Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z ilustratorko Jelko Reichman
“Človek, ki ima določeno starost, ima pravico, da tisti čas, ki je bil njegov najlepši, s seboj nosi,” razmišlja ilustratorka Jelka Reichman. Najsrečnejši čas njenega otroštva je bil vojni čas, v katerem je z mamo enkrat mesečno obiskovala prijetno “štacuno”, kamor sta z mamo hodili po “fasungo” in kupovali testenine, sladkor, olje, mast, kis in moko.
Štacunarja je mama poznala osebno, to so bili skoraj prijatelji. Zadišalo je po tistih nekih uvoženih začimbah, po piškotih. Mislim, cela ta stvar je bila tako drugačna, tako čustvena, polna naboja. In potem je rekel štacunar: “No, a boš kakšen bonbonček?” pa mi je dal tista dva zavita bonbona. Vse skupaj nič proti današnji potrošnji. Ampak jaz sem se tistega veselila in to je bilo neko doživetje!
Trgovski centri so danes nabito polni, še dodaja ga. Reichman. Izdelkov je toliko, da se skoraj ne moreš odločiti, kaj bi izbral: “Ne morem si kaj, da me to pušča osiromašeno.”
Jelka Reichman vstaja zgodaj in do 7. ure postori skoraj vse tiste življenjske malenkosti brez katerih ne gre (se uredi, poskrbi za svojo mačko, pobere pošto, prebere časopis in se odloči, kaj bo pripravila za kosilo). Priznava pa, da za brisanje prahu, ki se nabere na njenih zbirkah punčk, petrolejk in malih kmečkih kipcev, ni časa.
V glavnem kopičiš stvari, ki niso kakšna grozna vrednost. Potem si pa tolažiš tiste dnevne skrbi pa zadrege … Jaz sem se tolažila veliko s starinami takole po bolšjaku. Pa rečeš: “Oh, še tole šalčko pa saj je samo 5 evrov,” in naenkrat imaš cel arzenal tega doma in nimaš kam z njim.
“Prodati ne moreš, ker ni praktično nobene vrednosti, take bistvene. Otrokom pustiti je, zadolžiš jih, da bodo oni se s tem ukvarjali. To so praholovci. To je grozno,” dodaja. Iz tega razloga ne obiskuje več bolšjih sejmov.
Ko vstopite v hišo Jelke Reichman vas že nekaj bežnih pogledov v mislih popelje med njene ilustracije. Zdi se, da ga. Reichman črpa iz vsakdanjih prizorov in navdih najde praktično povsod. A sama trdi nasprotno; vse je odvisno od njenih nagnjenj, na podlagi katerih izbere, kaj bi lahko ilustrirala.
Jaz imam nagnjenje do živih stvari. Do živih in lepih. In žive in lepe stvari so najprej otroci. Vizualno so mi zelo lepi. Druga stvar, ki je tudi zelo lepa, so živali. Potem narava, rože, drevesa. To mi je lepo.
Otroci so preživeli veliko časa ob radiu. “Mene je moja mama uvedla v poznavanje operne glasbe izključno skozi radio. Me je peljala v operno hišo te glavne opere poslušat, ker je bila navdušenka, ampak dostikrat je bil prenos cele opere po radiu. In smo se veselili cel dan, da bo danes prenos Carmen pa bomo zvečer poslušali!”
Danes Jelka Reichman sedi za mizo, kjer riše in dela. V prvi fazi svojega dela – fazi ustvarjanja – potrebuje tišino. Takrat razmišlja, kako in kaj bo ustvarila. Sledi faza, ki je še vedno ustvarjalna, a tudi malce bolj obrtniška, pri kateri barva in kot sama pravi “misli svoje misli”. Takrat posluša radio, se informira in uživa v glasbi.
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Pogovor z ilustratorko Jelko Reichman
“Človek, ki ima določeno starost, ima pravico, da tisti čas, ki je bil njegov najlepši, s seboj nosi,” razmišlja ilustratorka Jelka Reichman. Najsrečnejši čas njenega otroštva je bil vojni čas, v katerem je z mamo enkrat mesečno obiskovala prijetno “štacuno”, kamor sta z mamo hodili po “fasungo” in kupovali testenine, sladkor, olje, mast, kis in moko.
Štacunarja je mama poznala osebno, to so bili skoraj prijatelji. Zadišalo je po tistih nekih uvoženih začimbah, po piškotih. Mislim, cela ta stvar je bila tako drugačna, tako čustvena, polna naboja. In potem je rekel štacunar: “No, a boš kakšen bonbonček?” pa mi je dal tista dva zavita bonbona. Vse skupaj nič proti današnji potrošnji. Ampak jaz sem se tistega veselila in to je bilo neko doživetje!
Trgovski centri so danes nabito polni, še dodaja ga. Reichman. Izdelkov je toliko, da se skoraj ne moreš odločiti, kaj bi izbral: “Ne morem si kaj, da me to pušča osiromašeno.”
Jelka Reichman vstaja zgodaj in do 7. ure postori skoraj vse tiste življenjske malenkosti brez katerih ne gre (se uredi, poskrbi za svojo mačko, pobere pošto, prebere časopis in se odloči, kaj bo pripravila za kosilo). Priznava pa, da za brisanje prahu, ki se nabere na njenih zbirkah punčk, petrolejk in malih kmečkih kipcev, ni časa.
V glavnem kopičiš stvari, ki niso kakšna grozna vrednost. Potem si pa tolažiš tiste dnevne skrbi pa zadrege … Jaz sem se tolažila veliko s starinami takole po bolšjaku. Pa rečeš: “Oh, še tole šalčko pa saj je samo 5 evrov,” in naenkrat imaš cel arzenal tega doma in nimaš kam z njim.
“Prodati ne moreš, ker ni praktično nobene vrednosti, take bistvene. Otrokom pustiti je, zadolžiš jih, da bodo oni se s tem ukvarjali. To so praholovci. To je grozno,” dodaja. Iz tega razloga ne obiskuje več bolšjih sejmov.
Ko vstopite v hišo Jelke Reichman vas že nekaj bežnih pogledov v mislih popelje med njene ilustracije. Zdi se, da ga. Reichman črpa iz vsakdanjih prizorov in navdih najde praktično povsod. A sama trdi nasprotno; vse je odvisno od njenih nagnjenj, na podlagi katerih izbere, kaj bi lahko ilustrirala.
Jaz imam nagnjenje do živih stvari. Do živih in lepih. In žive in lepe stvari so najprej otroci. Vizualno so mi zelo lepi. Druga stvar, ki je tudi zelo lepa, so živali. Potem narava, rože, drevesa. To mi je lepo.
Otroci so preživeli veliko časa ob radiu. “Mene je moja mama uvedla v poznavanje operne glasbe izključno skozi radio. Me je peljala v operno hišo te glavne opere poslušat, ker je bila navdušenka, ampak dostikrat je bil prenos cele opere po radiu. In smo se veselili cel dan, da bo danes prenos Carmen pa bomo zvečer poslušali!”
Danes Jelka Reichman sedi za mizo, kjer riše in dela. V prvi fazi svojega dela – fazi ustvarjanja – potrebuje tišino. Takrat razmišlja, kako in kaj bo ustvarila. Sledi faza, ki je še vedno ustvarjalna, a tudi malce bolj obrtniška, pri kateri barva in kot sama pravi “misli svoje misli”. Takrat posluša radio, se informira in uživa v glasbi.
Gospa Ana Šimunovič je v Dom upokojencev Kranj prišla pred letom dni. Hitro se je vživela v vsakodnevne dejavnosti, s čim pa si še krajša čas, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Luciji Fatur je najprej povedala, da je v dom prišla zaradi težav po padcu.
Na prvi šolski dan bomo v Storžu odprli še ena študijska vrata – vrata Univerze za tretje življenjsko obdobje. Trije gostje bodo predstavili novosti v novem študijskem letu, ki se sicer začne oktobra, podrobneje pa bomo spoznali dva programa – glasbeno umetnost in računalniško izobraževanje. Kako izbrati pravi program, do kdaj se lahko prijavite, kje vse po Sloveniji so lokacije Univerze za tretje življenjsko obdobje?
Gospod Dušan Hvala je svoja službena leta sicer začel prav v naši radijski hiši, kot violinist, vendar ga je kot arhitekta pot kasneje zanesla v povsem druge smeri. Da je povsod lepo, doma pa najlepše, se strinja, v pogovoru z Lucijo Fatur pa naniza še marsikateri utrinek iz svojega življenja.
Tokratno oddajo ste oblikovali poslušalke in poslušalci. Druga polovica avgusta nam ne prinaša tako zelo vročih dni, kot smo jih bili deležni mesec dni prej, vendarle poletje še vztraja, hladimo se vsak po svoje. Kako ste to vroče poletje preživeli vi? Ste morda našli kakšen še posebej hladen kotiček? Kaj počnete poleti, se veselite jeseni?
Gospa Sonja Lah je poklic učiteljice opravljala z največjim veseljem in zavzetostjo. Pravi, da je vedno poiskala stik s starši, če se je kaj zapletlo. Šolstvo jo še vedno zanima in spremlja dogajanje in spremembe tudi zdaj, ko sedem let živi v Pegazovem domu v Rogaški Slatini.
Gospa Marija Bonča je v Pegazov dom, dom za starejše v Rogaški Slatini, prišla pred skoraj natanko štirimi leti, prvega avgusta. Z zanimanjem opazuje, kaj se v Rogaški Slatini dogaja s turizmom, saj je bila vse življenje tudi sama del tega, oddajala je sobe z zajtrkom. Gostom je posvetila ves svoj čas, a ker je delo opravljala s srcem, ni bilo težko. S terase Pegazovega doma lahko vidi svojo hišo, svoj dom.
"Ko ti stekleni prah zleze med prste, se ga nikoli več ne znebiš," slikovito opiše svojo ljubezen do stekla dolgoletni direktor Steklarne Rogaška, gospod Jože Pelko. V steklarni je preživel kar 37 let. Veliko spominov na tista leta nosi v sebi in rad pripoveduje o njih. Pove tudi, da smo steklene izdelke včasih bolj cenili. Zdaj prebiva v Pegazovem domu v Rogaški Slatini, ki je prvi dom starejših novejše generacije s konceptom gospodinjskih skupin.
V teh dneh je Celje v znamenju gasilcev. Knežje mesto namreč gosti tekmovalce Gasilske olimpijade, največjega gasilskega dogodka pri nas - združuje namreč kar 198 ekip iz skoraj 200 držav. Jože Berlec ima za sabo bogato gasilsko zgodovino. Tudi nazivov je v vseh letih nabral kar nekaj: bil je poveljnik prostovoljnega gasilskega društva Kamnik, pa tamkajšnje gasilske zveze in regije Ljubljana 3, bil je podpredsednik Gasilske Zveze Slovenije in namestnik poveljnika GZS. Prav tako je bil predsednik Komisije za tehniko, s katero so izpeljali tipizacijo gasilske opreme - vozila morajo biti namreč natančno tipizirana. Bil je tudi pobudnik prvega gašenja s helikopterjem avgusta 1992. Danes upokojeni inženir strojništva pa je bil nekaj časa tudi predsednik Komisije za tekmovanja in so mu zato, kot pravi, tekmovanja še posebej blizu. Tokratna olimpijada je namreč zanj že deseta po vrsti.
Dom ob Savinji v Celju ponuja prijetno bivanje starejšim in je, kot pravijo, Dom povezanih ljudi. To potrjuje tudi naš današnji sogovornik, gospod Franc Podgoršek. V Domu je našel družbo, pestro dogajanje, pa tudi mir, če ga potrebuje. Včasih pa tudi čas za spomine.
Gospod Franjo Čevnik ima veliko spominov. Kako tudi ne, saj se mu leta nad 90 lepo dodajajo. Najbolj ga je zaznamovala druga svetovna vojna, z ljubeznijo pa se spominja družinskega življenja. Zdaj živi v Domu ob Savinji v Celju, ob koncu pogovora pa je ugotovil, česa vsega ni povedal - kako aktiven je bil v samostojni Sloveniji. A o tem ob drugi priložnosti.
"Kamen je pesem za večnost," pravi gospod Marjan Svete iz Podpeči. Je pravi pripovedovalec zgodovine tega kraja. Živo se tudi spominja otroških dni in iger, s katerimi so si otroci krajšali čas. Pozneje je njegovo pot zaznamoval kamen. A prva stvar, ki se je spomni iz otroštva, je zima pred sedemdesetimi leti, 1952/53.
V dneh, ko se končuje letošnje šolsko leto, veliko razredov na tako imenovanih obletnicah po številnih letih obuja spomine na dni, ki so jih skupaj preživeli v osnovni ali srednji šoli. Nekateri med njimi seštevajo že več desetletij od zaključka – mature. Lep jubilej so letos praznovale tudi "čečke", kakor so se poimenovale. Kdo so čečke in od kod prihajajo?
16. junij velja za začetek organiziranega gorskega reševanja pri nas, ko so pred natanko 110-imi leti ustanovili prvo slovensko Rešilno postajo. Eden pogumnih reševalcev je bil v teh letih tudi Anton Sazonov - Tonač, ki se pri svojih prav pred kratkim dopolnjenih 85-ih letih z veseljem spominja marsikaterega doživetja s svojih alpinističnih poti. Da ne počiva tudi zdaj, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur, začela pa sta v njegovi mladosti.
Nekateri si res znajo zapolniti življenje z dejavnostmi, v katerih uživajo. Po upokojitvi zanje nastopi trenutek, ko postanejo gospodarji svojega življenja. Lahko ga umirijo ali pa poživijo, kakor jim pač ustreza. Meta Skok je ena tistih, ki si je življenje brez dvoma poživila z različnimi dejavnostmi, za katere prej ni imela časa. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Prof. dr. Kazimir Drašlar je upokojeni biolog fiziolog. A veliko ljubezni goji tudi do taborništva, jamarstva in alpinizma. Vse življenje je ta svoja zanimanja povezal in živel prav vsakega od njih v lepoti tistega trenutka. Leta 1969 se je zaposlil na biološkem oddelku Biotehniške fakultete, kjer je leta 1987 postal predstojnik katedre za fiziologijo živali, med letoma 2009 in 2010 pa je bil tudi predstojnik oddelka. Z Lucijo Fatur sta se pogovarjala že pred petimi leti in zato najprej obudila obdobje tega časa.
Upokojenke in upokojenci se ukvarjajo z mnogimi dejavnostmi - no, morda je dejavnost, o kateri bomo govorili danes, res bolj rezervirana za ženske. Izpod pridnih rok upokojenk Sekcije za ročna dela Društva upokojencev Šmartno - Tacen namreč nastajajo čudoviti izdelki. Pletenje, kvačkanje, vezenje jih združujejo, na ta način si podarijo čas, ko se ne samo družijo, ampak tudi kaj lepega ustvarijo. Luciji Fatur sta sekcijo predstavili gospa Pavla Tomšič in gospa Dragica Toplak Medved.
O letih, ki jih gospod Ciril Finc šteje že kar 91, pa o otroštvu, vojski, delu v mladinski delovni brigadi na progi Šamac–Sarajevo leta 1947, s katere še vedno hrani izkaznico in takratno fotografijo, o poklicu in družini ter seveda o življenju v Domu starejših občanov Grosuplje – bo tekel pogovor v tokratni oddaji. Cirila Finca je obiskala Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Nevenka Dobljekar je bila z radiem povezana od osnovne šole do upokojitve. Delala je na radiu na Ptuju, v Mariboru in na nacionalnem radiu kot dopisnica iz Spodnjega Podravja. Z novinarstvom je povezana še zdaj, čeprav je že deset let upokojena. Še vedno piše, je članica upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije. Dejavna je bila pri Zvezi društev upokojencev Slovenije, zdaj sodeluje pri Srebrni niti.
Gospa Angelca Tekavčič pravi, da ji je pri njenih 92-ih letih zelo lepo. Skoraj tri leta živi v Domu starejših občanov Grosuplje, lepo si je uredila sobo, dneve pa si zapolni z dejavnostmi, ki jih ponujajo v Domu. Najde tudi čas za vse tisto, za kar ga prej ob skrbi za družino ni imela. V pogovoru z Lucijo Fatur je Angelca Tekavčič svojo pripoved začela v otroštvu.
Neveljaven email naslov