Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
upokojena učiteljica slovenščine
Le še dva dneva nas ločita do konca šolskega leta in številni otroci že nestrpno pričakujejo počitnice. Poletno obdobje pa ne pomeni oddiha samo za učence, temveč tudi za učitelje. Ob tej priložnosti je Juretu Čepinu svoje spomine na učiteljski poklic orisala upokojena učiteljica slovenskega jezika, gospa Milena Dolinar, ki je večino svoje poklicne kariere poučevala na osnovni šoli Smlednik v občini Medvode. Smlednik je opisala kot kraj srečnega otroštva in prečudovitega obdobja vzgojno-izobraževalnega dela z učenci, prav tam pa je osnovno šolo obiskovala tudi sama.
Osnovno šolo sem obiskovala v Smledniku, najprej še v stari stavbi pod cerkvijo, šesti, sedmi in osmi razred pa v prostorih vzgojno-izobraževalnega zavoda v Smledniku, kjer smo imeli osnovno šolo zunanji učenci.
Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Šentvidu in pedagoški akademiji, še pred opravljeno diplomo pa se je zaposlila na osnovni šoli v Vodicah. Pogoji učiteljevanja so bili po njenih besedah v tistih časih precej drugačni kot danes, še danes pa ima pred očmi svoje prve učence.
Bili so delavni, ubogljivi, preprosti, prijazni, topli, uvidevni … ne najdem več besed, da bi jih lahko še globlje opisala. Otroci so bili željni znanja, tudi učitelji pa smo si radi pomagali med seboj. Spoštovali smo se in družili, prav zato je spomin na to obdobje učiteljevanja zelo lep.
V času njenega poučevanja so bili učitelji precej bolj cenjeni kot danes. Sama se je trudila biti pravična in razumevajoča učiteljica, hkrati pa je želela svoje učence čimveč naučiti in jim privzgojiti dobre delovne navade. Ob pričetku šolskega leta se je z učenci dogovorila glede določenih pravil, ki se jih je dosledno držala.
Nobeno od teh pravil ni bilo takšno, da se ga učenci ne bi mogli držati. Prepričana sem, da je za kvaliteten pouk dopusten le delovni nemir, sicer pa imajo učenci med urami radi red in mir, ki ju moramo učitelji znati ustvariti z zanimivo in dobro pripravljeno učno uro.
Gospa Milena pravi, da morajo učitelji učence najprej sprejeti kot osebe in šele nato kot nekoga, ki ga je potrebno nekaj naučiti. Učitelj mora tako vzpostaviti ustrezen odnos z učenci, njihovimi starši in strokovnimi delavci. Se je pa v vseh letih njenega poučevanja nabralo tudi kar precej lepih spominov.
Lepo smo se imeli člani novinarskega krožka pri pripravah na Cankarjevo tekmovanje, kjer so učenci dosegali lepe rezultati in dobivali zlata ter srebrna priznanja. Dušo mi pogrejejo spomini na druženje članov dramskega krožka pri urah gledališke vzgoje, z radostjo v srcu pa se spominjam tudi vseh šolskih, krajevnih in občinskih proslav, ki smo jih zelo uspešno pripravili in izvedli.
Ob vsem delu, ki ga je vložila v vzgojo in poučevanje, se je nekaj prostega časa našlo tudi za družino. Sedaj, ko je v pokoju, je časa za prostočasne aktivnosti več, vseeno pa se še vedno prikradejo misli na poučevanje in učiteljski poklic.
Šola je bila res moj drugi dom, še vedno se mi včasih stoži po šolskem utripu. Ostali so mi lepo spomini na učiteljevanje in na sodelavce. Če sama sebe vprašam, bi se zagotovo ponovno odločila za poklic učiteljice.
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
upokojena učiteljica slovenščine
Le še dva dneva nas ločita do konca šolskega leta in številni otroci že nestrpno pričakujejo počitnice. Poletno obdobje pa ne pomeni oddiha samo za učence, temveč tudi za učitelje. Ob tej priložnosti je Juretu Čepinu svoje spomine na učiteljski poklic orisala upokojena učiteljica slovenskega jezika, gospa Milena Dolinar, ki je večino svoje poklicne kariere poučevala na osnovni šoli Smlednik v občini Medvode. Smlednik je opisala kot kraj srečnega otroštva in prečudovitega obdobja vzgojno-izobraževalnega dela z učenci, prav tam pa je osnovno šolo obiskovala tudi sama.
Osnovno šolo sem obiskovala v Smledniku, najprej še v stari stavbi pod cerkvijo, šesti, sedmi in osmi razred pa v prostorih vzgojno-izobraževalnega zavoda v Smledniku, kjer smo imeli osnovno šolo zunanji učenci.
Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Šentvidu in pedagoški akademiji, še pred opravljeno diplomo pa se je zaposlila na osnovni šoli v Vodicah. Pogoji učiteljevanja so bili po njenih besedah v tistih časih precej drugačni kot danes, še danes pa ima pred očmi svoje prve učence.
Bili so delavni, ubogljivi, preprosti, prijazni, topli, uvidevni … ne najdem več besed, da bi jih lahko še globlje opisala. Otroci so bili željni znanja, tudi učitelji pa smo si radi pomagali med seboj. Spoštovali smo se in družili, prav zato je spomin na to obdobje učiteljevanja zelo lep.
V času njenega poučevanja so bili učitelji precej bolj cenjeni kot danes. Sama se je trudila biti pravična in razumevajoča učiteljica, hkrati pa je želela svoje učence čimveč naučiti in jim privzgojiti dobre delovne navade. Ob pričetku šolskega leta se je z učenci dogovorila glede določenih pravil, ki se jih je dosledno držala.
Nobeno od teh pravil ni bilo takšno, da se ga učenci ne bi mogli držati. Prepričana sem, da je za kvaliteten pouk dopusten le delovni nemir, sicer pa imajo učenci med urami radi red in mir, ki ju moramo učitelji znati ustvariti z zanimivo in dobro pripravljeno učno uro.
Gospa Milena pravi, da morajo učitelji učence najprej sprejeti kot osebe in šele nato kot nekoga, ki ga je potrebno nekaj naučiti. Učitelj mora tako vzpostaviti ustrezen odnos z učenci, njihovimi starši in strokovnimi delavci. Se je pa v vseh letih njenega poučevanja nabralo tudi kar precej lepih spominov.
Lepo smo se imeli člani novinarskega krožka pri pripravah na Cankarjevo tekmovanje, kjer so učenci dosegali lepe rezultati in dobivali zlata ter srebrna priznanja. Dušo mi pogrejejo spomini na druženje članov dramskega krožka pri urah gledališke vzgoje, z radostjo v srcu pa se spominjam tudi vseh šolskih, krajevnih in občinskih proslav, ki smo jih zelo uspešno pripravili in izvedli.
Ob vsem delu, ki ga je vložila v vzgojo in poučevanje, se je nekaj prostega časa našlo tudi za družino. Sedaj, ko je v pokoju, je časa za prostočasne aktivnosti več, vseeno pa se še vedno prikradejo misli na poučevanje in učiteljski poklic.
Šola je bila res moj drugi dom, še vedno se mi včasih stoži po šolskem utripu. Ostali so mi lepo spomini na učiteljevanje in na sodelavce. Če sama sebe vprašam, bi se zagotovo ponovno odločila za poklic učiteljice.
Potem ko se je Dušica Kunaver kot profesorica angleščine in ruščine upokojila, jo je prevzela njena stara ljubezen – ljudsko izročilo. Le-temu je zdaj povsem predana. Sicer pa je v vseh letih izdala skoraj sto petdeset knjig in pedagoških priročnikov ter napisala skoraj tisoč člankov za različne časopise in revije. Je tudi avtorica zbirke Pod lipo domačo, v kateri je doslej izšlo več kot dvajset knjig. Še vedno zelo dejavna Dušica Kunaver rada pripoveduje o svojem delu in spominih. Obiskala jo je Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
V naslednjih minutah bomo spoznali akademskega slikarja Janeza Kovačiča. Je eden tistih srečnežev, ki so že zelo kmalu vedeli, s čim se bodo v življenju ukvarjali. Pot ga je peljala do prve samostojne razstave leta 1972, zdaj razstavlja širom po Sloveniji in v tujini. Pred kratkim je praznoval lep življenjski jubilej, pogovor pa sta z Lucijo Fatur začela pri njegovem priimku – Kovačič ali Kovačič?
Na pogovor v tokratno oddajo prihaja prav posebna gospa. Ljubiteljica potovanj, odkrivanja sveta, morja. Milanka Lange Lipovec, sicer profesorica in prevajalka, je že pred leti strnila vtise s potovanja okoli sveta v knjigi. Odločitev za pot je popolnoma spremenila njeno življenje. Danes jo je pred mikrofon povabila Lucija Fatur.
Gospod Ugo Golja je upokojitev dočakal kot krupje. Ta, morda malo manj znan poklic je z veseljem opravljal, saj mu je po drugi strani dopuščal tudi nekoliko več svobode čez dan, kot bomo slišali. V Center starejših Pristan v Vipavi je prišel zaradi bolezni, s strokovno pomočjo si je dobro opomogel in zdaj ima še vedno precej želja in načrtov. Centra ne more prehvaliti, a tako zelo si želi pogleda na morje. V pogovoru večkrat omeni Klavdijo - socialna delavka je ena tistih, ki gospoda Uga opogumlja in mu pomaga, kolikor le lahko. Kaj vse je še počel v življenju - med drugim je kratek čas tudi poučeval - boste slišali v pogovoru z Lucijo Fatur. Najprej pa bomo izvedeli, od kod prihaja njegova družina.
Lado Leskovar je svojo prvo glasbeno nagrado osvojil leta 1963 na Slovenski popevki na Bledu s pesmijo Malokdaj se srečava. 4 leta kasneje je s pesmijo Vse rože sveta zastopal Jugoslavijo na tekmovanju za Pesem Evrovizije na Dunaju. Kot novinar in urednik je delal tudi na RTV Slovenija. Posnel je več kot 300 popevk in šansonov in igral v nekaterih slovenskih in tujih filmih ter gledaliških predstavah.
Ste starejši od 60 let in radi pišete? Potem bo natečaj Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije pravi izziv za vas. Kar nekaj tem se je na teh natečajih že zvrstilo, tokrat pa vas vabijo k spominom, kako ste se nekoč zabavali. Natečaj "Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali" se je začel 1. marca, vse do 1. septembra imate čas za sodelovanje. V pogovoru z Lucijo Fatur natečaj predstavlja vodja projekta Anja Frković Tršan.
Natečaj Mestne knjižnice Ljubljana Zgodbe mojega kraja: Spomini na šolske dni smo v naši oddaji že spoznali, predstavili smo prve tri nagrajenke lanskega natečaja. Tokrat je z nami v studiu gospod Peter Bergant, ki se je s svojo zgodbo Kodeljevo moje mladosti uvrstil med deset najboljših.
Gospoda Ernesta Kobolta smo v naši oddaji že spoznali. Kot upokojeni lektor in redaktor je velik ljubitelj slovenskega jezika. Povedal nam je, da se je hitro vključil v vsakodnevno življenje v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, kako pa si zapolni dneve, je povedal Luciji Fatur. Dotaknila pa sta se še ene zanimive teme – prilagajanju sostanovalcem v domu.
Da je bivanje v domu starejših prijetno, pripoveduje tudi naša današnja sogovornica. Gospa Ljudmila Javornik je v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu tretje leto, če želi, si najde družbo, ali pa ob pogledu skozi okno obuja spomine, ki se jih je pri njenih letih nabralo že precej. Luciji Fatur je najprej povedala, da se je za odhod v dom odločila sama.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva do dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja ter rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Gospo Mirjano Borčič so podobe filmskega platna osvojile za vse življenje. Danes, ko šteje dobrih 96 let, še vedno z žarom v očeh pripoveduje o srečanju s filmom, z umetniki, režiserji. Diplomirala je iz ruščine in srbohrvaščine, kot vodja filmske vzgoje pa je v Pionirskem domu vzpostavila nove temelje sodobne filmske pedagogike, razvijala je otroško in mladinsko ustvarjalnost. Delovala je v sosvetu za film Zveze kulturnih organizacij Slovenije, v Zvezi prijateljev mladine Slovenije, Republiški komisiji za film, sekciji kritikov in publicistov pri Društvu slovenskih filmskih delavcev, Unescu, v mednarodnih povezavah slovenske in tuje ustvarjalnosti, Deseti muzi, Filmskih pogovorih ob kavi po projekcijah filmov za seniorje v ljubljanskem Kinodvoru. Poleg številnih zapisov je pred osmimi leti objavila knjigo Odstiranje pogleda: Spomini, izkušnje, spoznanja. Gospa Mirjana Borčič je v pogovoru z Lucijo Fatur odstrla le majhen drobec iz svojega bogatega filmskega življenja, leta pa je ne ovirajo, da ne bi bila še vedno dejavna.
Gospoda Rajka Rekanoviča vsi kličejo kar Ramo. Ima pestro življenjsko zgodbo, ki jo je rad podelil z nami, prav tako kot rad podeli naokrog tudi svojo dobro voljo. Loti se veliko dejavnosti, saj je prav zato tudi prišel v Dom upokojencev Domžale, da mu ne bo dolgčas in da bo v družbi svoje generacije, kot je povedal Luciji Fatur v pogovoru prav ob koncu lanskega leta in dodal, da je v domu šele kratek čas. .
Dom upokojencev Domžale je zadnja leta dom gospe Ivane Koželj. Čeprav jo vse življenje spremlja bolezen, ni bila nikoli črnogleda, ves čas je v prihodnost zrla z optimizmom in še danes je tako. V pogovoru z Lucijo Fatur je gospa Ivana Koželj najprej povedala, kako to, da je prav v tem domu v Domžalah.
V Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu nas vedno radi sprejmejo. Kako so preživeli zadnji dve leti, smo v pogovorih s stanovalci že slišali, kot povsod, je bilo tudi pri njih potrebne veliko energije, dobre volje in iznajdljivosti. Danes bo naš sogovornik gospod Adolf Čas. Pravi, da komaj ve za korono, zakaj, pa boste izvedeli v naslednjih minutah.
Sam pravi, da je njegova življenjska pot sestavljena iz dveh obdobij: mladostnega, v katerem je imel prednost nogomet, in drugega, poslovnega, zdaj že več kot petdeset let posvečenega vinu. Bil je prvi lastnik zasebnega podjetja na Slovenskem v Jugoslaviji, ki se ukvarja s pridelavo penine po klasični metodi. Uradno se je upokojil prvega dne novega tisočletja, a še vedno ostal dejaven. Toliko, da mu je pred kratkim s skupino sodelavcev prvič uspelo pridelati penino brez žvepla. Pred dnevi je praznoval enainosemdeseti rojstni dan. Magistra agronomije, enologa in vrhunskega vinarja Janeza Isteniča smo povabili v zadnjo letošnjo oddajo Storž. Z njim se bo pogovarjal Marko Rozman.
Knjige, ročna dela in druženje so dejavnosti, ki gospe Kristini Ivančič zapolnjujejo dneve v Domu upokojencev Domžale. Pravi, da se človek nehote spominja preteklosti, a življenje gre naprej. Z Lucijo Fatur sta se pogovarjali tudi o mladosti, zaznamovani z boleznijo, pa o prijetnih službenih letih in o iztekajočem se letu.
Gospa Olga Andjelkovič ima, kot prava upokojenka, zapolnjene prav vse dneve. S čim vse se ukvarja, boste izvedeli v naslednjih minutah, med drugim se lahko pohvali tudi z letošnjo tretjo nagrado na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije z naslovom Zgodbe mojega kraja – Spomini na šolske dni. Zbirali so kratke, resnične zgodbe, natečaj je bil namenjen starejšim od 60 let. Lucija Fatur je gospo Olgo Andjelković obiskala prav na dan, ko je prvič to zimo močno snežilo.
Gospo Majo Gregorič smo v naši oddaji že spoznali, živi v Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu. Vedno pripravljena na pogovor, predvsem pa optimistična, je prijetna sogovornica in tako sta tudi tokrat z Lucijo Fatur nekako zaokrožili leto, ki se izteka.
Neveljaven email naslov