Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
upokojena učiteljica slovenščine
Le še dva dneva nas ločita do konca šolskega leta in številni otroci že nestrpno pričakujejo počitnice. Poletno obdobje pa ne pomeni oddiha samo za učence, temveč tudi za učitelje. Ob tej priložnosti je Juretu Čepinu svoje spomine na učiteljski poklic orisala upokojena učiteljica slovenskega jezika, gospa Milena Dolinar, ki je večino svoje poklicne kariere poučevala na osnovni šoli Smlednik v občini Medvode. Smlednik je opisala kot kraj srečnega otroštva in prečudovitega obdobja vzgojno-izobraževalnega dela z učenci, prav tam pa je osnovno šolo obiskovala tudi sama.
Osnovno šolo sem obiskovala v Smledniku, najprej še v stari stavbi pod cerkvijo, šesti, sedmi in osmi razred pa v prostorih vzgojno-izobraževalnega zavoda v Smledniku, kjer smo imeli osnovno šolo zunanji učenci.
Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Šentvidu in pedagoški akademiji, še pred opravljeno diplomo pa se je zaposlila na osnovni šoli v Vodicah. Pogoji učiteljevanja so bili po njenih besedah v tistih časih precej drugačni kot danes, še danes pa ima pred očmi svoje prve učence.
Bili so delavni, ubogljivi, preprosti, prijazni, topli, uvidevni … ne najdem več besed, da bi jih lahko še globlje opisala. Otroci so bili željni znanja, tudi učitelji pa smo si radi pomagali med seboj. Spoštovali smo se in družili, prav zato je spomin na to obdobje učiteljevanja zelo lep.
V času njenega poučevanja so bili učitelji precej bolj cenjeni kot danes. Sama se je trudila biti pravična in razumevajoča učiteljica, hkrati pa je želela svoje učence čimveč naučiti in jim privzgojiti dobre delovne navade. Ob pričetku šolskega leta se je z učenci dogovorila glede določenih pravil, ki se jih je dosledno držala.
Nobeno od teh pravil ni bilo takšno, da se ga učenci ne bi mogli držati. Prepričana sem, da je za kvaliteten pouk dopusten le delovni nemir, sicer pa imajo učenci med urami radi red in mir, ki ju moramo učitelji znati ustvariti z zanimivo in dobro pripravljeno učno uro.
Gospa Milena pravi, da morajo učitelji učence najprej sprejeti kot osebe in šele nato kot nekoga, ki ga je potrebno nekaj naučiti. Učitelj mora tako vzpostaviti ustrezen odnos z učenci, njihovimi starši in strokovnimi delavci. Se je pa v vseh letih njenega poučevanja nabralo tudi kar precej lepih spominov.
Lepo smo se imeli člani novinarskega krožka pri pripravah na Cankarjevo tekmovanje, kjer so učenci dosegali lepe rezultati in dobivali zlata ter srebrna priznanja. Dušo mi pogrejejo spomini na druženje članov dramskega krožka pri urah gledališke vzgoje, z radostjo v srcu pa se spominjam tudi vseh šolskih, krajevnih in občinskih proslav, ki smo jih zelo uspešno pripravili in izvedli.
Ob vsem delu, ki ga je vložila v vzgojo in poučevanje, se je nekaj prostega časa našlo tudi za družino. Sedaj, ko je v pokoju, je časa za prostočasne aktivnosti več, vseeno pa se še vedno prikradejo misli na poučevanje in učiteljski poklic.
Šola je bila res moj drugi dom, še vedno se mi včasih stoži po šolskem utripu. Ostali so mi lepo spomini na učiteljevanje in na sodelavce. Če sama sebe vprašam, bi se zagotovo ponovno odločila za poklic učiteljice.
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
upokojena učiteljica slovenščine
Le še dva dneva nas ločita do konca šolskega leta in številni otroci že nestrpno pričakujejo počitnice. Poletno obdobje pa ne pomeni oddiha samo za učence, temveč tudi za učitelje. Ob tej priložnosti je Juretu Čepinu svoje spomine na učiteljski poklic orisala upokojena učiteljica slovenskega jezika, gospa Milena Dolinar, ki je večino svoje poklicne kariere poučevala na osnovni šoli Smlednik v občini Medvode. Smlednik je opisala kot kraj srečnega otroštva in prečudovitega obdobja vzgojno-izobraževalnega dela z učenci, prav tam pa je osnovno šolo obiskovala tudi sama.
Osnovno šolo sem obiskovala v Smledniku, najprej še v stari stavbi pod cerkvijo, šesti, sedmi in osmi razred pa v prostorih vzgojno-izobraževalnega zavoda v Smledniku, kjer smo imeli osnovno šolo zunanji učenci.
Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Šentvidu in pedagoški akademiji, še pred opravljeno diplomo pa se je zaposlila na osnovni šoli v Vodicah. Pogoji učiteljevanja so bili po njenih besedah v tistih časih precej drugačni kot danes, še danes pa ima pred očmi svoje prve učence.
Bili so delavni, ubogljivi, preprosti, prijazni, topli, uvidevni … ne najdem več besed, da bi jih lahko še globlje opisala. Otroci so bili željni znanja, tudi učitelji pa smo si radi pomagali med seboj. Spoštovali smo se in družili, prav zato je spomin na to obdobje učiteljevanja zelo lep.
V času njenega poučevanja so bili učitelji precej bolj cenjeni kot danes. Sama se je trudila biti pravična in razumevajoča učiteljica, hkrati pa je želela svoje učence čimveč naučiti in jim privzgojiti dobre delovne navade. Ob pričetku šolskega leta se je z učenci dogovorila glede določenih pravil, ki se jih je dosledno držala.
Nobeno od teh pravil ni bilo takšno, da se ga učenci ne bi mogli držati. Prepričana sem, da je za kvaliteten pouk dopusten le delovni nemir, sicer pa imajo učenci med urami radi red in mir, ki ju moramo učitelji znati ustvariti z zanimivo in dobro pripravljeno učno uro.
Gospa Milena pravi, da morajo učitelji učence najprej sprejeti kot osebe in šele nato kot nekoga, ki ga je potrebno nekaj naučiti. Učitelj mora tako vzpostaviti ustrezen odnos z učenci, njihovimi starši in strokovnimi delavci. Se je pa v vseh letih njenega poučevanja nabralo tudi kar precej lepih spominov.
Lepo smo se imeli člani novinarskega krožka pri pripravah na Cankarjevo tekmovanje, kjer so učenci dosegali lepe rezultati in dobivali zlata ter srebrna priznanja. Dušo mi pogrejejo spomini na druženje članov dramskega krožka pri urah gledališke vzgoje, z radostjo v srcu pa se spominjam tudi vseh šolskih, krajevnih in občinskih proslav, ki smo jih zelo uspešno pripravili in izvedli.
Ob vsem delu, ki ga je vložila v vzgojo in poučevanje, se je nekaj prostega časa našlo tudi za družino. Sedaj, ko je v pokoju, je časa za prostočasne aktivnosti več, vseeno pa se še vedno prikradejo misli na poučevanje in učiteljski poklic.
Šola je bila res moj drugi dom, še vedno se mi včasih stoži po šolskem utripu. Ostali so mi lepo spomini na učiteljevanje in na sodelavce. Če sama sebe vprašam, bi se zagotovo ponovno odločila za poklic učiteljice.
Gospa Ivana Hauser je izredno zanimiva sogovornica. Prihaja iz Radelj ob Dravi in jo zanima mnogo stvari, predvsem pa se, odkar je v pokoju, posveča pisanju. Življenje jo je popeljalo po mnogih poteh, ki pa so pokazale tudi svoje prepreke, a gospa Ivana Hauser jih je pogumno premagala. O najtežji izkušnji, Alzheimerjevi bolezni zdaj že pokojnega moža, je sklenila napisati knjigo. S svojo zgodbo bi namreč rada pomagala vsem, ki se spopadajo s to težko boleznijo.
Gospa Pavla Žvanut je doma sicer iz Vipave, a je velik del življenja preživela v Ljubljani, kjer sta z možem dobila službi. Življenje pa jo je v tretjem življenjskem obdobju pripeljalo nazaj v domače kraje, kjer zdaj živi v Centru starejših Pristan v Vipavi. Rada se spominja lepih preteklih let, službe, družinskega življenja.
Danica Mihelič iz Maribora je neverjetno vitalna stoletnica. 23. septembra bo stara sto dve leti in še vedno vozi avtomobil, vsak dan kuha, kosi, vlaga sadje in zelenjavo, celo seka drva. Leta 1947 se je priselila v Maribor, v tamkajšnji bolnišnici delala kot operacijska sestra, se poročila, rodila sina in se upokojila leta 1973. To je samo nekaj pomembnejših dogodkov iz njenega življenja. Irena Kodrič Cizerl jo je obiskala in skupaj sta obudili spomine in izpostavili nekatere življenjske prelomnice.
Poklic natakarja je po najnovejših raziskavah kitajskih znanstvenikov v modernem času najbolj stresen poklic. Tega sicer gost današnje oddaje Storž najbolj ne razume, vendar pritrdi dejstvu, da gostinskemu delavcu ni nikoli dolgčas. In težko mu je ne verjeti, glede na to, da svoj poklic opravlja že 50 let. Vso svojo kariero je na najelitnejših lokacijah v državi stregel nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku, kraljem, predsednikom vlad in držav neuvrščenih držav. Turistično-gostinska zbornica Slovenije mu je pred časom podelila tudi najvišje priznanje zaposlenim v gostinstvu, hotelirstvu in turizmu za posebne dosežke pri delu in prispevek k dvigu kakovosti storitve. Aktiven pa ostaja tudi med upokojitvijo. Kakšna je torej zgodba Hermana Pančurja?
Da je dobro duševno zdravje pomembno, se bomo lahko prepričali danes, saj so pred pol ure na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani odprli prvi Festival duševnega zdravja. Predavanja, delavnice, svetovanja, predstavitve in stojnice privabljajo prav vse generacije vse do 19. ure. Tako želijo v okviru projekta MIRA, nacionalnega programa duševnega zdravja pod pokroviteljstvom NIJZ, približati vsebine, ki pomagajo pri krepitvi in ohranjanju duševnega zdravja. Duševno zdravje ima poseben pomen tudi v tretjem življenjskem obdobju, saj napačno mislimo, da so nekatere težave v starosti kar običajne in nujne. Lucija Fatur je k pogovoru povabila doc. dr. Olivero Stanojević Jerković, dr. med., specialistko socialne medicine in javnega zdravja z NIJZ.
V eni od prejšnjih oddaj smo predstavili gospoda Toneta Bejo, predsednika Društva upokojencev Zagorje ob Savi. Danes pa bomo spoznali gospo Marijo Cerkovnik, ki je v tem društvu aktivna že lepih 32 let. Organizira izlete, letovanja in podobno. Gospo Marijo kličejo Maridi, najprej pa je povedala, kakšna je bila njena poklicna pot.
Gospa Cvetka Kos je svoja službena leta posvetila kuhanju. Danes, ko je v pokoju, si dneve popestri z marsičim: obišče prireditve, gledališče, redno hodi v Društvo upokojencev Zagorje ob Savi. Prepričana je, da se mora človek včasih kar prisiliti in odpraviti ven, med ljudi, saj nas druženje bogati in ustvarja lepe spomine.
Marsikdo v sebi skriva ljubezen do pisanja. Nekateri tej ljubezni in želji dajo priložnost, zgodbe pa ostanejo v predalu, drugi se opogumijo in zapisano pošljejo na katerega od natečajev. Pišejo ljudje najrazličnejših poklicev, marsikdo si čas vzame šele v obdobju upokojitve. Kot pripoveduje gospa Marija Župevc, rada piše, lani pa jo je nagovoril tečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije.
Upokojitve se nekateri veselijo in že vnaprej vedo, čemu bodo posvetili svoj čas, drugi se na pot tretjega življenjskega obdobja odpravijo nekoliko negotovo. Zato so društva upokojencev včasih pravi naslov za nove upokojence, saj ponujajo številne možnosti medsebojnega druženja in učenja. Zanimivo in aktivno je Društvo upokojencev Zagorje ob Savi.
Je jedrski fizik, a velik ljubitelj pisanja, tako pesmi kot zgodb. Rojen je v Nišu, piše pa v srbščini in slovenščini. Ob pisanju se uspešno ukvarja še s fotografiranjem. Rad ima tudi glasbo. Življenje mu je močno spremenila nesreča, po kateri mu je pri okrevanju zelo pomagala umetnost. O vsem tem bo v tokratni oddaji pripovedoval Dragan Mitić, ki je sodeloval na lanskem natečaju Mestne knjižnice Ljubljana s knjižnicami Osrednjeslovenske regije. Zgodbe mojega kraja ‒ Kako smo se nekoč zabavali, njegova zgodba, se je uvrstila med deset najboljših.
Našo današnjo gostjo je najprej zanimala biologija, kasneje jo je življenje usmerilo k prehrani, zdaj pa gospo Vlasto Krivec Jurečič zanima človek in življenje v skladu s sabo, naša podzavest in kako le-ta vpliva na človekove odločitve. Je učiteljica TAO WOMAN LIFTING, bioterapevtka, terapevtka kvantne osebnostne rasti, pozna osnove kitajske medicine. Kako in zakaj živimo tako, kot živimo, kako nas vodijo naša čustva in ali lahko spremenimo tok življenja?
Delo in študij na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani sta v polnem zamahu. Večkrat slišimo, da obiskovanje t. im. Tretje univerze ni le želja po dodatnem izobraževanju, ampak je pomembno tudi druženje. Ali to drži in kako poteka delo v likovnem krožku, krožku za keramiko in v programu Človek in njegove pisave, nam bodo predstavile tokratne gostje.
Terezija Nikolčič je znana kot zeliščarica, tudi nekdanja redna gostja naših Svetovalnih servisov in avtorica knjige Čaji dobre misli Terezije Nikolčič. Ljubljančani jo poznajo tudi s stojnice z zelišči, na kateri je dolga leta prodajala divja in tudi doma pridelana zelišča. Že nekaj let je upokojena, a to ne pomeni, da doma počiva. O njenih poteh v drugi polovici 9. desetletja življenja se bo v oddaji Storž z njo pogovarjala Cirila Štuber.
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
"Dovolj sem star, da bi lahko prišel tudi v ,Stareslike'. Vse življenje sem delal z računalniki, zdaj pa sem v pokoju, da lahko v miru delam, kar me veseli – z računalniki," je o sebi zapisal naš tokratni sogovornik Miloš Toni iz Cerknice na spletni strani stareslike.cerknica.org. Predlagamo, da si to stran ogledate, kajti na njej se skriva vse, o čemer pripoveduje. Fotografija je njegova ljubezen že vse življenje, pomembno pa se mu zdi tudi ohranjanje dediščine in spominov, predvsem zgodb, kajti fotografija brez zgodbe pravzaprav nikomur nič ne pove. Vsak človek ima svoje spomine, ki pa odidejo v pozabo, če jih ne zapišemo. Na strani "Stareslike" si lahko ogledamo in preberemo vsak dan novo zgodbo.
»Če si nekaj preveč želite, se vam zagotovo želja ne uresniči. Kaj pa bi bilo, če bi se vsem uresničile vse želje? To v materialnem svetu enostavno ni mogoče. Ne smemo pozabiti na usodo. Ta beseda je usodna za vse in usoda ni zemeljska kategorija. Večkrat smo prebrali, da mu je bila usoda položena v zibelko. In res je tako! Nam ljudem in vsemu okrog nas je usojeno. Vsak ima svojo voljo in v pomembnih trenutkih lahko pot svoje usode premakne v levo ali desno, a osnovna smer usode ostane začrtana.« Tako v svoji avtobiografiji z naslovom Vse je usoda razmišlja Matjaž Tomlje. Knjiga vsebuje posebno sporočilo, Tomlje pa hkrati poudarja, da vsi nauki iz knjige predstavljajo njegovo življenje. Podjetnika in avtomobilskega navdušenca, edinega Slovenca, ki se je udeležil legendarne dirke 24 ur Le Mansa, smo povabili v oddajo Storž.
"Mladi naj si nikar preveč ne želijo visoke starosti - glava ima mnogo idej, telo pa ne zmore," pravi gospa Daniela Nebec, ki šteje že lepih 97 let. A da sama kljub temu zmore marsikaj, dokazujejo njene slike na stenah DEOS Centra starejših Notranje Gorice in dve pesniški zbirki, ki ju je s pomočjo Doma natisnila. "NAIVA - mix" je naslov prve, "Morost" pa druge. Življenja v oskrbovanem stanovanju se je hitro navadila, vendar je najprej povedala, da zadnje čase ni preveč dobre volje, da se ne zna smejati.
V tokratni oddaji bomo spoznali gospo Vido Čampa, upokojeno učiteljico matematike in fizike iz Sodražice, ki je v pokoj stopila s tem šolskim letom. Kdaj in zakaj je vzljubila matematiko, zakaj po njenem mnenju to ni preveč priljubljen predmet in kako se je sama zavzemala, da bi bilo učencem pri matematiki čim laže? Pravi, da je učencu samo pogledala v oči in takoj vedela, ali razume snov. Zdaj ji veliko pomeni tudi druženje s prijateljicami, ki jo res občudujejo, da je kljub težkim preizkušnjam, prezgodnji sinovi smrti in temu, da je tudi sama prebolela hudo bolezen, ohranila veselje do življenja. Vida Čampa je na pogovor povabila tudi svojo prijateljico Aleksandro Marijanovič, saj je želela predstaviti pesem, ki ji jo je posvetila za 60 let.
Nina Majer je upokojena profesorica, ki že od nekdaj tudi piše. Lani je izdala svoj prvenec, zbirko zgodb Roža za konfliktno osebo. V vsaki je kanček resničnega, pravi. Desa Muck pa je v predgovoru napisala tudi tole: "Nina Majer nič ne skriva. Na videz je nedolžna in neškodljiva, v samem bistvu pa surovo odkrita, polna presenečenj in nepričakovano zadene tja, kjer smo najbolj občutljivi. Tako je tudi njeno pisanje." Nina Majer pripoveduje o pisanju, delu osnovnošolskega učitelja, odnosu do ljudi, tretjem življenjskem obdobju in kulturnem prazniku.
Gospo Tatjano Leskošek Denišlič smo spoznali že pred dobrima dvema letoma, ko je sodelovala na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije Zgodbe mojega kraja, vendar smo se zaradi epidemije pogovarjali le po telefonu. Natečaj je namenjen starejšim od 60 let, takrat so zbirali zgodbe o tem, kako so nekoč preživljali počitnice. Ker pa gospa Leskošek Denišlič izredno rada piše in, kot bomo slišali, rada sodeluje na različnih natečajih, je seveda svojo zgodbo poslala tudi lani, ko je bila osrednja tema Kako smo se nekoč zabavali. Njena zgodba z naslovom Naša zabava je bila radodarna narava je bila zmagovalna! Najprej bomo izvedeli, kako so se nekoč zabavali otroci.
Neveljaven email naslov