Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.
Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.
Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.
“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”
Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.
“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”
Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.
“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”
Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.
“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”
885 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico. Z njim se je pogovarjala Ana Skrt.
Upokojenec Andrej Kosič je s čevlji povezan že od otroštva
Če ste kdaj kupovali čevlje v italijanski Gorici, potem poznate trgovine Kosič. Zdaj v njih dela že 3. generacija slovenske družine; tisti, ki je posel najbolj razvil in ga nato, tako kot je v navadi, prepustil svojim otrokom, je gospod Andrej Kosič. 82-letni upokojenec ima poleg smisla za čevlje in podjetništvo tudi umetniško žilico.
Svoje otroštvo je preživel v Ilirski Bistrici, saj je oče tam služboval kot čevljar. Ko je bil star 13 let, so se vrnili v Rupo. Iznajdljivi oče je začel z novim poslom, z izdelovanjem čevljev po meri za delavce v italijanskem Tržiču. Andrej Kosič se spomni, kako je s kolesom dostavljal čevlje strankam v tovarno.
“Prvič smo šli s kolesli čez Doberdob v Tržič. To je bilo leta 1948-49 in mi je res ostalo v spominu. Takrat sem osebno nosil kovčke dol: razdelil sem naročila v tovarni, oni pa so mi plačali za čevlje. To je bil začetek.”
Po očetovi smrti je prevzel trgovino s čevlji, nato pa je s svojim smislom za podjetništvo in delavnostjo kupil še nekaj poslovnih prostorov v Gorici in ustvaril mrežo več trgovin z družinskim imenom. Tako kot je oče njemu in njegovim bratom predal posle, tako je tudi Andrej Kosič trgovine prepustil svojim otrokom, vsak je dobil svojo.
“Po letu 1964 je začel posel cveteti, veliko ljudi je prihajalo iz Jugoslavije. Takrat smo dobro in resno delali, dobil sem tudi ugoden kredit na osebno zaupanje. Odprl sem še nekaj trgovin, nato pa so v podjetje, po končani šoli, prišli tudi moji otroci. S tem gre tradicija Kosič naprej. V tistih časih od 1948-80 smo se širili, kupovali in napredovali. Zdaj je drugače. Kar smo si takrat postavili in imamo, moramo zdaj obdržati.”
Čeprav živijo na italijanski strani Gorice, vsi njegovi otroci in vnuki govorijo slovensko, saj so obiskovali slovenske šole.
“Vse kar sem napravil, sem napravil kot Slovenec in z velikim spoštovanjem do kupcev, tako Slovencev kot Italijanov. Nikoli nisem delal razlik. Slovenstvo je del mene. Povem odkritosrčno: ko se je Slovenija osamosvajala, je bila to zame ena velika zadeva.”
Andrej Kosič je tudi slikar, ki je imel že več kot 100 razstav. Likovno ustvarjanje je namreč tisto, kar počne za svojo dušo in ga kot človeka tudi izpopolnjuje.
“To je drugi del mojega življenja. Drugi del sebe sem celo življenje izražal na platnih, na slikah. Zadnje čase spet dosti rišem. Sicer sem že star, a ko ne bom imel več moči za to, bom počel pa kaj drugega.”
Našemu tokratnemu sogovorniku Alojziju Ogrizku je življenje prineslo na pot najrazličnejše preizkušnje. Ker pa verjame, da se vsaka stvar zgodi z namenom, se je z vsako pogumno spoprijel in jo vzel kot izkušnjo. Danes živi v Logatcu z ženo, ki je zbolela za demenco, a prav vsak dan gospod Alojzij, ki ga sicer kličejo Slavko, poskrbi, da jima posije sonce. Upokojenemu učitelju frizerstva je bil poklic tako rekoč položen v zibel. Obiskala ga je Lucija Fatur.
Skupina Spoznajmo svoje mesto in domovino je ena izmed skupin na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Namen programa je z raziskovalnim projektnim delom pridobiti interdisciplinarno znanje o kulturni dediščini našega mesta. Tokrat ga predstavljata študentki Judita Bagon in Meta Havliček.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Marija Antonija Novljan ima 89 let. Uživa na svojem zelenjavnem vrtu, med rožami, čas si preganja tudi s poslušanjem našega radia, vedno pa tudi rada pripoveduje o svojem življenju. Njene misli pogosto odplujejo v čas njenega otroštva in mladosti, ki jo je preživela v njej tako ljubi Beli Krajini. To so bili težki časi. Čas druge svetovne vojne in čas po vojni. Kot 15letno dekle se je kot brigadirka udeležila gradnje železniške proge Šamac Sarajevo. Mladinske brigade so bile po vojni številne. Na različnih koncih razrušene Jugoslavije so opravile zelo dragoceno in dobrodošlo delo, prostovoljno delo pa je bilo za tisti čas nekaj običajnega, pravi.
22. april je Dan Zemlje in tudi Dan tabornikov. Za slednje, združene v Zvezi tabornikov Slovenije, je letošnji dan še posebej pomemben, saj obeležujejo kar 70 let svoje organizacije. Ivo Štajdohar je taborništvu posvetil svoje življenje. Ko se je organizaciji pridružil pred skoraj 60-imi leti, so ga očarale predvsem njene dejavnosti, stik z naravo, druženje in učenje, kasneje pa se je pri tabornikih tudi zaposlil. Ljubezen do narave pa ga ne zapusti tudi v pokoju.
Se radi spominjate svoje mladosti, še posebej šolskih dni? Ste v tistih letih doživeli kakšno prav posebno dogodivščino, ki bi jo z veseljem delili tudi z drugimi in pri vsem tem radi pišete? Potem vas vabimo k poslušanju oddaje, ki vsem pišočim predstavlja natečaj Mestne knjižnice Ljubljana.
Obsežni dnevni zapisi, nastali v obdobju njegovega županovanja in pridobitev, pomembnih za razvoj kraja, so zbrani v knjigi, ki je nastajala leto dni. S pisanjem svojstvene krajevne kronike se je srečal prvič, a je vztrajal do izida. Milan Kocjan pravi, da je čas treba pravilno porazdeliti: zgodaj zjutraj in dopoldne je čas za delo doma, v gozdu, mizarjenje in pomoč. Popoldnevi pa so čas za odklop, naravo in za obiske bližnjih manj obljudenih vrhov, zdaj prihaja tudi čas za užitke na motorju.
Olgo Rupnik Krže poznamo kot dolgoletno ravnateljico Mladinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani, javnega in izobraževalnega zavoda za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Je defektologinja, ki je ob koncu svoje poklicne poti dobila nagrado za življenjsko delo na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Tudi po upokojitvi je ohranila stik z mladinskim domom ter otroki in mladostniki. Oba z možem namreč sodelujeta v botrstvu otrokom.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost - gospod Zidar ima zares ogromno izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno - ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. Ob včerajšnjem pogovoru sva zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo.
Pozimi je bila na Zanzibarju, na otoku, kjer ni skrbi. Vsak potrebuje odklop od rutine, saj življenje ni brezskrbno in ni pravljica. Potovanja so zanjo odklop od rutine in tudi naložba v lastno življenje, ki sicer ne prinaša samo brezskrbnih in lepih trenutkov.
Gospa Iva Potočnik živi v Ravnah na Koroškem, a pravi, da tam še vedno ni povsem doma - prihaja namreč iz Slovenj Gradca. Lani poleti jo je nagovoril natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana: Zgodbe mojega kraja - Kako smo nekoč preživljali počitnice. Njena zgodba se je uvrstila med najboljših deset in bila le povod za mnoge spomine, ki jih gospa Iva pripoveduje.
Tokratnega gosta smo na Prvem že večkrat gostili; ko je bil namreč še sekretar Združenja slovenskih žičničarjev, je z veseljem odgovarjal na vprašanja poslušalcev v Svetovalnem servisu. Danes je Dušan Božičnik aktiven upokojenec, ki svoje lepe vtise s potovanj in izletov deli tudi s prijatelji na Facebooku. Z veseljem je spet prišel v studio.
Življenje 98-letnega gospoda Noela Lipovca, ki ta čas prebiva v enoti grosupeljskega Doma starejših v Loškem Potoku, je zaznamovalo veliko spominov, veselih in bolečih. Tri desetletja je med drugim preživel v Franciji, zato je še danes vesel, če lahko s kom poklepeta v jeziku, ki ga ima zelo rad in ga ne bo nikoli pozabil. Prav živo se še spominja bega iz taborišča Dachau, od koder se je po 500 kilometrih hoje vrnil domov in se vnovič pridružil partizanom. Iz duše pa mu pri njegovih letih še vedno privre tudi marsikateri verz v hrvaščini kot maternem jeziku, saj njegov rod izhaja iz Prezida na robu Gorskega kotarja. Noel Lipovac je pripoved o svojem bogatem življenju zaupal našemu dopisniku z Notranjskega Marku Škrlju.
Danes bomo v oddaji STORŽ slišali zgodbo, ki smo jo sicer v krajši obliki že v petkovem jutru. V Petku brez pravila sta pred valentinovim nastopila »mladoporočenca«, ki sta se (znova) našla po šestih desetletjih. 81-letna Marija in 91-letni Konrad Grum bosta letos praznovala 3. obletnico poroke, v Domžalah, v katerih živita, pa ju je obiskala Nadia Petauer.
Mira Uršič je slovenska slikarka in pesnica, ki je lani obeležila 70 let življenja in 45 let samostojnega likovnega ustvarjanja. Rodila se je v Mariboru, maturirala na II. gimnaziji in študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo. Od leta 1974 ima status samostojne likovne umetnice. Živi in ustvarja v Ljubljani in Mariboru. Kot Mariborčanka, Studenčanka, je aktivno vključena v Kulturno društvo Studenci, kjer je ljubiteljskim slikarjem sekcije Stil mentorica. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.
Vsakdo si zasluži živeti varno in v miru. Pri tem pa je pomembno, da ne poskrbimo le zase, ampak tudi za druge, če opazimo, da so žrtve nasilja. Čas novega koronavirusa je razgalil marsikateri odnos, priča smo mnogim zgodbam, ki bi v vsakodnevnem hitenju ostale neopazne. Zato je Lucija Fatur v tokratno oddajo povabila gospo Darinko Rozman z SOS telefona.
Kmalu bo minilo 33 let, odkar je prvi Slovenec z enomotornim letalom preletel Atlantski ocean. V odgovor na provokacije angleških in nemških pilotov je Jože Udovč premagal relacijo San Francisco-Kanada-Grenlandija-Islandija-Anglija in po 40 urah uspešno pristal na Brniku. Danes upokojeni ključavničar in uspešni podjetnik pri 82 letih živi, kot sam pravi, prijetno življenje v Kaliforniji v ZDA. Tja ga je pred več kot 60 leti ponesla pot iz rojstne vasice Podlisca pri Dobrniču in še sanjalo se mu ni, kaj vse ga čaka. Pot ga je zanesla tudi v politične vode, v katerih je svoja poznanstva izkoristil pri lobiranju v ZDA za priznanje Slovenije kot samostojne države. Podrobneje v oddaji Storž, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Naš današnji sogovornik ima za sabo bogato in pestro življenjsko pot, s seboj pa nosi številne spomine. Prof. dr. Ivan Prinčič, dr. med., se je rodil leta 1934 v Zagrebu in se pri enajstih letih preselil v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in ugotovil, da bi življenje rad posvetil medicini. Zadnjih deset let pred upokojitvijo je bil predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo v UKC Ljubljana. Lansko leto pa mu je prineslo tudi izid knjige, spominov njegovega deda, Moj beg iz ruskega ujetništva, ki jo je predstavil v pogovoru z Lucijo Fatur. Najprej pa je prof. dr. Ivan Prinčič povedal, kako vidi trenutno situacijo, pandemijo.
Marta Mikuž bo marca dopolnila 92 let, a bi ji zaradi njene živahnosti, zvedavosti, bistrih misli in pogleda na svet lahko pripisali tudi desetlejte manj. Prihaja iz Črnega Vrha nad Idrijo, tam je v nekdanjem znanem hotelu Bor dočakala tudi upokojitev. Delala je v kuhinji in kot se spominja, so gostom, takrat po večini Italijanom in Nizozemcem, po naročilu pripravljali tudi znamenite idrijske žlikrofe. Zadnjih nekaj let živi pri hčerki v Mirnu. Selitev na drugi konec Primorske ni bila ovira, da si ne bi našla novih aktivnosti. Pred epidemijo je bila namreč zelo zaposlena: vsak dan je od 10.00 do 14.00 obiskovala dnevne aktivnosti v tamkajšnji Hiše dobre volje in si tako našla novo družbo, ki jo zdaj že zelo pogreša. Morda bo posnetek pogovora, ki ga je Ana Skrt posnela že konec poletja, poslušala na tablici. Kljub zavidljivi starosti si je namreč zaželela, da jo vnuki naučijo uporabe novih tehnologij.
Za domove za starejše je čas epidemije še posebej zahteven, ponekod pa so v tem posebnem obdobju poiskali možnosti prilagoditev, da ohranjajo vsaj del dejavnosti, s katerimi so si starostniki prej krajšali čas. V slovenjgraški enoti Koroškega doma starostnikov je tako začela delovati interna televizija, v kateri stanovalcem dvakrat tedensko ponujajo zanimive vsebine. Obiskala jih je novinarka Metka Pirc.
Neveljaven email naslov