Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z ilustratorko Jelko Reichman
“Človek, ki ima določeno starost, ima pravico, da tisti čas, ki je bil njegov najlepši, s seboj nosi,” razmišlja ilustratorka Jelka Reichman. Najsrečnejši čas njenega otroštva je bil vojni čas, v katerem je z mamo enkrat mesečno obiskovala prijetno “štacuno”, kamor sta z mamo hodili po “fasungo” in kupovali testenine, sladkor, olje, mast, kis in moko.
Štacunarja je mama poznala osebno, to so bili skoraj prijatelji. Zadišalo je po tistih nekih uvoženih začimbah, po piškotih. Mislim, cela ta stvar je bila tako drugačna, tako čustvena, polna naboja. In potem je rekel štacunar: “No, a boš kakšen bonbonček?” pa mi je dal tista dva zavita bonbona. Vse skupaj nič proti današnji potrošnji. Ampak jaz sem se tistega veselila in to je bilo neko doživetje!
Trgovski centri so danes nabito polni, še dodaja ga. Reichman. Izdelkov je toliko, da se skoraj ne moreš odločiti, kaj bi izbral: “Ne morem si kaj, da me to pušča osiromašeno.”
Jelka Reichman vstaja zgodaj in do 7. ure postori skoraj vse tiste življenjske malenkosti brez katerih ne gre (se uredi, poskrbi za svojo mačko, pobere pošto, prebere časopis in se odloči, kaj bo pripravila za kosilo). Priznava pa, da za brisanje prahu, ki se nabere na njenih zbirkah punčk, petrolejk in malih kmečkih kipcev, ni časa.
V glavnem kopičiš stvari, ki niso kakšna grozna vrednost. Potem si pa tolažiš tiste dnevne skrbi pa zadrege … Jaz sem se tolažila veliko s starinami takole po bolšjaku. Pa rečeš: “Oh, še tole šalčko pa saj je samo 5 evrov,” in naenkrat imaš cel arzenal tega doma in nimaš kam z njim.
“Prodati ne moreš, ker ni praktično nobene vrednosti, take bistvene. Otrokom pustiti je, zadolžiš jih, da bodo oni se s tem ukvarjali. To so praholovci. To je grozno,” dodaja. Iz tega razloga ne obiskuje več bolšjih sejmov.
Ko vstopite v hišo Jelke Reichman vas že nekaj bežnih pogledov v mislih popelje med njene ilustracije. Zdi se, da ga. Reichman črpa iz vsakdanjih prizorov in navdih najde praktično povsod. A sama trdi nasprotno; vse je odvisno od njenih nagnjenj, na podlagi katerih izbere, kaj bi lahko ilustrirala.
Jaz imam nagnjenje do živih stvari. Do živih in lepih. In žive in lepe stvari so najprej otroci. Vizualno so mi zelo lepi. Druga stvar, ki je tudi zelo lepa, so živali. Potem narava, rože, drevesa. To mi je lepo.
Otroci so preživeli veliko časa ob radiu. “Mene je moja mama uvedla v poznavanje operne glasbe izključno skozi radio. Me je peljala v operno hišo te glavne opere poslušat, ker je bila navdušenka, ampak dostikrat je bil prenos cele opere po radiu. In smo se veselili cel dan, da bo danes prenos Carmen pa bomo zvečer poslušali!”
Danes Jelka Reichman sedi za mizo, kjer riše in dela. V prvi fazi svojega dela – fazi ustvarjanja – potrebuje tišino. Takrat razmišlja, kako in kaj bo ustvarila. Sledi faza, ki je še vedno ustvarjalna, a tudi malce bolj obrtniška, pri kateri barva in kot sama pravi “misli svoje misli”. Takrat posluša radio, se informira in uživa v glasbi.
893 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Pogovor z ilustratorko Jelko Reichman
“Človek, ki ima določeno starost, ima pravico, da tisti čas, ki je bil njegov najlepši, s seboj nosi,” razmišlja ilustratorka Jelka Reichman. Najsrečnejši čas njenega otroštva je bil vojni čas, v katerem je z mamo enkrat mesečno obiskovala prijetno “štacuno”, kamor sta z mamo hodili po “fasungo” in kupovali testenine, sladkor, olje, mast, kis in moko.
Štacunarja je mama poznala osebno, to so bili skoraj prijatelji. Zadišalo je po tistih nekih uvoženih začimbah, po piškotih. Mislim, cela ta stvar je bila tako drugačna, tako čustvena, polna naboja. In potem je rekel štacunar: “No, a boš kakšen bonbonček?” pa mi je dal tista dva zavita bonbona. Vse skupaj nič proti današnji potrošnji. Ampak jaz sem se tistega veselila in to je bilo neko doživetje!
Trgovski centri so danes nabito polni, še dodaja ga. Reichman. Izdelkov je toliko, da se skoraj ne moreš odločiti, kaj bi izbral: “Ne morem si kaj, da me to pušča osiromašeno.”
Jelka Reichman vstaja zgodaj in do 7. ure postori skoraj vse tiste življenjske malenkosti brez katerih ne gre (se uredi, poskrbi za svojo mačko, pobere pošto, prebere časopis in se odloči, kaj bo pripravila za kosilo). Priznava pa, da za brisanje prahu, ki se nabere na njenih zbirkah punčk, petrolejk in malih kmečkih kipcev, ni časa.
V glavnem kopičiš stvari, ki niso kakšna grozna vrednost. Potem si pa tolažiš tiste dnevne skrbi pa zadrege … Jaz sem se tolažila veliko s starinami takole po bolšjaku. Pa rečeš: “Oh, še tole šalčko pa saj je samo 5 evrov,” in naenkrat imaš cel arzenal tega doma in nimaš kam z njim.
“Prodati ne moreš, ker ni praktično nobene vrednosti, take bistvene. Otrokom pustiti je, zadolžiš jih, da bodo oni se s tem ukvarjali. To so praholovci. To je grozno,” dodaja. Iz tega razloga ne obiskuje več bolšjih sejmov.
Ko vstopite v hišo Jelke Reichman vas že nekaj bežnih pogledov v mislih popelje med njene ilustracije. Zdi se, da ga. Reichman črpa iz vsakdanjih prizorov in navdih najde praktično povsod. A sama trdi nasprotno; vse je odvisno od njenih nagnjenj, na podlagi katerih izbere, kaj bi lahko ilustrirala.
Jaz imam nagnjenje do živih stvari. Do živih in lepih. In žive in lepe stvari so najprej otroci. Vizualno so mi zelo lepi. Druga stvar, ki je tudi zelo lepa, so živali. Potem narava, rože, drevesa. To mi je lepo.
Otroci so preživeli veliko časa ob radiu. “Mene je moja mama uvedla v poznavanje operne glasbe izključno skozi radio. Me je peljala v operno hišo te glavne opere poslušat, ker je bila navdušenka, ampak dostikrat je bil prenos cele opere po radiu. In smo se veselili cel dan, da bo danes prenos Carmen pa bomo zvečer poslušali!”
Danes Jelka Reichman sedi za mizo, kjer riše in dela. V prvi fazi svojega dela – fazi ustvarjanja – potrebuje tišino. Takrat razmišlja, kako in kaj bo ustvarila. Sledi faza, ki je še vedno ustvarjalna, a tudi malce bolj obrtniška, pri kateri barva in kot sama pravi “misli svoje misli”. Takrat posluša radio, se informira in uživa v glasbi.
Po poklicu industrijska šivilja je bila gospa Marija Klešnik kar nekako izgubljena, ko je odšla v pokoj. Rada ima rože, rada se je ukvarjala z otroki. Za dom starejših se je prijavila že prej, potem pa je naneslo, da jo je v selitev nekako prisililo zdravje. Obiskali smo jo v Domu starejših občanov Fužine kmalu po tem, ko je bil za njimi Maraton Franja na sobnih kolesih.
Gospa Lidija Livek je pred letom in pol prišla v Dom starejših občanov Fužine v Ljubljani in pravi, da se počuti kot doma. Všeč ji je, da ima družbo, kadar si jo zaželi, lahko pa se umakne, če bi bila raje sama. Zadnji meseci so bili res naporni, o času, ki smo ga preživeli, pa veliko razmišlja. Prav o tem sta začeli pogovor tudi z Lucijo Fatur.
O marsičem se da pogovarjati z gospo Zoro Bertoncelj, ki se je ustalila v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani, kjer, kot pravi, se počuti izredno prijetno. Življenje v domovih je bilo zadnje leto na hudi preizkušnji, zato je gospa Zora še toliko bolj vesela, da se vse skupaj nekako vrača, za zdaj, v stare tirnice. V tem Domu v Fužinah ob Maratonu Franja priredijo prav poseben Seniorski maraton Franja, kjer stanovalci Doma nabirajo kilometre na sobnih kolesih. Gospe Zori Bertoncelj se kot zagrizeni športnici ta dogodek zdi še posebej zabaven. Z Lucijo Fatur sta začeli pogovor o tem, kaj je gospa počela v življenju.
Že vse od leta 1872 deluje Prostovoljno gasilsko društvo Ljubljana - Vič, takrat imenovano Prostovoljna požarna bramba Vič - Glince, vključenih pa je bilo 20 članov. Danes je članov več, s svojim prostovoljnim delom pa še vedno nesebično pomagajo. Gospod Andrej Lešnjak bo prihodnje leto prav tako praznoval lepo okroglo obletnico udejstvovanja med gasilci, ki se jim je zapisal z vsem srcem. "Ko zapiska pozivnik, nič ne razmišljaš, samo tečeš," je v pogovoru razložil Luciji Fatur, dobro pa se spomni tudi obdobja vojne za Slovenijo pred tridesetimi leti.
V oddaji Storž gostimo Zvoneta Dolenca iz Prevoj pri Šentvidu pri Lukovici. Gospoda, ki te dni praznuje 70. rojstni dan, dobro poznajo predvsem ljubitelji legendarnih avtomobilov fičo in preostalih starodobnih vozil. Je predsednik Fičo kluba Slovenije, v njegovi garaži pa poleg več fičkov najdete tudi druge štiri- in dvokolesne lepotce častitljive starosti.
Lučka Šićarov, dipl. filozofinja in pedagoginja, se ukvarja z oblikovanjem unikatne keramike in poučevanjem keramike. Od leta 1987 je sodelovala na več kot 40 skupinskih in mednarodnih razstavah ter imela več kot 20 samostojnih razstav v Sloveniji in tujini ter prejela več mednarodnih priznanj in nagrad. V studio jo je povabila Lucija Fatur.
Verjetno se bo marsikateri od naših poslušalcev in poslušalk spomnil našega tokratnega sogovornika - dolgoletnega kolega Jožeta Skoka. Nekateri ga poznajo tudi kot šahista, morda pa niste vedeli, da je tudi glasbenik. Lotil se je tudi pisanja in konec lanskega leta je izšla njegova monografija Zabavni ansambli na Domžalskem. O vsem, kar ga razveseljuje, se bo pogovarjal z Lucijo Fatur.
Kako se je Dolenjka znašla na Gorenjskem, bomo izvedeli v pogovoru s tokratno sogovornico, gospo Jano Toporiš. Dom je našla v Bistrici pri Tržiču, leta po upokojitvi pa si zapolnjuje z najrazličnejšimi dejavnostmi v okviru Društva diabetikov Tržič in skupine, ki deluje znotraj društva, Bistriške gavtrože. Tako ji je udejstvovanje v društvu prineslo predvsem prijetne izzive. Jano Toporiš je obiskala Lucija Fatur.
Našemu tokratnemu sogovorniku Alojziju Ogrizku je življenje prineslo na pot najrazličnejše preizkušnje. Ker pa verjame, da se vsaka stvar zgodi z namenom, se je z vsako pogumno spoprijel in jo vzel kot izkušnjo. Danes živi v Logatcu z ženo, ki je zbolela za demenco, a prav vsak dan gospod Alojzij, ki ga sicer kličejo Slavko, poskrbi, da jima posije sonce. Upokojenemu učitelju frizerstva je bil poklic tako rekoč položen v zibel. Obiskala ga je Lucija Fatur.
Skupina Spoznajmo svoje mesto in domovino je ena izmed skupin na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Namen programa je z raziskovalnim projektnim delom pridobiti interdisciplinarno znanje o kulturni dediščini našega mesta. Tokrat ga predstavljata študentki Judita Bagon in Meta Havliček.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Marija Antonija Novljan ima 89 let. Uživa na svojem zelenjavnem vrtu, med rožami, čas si preganja tudi s poslušanjem našega radia, vedno pa tudi rada pripoveduje o svojem življenju. Njene misli pogosto odplujejo v čas njenega otroštva in mladosti, ki jo je preživela v njej tako ljubi Beli Krajini. To so bili težki časi. Čas druge svetovne vojne in čas po vojni. Kot 15letno dekle se je kot brigadirka udeležila gradnje železniške proge Šamac Sarajevo. Mladinske brigade so bile po vojni številne. Na različnih koncih razrušene Jugoslavije so opravile zelo dragoceno in dobrodošlo delo, prostovoljno delo pa je bilo za tisti čas nekaj običajnega, pravi.
22. april je Dan Zemlje in tudi Dan tabornikov. Za slednje, združene v Zvezi tabornikov Slovenije, je letošnji dan še posebej pomemben, saj obeležujejo kar 70 let svoje organizacije. Ivo Štajdohar je taborništvu posvetil svoje življenje. Ko se je organizaciji pridružil pred skoraj 60-imi leti, so ga očarale predvsem njene dejavnosti, stik z naravo, druženje in učenje, kasneje pa se je pri tabornikih tudi zaposlil. Ljubezen do narave pa ga ne zapusti tudi v pokoju.
Se radi spominjate svoje mladosti, še posebej šolskih dni? Ste v tistih letih doživeli kakšno prav posebno dogodivščino, ki bi jo z veseljem delili tudi z drugimi in pri vsem tem radi pišete? Potem vas vabimo k poslušanju oddaje, ki vsem pišočim predstavlja natečaj Mestne knjižnice Ljubljana.
Obsežni dnevni zapisi, nastali v obdobju njegovega županovanja in pridobitev, pomembnih za razvoj kraja, so zbrani v knjigi, ki je nastajala leto dni. S pisanjem svojstvene krajevne kronike se je srečal prvič, a je vztrajal do izida. Milan Kocjan pravi, da je čas treba pravilno porazdeliti: zgodaj zjutraj in dopoldne je čas za delo doma, v gozdu, mizarjenje in pomoč. Popoldnevi pa so čas za odklop, naravo in za obiske bližnjih manj obljudenih vrhov, zdaj prihaja tudi čas za užitke na motorju.
Olgo Rupnik Krže poznamo kot dolgoletno ravnateljico Mladinskega doma Malči Beličeve v Ljubljani, javnega in izobraževalnega zavoda za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Je defektologinja, ki je ob koncu svoje poklicne poti dobila nagrado za življenjsko delo na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Tudi po upokojitvi je ohranila stik z mladinskim domom ter otroki in mladostniki. Oba z možem namreč sodelujeta v botrstvu otrokom.
Naša oddaja ima čisto premalo minut, da bi vanje lahko strnili bogato življenje kinologa Miroslava Zidarja. Sodnik za zunanjost, za delo službenih in reševalnih psov, za agility in ubogljivost - gospod Zidar ima zares ogromno izkušenj, prevoženih kilometrov in preživetih ur ob ocenjevanju lepote ali dela psov, a najpomembnejše je eno - ljubezen, ki jo goji do teh naših kosmatih prijateljev, je neizmerljiva. Kinologija bi lahko bila tudi njegov poklic. Ob včerajšnjem pogovoru sva zato odstrla le droben kamenček v mozaiku v vseh pogledih bogatega življenja, ki ga deli s svojo ženo.
Pozimi je bila na Zanzibarju, na otoku, kjer ni skrbi. Vsak potrebuje odklop od rutine, saj življenje ni brezskrbno in ni pravljica. Potovanja so zanjo odklop od rutine in tudi naložba v lastno življenje, ki sicer ne prinaša samo brezskrbnih in lepih trenutkov.
Gospa Iva Potočnik živi v Ravnah na Koroškem, a pravi, da tam še vedno ni povsem doma - prihaja namreč iz Slovenj Gradca. Lani poleti jo je nagovoril natečaj za najboljšo zgodbo Mestne knjižnice Ljubljana: Zgodbe mojega kraja - Kako smo nekoč preživljali počitnice. Njena zgodba se je uvrstila med najboljših deset in bila le povod za mnoge spomine, ki jih gospa Iva pripoveduje.
Tokratnega gosta smo na Prvem že večkrat gostili; ko je bil namreč še sekretar Združenja slovenskih žičničarjev, je z veseljem odgovarjal na vprašanja poslušalcev v Svetovalnem servisu. Danes je Dušan Božičnik aktiven upokojenec, ki svoje lepe vtise s potovanj in izletov deli tudi s prijatelji na Facebooku. Z veseljem je spet prišel v studio.
Neveljaven email naslov