Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.
Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.
Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.
“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”
Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.
“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”
Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.
“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”
Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.
“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”
885 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.
Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.
Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.
“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”
Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.
“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”
Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.
“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”
Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.
“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”
Dom ob Savinji v Celju ponuja prijetno bivanje starejšim in je, kot pravijo, Dom povezanih ljudi. To potrjuje tudi naš današnji sogovornik, gospod Franc Podgoršek. V Domu je našel družbo, pestro dogajanje, pa tudi mir, če ga potrebuje. Včasih pa tudi čas za spomine.
Gospod Franjo Čevnik ima veliko spominov. Kako tudi ne, saj se mu leta nad 90 lepo dodajajo. Najbolj ga je zaznamovala druga svetovna vojna, z ljubeznijo pa se spominja družinskega življenja. Zdaj živi v Domu ob Savinji v Celju, ob koncu pogovora pa je ugotovil, česa vsega ni povedal - kako aktiven je bil v samostojni Sloveniji. A o tem ob drugi priložnosti.
"Kamen je pesem za večnost," pravi gospod Marjan Svete iz Podpeči. Je pravi pripovedovalec zgodovine tega kraja. Živo se tudi spominja otroških dni in iger, s katerimi so si otroci krajšali čas. Pozneje je njegovo pot zaznamoval kamen. A prva stvar, ki se je spomni iz otroštva, je zima pred sedemdesetimi leti, 1952/53.
V dneh, ko se končuje letošnje šolsko leto, veliko razredov na tako imenovanih obletnicah po številnih letih obuja spomine na dni, ki so jih skupaj preživeli v osnovni ali srednji šoli. Nekateri med njimi seštevajo že več desetletij od zaključka – mature. Lep jubilej so letos praznovale tudi "čečke", kakor so se poimenovale. Kdo so čečke in od kod prihajajo?
16. junij velja za začetek organiziranega gorskega reševanja pri nas, ko so pred natanko 110-imi leti ustanovili prvo slovensko Rešilno postajo. Eden pogumnih reševalcev je bil v teh letih tudi Anton Sazonov - Tonač, ki se pri svojih prav pred kratkim dopolnjenih 85-ih letih z veseljem spominja marsikaterega doživetja s svojih alpinističnih poti. Da ne počiva tudi zdaj, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur, začela pa sta v njegovi mladosti.
Nekateri si res znajo zapolniti življenje z dejavnostmi, v katerih uživajo. Po upokojitvi zanje nastopi trenutek, ko postanejo gospodarji svojega življenja. Lahko ga umirijo ali pa poživijo, kakor jim pač ustreza. Meta Skok je ena tistih, ki si je življenje brez dvoma poživila z različnimi dejavnostmi, za katere prej ni imela časa. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Prof. dr. Kazimir Drašlar je upokojeni biolog fiziolog. A veliko ljubezni goji tudi do taborništva, jamarstva in alpinizma. Vse življenje je ta svoja zanimanja povezal in živel prav vsakega od njih v lepoti tistega trenutka. Leta 1969 se je zaposlil na biološkem oddelku Biotehniške fakultete, kjer je leta 1987 postal predstojnik katedre za fiziologijo živali, med letoma 2009 in 2010 pa je bil tudi predstojnik oddelka. Z Lucijo Fatur sta se pogovarjala že pred petimi leti in zato najprej obudila obdobje tega časa.
Upokojenke in upokojenci se ukvarjajo z mnogimi dejavnostmi - no, morda je dejavnost, o kateri bomo govorili danes, res bolj rezervirana za ženske. Izpod pridnih rok upokojenk Sekcije za ročna dela Društva upokojencev Šmartno - Tacen namreč nastajajo čudoviti izdelki. Pletenje, kvačkanje, vezenje jih združujejo, na ta način si podarijo čas, ko se ne samo družijo, ampak tudi kaj lepega ustvarijo. Luciji Fatur sta sekcijo predstavili gospa Pavla Tomšič in gospa Dragica Toplak Medved.
O letih, ki jih gospod Ciril Finc šteje že kar 91, pa o otroštvu, vojski, delu v mladinski delovni brigadi na progi Šamac–Sarajevo leta 1947, s katere še vedno hrani izkaznico in takratno fotografijo, o poklicu in družini ter seveda o življenju v Domu starejših občanov Grosuplje – bo tekel pogovor v tokratni oddaji. Cirila Finca je obiskala Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Nevenka Dobljekar je bila z radiem povezana od osnovne šole do upokojitve. Delala je na radiu na Ptuju, v Mariboru in na nacionalnem radiu kot dopisnica iz Spodnjega Podravja. Z novinarstvom je povezana še zdaj, čeprav je že deset let upokojena. Še vedno piše, je članica upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije. Dejavna je bila pri Zvezi društev upokojencev Slovenije, zdaj sodeluje pri Srebrni niti.
Gospa Angelca Tekavčič pravi, da ji je pri njenih 92-ih letih zelo lepo. Skoraj tri leta živi v Domu starejših občanov Grosuplje, lepo si je uredila sobo, dneve pa si zapolni z dejavnostmi, ki jih ponujajo v Domu. Najde tudi čas za vse tisto, za kar ga prej ob skrbi za družino ni imela. V pogovoru z Lucijo Fatur je Angelca Tekavčič svojo pripoved začela v otroštvu.
Potem ko se je Dušica Kunaver kot profesorica angleščine in ruščine upokojila, jo je prevzela njena stara ljubezen – ljudsko izročilo. Le-temu je zdaj povsem predana. Sicer pa je v vseh letih izdala skoraj sto petdeset knjig in pedagoških priročnikov ter napisala skoraj tisoč člankov za različne časopise in revije. Je tudi avtorica zbirke Pod lipo domačo, v kateri je doslej izšlo več kot dvajset knjig. Še vedno zelo dejavna Dušica Kunaver rada pripoveduje o svojem delu in spominih. Obiskala jo je Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
V naslednjih minutah bomo spoznali akademskega slikarja Janeza Kovačiča. Je eden tistih srečnežev, ki so že zelo kmalu vedeli, s čim se bodo v življenju ukvarjali. Pot ga je peljala do prve samostojne razstave leta 1972, zdaj razstavlja širom po Sloveniji in v tujini. Pred kratkim je praznoval lep življenjski jubilej, pogovor pa sta z Lucijo Fatur začela pri njegovem priimku – Kovačič ali Kovačič?
Na pogovor v tokratno oddajo prihaja prav posebna gospa. Ljubiteljica potovanj, odkrivanja sveta, morja. Milanka Lange Lipovec, sicer profesorica in prevajalka, je že pred leti strnila vtise s potovanja okoli sveta v knjigi. Odločitev za pot je popolnoma spremenila njeno življenje. Danes jo je pred mikrofon povabila Lucija Fatur.
Gospod Ugo Golja je upokojitev dočakal kot krupje. Ta, morda malo manj znan poklic je z veseljem opravljal, saj mu je po drugi strani dopuščal tudi nekoliko več svobode čez dan, kot bomo slišali. V Center starejših Pristan v Vipavi je prišel zaradi bolezni, s strokovno pomočjo si je dobro opomogel in zdaj ima še vedno precej želja in načrtov. Centra ne more prehvaliti, a tako zelo si želi pogleda na morje. V pogovoru večkrat omeni Klavdijo - socialna delavka je ena tistih, ki gospoda Uga opogumlja in mu pomaga, kolikor le lahko. Kaj vse je še počel v življenju - med drugim je kratek čas tudi poučeval - boste slišali v pogovoru z Lucijo Fatur. Najprej pa bomo izvedeli, od kod prihaja njegova družina.
Lado Leskovar je svojo prvo glasbeno nagrado osvojil leta 1963 na Slovenski popevki na Bledu s pesmijo Malokdaj se srečava. 4 leta kasneje je s pesmijo Vse rože sveta zastopal Jugoslavijo na tekmovanju za Pesem Evrovizije na Dunaju. Kot novinar in urednik je delal tudi na RTV Slovenija. Posnel je več kot 300 popevk in šansonov in igral v nekaterih slovenskih in tujih filmih ter gledaliških predstavah.
Ste starejši od 60 let in radi pišete? Potem bo natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije pravi izziv za vas. Kar nekaj tem se je na teh natečajih že zvrstilo, tokrat pa vas vabijo k spominom, kako ste se nekoč zabavali. Natečaj "Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali" se je začel 1. marca, vse do 1. septembra imate čas za sodelovanje. V pogovoru z Lucijo Fatur natečaj predstavlja vodja projekta Anja Frković Tršan.
Natečaj Mestne knjižnice Ljubljana Zgodbe mojega kraja: Spomini na šolske dni smo v naši oddaji že spoznali, predstavili smo prve tri nagrajenke lanskega natečaja. Tokrat je z nami v studiu gospod Peter Bergant, ki se je s svojo zgodbo Kodeljevo moje mladosti uvrstil med deset najboljših.
Neveljaven email naslov