviteljev jih številni zdaj razvlečejo na tri konce tedna. In največkrat prav vsi niso ves čas zraven. Olimpijske igre so že nekaj zadnjih olimpijad omejene na največ 17 tekmovalnih dni. Pa smo znova pri različnih panogah in pri povsem različnih obdobjih, ko je treba biti na prizorišču. Praviloma razen vodstev reprezentanc nikoli tri tedne. Svetovno nogometno prvenstvo nam že nekaj obdobij ponuja skoraj točno mesec dni, morda dan več tekem. Pa spet za posamezne reprezentance nikakor ne vsak dan. Ragbi in kriket, ki ju pri nas spremljajo le redki posamezniki, imata tudi zelo razpotegnjena sklepna turnirja svetovnih prvenstev, ampak smo spet pri istem. Nihče ne igra dan za dnem in nihče ne spi samo dvakrat v isti postelji.
Kolesarstvo trikrat na leto to ponudi. Maja na Giru, julija na Touru in septembra na Vuelti. Vsak dan je treba svoje delo opraviti najbolje, kar je mogoče. Pa naj bo v snežnih razmerah, kot denimo v torek na Mortirolu, ali pa v vročini pri 35 stopinjah ali več v Pirenejih na francoski pentlji ter nekaj tednov pozneje na razbeljenem Pirenejskem polotoku. Vse pa zanima le izid – le najboljši. Drugi in tretji sta, denimo, že prvi in drugi poraženec, če uporabim besede tistih, ki šport dojemajo po ameriško. Četrti pa je tako ali tako “ta lesen”, če bi uporabil izvirni naziv, ki ga uporabljajo v karnevalu na pustno nedeljo v Cerknem.
Čeprav je kolo odšlo na “doping” je bilo tudi po etapi potrebno obrniti še nekaj vatov. @Val202 pic.twitter.com/sioDbYwr7N
— Dare Rupar (@DareRupar) May 28, 2019
Slovenski kolesarji so vse od Vinka Polončiča, ki je prvi zagrizel v tedaj še zelo trdo skorjo poklicnega kolesarstva, do zadnjega, ki je vstopil že vsaj v polbelo obdobje našega kolesarstva na tujem, Tadeja Pogačarja, naredili nekaj, o čemer smo nekdaj lahko le sanjali. O naših kolesarjih se govori, o njih vse vedo vsi, ki z nami delijo delovni prostor po različnih objektih, ki jim na Giru, Touru in Vuelti pravijo novinarska središča. Če bi vsi, ki tekmovanja spremljate doma, videli, kje vse vozijo najboljše in kaj vse počnejo z njimi, ko so za to poklicani, bi se marsikdo med vami celo zgrozil. Ampak to je del tekmovalnega športa, ki je v trenutku, ko se ugasnejo žarometi in kamere, lahko še kako naporen.
Primož Roglič je ta hip precej stran od zmage na svojem drugem Giru, ki jo je doma večina pričakovala. Bo pa, če ne bodo zdravstvene težave močnejše, v nasprotju z lanskim Parizom v Veroni Romea in Julije stopil na zmagovalni oder tritedenske dirke. In ne pozabimo, to doslej Slovencu še ni uspelo. In Primož Roglič nam je v torek ponovil stavek, ki ga je povedal že ob prvem dnevu v rožnatem – Giro še ni končan.
Košarkarji Olimpije so evropsko sezono začeli proti istemu tekmeci s katerim so odigrali zadnjo tekmo lanske sezone. Bursaspor je bil boljši v četrtfinalu evropskega pokala in bo tudi letos eden osrednjih tekmecev v boju za najvišja mesta. Utrinek po prvi tekmi ujamete v jutranji športni zgodbi.
Tržaški zaliv vsako leto oktobra zasedejo jadrnice na tradicionalni Barkovljanki, ki ponuja jadralske užitve vseh vrst. Utrinek ujamete v jutranji športni zgodbi.
V jutranji športni zgodbi se preselimo na italijanske ceste, kjer se končuje kolesarska sezona na najvišji ravni.
Celjski rokometaši so odigrali drugo domačo tekmo lige prvakov. Na prvi so presenetili Kiel, na drugi je bil tekmec Nantes. Utrinek v jutranji športni zgodbi Uroša Volka.
Prvi hokejski derbi sezone je ponudil tudi prvo letošnjo lovoriko. Po finalu slovenskega hokejskega pokala med Jesenicami in Olimpijo utrinek v jutranji športni zgodbi ponuja Marko Pangerc.
Slovenska nogometna reprezentanca je končala sezono v ligi narodov z gostovanjem na Švedskem. V jutranji športni zgodbi ponudimo zanimivosti po uspešnem jesenskem delu tekmovanja.
Slovenska nogometna reprezentanca v ligi narodov gosti Norveško in enega najbolj vročih napadalcev. O gostovanju nogometnih zvezdnikov v Sloveniji razmišljamo v jutranji športni zgodbi.
Slovenski šport navdušuje na vseh področjih, državni praznik, namenjen športu, pa je tudi čas za razmislek o tem, kaj šport prinaša družbi. V jutranji športni zgodbi bo to razložil Boštjan Reberšak.
Celjski rokometaši so odigrali uvodno domačo tekmo lige prvakov v letošnji sezoni. Vtise strnemo v jutranji športni zgodbi.
V Avstraliji se je začelo svetovno prvenstvo v kolesarstvu, v jutranji športni zgodbi ujamete zanimivosti uvodnega dne tekmovanj.
V Portorožu se teniške igralke merijo na turnirju svetovne serije. Teniški utrip z obale ujamete v jutranji športni zgodbi.
Na evropskem prvenstvu v košarki so znani vsi polfinalisti. Slovenija je odigrala zadnjo tekmo četrtfinala proti Poljski, utrinek iz Berlina ujamete v jutranji športni zgodbi.
Končano je 20. svetovno prvenstvo v odbojki, minilo je v zanmenju menjave prireditelja, prevladi evropskih reprezentanc, navdušenjem Slovencev v Stožicah in težkem nadaljevanju v Katowicah. V jutranji športni zgodbi prvenstvo zaokrožuje Anja Hlača Ferjančič.
Kolesarska dirka po Španiji se je prelevila v zadnji del, ki ponuja zanimiv boj za zmago žal brez Primoža Rogliča. Utrinek za zdanje tritedenske dirke v sezoni ujamete v jutranji športni zgodbi.
Slovenska odbojkarska reprezentanca je odigrala zadnjo tekmo svetovnega prvenstva v Stožicah. Razpoloženje, utrip in predvsem veselje ob koncu turnirja v Ljubljani delimo z vami v jutranji športni zgodbi.
Neveljaven email naslov